Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Advertisements

Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Feindbild ali Bild eines Feindes?

 

V nemškem prostoru je v družboslovnem besedišču, pa tudi v javni govorici, dokaj priljubljena besedica Feindbild. Slovenskega ustreznika nimamo – najustreznejši prevod bi se glasil „podoba sovražnika,“ „sovražna predstava“ ali pa preprosto „strašilo.“ Nanaša se na abstraktne, posplošene predstave, ki vsebujejo nabor (negativnih) karakteristik, katere naj bi bile lastne določenim ljudem, skupinam ali vrstam ljudi, narodom, organizacijam, državam ali ideologijam. Bistveno zanje je, da svoj objekt na podlagi črno-belega razumevanja sveta konstruirajo kot „sovražnika“ ter ga naslikajo v čim slabši možni luči. Feindbilder zato sodijo med najljubša orodja ekstremističnih, demagoških in populističnih gibanj ter pogost in pomemben element v teorijah zarot. Eden najnazornejših primerov je denimo podoba podlega in pretkanega „Juda“, kakršna se je pojavljala v nacistični propagandi.

V sodobni evropski stvarnosti poznamo kar nekaj tovrstnih razširjenih kolektivnih mentalnih podob in predstav, skozi katere se izražajo različni predsodke – Feindbild Cigana, levičarja/komunista, desničarja/fašista, bogataša/kapitalista, če naj jih naštejem le nekaj. Na njih se pogosto utemeljuje tudi danes tako „popularni“ „sovražni govor“. Ena izmed ključnih nevarnosti sovražnih predstav pa je, da s svojo abstraktno in na binarni logiki temelječo naravo težijo k prelivanju in prepletanju z drugimi – podoba islamskega skrajneža se tako lahko hitro razširi na vse muslimane (v okvirih migrantske krize pa preplete tudi s podobo bljižnevzhodnega migranta). V trenutkih, kot je današnji, je to še posebej nevarno, saj se predstave o krvoločnem islamistu lahko aplicirajo celo na ljudi, ki so se podali na beg pred temi istimi krvoločnimi islamisti. Zato je potrebno biti izredno pazljiv in se izogibati posploševanjem in stereotipom – torej skušnjavi, da bi gojili sovražne podobe.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.

Continue reading

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2. del)

Ideje o evropski integraciji so bile med Slovenci skozi 20. stoletje prisotne pri domala vseh političnih strankah, ne glede na idejno usmeritev. Po 1. svetovni vojni je evropska ideja prodrla dokaj hitro, in sicer kot nekaj, na kar je »potrebno računati«, v medvojnem obdobju pa so se Slovenci v glavnem navduševali nad konceptom panevropskega gibanja. Šele čas 2. svetovne vojne je z zamislijo dr. Lamberta Ehrlicha prinesel projekt, ki je bil v celoti slovenskega izvora. Ideja “Medmorja” (Intermarium) je bila po drugi strani že plod skupnega dela večih narodov. Znotraj Osvobodilne fronte se po drugi strani pojavi celo ideja o socialistični Evropi. Nato se je misel o povezani Evropi preselila med slovensko emigracijo, pri čemer je v glavnem šlo za odzive na dogajanja v Evropi (začetki povezovanja sredi petdesetih). Z omilitvijo komunističnega režima v Jugoslaviji pa se konec osemdesetih let pojavijo želje po povezovanju z ostalimi evropskimi narodi tudi na domačih tleh.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

