Feindbild ali Bild eines Feindes?

 

V nemškem prostoru je v družboslovnem besedišču, pa tudi v javni govorici, dokaj priljubljena besedica Feindbild. Slovenskega ustreznika nimamo – najustreznejši prevod bi se glasil „podoba sovražnika,“ „sovražna predstava“ ali pa preprosto „strašilo.“ Nanaša se na abstraktne, posplošene predstave, ki vsebujejo nabor (negativnih) karakteristik, katere naj bi bile lastne določenim ljudem, skupinam ali vrstam ljudi, narodom, organizacijam, državam ali ideologijam. Bistveno zanje je, da svoj objekt na podlagi črno-belega razumevanja sveta konstruirajo kot „sovražnika“ ter ga naslikajo v čim slabši možni luči. Feindbilder zato sodijo med najljubša orodja ekstremističnih, demagoških in populističnih gibanj ter pogost in pomemben element v teorijah zarot. Eden najnazornejših primerov je denimo podoba podlega in pretkanega „Juda“, kakršna se je pojavljala v nacistični propagandi.

V sodobni evropski stvarnosti poznamo kar nekaj tovrstnih razširjenih kolektivnih mentalnih podob in predstav, skozi katere se izražajo različni predsodke – Feindbild Cigana, levičarja/komunista, desničarja/fašista, bogataša/kapitalista, če naj jih naštejem le nekaj. Na njih se pogosto utemeljuje tudi danes tako „popularni“ „sovražni govor“. Ena izmed ključnih nevarnosti sovražnih predstav pa je, da s svojo abstraktno in na binarni logiki temelječo naravo težijo k prelivanju in prepletanju z drugimi – podoba islamskega skrajneža se tako lahko hitro razširi na vse muslimane (v okvirih migrantske krize pa preplete tudi s podobo bljižnevzhodnega migranta). V trenutkih, kot je današnji, je to še posebej nevarno, saj se predstave o krvoločnem islamistu lahko aplicirajo celo na ljudi, ki so se podali na beg pred temi istimi krvoločnimi islamisti. Zato je potrebno biti izredno pazljiv in se izogibati posploševanjem in stereotipom – torej skušnjavi, da bi gojili sovražne podobe.

Continue reading

Advertisements

Preseganje liberalne paradigme. Poskus odgovora o vprašanju sekularizma

Spomladi sem objavil svoj članek o neliberalnosti sodobnega sekularnega liberalizma. Menim, da so nedavni dogodki, pri čemer imam v mislih predvsem ostro in popolnoma nepotrebno zaporno kazen za ameriško uradnico Kim Davis, ki ni želela poročati istospolnih parov v ameriški zvezni državi Kentucky, še dodatno potrdili pravilnost moje teze, pri kateri zato vztrajam. Na moj takratni prispevek se je sicer kmalu zatem odzval pisec Philopatridus, ki me je, sklicujoč se na kanadskega filozofa Charlesa Taylorja, opozoril, da zamenjujem liberalizem s progresivizmom. Če je slednji res inherentno neliberalen, saj dialektično proizvaja vedno nove grešne kozle ter tako sledi ideji napredka, naj bi za pravi sekularni liberalizem to ne veljalo. Z omenjenim člankom se sicer v veliki meri strinjam, a kljub temu moram na nekatere trditve odgovoriti. Nameraval sem začeti s kratkim odgovorom, a sem med pisanjem čedalje bolj ugotavljal, da je Philopatridus načel področje, kjer lahko opazimo nekatere pomembne razlike med najinim pogledom na vprašanje politične skupnosti ter splošnega razvoja zahodnega sveta v moderni dobi. »Odgovor« se je zato podaljševal ter se vsebinsko v določeni meri oddaljil od začetne problematike, zato lahko do neke mere služi tudi kot nadaljnji prispevek v razpravi o razlikah med konservatizmom in liberalizmom.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.

