Tedenski izbor

Today the French celebrate the 226th anniversary of the storming of the Bastille on July 14, 1789, the date usually recognized as the beginning of the French Revolution. What should libertarians (or classical liberals) think of the French Revolution?

The Chinese premier Zhou Enlai is famously (but apparently inaccurately) quoted as saying, “It is too soon to tell.” I like to draw on the wisdom of another mid-20th-century thinker, Henny Youngman, who when asked “How’s your wife?” answered, “Compared to what?” Compared to the American Revolution, the French Revolution is very disappointing to libertarians. Compared to the Russian Revolution, it looks pretty good. And it also looks good, at least in the long view, compared to the ancien regime that preceded it.

The French Revolution and Modern Liberty – David Boaz, Cato at Liberty

***

Če nam ekonomija ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, zakaj pa je potem sploh dobra?
“Ekonomija je dobra za modrost, ampak modrost bolj grobe vrste. Ekonomija daje grobe nasvete. Denimo na ravni makroekonomije, da ni dobro ustvariti takšnega poslovnega okolja, kjer bo vse nepredvidljivo. Ali pa da ne sprejemajmo delovnih zakonov, zaradi katerih je za mlade nemogoče, da bi dobili službo neverjetno, koliko ljudem to še zmeraj ni jasno. Tako pa po vsej Evropi zakoni, ki ščitijo starejše, onemogočajo mlajše. A ne nazadnje so starejši tisti, ki hodijo na volitve, mladi pa ne. Francoski klasični ekonomist Frédéric Bastiat je govoril o vidnem in o nevidnem. Naloga nas ekonomistov je, da ljudi opozarjamo na nevidno. Žal pa obstaja veliko ekonomistov, ki ekonomije ne poznajo prav dobro.”

***

We have evolved a political debate where essentially nationalistic concerns have been hiding behind the gentler cloak of egalitarianism. To clear up this confusion, one recommendation would be to preface all discussions of inequality with a reminder that global inequality has been falling and that, in this regard, the world is headed in a fundamentally better direction.

Income Inequality is Not Rising Globally, It’s Falling. – Tyler Cowen, The New York Times

***

The Greek crisis provides a look into what awaits us unless we stop overspending on warfare and welfare and restore a sound monetary system. While most commentators have focused on Greece’s welfare state, much of Greece’s deficit was caused by excessive military spending. Even as its economy collapses and the government makes (minor) cuts in welfare spending, Greece’s military budget remains among the largest in the European Union.

Greece Today, America Tomorrow? – Ron Paul, The Ron Paul Institute

***

V Atenah sem že peti dan in priznam, še zmeraj nisem našel ta trenutek najbolj razvpitega mitološkega bitja – “lenega Grka”.

Dnevnik iz Aten: Mitološko bitje – leni Grk – Jure Stojan, Večer

***

Poverty-Porn is the tactic of media and charities that uses sympathy as a catalyst for monetary gain, exploiting the poor and uneducated, to showcase desperate conditions for an emotional response. And while the tactic may be effective at heightening profits—by misrepresenting an entire continent as slum—the fate of an entire continent is stamped with pity. What this means is that outside of Africa, Africans are expected to look up.

Africans are fighting media poverty-porn by tweeting beautiful images of their real lives – Tyler Fyfe, The Plaid Zebra

***

Interest rates that once were high and promised stable, good future returns tumble down and stop very close to the zero mark. The rate of inflation, which is being used to show how much more expensive daily life will be in the future, is at the moment even higher than average bank account interest rates. In Germany in February 2015 the average inflation rate was 2,2 %, while interest rates were only a measly 0,8 %. This basically means that your bank money is not going generate enough returns to compensate for the rising costs of living.

How the EU punishes savers – Fabian Sauter, European Students for Liberty

***

Those who love liberty and economic growth and opportunity have been for many years seeking private solutions to get around the abuses by government of its monopoly money. The most promising technology for the individual to free himself from the government monetary shackles has been the development of bitcoin, which allows largely anonymous transactions from peer to peer, without going through the banking system. Those in government hate the idea of bitcoin and its newer competitors because it largely destroys their global power to monitor and extract tribute from transfers of goods and services, and wealth.

Immutable money – Richard W. Rahn, The Washington Times

***

Interestingly, Mussolini found much of John Maynard Keynes’seconomic theories consistent with fascism, writing: “Fascism entirely agrees with Mr. Maynard Keynes, despite the latter’s prominent position as a Liberal. In fact, Mr. Keynes’ excellent little book, The End of Laissez-Faire (l926) might, so far as it goes, serve as a useful introduction to fascist economics. There is scarcely anything to object to in it and there is much to applaud.”

The Socialist Economics of Italian Fascism – Lawrence K. Samuels, Library of Economics and Liberty

***

Since the post-World War II era, movement conservatives have focused so much on an intrusive state that they have overlooked the other side of the coin. Early twentieth-century Catholic thinkers such as G.K. Chesterton and Hilaire Belloc clearly recognized the danger to mediating institutions such as the church and the family posed by the intrusions of both the state and vast impersonal corporations.

Corporate America: A Friend of the Family? – Gillis Harp, Crisis Magazine

***

Until the Second World War, Russia had never really managed to dominate the area behind the Carpathian Mountains. Thus aside from the Cold War period it is difficult to find much in common among the Visegrad nations in their historical experience with Russia. Clearly the S4 format, with its common Habsburgian past, could serve as a potential integrating factor, especially taking into account that Austria has long ago ceased to be an imperial power.

What Makes the Visegrad Group so Geopolitically Fragile? – Adam Klus, New Eastern Europe

***

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije.

