Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Tedenski izbor

branje14

V Sloveniji bi radikalen umik države iz gospodarstva in zlasti bančništva dejansko naredil čudež, saj bi politiki vzel instrument, s katerim je doslej zagotavljala svojo reprodukcijo. Zato je edina rešitev za Slovenijo danes radikalna, obsežna privatizacija, zlasti bank, v kateri lastniki (domači ali še bolje tuji) ne bodo mogli računati, da bo njihove dolgove pokrila država, pa tudi, da ne bodo izpostavljeni pritiskom politike ter bodo podjetja lahko vodili odgovorno, s tem pa tudi uspešno.

Država, ki jo je zapustil zdrav razum – Matevž Sedej, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

(…)

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

Man_Reading_a_Book

Today is a dark day for Europe. The barbaric assault on the offices of the French satirical magazine Charlie Hebdo is an attack most immediately on the journalists and cartoonists who worked there, 12 of whom are dead, executed in cold blood for the ‘crime’ of saying what they think. But this horrific act was also an attack on Europe itself, on all of us, on our fundamental right to freedom of thought and speech. None of us can feel the pain currently being felt by the friends and families of the murdered journalists and illustrators – but all of us should feel assaulted by this massacre, for it is designed to chill us and make us cower, to make us censor ourselves or else suffer the consequences.

(…)

Our response should be to reaffirm our commitment to freedom of speech and most importantly to the right to be offensive, to provoke, to mock and ridicule any belief system we want. From John Wilkes’ royalty-bashing pamphlets to Thomas Paine’s questioning of religion, offending gods and kings, kicking against the orthodoxies of one’s age, has been central to the Enlightenment, to the birth of the modern world. To fail to offer solidarity to Charlie Hebdo and other modern offenders against religious or political correctness would be to turn the clock back on the Enlightenment itself and propel Europe back into an era of self-silencing and moral obedience.

In solidarity with Charlie Hebdo: fight for the right to be offensive – Brendan O’Neill, Spiked

Continue reading

Tedenski izbor

portrait-of-edmond-maitre-the-reader

Če je pomembno le število znakov, naštempljane ure, potem bodo uredniki hitro ugotovili, da so v idealni deželi: člankov jim še brati ni treba, kaj šele komentirati in se komu zameriti. Tudi novinarji se bodo hitro prilagodili. Kdor odda raziskan in temeljito pripravljen članek, je idiot – mar bi skopiral nekje od nekod, izpolnil normo glede znakov, poštempljal odmerjeno število ur, od tega pol na kavici s predstavnikom lastnika, kjer bi se mu prilizoval.

(…)

Omeniti moram še element novinarskega dela, ki pa je zunaj poklica in del nezavednih družbenih pravil: jamranje, pasivnost, letargija, fatalizem. Tudi če objavite še tako raziskano in šokantno novico, recimo lopovščino kakega politika, bodo ljudje le zavzdihnili “Takle mamo” in to bo to. Politik seveda ne bo odstopil, le zameril bo.

Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.

Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.

Mučno potovanje v nepomembnost – Miha Mazzini, Planet Siol

 

***

Mariboru je šlo slabo že takrat, ko se je še zdelo, da gre Sloveniji dobro. Poudarjam: zdelo! Danes je vsakomur jasno, da se kriza v Sloveniji ni začela 15. septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothersov. To nas je kvečjemu pahnilo v spiralo, na katero pa že prej nismo bili pripravljeni.

Razlogi za slovensko zavoženost so starejši. Če bi bili pametnejši, bi jih videli v Mariboru. Namesto da bi v njihovih težavah videli resne, splošne, vseslovenske napake – ekonomske, politične, socialne, kulturne napake, celo zmote -, smo videli zanemarljive probleme lokalnih ljudi, ki da se ne znajdejo in pričakujejo pomoč drugih.

Maribor je bil vseh teh dvajset in več let ogledalo Slovenije, ki nam je kazalo prihodnost. Našo skupno prihodnost. Mi pa smo gledali stran.

(…)

Nihče ni v Mariboru videl splošnih slovenskih problemov. Ne ti ne jaz, ne profesorji ne komentatorji in ne politiki – ne Kučan ne Drnovšek, ne vsi tisti vmes med njunimi časi in današnjim Cerarjem.

Maribor je veliki poraz slovenskega ekonomskega in političnega modela. Sram nas je lahko.