Koncepcije ob koncu 2. svetovne vojne

Poleti 1944 so visoki predstavniki Poljske v Rimu osnovali »Srednjeevropski zvezni klub«, ki bi naj gradil prihodnjo poljsko zvezo s predstavniki narodov »vmesne Evrope«, ki so tudi bili v Rimu. Programatični cilj kluba so poimenovali Intermarium (tudi Intermarum ali Medmorje) kot oznaka za skupnost narodnih držav med štirimi morji. Poljakom so se pridružili Latvijci, Litovci, Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvatje, Slovenci, itd. Poljaki bi naj mesto predsednika kluba celo ponudili Cirilu Žebotu, ki pa je kot najmlajši član kluba zavrnil to mesto, saj se ni čutil kos funkciji. Zato je predlagal dr. Miho Kreka, sam pa je nato sprejel mesto glavnega tajnika. Nato so pripravili »Listino svobodnega Intermariuma«, ki je imela dve temeljni točki: »Posamezni suvereni narodi intermariuma morajo v njegovem okviru uresničiti skupno zunanjo obrambo in skupen notranji trg.« (Žebot, 334). Oziroma – kot so še bolj poudarili leta 1944 – sta »vodilni misli-trajnici vseh narodov ‘vmesne Evrope’: (1) lastna suverenost vsakega strnjeno naseljenega in osveščenega naroda na prostoru med nemškim narodnim ozemljem in Sovjetsko zvezo; ter (2) skupno zavarovanje celotnega vmesnega prostora, da se tako v kali zatre skušnjava ponovnih imperialističnih posegov v prostor „vmesne Evrope“ s strani Nemčije ali Rusije, ki sta poleg razpadle Habsburške monarhije in izginulega Otomanskega imperija v jugovzhodni Evropi male narode „vmesne Evrope“ zgodovinsko ogrožali in uničevali z zahoda in vzhoda. (Žebot, 334)

Dr. Ciril Žebot

Continue reading

Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (1. del)

Slovenci so se skozi 20. stoletje, bivajoč v različnih državnih tvorbah, navduševali nad različnimi idejami evropskega združevanja, pri nekaterih pa tudi sami sodelovali. Po dosedanjih dognanjih so se razmišljanja o evropski integraciji pri Slovencih pojavila tik pred koncem 1. svetovne vojne. Šele tedaj so se Slovenci znašli v navidezno brezizhodnem položaju, ki je porodil prva razmišljanja o mnogo-narodni evropski skupnosti. Oktobra 1918 je bila Avstro-Ogrska tik pred razpadom in edino še neodgovorjeno vprašanje za slovenske politike in izobražence je bilo: “kako in s kom naprej?” Dotedanje državne ideje so se namreč skoraj vse opirale na žezlo Habsburžanov.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

V zadnjih urah Habsburške monarhije

V zadnjih dneh pred razpadom Avstro-Ogrske je zadnji kranjski glavar dr. Ivan Šusteršič v časniku Novice, objavil serijo člankov o preureditvi trenutno še obstoječe države v »Zedinjene podunavske države«, ki bi obsegale Jugoslavijo, Nemško Avstrijo, Češkoslovaško, Poljsko, Ukrajino in Romunijo. Zveza bi bila enotna ekonomsko, carinsko in monetarno območje združeno v veliko, čeprav samo »rahlo državno zvezo«. Za denarno enoto je predlagal frank, dinar ali lev. Zveza bi imela tudi skupno zunanjo politiko, skupna predstavništva v tujini, lahko pa bi imela tudi vsaka država lastna predstavništva. Ker bi po »veliki vojni« prišlo do razoroževanja, bi vsaka država imela le toliko vojaštva, da bi ohranjali notranji red in mir, sicer pa bi vojaštvo spadalo pod skupne zadeve. O obliki državne ureditve – republiki ali monarhiji – bi se odločala vsaka država posebej. Za skupne zadeve bi bil pristojen »zvezni svet«, katerega predsedstvo in »skupna reprezentativa pa naj bi kot sledno pravo pristojala habsburški dinastiji«. Pristojnosti zveznega predsednika bi bile primerljive pravicam švicarskega zveznega predsednika ali britanskega kralja.