Živeti tam nekje – Miha Kosovel, Novi glas

***

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec.

Teror politične korektnosti – Jožica Grgič, Delo

***

Es sind nicht viele Studenten, die den Mut aufbringen, das zu hinterfragen, was ihre Dozenten als herrschende Lehre vorsetzen, wo eigentlich Freiheit der Lehre herrschen soll. Nicht nur an der TU Berlin auch an anderen Universitäten wollen Lehrkräfte ihren Studenten Gendern als Doktrin verordnen.

Studenten dürfen nicht zum Gendern gezwungen werden – Die Freie Welt

***

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven – Branko Cestnik, Časnik

***

Professional race hustlers have no incentive to see our current civil war end. They see in this shooting only an opportunity to escalate their demands.

Now there are rumblings of demands that statues of Robert E. Lee and other Southern leaders be destroyed — and if that is done, it will only lead to new demands, perhaps to destroy the Jefferson Memorial because Thomas Jefferson owned slaves. And if that is done, no doubt there will be demands that the city of Washington be renamed, for the same reason.

Is the Civil War Over? – Thomas Sowell, The New American

***

Barks created a wealth of economic lessons through fables that are still enjoyed around the globe today.

(…)

Donald and the rest of the country quit their jobs and set off to “see the world.” Meanwhile, Scrooge and the boys continue to labor on their farm. With no one else working and nothing being produced, Donald and the rest of the world come straggling back. Scrooge is happy to feed them — at new market prices. Eggs are a million dollars apiece, cabbage is two million, and ham is a bargain at a cool trillion. With each purchase, the money from Scrooge’s corn crib trickles back and he becomes, yet again, the richest duck in the world.

With another “helicopter” scenario, we see the inflationary effects of a massive injection of money. We also get a glimpse into many aspects of wealth — how it is created, how it is maintained, and what happens when we redistribute in ways that are not related to market performance. Barks knew he was creating a morality tale of capitalism, admitting, “I’m sure the lesson I preached in this story of easy riches will get me in a cell in a Siberian gulag someday.”

Lessons from the Richest Duck in the World – Robert Anthony Peters, the Freeman

Advertisements

Credo reakcionarja

Erik Maria vitez von Kuehnelt-Leddihn je bil avstrijski politični teoretik in pisatelj; med drugim tudi svetovalec Otta von Habsburga in prijatelj Friedricha von Hayeka. Njegov članek o različnih rabah pojma liberalizma smo že objavili.  Kuehnelt-Leddihn je namreč pred nacizmom je prebežal v ZDA, kjer je deloval do konca življenja. Pričujoči članek je bil objavljen julija leta 1943 v časopisu American Mercury na pobudo uredništva, ki se je sredi vojne odločilo predstaviti »izpovedi vere« s strani predstavnikov različnih svetovnih nazorov, nedvomno kot način, da bi prikazala široko paleto ideologij in miselnih tradicij, zbranih v skupnem boju proti fašizmu. Von Kuehnelt-Leddihn je svoj »credo« objavil pod psevdonimom Francis Stuart Campbell, da bi sorodnike, ki so ostali v Avstriji, zaščitil pred nacističnimi povračili. V besedilu, napisanem v ironičnem tonu, značilnem tako za avtorja kot za revijo, v kateri je bil esej objavljen, se je Kuehnelt-Leddihn predstavil kot »reakcionar«, pri čemer je meril predvsem na kritiko moderne masovne družbe ter kolektivističnih kulturnih in političnih vzorcev, vezanih nanjo. Tudi kritiko »demokracije«, kakor je predstavljena v tekstu, velja razumeti predvsem iz tega vidika – kot polemiko proti egalitaristični politiki, utemeljeni na mobilizaciji množic; pri čemer se seveda navezuje na starejše rabe pojma demokracije, ki ga zasledimo tudi še pri Tocquevillu in najde odmev v konservativnih kritikah fašizma in nacizma kot »totalitarne demokracije«, kakršno najdemo npr. pri izraelskemu zgodovinarju Jacobu Talmonu.

Tekst je eden najbolj nazornih predstavitev kritične miselne tradicije, ki je cvetela predvsem po prvi svetovni vojni; danes za njenega najbolj znanega zastopnika velja Nicolás Gómez Dávila, čigar aforizme smo tudi že objavili.

 

“Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj.”

I.

Sam se ne obotavljam pri razglasitvi dejstva, da sem reakcionar. To dejstvo me navdaja z velikim ponosom. Ne vidim nič več vrline v hrepenečem zorenju v prihodnost kot pa v nostalgičnem gledanju nazaj k poznanim in preizkušenim vrednotam. Izraz reakcionar, kot ga sam uporabljam, ne izraža definitivnega in nesprejemljivega kompleta idej, temveč opisuje stanje duha. Kot reakcionar preziram in nasprotujem stanju duha in trendom časa, v katerem sem prisiljen živeti, in poskušam obnoviti duh, ki je bil najbolje poosebljen v preteklih obdobjih. Dejstvo, da se izraz reakcionar uporablja kot sopomenka za fašiste in ostale zvrsti sodobnega človeka, ki jih pravi reakcionar prezira, ni moja krivda.