Continue reading

Ideje evropske integracije med Slovenci v 20. stoletju (2. del)

Ideje o evropski integraciji so bile med Slovenci skozi 20. stoletje prisotne pri domala vseh političnih strankah, ne glede na idejno usmeritev. Po 1. svetovni vojni je evropska ideja prodrla dokaj hitro, in sicer kot nekaj, na kar je »potrebno računati«, v medvojnem obdobju pa so se Slovenci v glavnem navduševali nad konceptom panevropskega gibanja. Šele čas 2. svetovne vojne je z zamislijo dr. Lamberta Ehrlicha prinesel projekt, ki je bil v celoti slovenskega izvora. Ideja “Medmorja” (Intermarium) je bila po drugi strani že plod skupnega dela večih narodov. Znotraj Osvobodilne fronte se po drugi strani pojavi celo ideja o socialistični Evropi. Nato se je misel o povezani Evropi preselila med slovensko emigracijo, pri čemer je v glavnem šlo za odzive na dogajanja v Evropi (začetki povezovanja sredi petdesetih). Z omilitvijo komunističnega režima v Jugoslaviji pa se konec osemdesetih let pojavijo želje po povezovanju z ostalimi evropskimi narodi tudi na domačih tleh.

Razprava je nastala na podlagi raziskav, ki jih je opravil dr. Andrej Rahten v svoji znanstveni monografiji o Ivanu Šušteršiču (Dunaj: Avstrijska akademija znanosti, 2012), in v zborniku Evropski izzivi (2000-2003). Ta nujna opomba je sprva izpadla iz objave, za kar se dr. Rahtenu iskreno opravičujemo.

Koncepcije ob koncu 2. svetovne vojne

Poleti 1944 so visoki predstavniki Poljske v Rimu osnovali »Srednjeevropski zvezni klub«, ki bi naj gradil prihodnjo poljsko zvezo s predstavniki narodov »vmesne Evrope«, ki so tudi bili v Rimu. Programatični cilj kluba so poimenovali Intermarium (tudi Intermarum ali Medmorje) kot oznaka za skupnost narodnih držav med štirimi morji. Poljakom so se pridružili Latvijci, Litovci, Čehi, Slovaki, Srbi, Hrvatje, Slovenci, itd. Poljaki bi naj mesto predsednika kluba celo ponudili Cirilu Žebotu, ki pa je kot najmlajši član kluba zavrnil to mesto, saj se ni čutil kos funkciji. Zato je predlagal dr. Miho Kreka, sam pa je nato sprejel mesto glavnega tajnika. Nato so pripravili »Listino svobodnega Intermariuma«, ki je imela dve temeljni točki: »Posamezni suvereni narodi intermariuma morajo v njegovem okviru uresničiti skupno zunanjo obrambo in skupen notranji trg.« (Žebot, 334). Oziroma – kot so še bolj poudarili leta 1944 – sta »vodilni misli-trajnici vseh narodov ‘vmesne Evrope’: (1) lastna suverenost vsakega strnjeno naseljenega in osveščenega naroda na prostoru med nemškim narodnim ozemljem in Sovjetsko zvezo; ter (2) skupno zavarovanje celotnega vmesnega prostora, da se tako v kali zatre skušnjava ponovnih imperialističnih posegov v prostor „vmesne Evrope“ s strani Nemčije ali Rusije, ki sta poleg razpadle Habsburške monarhije in izginulega Otomanskega imperija v jugovzhodni Evropi male narode „vmesne Evrope“ zgodovinsko ogrožali in uničevali z zahoda in vzhoda. (Žebot, 334)

Dr. Ciril Žebot

Continue reading

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Tedenski izbor

calvarlist

 

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Konec moraliziranja – Matej Avbelj, Ius Info

***

In tako se je še enkrat izkazalo, da je poglavitni smisel Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ta, da nudi delovna mesta uradnikom, ki so tam zaposleni. Včasih se vprašam, zakaj skoraj nobeno svetovanje, ukrep, mehanizem, spodbuda ali delavnica ne služi svojemu dejanskemu namenu, marveč samo kot krmilo za občutek, da nekje neka vladna služba nekaj počenja. Pogosto se vprašam, kaj bi veljalo storiti, da bi bilo drugače. Odgovore še čakam.

Kraj, kjer se končajo sanje – Katja Perat, Delo

 ***

In our day, prejudice against gays is just a very faint shadow of what it once was. But the abolition of prejudice against gays does not necessarily mean that same-sex marriage is inevitable or optimal. There are other avenues available, none of which demands immediate, sweeping, transformational legislation or court judgements.

We are in the middle of a fierce battle that is no longer about rights. It is about a single word, “marriage.”

Two men or two women together is, in truth, nothing like a man and a woman creating a life and a family together. Same-sex relationships are certainly very legitimate, rewarding pursuits, leading to happiness for many, but they are wholly different in experience and nature.

Gay and lesbian activists, and more importantly, the progressives urging them on, seek to redefine marriage in order to achieve an ideological agenda that ultimately seeks to undefine families as nothing more than one of an array of equally desirable “social units,” and thus open the door to the increase of government’s role in our lives.

