Hayekov dan 2016

Friedrich August von Hayek

Spoštovani bralci Kritike konservativne!

Na letošnjem tradicionalnem Hayekovem dnevu, ki ga organizira SVETILNIK – društvo za promocijo svobode, bo o politični filozofiji tega velikega misleca klasičnega liberalizma spregovoril eden izmed urednikov našega portala, Oskar Mulej.

V svojem predavanju se bo posebej posvetil razumevanju pravičnosti v Hayekovi misli ter njegovi odločni kritiki koncepta t. i. “družbene pravičnosti.” Sledila bo razprava, v kateri se bomo poglobili v vprašanja, povezana z rabo in pomenom te nadvse kontroverzne besedne zveze.

Vljudno vabljeni!

 

Čas:  Četrtek,  5. maj, ob 18:00

Kraj: Hostel Tresor, Čopova ulica 38, Ljubljana

Več o dogodku na: Facebook

 

 

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Tedenski izbor

Today the French celebrate the 226th anniversary of the storming of the Bastille on July 14, 1789, the date usually recognized as the beginning of the French Revolution. What should libertarians (or classical liberals) think of the French Revolution?

The Chinese premier Zhou Enlai is famously (but apparently inaccurately) quoted as saying, “It is too soon to tell.” I like to draw on the wisdom of another mid-20th-century thinker, Henny Youngman, who when asked “How’s your wife?” answered, “Compared to what?” Compared to the American Revolution, the French Revolution is very disappointing to libertarians. Compared to the Russian Revolution, it looks pretty good. And it also looks good, at least in the long view, compared to the ancien regime that preceded it.

The French Revolution and Modern Liberty – David Boaz, Cato at Liberty

***

Če nam ekonomija ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, zakaj pa je potem sploh dobra?
“Ekonomija je dobra za modrost, ampak modrost bolj grobe vrste. Ekonomija daje grobe nasvete. Denimo na ravni makroekonomije, da ni dobro ustvariti takšnega poslovnega okolja, kjer bo vse nepredvidljivo. Ali pa da ne sprejemajmo delovnih zakonov, zaradi katerih je za mlade nemogoče, da bi dobili službo neverjetno, koliko ljudem to še zmeraj ni jasno. Tako pa po vsej Evropi zakoni, ki ščitijo starejše, onemogočajo mlajše. A ne nazadnje so starejši tisti, ki hodijo na volitve, mladi pa ne. Francoski klasični ekonomist Frédéric Bastiat je govoril o vidnem in o nevidnem. Naloga nas ekonomistov je, da ljudi opozarjamo na nevidno. Žal pa obstaja veliko ekonomistov, ki ekonomije ne poznajo prav dobro.”

***

We have evolved a political debate where essentially nationalistic concerns have been hiding behind the gentler cloak of egalitarianism. To clear up this confusion, one recommendation would be to preface all discussions of inequality with a reminder that global inequality has been falling and that, in this regard, the world is headed in a fundamentally better direction.

Income Inequality is Not Rising Globally, It’s Falling. – Tyler Cowen, The New York Times

***

The Greek crisis provides a look into what awaits us unless we stop overspending on warfare and welfare and restore a sound monetary system. While most commentators have focused on Greece’s welfare state, much of Greece’s deficit was caused by excessive military spending. Even as its economy collapses and the government makes (minor) cuts in welfare spending, Greece’s military budget remains among the largest in the European Union.

Greece Today, America Tomorrow? – Ron Paul, The Ron Paul Institute

***

V Atenah sem že peti dan in priznam, še zmeraj nisem našel ta trenutek najbolj razvpitega mitološkega bitja – “lenega Grka”.

Dnevnik iz Aten: Mitološko bitje – leni Grk – Jure Stojan, Večer

***

Poverty-Porn is the tactic of media and charities that uses sympathy as a catalyst for monetary gain, exploiting the poor and uneducated, to showcase desperate conditions for an emotional response. And while the tactic may be effective at heightening profits—by misrepresenting an entire continent as slum—the fate of an entire continent is stamped with pity. What this means is that outside of Africa, Africans are expected to look up.

Africans are fighting media poverty-porn by tweeting beautiful images of their real lives – Tyler Fyfe, The Plaid Zebra

***

Interest rates that once were high and promised stable, good future returns tumble down and stop very close to the zero mark. The rate of inflation, which is being used to show how much more expensive daily life will be in the future, is at the moment even higher than average bank account interest rates. In Germany in February 2015 the average inflation rate was 2,2 %, while interest rates were only a measly 0,8 %. This basically means that your bank money is not going generate enough returns to compensate for the rising costs of living.