Kot iskren reakcionar seveda zavračam nacizem, komunizem, fašizem in ostale ideologije, ki so pravzaprav reductio ad absurdum t. i. demokracije in prevlade drhali. Zavračam absurdno predpostavko vladavine večine, parlamentarni hokuspokus, lažni materialistični liberalizem manchestrske šole ter lažni konservativizem velikih bankirjev in industrialcev. Preziram centralizem in uniformiranost črednega življenja, neumni drhalni duh rasizma, tako privatni kot državni kapitalizem (socializem), ki so vsi prispevali k postopnemu uničenju naše civilizacije v zadnjih dveh stoletij. Pravi reakcionar sedanjosti je upornik proti prevladujočim predpostavkam in »radikalec« v tem, da gre nazaj vse do korenin. Osebno sem reakcionar tradicionalne krščanske vere, z liberalnim pogledom in agrarnimi nagnjenji. V svetu, kjer mnogi okoli mene častijo novo, sam spoštujem oblike in institucije, ki so rasle organsko skozi dolgo časovno obdobje. Obdobja, ki so se prebila skozi velike nevihte, se pravi srednji vek in renesansa – ki se je končala z reformacijo – in osemnajsto stoletje – ki se je končalo s francosko revolucijo –  so bogata s pravili in idejami trajnega pomena. Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj, kjer ekstatični vodje očarajo drhal.

Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –,  in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. Ti štirje jezdeci: Luther, Henrik VIII., Kalvin in Rousseau so bili zgolj glasniki usodnejših prihajajočih reči. Katastrofa je bila dokončna, ko se je francoska revolucija, soočena z večno dilemo med svobodo in enakostjo, odločila za enakost. Giljotina in strasbourški magistrati, ki so določili uničenje zvonika katedrale, ker se je s svojo lepoto vzdigoval nad egalitarnost ostalih stavb, so večni simboli modernizma in perverznega »napredka«. Množice, ki tvorijo organizirane večine z identičnimi idejami in uniformiranim sovraštvom do vsakega, ki si upa biti drugačen, so sodoben produkt teh uporov. Duhovnik in Jud, plemič in berač, genij in bedak, politični nekonformist in filozofski raziskovalec so vsi na spisku prepovedanih. Dandanes tako čreda vlada povsod, a z različnimi sredstvi in pod zelo različnimi oznakami. Ta tiranija pa je tisto, čemur nasprotujem.

“Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –, in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. “

II.

Kot reakcionar verjamem v svobodo, a ne v enakost. Edina enakost, ki jo lahko sprejmem, je duhovna enakost dveh novorojenčkov, ne glede na barvo, vero ali raso njihovih staršev. Sam ne sprejemam ne poniževalnega egalitarizma demokratov ne umetne delitve rasistov, enako pa zavračam tudi razredno razlikovanje komunistov in snobov.

Človeška bitja so edinstvena in bi morala imeti možnost za razvoj svojih osebnosti, to pa pomeni odgovornost, trpljenje in samoto. Sam nisem zgolj ljubitelj monarhije, temveč vseh kronanih ljudi. In najplemenitejša izmed vseh kron je trnova krona. Moderni človek – ta urbanizirana, krotka in kooperativna žival – ni po okusu reakcionarja. Sam verjamem v družino, v naravno hierarhijo znotraj nje in v naravni prepad med spoloma. Rad imam stare može, polne dostojanstva, in ponosne očete. Prav tako pa imam rad tudi pogumne in pokončne otroke. V hierarhiji je namreč najnižji član ravno tako pomemben kot najvišji. In brezno med moškimi in ženskami se mi zdi ravno tako dobro. Noben triumf ni izgradnja mostu čez lužo. Rad imam ljudi z lastnino in nisem preveč navdušen nad blokovskim dečkom, z emšom kot svojim glavnim znamenjem. Preziram tako kapitalizem, ki koncentrira lastnino v roke peščice, kot socializem, ki jo želi prenesti velikemu nikomur, Hidri z milijoni glav in brez duše – družbi. Rad imam ljudi z lastnimi prebivališči, polji in pogledi, ki jih vodijo k samostojnim dejanjem. Bojim se črede: 51 % ljudi, so volili za Hitlerja in Hunenberga, kričeče drhali, ki je podpirala francosko revolucijo, 55 % belcev iz ameriškega juga, ki želijo držati črnce »na njihovem mestu« s pomočjo bakle in vrvi.

Preziram vse množice sestavljene iz ljudi, ki se bojijo biti edinstveni, biti osebe, in ki jim je bolj mar za varnost kot za svobodo. Ki se bojijo svojih sosedov in »skupnosti« bolj kot Boga in svoje vesti. To so ljudje, ki si ne želijo zgolj enakosti, temveč tudi identitete. Tako sumijo vsakogar, ki si upa biti drugačen. Želijo si biti zgolj ordinary, decent chaps po britanskem, regular guys po ameriškem ali rechte Kerle po nemškem vzorcu. Sodobni človek ima namreč eno samo željo: videti vse oblikovano po svojem vzorcu, on sovraži osebnost in se želi asimilirati. Česar pa ne more asimilirati, izkorenini. Vsa naša doba je zaznamovana s širokim sistemom asimilacijih agencij, kamor spadajo šole, oglasi, barake, masovno proizvedene dobrine, množični časopisi, knjige in ideje. Temna stran tega procesa je vidna v družbenem ostrakizmu manjšin v liberalnih demokracijah, v človeških klavnicah in koncentracijskih taboriščih super-demokratičnih totalitarnih režimov in v neskončnih tokovih brezdomskih beguncev, ki tavajo po svetu. Običajni človek, v kateremkoli seštevku, je neusmiljen in mu hudo primanjkuje radodarnosti.