I’m Gay and I Oppose Same-Sex Marriage – Doug Mainwaring, Public Discourse

***

In recent years, progressive politics has been known for its pursuit of social change in the moral realm, with LGBTQ causes at the forefront of its crusade. But the poor have been left behind. In ironic fact, progressives have given up equality for the sake of also giving up virtue.

With old-fashioned virtue, there might be a chance at equality. But “progress” has been determined to consist in the final dismantling of all moral structures that once lent backbone to the demands of the virtuous poor. Without meaningful work, there can be no working class. Another way of saying this is that without the kind of work that imparts a working-class identity, the working class can have no class-consciousness.

People need work. The poor—and all of us—are made virtuous in part by the need to labor; to struggle, not with one another in the sense of “class struggle,” but with our bodies and within our souls; to practice the virtues of diligence and self-denial; to have something to show for ourselves. If the “virtuous poor” are virtuous, it is because work has made them so. Take away work, and you take away humanity. That goes for the elite, too.

Are We Proving Marx Right? – The Hipster Conservative

***

The current trends in America, Wall Street getting richer, everyone else getting poorer, politicians of both parties feeding brazenly at Wall Street’s trough, the party of the Left in full blown attack gear not on inequality, which it has done nothing to address, but picking at and rubbing raw the scabs of identity politics—this can’t keep going on indefinitely without something really bad happening.

Abandoned by the Left – Scott McConnell, The American Conservative

***

Increasingly the divides in American life are not between those who defend equality of opportunity versus those who demand equality of result, as Nisbet argued. Rather they are between whether freedom and voluntary association on a more local level can win out over coercion and bureaucracy at an ever more distant national level. Kunkel’s desire for sustainable production by worker-owned businesses and grassroots democratic decision-making seems to envision a new kind of politics, more local and left-libertarian in nature, that transcends easy categorization. And if there is a genuine mood rising among Americans, particularly the young, toward a return to smallness and democratic self-control throughout American society, then the argument now should revolve around means.

What’s Left After Marx – Matthew Hartwood, The American Conservative

 ***

Conservatives should embrace him /Foucault/ and his work. From a conservative perspective, the great thing about Foucault’s writing is that it is more plastic than Marx, and far less economically subversive. Academics rooted in Foucauldian thought are far more compatible with neoliberalism than the old Marxist academics.

In some ways, Zamora’s book is an effort by some on the left to try to “discipline” Foucault’s flirtation with the right. It will be interesting to see the academic left’s response to the book. But Zamora also reveals why free-marketeers might want to give Foucault another read and not just dismiss him with the “post-modern” epithet.

Why Michel Foucault is the libertarian’s best friend – Daniel W. Dresner, The Washington Post

***

Given Chesterton and Burke, there exists a liberalism consistent with right reason and revelation. Extension of economic and political liberalism into all-encompassing worldviews would be an American heresy. But one can take them to be prudent means—of negative liberty for the sake of trade and civic liberties under the rule of law—when rightly ordered toward proper ends known by natural reason and revelation. As Chesterton writes in What I Saw in America: “The unconscious democracy of America is a very fine thing. It is a true and deep and instinctive assumption of the equality of citizens, which even voting and elections have not destroyed.”

Different Kinds of Liberalism – Ryan Schinkel, Ethika Politika

***

Havlu je Srednja Evropa je omogočala vizijo neke drugačne, demokratične Češke (oziroma Češkoslovaške). Njegova osebnost je bila zato tudi za druge srednjeevropske države monumentalnega pomena. Na prvi pogled se morda res zdi, da je ideja o Srednji Evropi nek romantičen in nostalgičen pojem, ki se navzven lepo sliši, znotraj pa je votel. Ali kot piše Jančar: »Kaj nas resnično druži v srednjeevropskem prostoru, je precej nedorečeno. Zdaj se naenkrat kaže, da nas je bolj združeval odpor do njegove razdeljenosti kot pa sorodna kulturna vprašanja.« Svobodna demokratična družba, pluralizem, spoštovanje temeljnih človekovih pravic, odprtost in prevzemanje odgovornosti pa vendarle ostajajo nekatere skupne vrednote srednjeevropskega prostora, ki povezujejo, če že ne vladajoče strukture, pa predvsem ljudi, ki živijo na tem prostoru. To pa so prav vrednote, ki jih pooseblja Havlovo življenje.