How the EU punishes savers – Fabian Sauter, European Students for Liberty

***

Those who love liberty and economic growth and opportunity have been for many years seeking private solutions to get around the abuses by government of its monopoly money. The most promising technology for the individual to free himself from the government monetary shackles has been the development of bitcoin, which allows largely anonymous transactions from peer to peer, without going through the banking system. Those in government hate the idea of bitcoin and its newer competitors because it largely destroys their global power to monitor and extract tribute from transfers of goods and services, and wealth.

Immutable money – Richard W. Rahn, The Washington Times

***

Interestingly, Mussolini found much of John Maynard Keynes’seconomic theories consistent with fascism, writing: “Fascism entirely agrees with Mr. Maynard Keynes, despite the latter’s prominent position as a Liberal. In fact, Mr. Keynes’ excellent little book, The End of Laissez-Faire (l926) might, so far as it goes, serve as a useful introduction to fascist economics. There is scarcely anything to object to in it and there is much to applaud.”

The Socialist Economics of Italian Fascism – Lawrence K. Samuels, Library of Economics and Liberty

***

Since the post-World War II era, movement conservatives have focused so much on an intrusive state that they have overlooked the other side of the coin. Early twentieth-century Catholic thinkers such as G.K. Chesterton and Hilaire Belloc clearly recognized the danger to mediating institutions such as the church and the family posed by the intrusions of both the state and vast impersonal corporations.

Corporate America: A Friend of the Family? – Gillis Harp, Crisis Magazine

***

Until the Second World War, Russia had never really managed to dominate the area behind the Carpathian Mountains. Thus aside from the Cold War period it is difficult to find much in common among the Visegrad nations in their historical experience with Russia. Clearly the S4 format, with its common Habsburgian past, could serve as a potential integrating factor, especially taking into account that Austria has long ago ceased to be an imperial power.

What Makes the Visegrad Group so Geopolitically Fragile? – Adam Klus, New Eastern Europe

***

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije.

Živeti tam nekje – Miha Kosovel, Novi glas

***

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec.

Teror politične korektnosti – Jožica Grgič, Delo

***

Es sind nicht viele Studenten, die den Mut aufbringen, das zu hinterfragen, was ihre Dozenten als herrschende Lehre vorsetzen, wo eigentlich Freiheit der Lehre herrschen soll. Nicht nur an der TU Berlin auch an anderen Universitäten wollen Lehrkräfte ihren Studenten Gendern als Doktrin verordnen.

Studenten dürfen nicht zum Gendern gezwungen werden – Die Freie Welt

***

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven – Branko Cestnik, Časnik

***

Professional race hustlers have no incentive to see our current civil war end. They see in this shooting only an opportunity to escalate their demands.

Now there are rumblings of demands that statues of Robert E. Lee and other Southern leaders be destroyed — and if that is done, it will only lead to new demands, perhaps to destroy the Jefferson Memorial because Thomas Jefferson owned slaves. And if that is done, no doubt there will be demands that the city of Washington be renamed, for the same reason.

Is the Civil War Over? – Thomas Sowell, The New American

***

Barks created a wealth of economic lessons through fables that are still enjoyed around the globe today.

(…)

Donald and the rest of the country quit their jobs and set off to “see the world.” Meanwhile, Scrooge and the boys continue to labor on their farm. With no one else working and nothing being produced, Donald and the rest of the world come straggling back. Scrooge is happy to feed them — at new market prices. Eggs are a million dollars apiece, cabbage is two million, and ham is a bargain at a cool trillion. With each purchase, the money from Scrooge’s corn crib trickles back and he becomes, yet again, the richest duck in the world.

With another “helicopter” scenario, we see the inflationary effects of a massive injection of money. We also get a glimpse into many aspects of wealth — how it is created, how it is maintained, and what happens when we redistribute in ways that are not related to market performance. Barks knew he was creating a morality tale of capitalism, admitting, “I’m sure the lesson I preached in this story of easy riches will get me in a cell in a Siberian gulag someday.”

Lessons from the Richest Duck in the World – Robert Anthony Peters, the Freeman

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Tedenski izbor

branje14

V Sloveniji bi radikalen umik države iz gospodarstva in zlasti bančništva dejansko naredil čudež, saj bi politiki vzel instrument, s katerim je doslej zagotavljala svojo reprodukcijo. Zato je edina rešitev za Slovenijo danes radikalna, obsežna privatizacija, zlasti bank, v kateri lastniki (domači ali še bolje tuji) ne bodo mogli računati, da bo njihove dolgove pokrila država, pa tudi, da ne bodo izpostavljeni pritiskom politike ter bodo podjetja lahko vodili odgovorno, s tem pa tudi uspešno.