Ivan Šušteršič

Istega leta je podobno razmišljal tudi ideolog Jugoslovanske socialdemokratske stranke dr. Henrik Tuma. Po njegovem mnenju bi bilo treba ohraniti veliki podonavski državni sklop, ki lahko edini nudi zaščito majhnim srednjeevropskim narodom pred imperialističnimi ambicijami Nemčije, Rusije in Italije. Ta sklop je videl kot vzor neki večji, prihodnji evropski državni zvezi, ki bi naj temeljila na delavski solidarnosti. A-O bi tej zvezi služila kot vzor, vodilna vloga pa ne bi pripadla Nemčiji, ampak avstro-ogrsko-slovanski jadransko, donavski, sudetski in karpatski državi. »Samo osvoboditev vseh narodnih sil med Baltikom in Jadranom, med Egejskim in Črnim morjem, bi ustvarila temelj svobodne suverene evropske zveze držav. /…/ Samo z ustanovitvijo prave Srednje Evrope Poljakov, Čehov, Madžarov, Romunov in južnih Slovanov bodo Nemčija, Rusija in Italija omejene na svoje geografske ter etnografske meje in istovrstna organska povezava evropskih držav bo s tem postala ne le mogoča, ampak tudi nujna. /…/ To je osvoboditev Evrope.« (Henrik Tuma: „Zur südslawischen Frage,“ v: Der Kampf 11/1918, str. 87 in 90.) Po Tumovem vzoru se je za ustanovitev »Sudobe« (Sudetsko-donavsko-balkanska federacija) zavzemal v začetku dvajsetih let 20. stoletja tudi komunist Dragotin Gustinčič.

V prvi Jugoslaviji – Panevropsko gibanje med Slovenci

Slovenci so se po koncu prve svetovne vojne znašli v novi državi z narodi, ki so jih relativno slabo poznali. Vladni krogi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev nad morebitnimi povezovanji v Srednji Evropi niso bili navdušeni. S Čehoslovaško in Romunijo je jugoslovanska država sicer tvorila »malo antanto«, ki je bila zaveznica Francije, najpomembnejše branilke versajskega sistema. Večina sosednjih držav pa je medtem imela želje ravno po reviziji tega sistema. Tako je na gluha ušesa naletel Josip Hohnjec, ko je v beograjski skupščini marca 1926, očitno pod vtisom ideje francoskega državnika Aristidea Brianda, pozval za »evropsko mirovno zvezo narodov«. Vlada je menila, da bi evropski integracijski proces oslabil državno suverenost in spodbudil revanšistične težnje sosed. V takratnem času pa Hohnjec ni bil sam v svojem razmišljanju. Leto prej je Janko Brejc v Času razmišljal, da bi lahko Dunaj nekoč postal glavno mesto prihodnje »Zveze evropskih držav«. »Dunaj je eno izmed naravnih evropskih središč z veliko zgodovino. Bila bi kulturna škoda, ako bi moral kot provincialno mesto na skrajni periferiji Nemčije izhirati. Kot središče majhne samostojne nevtralizirane vmesne države pa bi utegnil nekoč postati metropola bodoče Zveze evropskih držav! Ne bi bilo napačno, če bi Dunaj tudi sam na svojo bodočnost mislil.« (Janko Brejc: „Avstrijski problem,“ v: Čas 20/1925-1926, str. 19-20 in 22-23)