Srednja Evropa Václava Havla – Jernej Letnar Černič, Razpotja

***

Ne glede na dejanske in objektivno ugotovljive razloge za kršitve in napake, ki so se zgodile v sodni kalvariji, znani kot afera Patria, se bo za dobršen del prebivalstva ta zgodba kazala kot zadnja etapa te izključevalne prakse.
Posledice bodo vsaj dvojne.

Prvič, Janševi podporniki bodo za kršitve človekovih pravic v zadevi Patria klicali na odgovornost ne le dejanskih in objektivnih krivcev, temveč celotni slovenski mainstream; to se pravi vse tiste, ki ne spadajo v njihov krog.

Drugič: če živiš v okolju, kjer ti še pri najbolj očitnih in eklatantnih kršitvah tvojih osnovnih pravic na pomoč priskočijo skoraj izključno le podporniki in kjer se politična kritika takoj pretvori v podporo politični izločitvi, potem je logično, da lahko računaš le na podpornike. In če lahko računaš le na podpornike in če od tistih, ki ne spadajo mednje, ne moreš pričakovati niti osnovne državljanske in človeške empatije, potem je logično, da postane lojalnost glavni, celo edini kriterij selekcije.

Družba, ki se začne organizirati po teh principih – ki so, povejmo jasno, principi klanovstva –, se začenja nevarno oddaljevati od razmer demokratičnega sobivanja.

Kako je Janez Janša postal državni sovražnik številka ena – Luka Lisjak Gabrijelčič, Planet Siol.net

***

As these examples of democratic regression into various forms of ‘illiberal democracy’ in Central and Eastern Europe show, democratic consolidation is still far from complete. The most disturbing detail is the vulnerability of ‘consolidated democracies’ such as Hungary or Slovenia to ‘democratic regression’, which reminds us that democracies are inherently unable of being ‘definitely established’. While significant progress in the development of ‘electoral democracy’ in the region has been achieved, ‘liberal democracy’ still remains fragile and weak. Moreover, the legal institutions of liberal democracy in Central and Eastern European countries significantly differ from those of their Western European counterparts. Behind a façade of harmonised legal rules transposed from various EU legal sources, several cracks have begun to appear, exposing the fragility of constitutional democracy in these countries.

As a consequence, Central and Eastern European countries are once again displaying certain features of “lands in between” which call attention to their constantly precarious and indeterminate location on the political map of Europe. Zwischen-Europa, as some interwar German writers called it, lies in the territory between the West and the Russian East and is said to have been the “unfinished part of Europe” for most of the 20th century. Its political and legal institutions were similarly “caught” in between the democratic West and the authoritarian East.

Academics should be careful not to exaggerate the progress made by Central and Eastern Europe since the fall of the Berlin Wall – Ivan T. Berend, Bojan Bugarič, LSE Blog

***

Skeptics have been planning the EU’s funeral for decades, but time and again, the union has refused to die. During the EU’s latest and most profound crisis, national governments once more chose to reaffirm and deepen their commitments. This rapid growth of EU power, however, has given rise to a number of misguided and counterproductive policies that have undercut public support and left the EU in a deep malaise. European citizens today largely ignore the EU’s many achievements or take them for granted, instead equating the organization with economic pain and feckless leadership. The union endures, but it has lost its mojo.

The EU has worn out its default strategy of muddling through crises. Lurching from one calamity to the next has damaged the credibility of Brussels and national governments alike. It is time for a bold and far-reaching agenda. To see a Europe truly reborn and fit for the twenty-first century, EU leaders must reassert with confidence—on the economy, on security, and on democracy—that Europe is stronger when it stands united.

Europe Reborn. How to Save the European Union from Irrelevance – Matthias Matthijs & R. Daniel Kelemen, Foreign Affairs

***

Narodno identiteto bomo zgubili zaradi ležernosti, neaktivnosti, ne-ljubezni do domovine, ne pa zato, ker bi v stiski priskočili na pomoč ljudem, ki nas potrebujejo. Najlažje je ljubiti svoje. A Kristus nas poziva, da ljubimo tujce. »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25, 35).

Če že ne moremo začeti ljubiti, ker smo to najčistejše čustvo umazali in pocukrali, se sklicujmo vsaj na pravičnost in mir.

Tujec sem bil in me niste sprejeli – Irena Vadnjal, Časnik

***

During the Korean War, alarmed by the shocking rapidity of American POWs’ breakdowns and indoctrination by their communist captors, the CIA began investing in mind-control research. In 1953, the CIA established the MK-ULTRA program, whose earliest phase involved hypnosis, electroshock and hallucinogenic drugs. The program evolved into experiments in psychological torture that adapted elements of Soviet and Chinese models, including longtime standing, protracted isolation, sleep deprivation and humiliation. Those lessons soon became an applied “science” in the Cold War.