Država, ki jo je zapustil zdrav razum – Matevž Sedej, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Tedenski izbor

branje3

 

Ni problem idejna sorodnost nekaterih političnih strank in Cerkve. Taka sorodnost je dobrodošla. Tudi ni problem, če Cerkev kdaj nakaže, katera stranka ji je po krščanskih etičnih merilih in družbenem nauku bližja. Na tem mestu bi celo predlagal, da bi se kdaj kak organ pri SŠK, denimo Komisija za pravičnost in mir, oglasil z (pol)uradno (a nezavezujočo) oceno strankarskih programov jasno in glasno imenovavši stranke – pa naj „cerkvena učiteljica“ Ranka Ivelja še tako zavija z očmi. Bolje jasno povedana beseda nad pultom kot šepetajoča hipnoza volivca pod pultom.
Problem je, ko politično poškoduje eklezialno. Ko politika v cerkveno občestvo vnese svoje kriterije razločevanja, kdo je in kdo ni na pravi poti. Naj ponazorim s svežim primerom dveh duhovniških imen. Revija Reporter, 23. marec 2015: pišoči duhovnik Janez Turinek na strani 55, s strani Boštjana M. Turka komentirani duhovnik Milan Knep na strani 35. Turinekovim antikomunističnim erupcijam je dana cela Reporterjeva plahta, Knepovi dialogi z zakoncema Hribar so hudo okrcani. Turinek lahko zapiše, kar se mu zljubi, za Knepa je med vrsticami sugerirano, da ni primeren za odgovornega za katehezo v ljubljanski nadškofiji. Uredniško sporočilo revije je moč dešifrirati takole: militantni duhovniki (t,j, katoličani) à la Janez Turinek so okej, mostograditeljski duhovniki (t.j. katoličani) à la Milan Knep niso okej!
V času Udbe se je temu reklo diferenciacija klera (prim. isti Reporter, str. 19). Cilj diferenciacije? Nič drugega kot nadzor politike nad religijo.
***

Here’s the thing: Having been advertised to our whole lives, we millennials have highly sensitive BS meters, and we’re not easily impressed with consumerism or performances.

In fact, I would argue that church-as-performance is just one more thing driving us away from the church, and evangelicalism in particular.

Many of us, myself included, are finding ourselves increasingly drawn to high church traditions Catholicism, Eastern Orthodoxy, the Episcopal Church, etc. precisely because the ancient forms of liturgy seem so unpretentious, so unconcerned with being “cool,” and we find that refreshingly authentic.

What millennials really want from the church is not a change in style but a change in substance.

We want an end to the culture wars. We want a truce between science and faith. We want to be known for what we stand for, not what we are against.

We want to ask questions that don’t have predetermined answers.

We want churches that emphasize an allegiance to the kingdom of God over an allegiance to a single political party or a single nation.

Why Millenials are Leaving the Church – Rachel Held Evans, CNN blogs

Continue reading

Venezuela: med mitom in realnostjo

Pred kratkim je BBC objavil kratek dokumentarni feljton o kroničnem pomanjkanju osnovnih potrošnih dobrin v Venezueli.

Simpatični prispevek je pri mnogih navdušencih bolivarske republike na Zahodu vzbudil zmrdovanje, češ da skuša omalovaževati »dosežke revolucije« z izpostavljanjem izključno potrošniškega vidika venezuelskega vsakdana, ki – to morajo priznati še tako zagreti chavistični navijači iz domačih logov – zelo spominja na zadnja desetletja socializma, kot smo ga poznali v vzhodni Evropi.

Različni odzivi na sicer zelo nazorni prispevek so razumljivi. Kadarkoli začnemo diskusijo o Venezueli, stopimo v svet zakoreninjenih predstav, ki ne dopušča nians. V tem črno-belem svetu se spopadata dva diametralno nasprotna pogleda: na eni strani zagovorniki venezuelske poti v socializem, na drugi njeni neoliberalni kritiki. Razprava o venezuelski stvarnosti se zato praviloma sprevrže v obmetavanje z readymade argumenti. Podobno kot pri palestinskem vprašanju se zdi, kot da racionalna debata ni mogoča, saj takoj pademo nazaj v svet pred padcem Berlinskega zidu. Nedvomno je prav zaradi tega tema tako priljubljena na levi in na desni: navijačem z obeh strani omogoča, da se z varne razdalje igrajo hladno vojno.

Tu bom poskušal nekaj drugega: na venezuelsko realnost pogledati z zornega kota dejstev in številk.

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

branje1

What must one take for granted in order for same-sex marriage to be intelligible? (This is not a question about the motives or beliefs—which can seem quite humane—of those who support same-sex marriage.) It is commonly argued that marriage is no longer principally about the procreation and the rearing of children but that it centers instead on the companionship of the couple and the building of a household. The courts have repeatedly accepted this reasoning. And yet, if same-sex marriage is to be truly equal to natural marriage in the eyes of society and the law, then all the rights and privileges of marriage—including those involving the procreation and rearing of children—must in principle belong to both kinds of marriage, irrespective of the motives impelling a couple toward marriage or whether, once married, they exercise these rights and privileges.