Maribor je Slovenija : samo bolj fejst nor – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

V Sloveniji se je plačna enakost povečala, ugotavlja urad za makroekonomske analize in razvoj. Kot so pojasnili, so se plače nižje izobraženih v krizi najbolj zvišale (nominalno za več kot 16 odstotkov), plače višje izobraženih pa so se znižale.

(…)

Res se je enakost torej povečala, a na žalost tako, da smo vsi revnejši.

Čedalje bolj enaki, čedalje bolj revni – Rok Pikon, Finance

***

Zelo nizek obisk /kinodvoran/ po Sloveniji pomeni, da se, ne glede na to, da smo praktično v vseh večjih mestih v zadnjih desetih letih dobili kinosredišča (te imajo Koper, Kranj, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Maribor in Murska Sobota), vseeno srečujemo z nekakšno deurbanizacijo mladega resnejšega aktivnega prebivalstva, ki kulturne vsebine preprosto vse manj spremlja na tak način, da se odpravi od doma. (…) Če (in kako) mladi filmske vsebine spremljajo doma, pa je že drugo, morda malce bolj filozofsko vprašanje.

Nadaljnji strahovit padec kinooobiska v letošnjem letu kaže, da je erozija resnejšega filmskega občinstva vse večja in večja in da je ta ostala relativno čvrsta zgolj še v jasno določenih nišah filmske kulture, ki jo recimo v Ljubljani tvorita Kinodvor in Liffe.

V zgolj dvanajstih letih se je Slovenija iz dežele, kjer je film, tudi slovenski (v obdobju 1998–2003), relativno dobro cvetel, spremenila v urbano puščavo iz poapokaliptičnih filmov, kjer se mladi ljudje najraje zadržujejo doma, od koder jih sem ter tja spravijo zgolj še razvpiti filmi. Ti seveda niso sinonim za mestno življenje, kjer naj bi se rojevale družbene pobude in nove ideje.

Slovenija, dežela brez mestnega življenja? – Samo Rugelj, Planet Siol

***

Homosexual marriage is primarily a creation of the judiciary, a fact which is especially evident right now as the lower federal courts go about using the United States Supreme Court’s 2013 Windsor decision to nullify the marriage laws of state after state.

In this essay, we deal with the decisions of the Massachusetts Supreme Court in 2003 and a federal district court in California in 2010 holding man-and-woman marriage deficient and, indeed, unconstitutional. But how and on what basis did they do that? There were no written laws, constitutions, or case precedents in either state or federal constitutional law to which to refer. Marriage had existed in the form of a relationship of a man and a woman with a primary purpose of procreation for all human history. Before the homosexual rights movement, no one had ever thought to sue marriage. Marriage was not considered to be a subject for “equal protection” analysis in either state or federal constitutional law. It was not a civil rights issue, much less an “issue.”

The Courts Invent Homosexual Marriage – Erasmus More, The Imaginative Conservative

***

The book contains numerous examples to illustrate the deleterious effect boycotts have upon academic freedom. We’re told of authors who refuse to have their books translated into Hebrew, Israeli academics pulled from the editorial boards of journals, PhD students prevented from taking up scholarships, as well as many more mundane examples of academics not being able to speak at conferences or take part in collaborative research projects.

The Boycott-Israel Brigade Undermines the University – Joanna Williams, Spiked

***

Pero el problema es que la palabra liberal la quiere todo el mundo. Todos son liberales y conservadores, o socialistas a fuer de liberal. Es una palabra manipulada por todo el mundo. Por eso los que de verdad somos liberales tenemos que tener clara una cosa: si eres liberal tienes que serlo en todas las manifestaciones. La palabra liberalismo no solamente habla de libertades, también de liberación. El liberalismo habla de que el ser humano no puede estar oprimido por los poderes financieros, ni por el poder de los medios de comunicación, ni por el eclesiástico. En este mundo la tendencia a la concentración de poder es tremenda. Este es el problema del liberalismo y tarda uno mucho en entenderlo.

[Težava je, da si besedo liberalizem želijo prisvojiti vsi. Vsi so liberalci in konservativci ali pa so socialisti, ker so liberalci. Gre za besedo, ki jo vsi manipulirajo. Zato nam mora resničnim liberalcem biti jasno nekaj: če si liberalec, moraš biti liberalec v vseh pogledih. Beseda liberalizem ne govori le o svoboščinah, temveč tudi o osvoboditvi. Liberalizem pravi, da človek ne sme biti zatiran niti s strani finančnih moči niti s strani medijskih moči niti strani moči cerkvenih institucij. V našem svetu obstaja grozljiva koncentracija moči. To je problem, s katerim se sooča liberalizem, in zelo zamuja z njegovim dojemanjem.]