During the Vietnam War, the CIA developed the Phoenix program, which combined psychological torture with brutal interrogations, human experimentation and extrajudicial executions. In 1963, the CIA produced a manual titled “Kubark Counterintelligence Interrogation” to guide agents in the art of extracting information from “resistant” sources by combining techniques to produce “debility, disorientation and dread.” Like the communists, the CIA largely eschewed tactics that violently target the body in favor of those that target the mind by systematically attacking all human senses in order to produce the desired state of compliance.

(…)

(B)ecause the concept of torture has been so muddled and disputed, I suggest that accountability would be more publicly palatable if we reframed the CIA’s program as one of human experimentation. If we did so, it would be more difficult to laud or excuse perpetrators as “patriots” who “acted in good faith.” Although torture has become a Rorschach test among political elites playing to public opinion on the Sunday morning talk shows, human experimentation has no such community of advocates and apologists.

The CIA Didn’t Just Torture, It Experimented on Human Beings – Lisa Hajjar, The Nation

Geopolitika velesilaka ali kaj Rusijo legitimira kot globalno silo

V zadnjem času, predvsem od ukrajinske krize sem, Ruska federacija ne skriva več svoje ambicije, da bi – kot pravijo – ponovno postala pomemben globalen center moči. Tako kot njen predsednik na fotografijah v ruskih Janah in Lady-jih, tako tudi njegova država nerada izgubi trenutka, da ne bi kazala svojih mišic celotnemu svetu.

Russian Prime Minister Vladimir Putin is

Seveda bi se to moralo vsakemu povprečnemu umnemu prebivalcu naše zemlje zdeti zelo infantilno in žal tudi nevarno. Vendar ne. Mnogim posameznikom in skupinam širom našega globa, od ZDA pa vse do male državice na razporku med Balkanom in Mediteranom, se zdi takšen razvoj dogodkov povsem upravičen. Svet naj bi bil sestavljen na več pomembnih vplivnih sfer – tem pravijo velesile – okoli katerih naj bi gravitirale preostale države. Temu pojavu pravijo geopolitika.

Zdaj, jaz iskreno tega izrazoslovja ne razumem – sem pač fantič iz province provincialne države. Razumem seveda, kaj pomeni vpliv, kaj pomeni moč, kaj ugled, kaj slava. Ni mi pa povsem jasno, zakaj nekim državam to kar tako pripada. Ker države namreč niso kot monarhi, ki se kar rodijo z legitimno oblastjo, morajo to, da se imajo za velesilo, nekako upravičiti. V naslednjih vrsticah bom tako poskušal premisliti, zakaj bi lahko Rusija bila do te oznake upravičena in pripoznana tako od bližnjih, ki naj bi gravitirale v njeni interesni sferi, kot od drugih velesil in držav, ki živijo gravitirajoč na druga gravitacijska polja.

Continue reading

Razmislek o Evropi

europa

Zadnje evropske volitve so pokazale velik vzpon evroskeptičnih strank. Britanska Ukip, nemška Alternative fur Deutschland, francoska Front National, če omenim zgolj najbolj »razvpite«, so dosegle kar zavidljiv rezultat. Marsikateri komentatorji, naklonjeni evropski integraciji, so v takšnem izidu videli skorajda katastrofo, medtem ko so se ga drugi veselili. Poleg omenjenih konservativnih strank pa se evroskeptizem močno pojavlja tudi na politični levici, kar kaže na širši spekter tega pojava. Dejavniki, kot so gospodarska kriza, širitev na vzhod, vse večje število priseljencev itd., so poleg marsikaterih zgrešenih politik Evropske unije, kot je npr. vse večja centralizacija in birokratizacija, privedli do razočaranja nad združeno Evropo. A vendar je potrebno biti previden. Če se spomnimo zgolj prispevka, ki ga je projekt evropskega združevanja doprinesel k miru na Stari celini in olajšanju življenja obmejnemu prebivalstvu, vidimo, da ideje združene Evrope ne velja prehitro odpisati. Ravno nasprotno! Kljub temu so kritike in skepsa več kot na mestu, zlasti če upoštevamo sedanje stanje.