Former Flag of the International Paneuropean Union.svg

Zastava Panevropskega gibanja

Več kot očitno je, da so na razmišljanje slovenskih politikov v tem času vplivale ideje dr. Richarda Nikolausa grofa Coudenhove-Kalergija, očeta Panevropskega gibanja, ki je 1922 predlagal ustanovitev »Panevrope«, razvil program panevropskega gibanja in ga 1924 objavil v Panevropskem manifestu (gibanje še vedno deluje, svojo izpostavo pa ima tudi v Sloveniji).  Prvega kongresa Panevropske unije na Dunaju oktobra 1926 so se udeležili predstavniki 24 narodov. Slovenski predstavniki so bili: vodilni slovenski politik tistega časa in predsednik Slovenske ljudske stranke (SLS) dr. Anton Korošec ter dr. Engelbert Besednjak in dr. Josip Wilfan, ki sta bila najpomembnejši politični avtoriteti med Slovenci v Italiji, Wilfan pa tudi predsednik Kongresa evropskih narodnosti. Besednjaka je kot slovenskega poslanca v rimskem parlamentu najbolj zanimalo manjšinsko vprašanje. Nad načinom reševanja tega problema naj ne bi bil navdušen, a je vendarle ocenil, če Panevropa res pride, je bolje, da »smo pravočasno notri«. Podoben vtis je dobil tudi Korošec, ki je ocenil, da je gibanje prešlo iz utopije do resničnega načrta in za Slovenca dejal: »Zato je treba panevropsko gibanje ne le pozorno zasledovati, ampak se ga tudi udeleževati. Najmanjša korist, ki jo nam lahko prinese, je ena možnost več za prijateljsko zbliževanje narodov, in to nam je posebno potrebno, na političnem kakor na kulturnem polju, da bi ‒ kot narod in država ‒ lažje branili svoj status quo in pomagali izvestne šikane, ki nikomur ne koristijo in nam zagrenjujejo obstanek.« (Slovenec, 21. 10. 1926)

Že leta 1927 je bil v Ljubljani ustanovljen odbor Društva za pospeševanje ciljev Lige narodov, ki sta ga vodila že omenjeni dr. Janko Brejc in dr. Leonid Pitamic. Leta 1930 je bilo tudi v Jugoslaviji ustanovljen odsek Panevropske unije, predsednik je postal dr. Momčilo Ninčić, nekdanji jugoslovanski zunanji minister. Namen združenja je bilo širjenje panevropske misli in delovanje v smeri čim bolj tesnega zbliževanja vseh evropskih držav. Tudi v Jugoslaviji je bilo združenje nadstrankarska organizacija. Med Slovenci je treba omeniti dr. Andreja Gosarja, ki je več let predsedoval ljubljanski organizaciji, tajnika dr. Ferdinanda Majarona in dr. Vladimirja Ravniharja.

Med temi tremi slovenskimi predstavniki zagotovo izstopa Andrej Gosar, ki je bil evropsko razgledan mislec. V svojem delu Za nov družabni red, izdanem v Ljubljani leta 1933, je ugotavljal, da je gospodarsko gledano Evropska razdrobljenost v veliko število držav nesmisel in da ekonomski niso najvažnejši. »… kaj bi nam koristilo, ako bi nam v panevropski uniji bili teoretično dani vsi pogoji za gospodarski napredek in blagostanje, pa bi bili na drugi strani kot udje majhnega naroda potisnjeni na nižji, morda brezpomemben položaj.« Svojega delovanja v panevropskem gibanju pred drugo svetovno vojno, pa se je spominjal Ravnihar takole: »Tudi Jugoslavija je imela v vseh svojih glavnih mestih odbore, tako tudi v Ljubljani. Član tega odbora sem bil z vsega početka. Temeljna misel Panevropi je bila: mir, sožitje med evropskimi narodi in državami na temelju pravičnosti in mirnega sporazuma na kulturnih področjih, z ureditvijo velikih gospodarskih problemov z vidika gospodarske nove ‘Evrope’, ki bodo eno samo carinsko področje, naj bi se zamisel praktično ustvarila. Pa če bi se zamisel na prvi pogled tudi zdela fantom, utvara, utopija, ni je bilo, a priori zavračati. /…/ Saj je gotovo, da taka stremljenja ne vedejo do cilja čez noč.« (Vladimir Ravnihar: Mojega življenja pot, Ljubljana 1997, str. 263-264)