Svoboda je konec koncev aristokratski ideal. V Washingtonu, takoj pred Belo hišo, na Jacksonovem trgu, je čudovit simbol. Spomenik prvega ameriškega egalitarca, obkrožen s spomeniki štirih evropskih plemičev, ki so se v Ameriko prišli borit za svobodo, in ne za identiteto, in sicer: poljsko-beloruski plemič Kościuszko, baron von Steuben, grof de Rochambeu in markiz de Lafayette. Baron de Kalb je počaščen drugje in ime grofa Pulaskega krasi avtocesto v New Jerseyu. Pulaski pa ima tudi spomenik v Savannah. Pulaski je bil namreč edini general, ubit v veliki vstaji ameriških whigov. Mi reakcionarji (pa če to vemo ali ne) smo namreč vsi whigi. Naša tradicija v angleško govorečem svetu je utemeljena na Magni Charti, ki bi jo samo ignorant opisal kot demokratično. Sam ne gojim nobenega navdušenja nad liberalizmom 19. stoletja, z njegovim materializmom in poganskim, se pravi kar najbolj brezvestnem, prepričanjem o preživetju najmočnejših. V evropskih razmerah sem seveda monarhist, ker je monarhija nad-nacionalna in nad-rasna. Ne le, da so svobodne institucije boljše preživele v monarhijah evropskega severozahoda kot pa v republikanskem srcu celine: v etnično mešanem območju Srednje in Vzhodne Evrope smo dolžni imeti raje monarhe s tujimi ženami in materami ter tujimi zeti in snahami kot pa politične voditelje, ki strastno pripadajo specifični narodnosti, razredu ali politični stranki.

Sam se počutim svobodneje pod človekom, ki ga ni izbral nihče, kot pa pod človekom, ki ga je izbrala večina v slepem sledenju svojim razgretim čustvom. Voltaire je imel več možnosti vplivati na dvore v Postdamu, Parizu in St. Petersburgu kot pa so Dawson, Sorokin, Ferrero ali Bernanos lahko vplivali na »demokratične« množice. Evropski monarhi so intelektualno in moralno presegali svoje republikanske epigone v cilindrih. Burboni izpadejo boljši v primerjavi s politiki treh francoskih republik. Führerji totalitarne dobe so seveda bili bolj »nadarjeni« in uspešni, ker so bili bolj brezvestni. Podprti s strani v celoti zrežiranih plebiscitov so se počutili upravičene, da se spuščajo v pokole, ki jih ne bi dopustil noben Hohenzollern, Habsburg ali Burbon. Platon nam je že pred več kot 2000 leti povedal, da se demokracije nujno izrodijo v diktature, kar je leta 1835 ponovno poudaril Tocqueville. Veličina bedakov na obeh straneh Atlantika tako še vedno meša demokracijo in liberalizem, ki sicer lahko sobivata – ali pa tudi ne. Prepoved, podprta z 51 % volilnega teles, a je seveda demokratična, a le stežka liberalna.

III.

To, kar mi reakcionarji želimo, je svoboda in različnost. Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.

Sam imam kot reakcionar rad patriote, ki so navdušeni nad svojo patrio, domovino, ne maram pa nacionalistov, ki se navdušujejo nad jezikom in krvjo. Reakcionar tako zagovarja idejo zemlje in svobode nasproti kompleksu krvi in enakosti.

“Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.”

Kot reakcionar imam tako stalne poglede kot začasna mnenja. »V nujnih rečem enotnost, v dvomljivih rečeh svoboda, v vseh pa usmiljenje«, je dober reakcionarni program. Če nekaj smatram za resnico, izključim vsa mnenja, ki temu nasprotujejo, toda ne strinjam se z nekaterimi srednjeveškimi cerkvenimi dostojanstveniki in mnogimi kratkovidnimi konservativci, ki verjamejo, da se je možno proti zmotam boriti s silo. Vsako pedantno izkoreninjenje zmote z umetnimi sredstvi (ki so vedno naperjena proti osebam in ne proti ideji sami) se konča s tem, da resnica sama postane neprivlačna, neprijetna in obrabljena. Kot reakcionar spoštujem vsako osebo, ki v skladu s svojo vestjo pogumno in iskreno zagovarja zmotne poglede. Mnogo več spoštovanja imam do fanatičnega katalonskega anarhista, ortodoksnega Juda, prekaljenega kalvinista, ekstatičnega derviša kot pa do humanitarnega psevdoliberalca, ki na skrivaj časti vsemogočno državo. Pravi reakcionar je človek absolutne vere in absolutne velikodušnosti. On pomiri dogmo in svobodo.

Kot reakcionar bi rad videl, da bi ta dežela uresničila več proti-demokratičnih idej svojih ustanovnih očetov. Dejansko je le peščica evropskih piscev močneje rohnela proti demosu (ljudstvu) kot Madison, Hamilton, Marshall, John Adams ali celo Jefferson, ki je zagovarjal meritokratsko aristokracijo, in ne vladavine množice. Hamiltonov centralizem je sicer precej levičarski in ne sme prevladati ne tukaj (v ZDA) ne v Evropi. To, kar potrebujemo na obeh straneh Atlantika, je več osebnega odnosa. Megalomanija in kolektivizem sta sovražnika. Kmet Schmidt iz Hindelanga bi npr. moral najprej biti ponosen, da je glava družine, gospodar kmetije in nato, da je prebivalec Hindelanga. Ob nadaljnjem premisleku bi našel ponos v dejstvu, da je kmet iz doline Allgau in tudi v tem, da je Bavarec. Njegovo nemštvo bi moralo biti mistična enota nekje na obzorju njegovih misli. Toda moderna težnja je vzpostaviti ravno obratno hierarhijo lojalnosti. Nacisti so tako poudarjali devetdeset milijonov Nemcev, Sovjeti so poudarjali množice, nasploh pa enačenje večjega z boljšim kaže našo degradacijo, ki se manifestira v čaščenju kvantitete, preziru do osebe in naš celotni moderni obup v človeško edinstvenost.