With same-sex couples this can be achieved only by technological means. And so the case for companionate marriage has been supplemented again and again by the argument that we must endorse reproductive technologies that eliminate any relevant difference between a male–female couple and a same-sex couple. This elevates these technologies from a remedy for infertility, what they principally have been, to a normative form of reproduction equivalent and perhaps even superior to natural procreation. But if there is no meaningful difference between a male–female couple conceiving a child naturally and same-sex couples conceiving children through surrogates and various technological means, then it follows that nothing of ontological significance attaches to natural motherhood and fatherhood or to having a father and a mother. These roles and relations are not fundamentally natural phenomena integral to human identity and social welfare but are mere accidents of biology overlaid with social conventions that can be replaced by functionally equivalent roles without loss. The implications are enormousexistential changes to the relation between kinship and personal identity, legal redefinitions of the relation between natural kinship and parental rights, and practical, biotechnical innovations that are only beginning to emerge into view and will be defended as necessary for a liberal society.

(…)

Whether this is the logical outworking of the metaphysical and anthropological premises of liberalism or a radically new thing (…), it marks a point of no return in American public philosophy. And it effectively brings the civic project of American Christianity to an end.

The Civil Project of American Christianity – Micheal Hanby, First Things

  Continue reading

Tedenski izbor

hieronim

Politically correct leftism is more than a challenge to liberalism. It is a test of liberalism. (…)

America’s most effective liberals—from Harry Truman to Rahm Emanuel—have known how and when to defy the illiberal left, whether that illiberal left was communist or Third Worldist or, as it is today, infatuated with the jargon of “intersectionality.” The liberals who couldn’t or wouldn’t or didn’t have been dragged toward the same marginality that has always befallen the hard left in America—and always will.

Republicans have suffered greatly over the past six years from their visible terror of their more extreme associates. The evolution toward a more responsible Republicanism remains incomplete, but is visibly under way. Now it seems to be the turn of liberals and Democrats to veer off into their own ideological fever-swamps.

Liberals and the Illiberal Left – David Frum, The Atlantic

***

The Church does not rename pagan traditions as the secularist renames Christian holidays, seasons, symbols and so forth. The Church baptizes the world. The Church impudently gives pagan traditions new meanings, of which a new name is an icon and consequence. The Winter Solstice is not renamed ‘Christmas’ in the manner in which secularists timidly rename Christmas ‘Winter Solstice.’ No, the Winter Solstice becomes Christmas — the old gods are dead and Christianity has killed them.

(…)

This helps us to finally understand the difference between a baptism and a renaming. The post-Christian renaming reduces to an acceptable effect without daring to alter the cause. The baptism invokes and declares a new cause — not Spring, but Christ, not the gods, but God, not the garden’s growth, but the Gardener. A cause alone can remain and bear the fruit of effects. An effect divorced from its cause — a holiday apart from a Holy Day, a sign of the cross apart from the Cross — these crumble as a tree without roots. I am Catholic because I want to live in a universe of primary meaning, of a real relation of effect to cause

The Difference Between Renaming and a Baptism – Marc Barnes, The Bad Catholic

Continue reading

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

(…)

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

Continue reading

Tedenski izbor

Man_Reading_a_Book

Today is a dark day for Europe. The barbaric assault on the offices of the French satirical magazine Charlie Hebdo is an attack most immediately on the journalists and cartoonists who worked there, 12 of whom are dead, executed in cold blood for the ‘crime’ of saying what they think. But this horrific act was also an attack on Europe itself, on all of us, on our fundamental right to freedom of thought and speech. None of us can feel the pain currently being felt by the friends and families of the murdered journalists and illustrators – but all of us should feel assaulted by this massacre, for it is designed to chill us and make us cower, to make us censor ourselves or else suffer the consequences.

(…)

Our response should be to reaffirm our commitment to freedom of speech and most importantly to the right to be offensive, to provoke, to mock and ridicule any belief system we want. From John Wilkes’ royalty-bashing pamphlets to Thomas Paine’s questioning of religion, offending gods and kings, kicking against the orthodoxies of one’s age, has been central to the Enlightenment, to the birth of the modern world. To fail to offer solidarity to Charlie Hebdo and other modern offenders against religious or political correctness would be to turn the clock back on the Enlightenment itself and propel Europe back into an era of self-silencing and moral obedience.

In solidarity with Charlie Hebdo: fight for the right to be offensive – Brendan O’Neill, Spiked

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.