Continue reading

Tedenski izbor

The-young-student-Ozias-Leduc

Can you guess which books the wannabe jihadists Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed ordered online from Amazon before they set out from Birmingham to fight in Syria last May? A copy of Milestones by the Egyptian Islamist Sayyid Qutb? No. How about Messages to the World: the Statements of Osama Bin Laden? Guess again. Wait, The Anarchist Cookbook, right? Wrong.

Sarwar and Ahmed, both of whom pleaded guilty to terrorism offences last month, purchased Islam for Dummies and The Koran for Dummies. You could not ask for better evidence to bolster the argument that the 1,400-year-old Islamic faith has little to do with the modern jihadist movement. The swivel-eyed young men who take sadistic pleasure in bombings and beheadings may try to justify their violence with recourse to religious rhetoric think the killers of Lee Rigby screaming “Allahu Akbar” at their trial; think of Islamic State beheading the photojournalist James Foley as part of its “holy war”but religious fervour isn’t what motivates most of them.

This Is What Wannabe Jihadists Order on Amazon Before Leaving for Syria – Mehdi Hasan, The New Republic

 ***

If Mr Valls wanted to send a message with his new government, Mr Macron is it. Mr Montebourg, who was ousted the previous day, had a knack of irking foreign investors, once telling Mittal, a steel company, that it was “not welcome” in France. Mr Macron, by contrast, spent much time privately picking up the pieces, arguing to investors that France was in fact open for business. Of Mr Hollande’s election-campaign promise in 2012 to set a sky-high top income-tax rate of 75%, Mr Macron once said scathingly, “it’s Cuba without the sun!”.

By itself, of course, Mr Macron’s appointment will not make it any easier for Mr Valls to press ahead with the politically daunting job of sorting out France’s squeezed public finances and trying to revive the stagnant economy. Nor will it put an end to the debate, led by Mr Montebourg and other fellow anti-austerity Socialist deputies outside government, over the pace of fiscal consolidation. But it does at least suggest that the Valls government is serious about pursuing a more business-friendly approach, and about starting to bring the largely unreconstructed left into line with the rest of Europe’s social democrats.

No more Cuban-style policies? – Charlemagne, The Economist

***

Hearing students cite Marcuse while decrying bourgeois society, Novak thought it a good idea to bring Marcuse to campus for a day of discussion and lecturing. But the admiring conversation he expected to witness didn’t occur. Instead, Novak recounts in his 2013 memoir Writing from Left to Right,

After mingling with the students, he was affronted and disgusted. At his lecture he set aside his prepared notes and instead described the severe Prussian discipline of his own education: the classics he had to master; the languages he had to learn by exercises and constant tests. His theme was that no one had any standing on which to rebel against the past—or dare to call himself a revolutionary—who had not registered the tradition of the West. (p. 107)

We can imagine how the students felt hearing this denunciation, but what could they say? Here was a prophet of youth rebellion endorsing utterly disreputable ideas—classics, discipline, mastery, tradition, the West—and telling students fully convinced of their own supremacy that they had nostanding to overturn anything.

The Enemies, and Friends, of the Humanities – Mark Bauerlein, First Things

***

Dear Dr. Dawkins,

Earlier this week, on Twitter, you drew attention to a troubling fact unknown to most people. You pointed out that in the United States and Europe, most children conceived with Down syndrome are aborted.

/…/

You’ve traditionally held a position of moral neutrality regarding abortion. You’ve asserted that killing animals, with the capacity to experience pain, fear, and suffering, is of greater moral significance than killing fetuses: nascently human, you assert, but without the kind of sentience that gives them moral significance. You’ve suggested that no carnivore can reasonably hold a position in opposition to abortion. You’re not alone in that position, it’s become de rigueur among most contemporary analytic ethicists.

disagree with your position. I’ve long ago concluded that the fetus, the embryo, and in fact, the zygote are human beings—undeveloped, certainly, but possessing the dignity and the rights of sentient adults.

Despite my disagreement, I recognize that you’ve tried to apply your viewpoint with consistency across a variety of ethical situations.

Until this week. This week, you moved from presenting abortion as a morally neutral act to asserting that the abortion of some people—genetically disabled people—is a moral good. A moral imperative, in fact.

An Open Letter to Richard Dawkins – J. D. Flynn, First Things

***

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Ni časa za igro – Staš Zgonik, Mladina

***

5. Marriage must be color-blind, but it cannot be gender-blind. The melanin content of two people’s skin has nothing to do with their capacity to unite in the bond of marriage as a comprehensive union naturally ordered to procreation. The sexual difference between a man and a woman, however, is central to what marriage is. Men and women regardless of their race can unite in marriage, and children regardless of their race deserve moms and dads. To acknowledge such facts requires an understanding of what marriage is.