Sam menim, da so država, biznis in manufakture veliki sužnjelastniki našega časa. John Doe dela kot njegov duhovni prednik, srednjeveški tlačan, en dan in pol na teden za svojega najemodajalca. Od štirih mesečnih plač mora vsaj eno dati korporaciji, ki mu oddaja bivališče. Če pa tega ne stori, sledi izselitev – nadloga, ki je tlačan trinajstega stoletja ni poznal. V tovarni gara, za razliko od člana ceha, za neznanega investitorja in pokvarjene delovodje, če ne, tako kot v Sovjetski zvezi, za leviathansko zmes države in družbe. Delavci bi morali biti lastniki sredstev proizvodnje; pravzaprav ne poznamo nobenega razloga, zakaj delavci ne bi bili dobesedno lastniki tovarn ali pa lastniki deležev, razdeljenih po določenem ključu. Proizvodni obrat bi lahko bil življenjska skupnost, nič manj kot srednjeveška delavnica.

Rad imam svobodne ljudi, ki pa so pogosto »nazadnjaki«, kot so npr. Tirolci, Švicarji iz goratih predelov, Škoti, Navarci, Baski, mrki kmetje iz Balkana in Kurdi. Oni so ubežali manjšemu zlu srednjeveškega hlapčevstva in velikemu zlu sodobne urbanizacije. So reakcionarni, konservativni in svobodoljubni. Privoščijo si lahko biti konservativni, ker njihova kultura ni uglašena s sodobnostjo in ker imajo nekaj, kar je vredno ohraniti. Urbani konservativec pa ni po drugi strani nič drugega kot zadržani naprednjak. Sam verjamem v človeka odličnosti in dolžnosti kot nasprotja navadnemu človeku, čigar edina moč leži v številčnosti, čigar politična manifestacija je podreditev vnaprej pripravljenim »prepričanjem« ali »vodjem«, ki se za razliko od »vladarjev« ne razlikujejo od množice, temveč poosebljajo njene najslabše značilnosti.

Danes peščica reakcionarjev nosi breme boja proti ultra-naprednjaštvu v njegovi totalitarni obliki. Vedo, da se demokracija kot sila ne more postaviti na pot totalitarizmu in da začetne oblike ne morejo uspeti proti svojim zrelejšim izrazom. Platon, Tocqueville, Donoso Cortés in Burckhardt so vse to vedeli. Tako progresivna demokracija kot psevdo-liberalizem nista nič drugega kot žironde, predhodnica terorja. Med to peščico spadajo Winston Churchill in grof Galen, grof Preysin in von Faulhaber, Niemoller in Georges Bernanos, Giraud in d’Ormesson, grof Teleki, Calvo Sotelo, Schuschnigg in Edgar Jung. Nobeden izmed njih ni sklepal kompromisov ne z žirondo ne s terorjem v njihovih sodobnih oblikah. Na življenje in smrt, ne bodo se vdali. In se niso. Prav tako kot niso nujno verjeli v krasno staro preteklost v nasprotju s krasnim novim svetom, temveč so videli katastrofe sedanjosti kot nekaj, kar raste iz zmot preteklosti v katastrofe prihodnosti. Izolirani so zaradi suma, ki jih obdaja. Dojema se jih kot »špilferderberje«, ker se ne pridružujejo univerzalnemu panegiriku napredka. Postali so nepopustljivi in strastni in svoje prapore bodo nosili vse v smrti. In njihovi prapori so stari, ponosni in častni.

Tedenski izbor

Like Alexis de Tocqueville, Hayek is more quoted than read. Despite being on the short list of leading intellectual heroes for the American right, few conservatives or libertarians are all that familiar with his actual views on classical liberalism and free-market capitalism. Instead, as Thompson notes in his post, the rhetoric of the right reveals that we are more influenced by Ayn Rand than Hayek.

(…)

Today, the common enemy is liberalism and the fusionism occurs not between disparate groups butwithin an individual. People who would laugh at the absurdity of a “Christian Muslim” seem not to recognize the similar incongruity between being a follower of Christ and an acolyte of Ayn Rand.

Has Modern Conservatism Become a Cult? – Joe Carter, First Things

***

Crucially, given worries about investment and political instability, “In countries where inequality was generally thought to be high, more people supported government redistribution. But demand for redistribution bore no relation to the actual level of inequality.”

There’s too much in the paper to cover in one blogpost, but the results are extremely clear: people’s perceptions of inequality are really, really inaccurate – that holds globally and in all but a handful of Scandinavian countries.

(…)

Redistributive policies that reduce actual inequality are costly, and because actual inequality is barely related to perceptions of inequality they may do little to make the country more stable or market-friendly. If these are important problems, we can only solve them by making people feel less unequal – not by making them less unequal in fact. In short: even if people’s perceptions of inequality matter, the reality does not.

 The case against caring about inequality at all – Sam Bowman, Adam Smith Institute

***

Continue reading

Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti homofobiji, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni eminentni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimam namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Mojo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj smo lahko do nečesa tolerantni, a to še vedno odklanjamo. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Continue reading

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

 

 

Odločili so se, da za pomorjenimi izbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč – Mitja Ferenc za MMC RTV Slovenija

***

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda. Morda je v avtokratski družbi razumljivo, da želi takratna totalitarna stran še dandanes preko svojih naravnih in ideoloških potomcev počistiti s prav vsakim, ki drugače misli, zagotovo pa slednje ni sprejemljivo v demokratični in pravni družbi, ki kaj da na učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko se spominjamo obletnice osvoboditve nekdanjih nacističnih koncentracijskih taborišč in tam storjenega genocida in hudodelstev zoper človečnost je prav, da če pometamo pred tujim pragom, končno pometemo tudi domačega, saj trava ni nič bolj zelena na slovenskih tleh, kvečjemu bolj krvava in prežeta s človeškimi kostmi in izgubljenimi dušami.