Antonio Garrigues Walker: “El auge de Podemos es absoluta y radicalmente lógico y positivo” – Guillermo de Haro & Álvaro Corazón Rural, Jot Down Magazine

***

The full horror of the CIA interrogation and detention programmes launched in the wake of the September 11 terror attack was laid bare in the long-awaited Senate report released on Tuesday.

While parts of the programme had been known – and much more will never be revealed – the catalogue of abuse is nightmarish and reads like something invented by the Marquis de Sade or Hieronymous Bosch.

Detainees were forced to stand on broken limbs for hours, kept in complete darkness, deprived of sleep for up to 180 hours, sometimes standing, sometimes with their arms shackled above their heads.

Prisoners were subjected to “rectal feeding” without medical necessity. Rectal exams were conducted with “excessive force”. The report highlights one prisoner later diagnosed with anal fissures, chronic hemorrhoids and “symptomatic rectal prolapse”.

The report mentions mock executions, Russian roulette. US agents threatened to slit the throat of a detainee’s mother, sexually abuse another and threatened prisoners’ children. One prisoner died of hypothermia brought on in part by being forced to sit on a bare concrete floor without pants.

Rectal rehydration and waterboarding: the CIA torture report’s grisliest findings – Dominic Rushe & al, The Guardian

***

Torture is absolutely wrong and absolutely useless, and demonstrating the truth of both statements will make clear how completely bankrupt its defenders’ arguments really are. Proving that torture achieves nothing except the cruel degradation of human beings takes away the only argument its defenders have left. It would obviously be better if no one were willing to offer a defense for something as abhorrent as torture, but we know very well that quite a few people are prepared to do that so long as they can dress up what they’re defending in euphemisms and false claims about its efficacy. The point of insisting on torture’s uselessness is to strip away the remaining falsehoods that its defenders use to conceal the ugly reality of what they are defending.

Torture Is Wrong and Useless – Daniel Larison, The American Conservative

***

There is, however, another prism through which to examine these grim stories: the use of excessive violence by the state (see article). It, too, has complex origins, but quite a lot of them may be susceptible to reform. In many cases Americans simply do not realise how capricious and violent their law-enforcement system is compared with those of other rich countries. It could be changed in ways that would make America safer, and fairer to both blacks and whites.

Bits of America’s criminal-justice system are exemplary—New York’s cops pioneered data-driven policing, for instance—but overall the country is an outlier for all the wrong reasons. It jails nearly 1% of its adult population, more than five times the rich-country average. A black American man has, by one estimate, a one in three chance of spending time behind bars. Sentences are harsh. Some American states impose life without parole for persistent but non-violent offenders; no other rich nation does. America’s police are motivated to be rapacious: laws allow them to seize assets they merely suspect are linked to a crime and then spend the proceeds on equipment. And, while other nations have focused on community policing, some American police have become paramilitary, equipping themselves with grenade launchers and armoured cars. The number of raids by heavily armed SWAT teams has risen from 3,000 a year in 1980 to 50,000 today, by one estimate.

Above all, American law enforcement is unusually lethal: even the partial numbers show that the police shot and killed at least 458 people last year. By comparison, those in England and Wales shot and killed no one.

America’s Police on Trial – The Economist

 ***

Votre ouvrage, en rendant Foucault compatible avec le néolibéralisme, risque de faire grincer un paquet de dents!

J’espère ! C’est un peu le but du livre. Je voulais clairement rompre avec l’image bien trop consensuelle d’un Foucault en opposition complète avec le néolibéralisme sur la fin de sa vie. De ce point de vue, je pense que les interprétations traditionnelles de ces derniers travaux sont erronées, ou évitent du moins une partie du problème. Il est devenu aujourd’hui une sorte de figure intouchable dans une partie de la gauche radicale. Les critiques à son encontre sont pour le moins timides. Cet aveuglement est d’autant plus étonnant que j’ai moi même été surpris de l’indulgence dont fait part Foucault vis-à-vis du néolibéralisme lorsque je me suis plongé dans les textes. Ce n’est pas uniquement son cours aux Collège France qui pose question (Naissance de la biopolitique) mais de nombreux articles et interviews, qui sont pourtant accessibles. Foucault était très attiré par le libéralisme économique : il voyait dans celui-ci la possibilité d’une forme de gouvernementalité beaucoup moins normative et autoritaire que la gauche socialiste et communiste qu’il trouvait totalement dépassée. Il percevait notamment dans le néolibéralisme une politique « beaucoup moins bureaucratique » et « beaucoup moins disciplinariste » que celle proposée par l’État social d’après guerre. Il semble imaginer un néolibéralisme qui ne projetterait pas ses modèles anthropologiques sur les individus et leur offrirait une autonomie plus grande face à l’État.