/…/

While Americans are free to live as they choose, no one should demand that government coerce others into celebrating their relationships.Whatever one believes about marriage and however government defines it, there is no compelling state interest in forcing every citizen to treat a same-sex relationship as a marriage when this would violate their religious or other conscientious beliefs.

7 Reasons Why the Current Marriage Debate Is Nothing Like the Debate on Interracial Marriage – Ryan T. Anderson, The Daily Signal

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen.

Čakajoč na repo iz ušes- Branko Cestnik, Časnik

***

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo? – Tomaž Erzar, Časnik

***

Še nekaj za tiste, ki berete italijansko:

Nessuno dei quattro grandi paesi che adottano l’euro è davvero a posto, nessuno può alzare il ditino o indossare l’aureola del santo. Ma chi è in grado di convincerli a seguire la retta via? È questo il dilemma che Draghi ha posto indirettamente, ma con chiarezza. E si è scontrato contro un muro, perché nessuno oggi ha il potere di farlo, certo non la Ue che è ridotta sempre più a un club di nazioni chiassose e litigiose, ma nemmeno la Bce che pure è l’unica istituzione federale dotata di veri strumenti d’intervento. I cambiamenti principali finora sono stati compiuti sotto la pressione degli eventi, davanti a rischi drammatici come la crisi bancaria del 2008, il crack della Grecia nel 2010 o il collasso dell’euro nel 2012. E sono comunque rimasti cambiamenti a metà, accettati di mal grado dalla Germania che pure vanta il proprio europeismo federalista.

Draghi ha chiesto un’ulteriore cessione di sovranità e vuole un patto per le riforme da accompagnare al patto fiscale. Se si vuole dare all’euro una intelaiatura più solida è un passaggio inevitabile. Ma oggi non c’è consenso né tra i paesi del sud né in quelli del nord Europa. Dunque, la politica economica europea è in un cul de sac. La Bce alla fine sarà costretta a fare come la Fed se arriverà davvero una nuova tempesta finanziaria. Ma senza dietro un paracadute politico, nessuno può garantire che sia davvero efficace. Draghi lo sa e lo ha detto. Anche la sua diventerà una predica inutile?

Mario Draghi e l’Europa irriformabile – Stefano Cingolani, Linkiesta

***

Za konec pa še zgodba, ki daje dober vpogled na način, kako se dela kadrovska politika v Sloveniji – ali drugače, na poniglavost, s katero je odhajajoča vlada v vse pore družbenega življenja skušala nastaviti svoje mediokritetne kadre. Bo v prihodnje kaj boljše? Gotovo ne, če bomo še naprej skomigali z rameni in s tem dopuščali tako prakso.

The Judicial Council of the Republic of Slovenia prepared a ranking of candidates and proposed to President of Slovenia to send the names of three highest-ranking candidates to the Parliament, which has to vote on the list of three candidates in order to be sent to the Parliamentary Assembly of the Council of Europe. However, Mr Pahor, the incumbent President of Republic of Slovenia, last week refused to send the list of three high ranking candidates to the Parliament and requested that the Ministry of Justice repeats the call for applications. It is not entirely clear why Mr Pahor rejected the list approved by the Judicial Council, but it appears that the merits of the candidates did not impress him. Surprisingly, the Ministry of Justice at this point does not plan to repeat the call for application.  It seems we are witnessing situation so often seen in the Central and Eastern European countries where the merits of the candidates play only side role in the nomination process and where the nomination of the candidates to the European Court of Human Rights comes down to brutal power politics.

Problem-Ridden Nomination Process for Judge on behalf of Slovenia at the European Court of Human Rights – Esohap

Slovenija ne vidi izhoda iz recesije. Strokovnjaki: v Sloveniji preveč Slovencev

(poročilo prevedeno iz bruseljskega časopisa The New European Times)

Foto: Delo

Foto: Delo

BRUSELJ, DUNAJ – Evropska unija izraža skrb nad ekonomskim in političnim stanjem v Republiki Sloveniji. Slovenija se z vsako uro zadolžuje v številkah, ki jih zna razumeti le še Berlusconi. Pri tem pa EU opazuje, da se v nobenem segmentu svoje ekonomije ne želi spoprijeti z reformami. Na tiskovni konferenci minuli torek je lokalna premierka Alenka Bratušek dejala: »Stanje v Sloveniji je stabilno. Trojke v našo deželo ne bo, saj smo v zadnjih pol leta uspešno privabili več tujih posojilodajalcev, ki nam bodo redno zagotavljali likvidnost v teh težkih časih, tako za Slovenijo kot tudi za naše prijateljske republike Rusijo, Azerbajdžan in Libijo«.