Slovenska trava ni nič bolj zelena – Jernej Letnar Černič. Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

Man_Reading_a_Book

Today is a dark day for Europe. The barbaric assault on the offices of the French satirical magazine Charlie Hebdo is an attack most immediately on the journalists and cartoonists who worked there, 12 of whom are dead, executed in cold blood for the ‘crime’ of saying what they think. But this horrific act was also an attack on Europe itself, on all of us, on our fundamental right to freedom of thought and speech. None of us can feel the pain currently being felt by the friends and families of the murdered journalists and illustrators – but all of us should feel assaulted by this massacre, for it is designed to chill us and make us cower, to make us censor ourselves or else suffer the consequences.

(…)

Our response should be to reaffirm our commitment to freedom of speech and most importantly to the right to be offensive, to provoke, to mock and ridicule any belief system we want. From John Wilkes’ royalty-bashing pamphlets to Thomas Paine’s questioning of religion, offending gods and kings, kicking against the orthodoxies of one’s age, has been central to the Enlightenment, to the birth of the modern world. To fail to offer solidarity to Charlie Hebdo and other modern offenders against religious or political correctness would be to turn the clock back on the Enlightenment itself and propel Europe back into an era of self-silencing and moral obedience.

In solidarity with Charlie Hebdo: fight for the right to be offensive – Brendan O’Neill, Spiked

Continue reading

Tedenski izbor

portrait-of-edmond-maitre-the-reader

Če je pomembno le število znakov, naštempljane ure, potem bodo uredniki hitro ugotovili, da so v idealni deželi: člankov jim še brati ni treba, kaj šele komentirati in se komu zameriti. Tudi novinarji se bodo hitro prilagodili. Kdor odda raziskan in temeljito pripravljen članek, je idiot – mar bi skopiral nekje od nekod, izpolnil normo glede znakov, poštempljal odmerjeno število ur, od tega pol na kavici s predstavnikom lastnika, kjer bi se mu prilizoval.

(…)

Omeniti moram še element novinarskega dela, ki pa je zunaj poklica in del nezavednih družbenih pravil: jamranje, pasivnost, letargija, fatalizem. Tudi če objavite še tako raziskano in šokantno novico, recimo lopovščino kakega politika, bodo ljudje le zavzdihnili “Takle mamo” in to bo to. Politik seveda ne bo odstopil, le zameril bo.

Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.

Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.

Mučno potovanje v nepomembnost – Miha Mazzini, Planet Siol

 

***

Mariboru je šlo slabo že takrat, ko se je še zdelo, da gre Sloveniji dobro. Poudarjam: zdelo! Danes je vsakomur jasno, da se kriza v Sloveniji ni začela 15. septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothersov. To nas je kvečjemu pahnilo v spiralo, na katero pa že prej nismo bili pripravljeni.

Razlogi za slovensko zavoženost so starejši. Če bi bili pametnejši, bi jih videli v Mariboru. Namesto da bi v njihovih težavah videli resne, splošne, vseslovenske napake – ekonomske, politične, socialne, kulturne napake, celo zmote -, smo videli zanemarljive probleme lokalnih ljudi, ki da se ne znajdejo in pričakujejo pomoč drugih.

Maribor je bil vseh teh dvajset in več let ogledalo Slovenije, ki nam je kazalo prihodnost. Našo skupno prihodnost. Mi pa smo gledali stran.

(…)

Nihče ni v Mariboru videl splošnih slovenskih problemov. Ne ti ne jaz, ne profesorji ne komentatorji in ne politiki – ne Kučan ne Drnovšek, ne vsi tisti vmes med njunimi časi in današnjim Cerarjem.

Maribor je veliki poraz slovenskega ekonomskega in političnega modela. Sram nas je lahko.

Maribor je Slovenija : samo bolj fejst nor – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

V Sloveniji se je plačna enakost povečala, ugotavlja urad za makroekonomske analize in razvoj. Kot so pojasnili, so se plače nižje izobraženih v krizi najbolj zvišale (nominalno za več kot 16 odstotkov), plače višje izobraženih pa so se znižale.

(…)

Res se je enakost torej povečala, a na žalost tako, da smo vsi revnejši.

Čedalje bolj enaki, čedalje bolj revni – Rok Pikon, Finance

***

Zelo nizek obisk /kinodvoran/ po Sloveniji pomeni, da se, ne glede na to, da smo praktično v vseh večjih mestih v zadnjih desetih letih dobili kinosredišča (te imajo Koper, Kranj, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Maribor in Murska Sobota), vseeno srečujemo z nekakšno deurbanizacijo mladega resnejšega aktivnega prebivalstva, ki kulturne vsebine preprosto vse manj spremlja na tak način, da se odpravi od doma. (…) Če (in kako) mladi filmske vsebine spremljajo doma, pa je že drugo, morda malce bolj filozofsko vprašanje.

Nadaljnji strahovit padec kinooobiska v letošnjem letu kaže, da je erozija resnejšega filmskega občinstva vse večja in večja in da je ta ostala relativno čvrsta zgolj še v jasno določenih nišah filmske kulture, ki jo recimo v Ljubljani tvorita Kinodvor in Liffe.