Časopis Slovenec, glavno glasilo SLS pa je tudi kasneje budno spremljalo panevropsko gibanje. Tako so leta 1932, ko je potekal III. kongres Panevropske unije v Baslu zapisali, da v tam sedijo idealisti, romantiki in mladina, ki jim ni mar za tradicije, ki jo je naredila zgodovina, da se ne brigajo za predsodke nacionalizma in supernacionalizma, oni naj ne bi niti priznavali glavnih meja. Zapisali so še da v Ženevi (mišljeno je Društvo narodov) gledajo na njih s skepso in cinizmom. »V Ženevi branijo prošlost, v Baselu pa se borijo za bodočnost.« (Slovenec, 5. 10. 1932)
Za Panevropo se je pred drugo svetovno vojno zanimal tudi zgodovinar Bogo Grafenauer. Združevala naj bi 10 malih narodov od Baltika do Jadrana, ki živijo med italijansko-nemško ter rusko-ukrajinsko mejo. V istem obdobju pa so se pojavili tudi „evroskeptiki“, kot je bil Oton Župančič, ki je svoje nasprotovanje Panevropi predstavil v pesmi Fragmenti. Slovenska levica je sicer pozdravila Briandov načrt, vendar je bila skeptična, po njihovem bi naj šlo za »sanjarijo«. Če pa bi se ideja že uresničila, bi po njihovem največjo moč imeli Francija in Nemčija.

Ehrlichov načrt „Srednjevzhodnoevropske unije“

Leta 1941 je dr. Lambert Ehrlich ustvaril načrt »Srednjevzhodnoevropske unije«, katere naloga bi bila upreti se nemški grožnji. »Proti temu barbarizmu, ki se mu je udinjala osemdesetmilijonska nemška masa, je treba postaviti trdno in močno bariero, ki bi segala od Severnega in Vzhodnega morja do Jadrana in Egeja in ki bi združila Poljake, Ukrajince, Čehe, Slovake, Madžare, Slovence, Hrvate, Srbe, morda še Romune, Bolgare in Grke v veliko mednarodno državno sožitje oz. v veliko unijo samostojnih narodnih držav. Ta velika srednjevzhodnoevropska unija, ki bi bila organizirana podobno kot britanski imperij, bo razumela potrebo svojega nastanka in obstoja, ker so jo izkušnje dveh svetovnih vojn do temelja izučile in ker samo v taki uniji najdejo varnost in zagotovitev svojega obstoja slovanski narodi, ki prebivajo na tem prostoru. Slovenci, ki smo prav na sredini tega razburkanega evropskega prostora, pred vrati Trsta, čutimo, da je treba postaviti namesto osi Berin-Rim os Gdansk-Varšava-Praga-Bratislava-Dunaj-Ljubljana-Zagreb-Beograd-Solun. Samo v taki res evropski koncepciji bodo potem mogli najti šele pravo sožitje Poljaki in Ukrajinci, Čehi in Slovaki, Srbi in Hrvati, ker bo ta višja upravna sila mogla neposredno varovati interese posameznih enot in preprečiti ponovitev usodnih predvojnih trenj med temi narodi.« (Ciril Žebot: Neminljiva Slovenija, Celovec 1998, str. 222-223)

Če je Janko Brejc še 15 let pred Ehrlichom pisal o Dunaju kot morebitni evropski metropoli, je Ehrlich to zavračal. Dunaj je bil po njegovem mnenju obremenjen z zgodovino protislovanskega stremljenja in germanske hegemonije. Kot središče je izpostavil Slovenijo. Slovenci bi bili dobra izbira, ker niso zgodovinsko obremenjeni, niso delali drugim narodom krivic in imajo majhno število prebivalcev. S to unijo bi tudi vprašanje o obnovitvi Poljske, Čehoslovaške ali Jugoslavije že bilo rešeno, saj bi vsi živeli v večji državnopravni enoti in tudi zahteva Slovencev po Trstu bi bila iz tega vidika popolnoma »naravna«. Prednostna naloga unije bi bil razvoj gospodarstva in miroljubna naravnanost. »Ta unija bi merila ca. 1,200. 000 kvadratnih kilometrov in bi štela nad sto milijonov ljudi. Imela bi edinstven gospodarski položaj: izhod na štiri morja, velike plovne reke in kanale, bogate žitne predele, vse glavne rudnine in surovine, zelo razvito industrijo, najlepše letoviške in turistične predele. Ta unija bi predstavljala blok transverzalne Evrope, ki bi miroljubno in prijateljsko družila evropsko tradicijo Zapada z mistiko ruskega Vzhoda, rešenega boljševiških zablod.«