Toda v kuloarjih bruseljske Steklene palače je v pričakovanju evropskih volitev zaznati veliko stopnjo nezaupanja. »Sam pogled na kandidatne liste ne vzbuja preveč zaupanja – nam je zaupal vir iz hodnika – ena lista izgleda kot skupina, ki išče zatočišče pred sodnimi pregoni, druga kot da je ravnokar prikorakala iz srednje šole, tretja pa ima tistega zoprnega čebelarja«.

Če pa so na čudaške kandidatne liste na evropskih volitev še vajeni – tokratnih volitev se bodo namreč udeležili tudi na Hrvaškem, sicer južni sosedi Slovenije, s katero sta skupaj žulili klopi v socialistični Jugoslaviji – pa je ekonomsko in gospodarsko stanje tisto, ki administratorjem EU najbolj beli glavo. Predvsem zato, ker so to republiko, ki po prebivalstvu ne presega berlinskih četrti Pankow in Oraniensburg, dobrih pet let nazaj tako nemarno spustili v monetarno unijo.

V poročilu odhajajočemu komisarju EU Josetu Barosu je v sredo skupina iz Centra za organiziranje in koordininarnje lokalnih administracij (COKLA) predstavila izsledke dolgoletne raziskave o problematiki implemenatcije evropskega modela ekonomije na mejnih območjih EU in državah PIIGS. Strokovnjaki so za Slovenijo locirali predvsem dva poglavitna problema.

Prvega opažajo v tem, da je slovensko gospodarstvo čudna mešanica med fevdalnim sistemov obveznih cehov in socialistične retorike. Levji delež vidijo predvsem v slovenski medijski krajini, ki naj bi takšen sistem tudi legitimirala – njihov največji in osrednji časopis Delo je, v raziskavi kvalitete medijev za leto 2013, zasedel 78. mesto, takoj pod revijo Upanje, glasilom dekliškega zbora kolegija Edvarda VII. v Porthsmouthu, in tik nad mesečnikom Novi časi, ki ga izdaja Združenje levičarskih podjetnikov iz Bolgarije. Strokovnjaki zato ugotavljajo, da bi morala Slovenija preiti dvojno tranzicijo: najprej v modernizem in potem še v postmodernizem, da bi prišla na stopnjo Slovaške v letu 1994.

Drugi problem, ki so ga strokovnjaki izpostavili in ki bo v veliki meri otežil reševanje prvega, naj bi bil, da je v Sloveniji daleč nadpovprečno visoka koncentracija Slovencev.

»Opažamo zaskrbljujočo visoko količino Slovencev tako na vodstvenih položajih (v javnem in privatnem sektorju) kot med zaposlenimi. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je enormna prisotnost Slovencev tudi v zakonodajni, sodni in izvršni oblasti,« je na tiskovni konferenci dejal Aki Rassmusen, visoki predstavnik COKLE za Srednjo Evropo. Na vprašanje, kaj ta visoka prisotnost Slovencev predstavlja za implementacijo gospodarskih reform, je Rassmusen poudaril, da so »Slovenci nenormalno obsedeni z željo po čimprejšnjem upokojevanju, za kar gre sedaj že 76 % celotnih javnih izdatkov; da ne prenesejo ideje fleksibilnega urnika, saj morajo ob 15h pustiti službo in iti delat na tem, da v predmestjih uničujejo sosedom razgled z grajenjem štirinadstropnih vil; in še tisti čas, ki ga preživijo v službi nadpovprečno porabijo na spletni strani avtomoto.si«.

Rassmusen tako ugotavlja, da se bo, preden se reši ta drugi problem, zelo težko lotiti prvega.

Spomnimo, da je slabo leto nazaj do podobnih zaključkov prišel tudi Sveti Sedež, ko je odstavil oba nadškofa v tej mali republiki. Glede tega problema se je uradni Vatikan zavil v molk, vendar je iz krogov blizu Svetega očeta med naše dopisnike pricurljala informacija, da papež Frančišek na noben način noče imenovati še enega Slovenca na to mesto. »Ne bom dopustil, da mi bodo neki Slovenci spet srali tam, kjer poskušam jaz čistit!« je baje dejal v buenosaireškem dialektu.