V zgolj dvanajstih letih se je Slovenija iz dežele, kjer je film, tudi slovenski (v obdobju 1998–2003), relativno dobro cvetel, spremenila v urbano puščavo iz poapokaliptičnih filmov, kjer se mladi ljudje najraje zadržujejo doma, od koder jih sem ter tja spravijo zgolj še razvpiti filmi. Ti seveda niso sinonim za mestno življenje, kjer naj bi se rojevale družbene pobude in nove ideje.

Slovenija, dežela brez mestnega življenja? – Samo Rugelj, Planet Siol

***

Homosexual marriage is primarily a creation of the judiciary, a fact which is especially evident right now as the lower federal courts go about using the United States Supreme Court’s 2013 Windsor decision to nullify the marriage laws of state after state.

In this essay, we deal with the decisions of the Massachusetts Supreme Court in 2003 and a federal district court in California in 2010 holding man-and-woman marriage deficient and, indeed, unconstitutional. But how and on what basis did they do that? There were no written laws, constitutions, or case precedents in either state or federal constitutional law to which to refer. Marriage had existed in the form of a relationship of a man and a woman with a primary purpose of procreation for all human history. Before the homosexual rights movement, no one had ever thought to sue marriage. Marriage was not considered to be a subject for “equal protection” analysis in either state or federal constitutional law. It was not a civil rights issue, much less an “issue.”

The Courts Invent Homosexual Marriage – Erasmus More, The Imaginative Conservative

***

The book contains numerous examples to illustrate the deleterious effect boycotts have upon academic freedom. We’re told of authors who refuse to have their books translated into Hebrew, Israeli academics pulled from the editorial boards of journals, PhD students prevented from taking up scholarships, as well as many more mundane examples of academics not being able to speak at conferences or take part in collaborative research projects.

The Boycott-Israel Brigade Undermines the University – Joanna Williams, Spiked

***

Pero el problema es que la palabra liberal la quiere todo el mundo. Todos son liberales y conservadores, o socialistas a fuer de liberal. Es una palabra manipulada por todo el mundo. Por eso los que de verdad somos liberales tenemos que tener clara una cosa: si eres liberal tienes que serlo en todas las manifestaciones. La palabra liberalismo no solamente habla de libertades, también de liberación. El liberalismo habla de que el ser humano no puede estar oprimido por los poderes financieros, ni por el poder de los medios de comunicación, ni por el eclesiástico. En este mundo la tendencia a la concentración de poder es tremenda. Este es el problema del liberalismo y tarda uno mucho en entenderlo.

[Težava je, da si besedo liberalizem želijo prisvojiti vsi. Vsi so liberalci in konservativci ali pa so socialisti, ker so liberalci. Gre za besedo, ki jo vsi manipulirajo. Zato nam mora resničnim liberalcem biti jasno nekaj: če si liberalec, moraš biti liberalec v vseh pogledih. Beseda liberalizem ne govori le o svoboščinah, temveč tudi o osvoboditvi. Liberalizem pravi, da človek ne sme biti zatiran niti s strani finančnih moči niti s strani medijskih moči niti strani moči cerkvenih institucij. V našem svetu obstaja grozljiva koncentracija moči. To je problem, s katerim se sooča liberalizem, in zelo zamuja z njegovim dojemanjem.]

Antonio Garrigues Walker: “El auge de Podemos es absoluta y radicalmente lógico y positivo” – Guillermo de Haro & Álvaro Corazón Rural, Jot Down Magazine

***

The full horror of the CIA interrogation and detention programmes launched in the wake of the September 11 terror attack was laid bare in the long-awaited Senate report released on Tuesday.

While parts of the programme had been known – and much more will never be revealed – the catalogue of abuse is nightmarish and reads like something invented by the Marquis de Sade or Hieronymous Bosch.

Detainees were forced to stand on broken limbs for hours, kept in complete darkness, deprived of sleep for up to 180 hours, sometimes standing, sometimes with their arms shackled above their heads.

Prisoners were subjected to “rectal feeding” without medical necessity. Rectal exams were conducted with “excessive force”. The report highlights one prisoner later diagnosed with anal fissures, chronic hemorrhoids and “symptomatic rectal prolapse”.

The report mentions mock executions, Russian roulette. US agents threatened to slit the throat of a detainee’s mother, sexually abuse another and threatened prisoners’ children. One prisoner died of hypothermia brought on in part by being forced to sit on a bare concrete floor without pants.

Rectal rehydration and waterboarding: the CIA torture report’s grisliest findings – Dominic Rushe & al, The Guardian

***

Torture is absolutely wrong and absolutely useless, and demonstrating the truth of both statements will make clear how completely bankrupt its defenders’ arguments really are. Proving that torture achieves nothing except the cruel degradation of human beings takes away the only argument its defenders have left. It would obviously be better if no one were willing to offer a defense for something as abhorrent as torture, but we know very well that quite a few people are prepared to do that so long as they can dress up what they’re defending in euphemisms and false claims about its efficacy. The point of insisting on torture’s uselessness is to strip away the remaining falsehoods that its defenders use to conceal the ugly reality of what they are defending.

Torture Is Wrong and Useless – Daniel Larison, The American Conservative

***

There is, however, another prism through which to examine these grim stories: the use of excessive violence by the state (see article). It, too, has complex origins, but quite a lot of them may be susceptible to reform. In many cases Americans simply do not realise how capricious and violent their law-enforcement system is compared with those of other rich countries. It could be changed in ways that would make America safer, and fairer to both blacks and whites.