(nadaljevanje sledi)

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Tedenski izbor

branje12

Since Thomas Hobbes, many people have embraced the illusory notion that society is made up of individuals. According to this view the only fair competition is between individuals, without undue benefit from family connections.
But no society has ever been this way. Individuals don’t come fully formed. They emerge out of families and groups. The family and the group are the essential social unit. These collectives have always shaped public life.
(…)
The philosopher Michael Oakeshott once observed that it takes three generations to make a career. That is, the skills that going into, say, a teacher — verbal fluency, empathy, endurance — take a long time to develop. They emerge in grandparents and great-grandparents and are passed down magnified through the generations. I bet you can trace ways your grandparents helped shape your career.

Mothers and Presidents – David Brooks, The New York Times

***

Cameron states that for too long ‘we have been a passively tolerant society’ and is presumably ‘pumped-up’ at the possibility of actively changing this image. But, in truth, Britain has strayed a long way from the Enlightenment conceptualisation of tolerance, which advocated robust engagement with others over matters of principle while recognising and accepting the need to live side-by-side.

In recent years, British society has become not tolerant but indifferent to the mores of others, preferring to turn a blind eye to outlooks and activities deemed not too threatening. You can believe anything you like, so long as you don’t believe in it too much, has been the unstated outlook of the authorities. Now, Cameron seeks to shift gear from passive indifference to active authoritarianism.

Anti-terror: the perversion of tolerance – Bill Durodié, Spiked

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

Naj Alah govori po naše

sufi

Ime ji je bilo Hadiša. Čečenka. Spoznali sva se na nadaljevalnem tečaju nemščine, ki ga lokalne oblasti v zvezni deželi, kjer sem živela, prirejajo za mlade tuje diplomante, ki bi radi poučevali v nemških srednjih šolah. Veliko sva se pogovarjali, saj sva obe živeli v zanemarjenih predmestnih četrtih in nisva imeli časa, da bi se vrnili domov na kosilo. Pa tudi zato, ker je bila ona učiteljica verske vzgoje brez učencev, mene pa zanimajo vprašanja, ki se tičejo vere nasploh.

Continue reading

Tedenski izbor

Man_Reading_a_Book

Today is a dark day for Europe. The barbaric assault on the offices of the French satirical magazine Charlie Hebdo is an attack most immediately on the journalists and cartoonists who worked there, 12 of whom are dead, executed in cold blood for the ‘crime’ of saying what they think. But this horrific act was also an attack on Europe itself, on all of us, on our fundamental right to freedom of thought and speech. None of us can feel the pain currently being felt by the friends and families of the murdered journalists and illustrators – but all of us should feel assaulted by this massacre, for it is designed to chill us and make us cower, to make us censor ourselves or else suffer the consequences.

(…)

Our response should be to reaffirm our commitment to freedom of speech and most importantly to the right to be offensive, to provoke, to mock and ridicule any belief system we want. From John Wilkes’ royalty-bashing pamphlets to Thomas Paine’s questioning of religion, offending gods and kings, kicking against the orthodoxies of one’s age, has been central to the Enlightenment, to the birth of the modern world. To fail to offer solidarity to Charlie Hebdo and other modern offenders against religious or political correctness would be to turn the clock back on the Enlightenment itself and propel Europe back into an era of self-silencing and moral obedience.

In solidarity with Charlie Hebdo: fight for the right to be offensive – Brendan O’Neill, Spiked

Continue reading