Bits of America’s criminal-justice system are exemplary—New York’s cops pioneered data-driven policing, for instance—but overall the country is an outlier for all the wrong reasons. It jails nearly 1% of its adult population, more than five times the rich-country average. A black American man has, by one estimate, a one in three chance of spending time behind bars. Sentences are harsh. Some American states impose life without parole for persistent but non-violent offenders; no other rich nation does. America’s police are motivated to be rapacious: laws allow them to seize assets they merely suspect are linked to a crime and then spend the proceeds on equipment. And, while other nations have focused on community policing, some American police have become paramilitary, equipping themselves with grenade launchers and armoured cars. The number of raids by heavily armed SWAT teams has risen from 3,000 a year in 1980 to 50,000 today, by one estimate.

Above all, American law enforcement is unusually lethal: even the partial numbers show that the police shot and killed at least 458 people last year. By comparison, those in England and Wales shot and killed no one.

America’s Police on Trial – The Economist

 ***

Votre ouvrage, en rendant Foucault compatible avec le néolibéralisme, risque de faire grincer un paquet de dents!

J’espère ! C’est un peu le but du livre. Je voulais clairement rompre avec l’image bien trop consensuelle d’un Foucault en opposition complète avec le néolibéralisme sur la fin de sa vie. De ce point de vue, je pense que les interprétations traditionnelles de ces derniers travaux sont erronées, ou évitent du moins une partie du problème. Il est devenu aujourd’hui une sorte de figure intouchable dans une partie de la gauche radicale. Les critiques à son encontre sont pour le moins timides. Cet aveuglement est d’autant plus étonnant que j’ai moi même été surpris de l’indulgence dont fait part Foucault vis-à-vis du néolibéralisme lorsque je me suis plongé dans les textes. Ce n’est pas uniquement son cours aux Collège France qui pose question (Naissance de la biopolitique) mais de nombreux articles et interviews, qui sont pourtant accessibles. Foucault était très attiré par le libéralisme économique : il voyait dans celui-ci la possibilité d’une forme de gouvernementalité beaucoup moins normative et autoritaire que la gauche socialiste et communiste qu’il trouvait totalement dépassée. Il percevait notamment dans le néolibéralisme une politique « beaucoup moins bureaucratique » et « beaucoup moins disciplinariste » que celle proposée par l’État social d’après guerre. Il semble imaginer un néolibéralisme qui ne projetterait pas ses modèles anthropologiques sur les individus et leur offrirait une autonomie plus grande face à l’État.

Peut-on critiquer Foucault? – Daniel Zamora, Ballast

***

Slovenija je bila že pred letošnjim letom na nehvaležnem prvem mestu držav po številu sodb ESČP na število prebivalstva z ugotovljenim kršitvami Evropske konvencije. Zdi se, da je v iztekajočem se letu svoj položaj le še utrdila. Statistični podatki so več kot alarmantni, zaradi česar zahtevajo skrbno ter resno obravnavo. Dosegli so že takšno stopnjo resnosti, da jih nosilci državnih oblasti ne morejo več kar tako pometati pod preprogo, če jim je seveda kaj mar za izboljšanje stanja na področju varovanja človekovih pravic.

Najprej se bo potrebno vprašati zakaj smo dosegli tolikšno število obsodilnih sodb Evropskega sodišča in zakaj se varovanje človekovih pravic prav nič ne izboljšuje. Več kot očitno je, da težave nastajajo ne le zaradi pomanjkljivega znanja o Evropski konvenciji, ampak morda tudi zaradi premajhnega zavedanja resnosti problema. Odsotnost resnega obravnavanja takšnih sistematičnih in vsesplošnih težav izhaja iz vseh vej oblasti v Sloveniji, pa tudi od organov, ki naj bi delovali na področju varovanja človekovih pravic. Denimo, letno poročilourada Varuhinje človekovih pravic za leto 2013 obravnava le posamezna drevesa – navaja denimo le dve sodbi Evropskega sodišča zoper Slovenijo, ne vidi pa celotnega gozda, torej sistematičnih in vsesplošnih težav slovenske države, prvič, pri uresničevanju Evropske konvencije, in drugič, pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu.

Tristo – Jernej Letnar Černič, Ius Info

***

Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko sicer močno povečujejo. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo porrajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.
(…)
Omenjene poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t. i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?

Sprenevedanje po slovensko – Renato Podbersič ml., Časnik

 

***

Most protesters said Thursday morning that they had returned to the camp not to resist the clearance, but to witness what they called the beginning of another era in a long-term democratic movement.

“This is definitely not the end of the movement,” lawmaker Leong told TIME just hours before his arrest. “With this awakening of the Hong Kong people, we have sown the seeds for the next wave of the democratization movement.”

Hong Kong’s Main Democracy Protest Camp Falls With Leading Protest Figures Arrested – Elizabeth Barber, Time

O konservativnosti in liberalizmu

Že pred časom me je k snovanju zapisa o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom spodbudil odličen zapis Opazovalca Rudolfa. Tedaj sem si kot dolgoročni cilj zadal ustvariti niz člankov, ki bi se temu odnosu posvetili poglobljeno in na večih ravneh. To ostaja naloga za prihodnost. Ker se je Rudolfovemu zapisu pred kratkim pridružila še zanimiva razprava izpod peresa Barbarosse, ki je vzbudila razmeroma širok odmev, se čutim zavezanega, da se v debato že na tej točki vključim tudi sam. To nameravam storiti s krajšim zapisom, ki naj na strnjen način poda nekaj mojih pogledov na obravnavani odnos. Za bolj poglobljene analize pa bo, kot že rečeno, čas še kasneje.

gladstone

Continue reading