Peut-on critiquer Foucault? – Daniel Zamora, Ballast

***

Slovenija je bila že pred letošnjim letom na nehvaležnem prvem mestu držav po številu sodb ESČP na število prebivalstva z ugotovljenim kršitvami Evropske konvencije. Zdi se, da je v iztekajočem se letu svoj položaj le še utrdila. Statistični podatki so več kot alarmantni, zaradi česar zahtevajo skrbno ter resno obravnavo. Dosegli so že takšno stopnjo resnosti, da jih nosilci državnih oblasti ne morejo več kar tako pometati pod preprogo, če jim je seveda kaj mar za izboljšanje stanja na področju varovanja človekovih pravic.

Najprej se bo potrebno vprašati zakaj smo dosegli tolikšno število obsodilnih sodb Evropskega sodišča in zakaj se varovanje človekovih pravic prav nič ne izboljšuje. Več kot očitno je, da težave nastajajo ne le zaradi pomanjkljivega znanja o Evropski konvenciji, ampak morda tudi zaradi premajhnega zavedanja resnosti problema. Odsotnost resnega obravnavanja takšnih sistematičnih in vsesplošnih težav izhaja iz vseh vej oblasti v Sloveniji, pa tudi od organov, ki naj bi delovali na področju varovanja človekovih pravic. Denimo, letno poročilourada Varuhinje človekovih pravic za leto 2013 obravnava le posamezna drevesa – navaja denimo le dve sodbi Evropskega sodišča zoper Slovenijo, ne vidi pa celotnega gozda, torej sistematičnih in vsesplošnih težav slovenske države, prvič, pri uresničevanju Evropske konvencije, in drugič, pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu.

Tristo – Jernej Letnar Černič, Ius Info

***

Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko sicer močno povečujejo. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo porrajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.
(…)
Omenjene poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t. i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?

Sprenevedanje po slovensko – Renato Podbersič ml., Časnik

 

***

Most protesters said Thursday morning that they had returned to the camp not to resist the clearance, but to witness what they called the beginning of another era in a long-term democratic movement.

“This is definitely not the end of the movement,” lawmaker Leong told TIME just hours before his arrest. “With this awakening of the Hong Kong people, we have sown the seeds for the next wave of the democratization movement.”

Hong Kong’s Main Democracy Protest Camp Falls With Leading Protest Figures Arrested – Elizabeth Barber, Time

Tedenski izbor

reading

Vprašanje položaja humanističnih ved v izobrazbi je precej aktualno. Če levičarski del javnosti razume pomen, čeprav znotraj svojih ideoloških okvirjev, pa je na desnici pogosto nerazumeljena, in občasno celo zaničevana. A vendar je ravno konzervativna misel tista, katera lahko humanistiki, da smisel obstoja, kateri ni pogojen z njeno koristnostjo in uporabnostjo. Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen.

Apologija humanistike – Andraž Kovač, Časnik

***

His /Tocqueville’s/ ultimate fear was that this tendency toward privatism—especially the “restless” pursuit of thing after thing—and disinterest in the banal activities of self-government would result in an apathetic and disconnected citizenry whose main interest would be security and comfort amid the unpredictability of their economic lives. /…/

In contrast to democracy understood as a discipline of shared self-governance—leading to self-command and an inclination to obey laws made by oneself—Tocqueville describes here instead a people altogether infantalized by their private materialist obsessions and civic indifference. Rather than making them into men and women, this form of democracy creates perpetual adolescents: “[Democratic despotism] would be like the authority of a parent if, like that authority, its object was to prepare men for manhood; but it seeks, on the contrary, to keep them in perpetual childhood.”

The answer to this threat, then, isn’t simply “more democracy.” Tocqueville, rather, pointed to certain arrangements in which active self-rule was more likely to occur—especially local, small-scale settings in which people would develop a strong sense of investment and care in the outcome of decisions.

How Democracy Dies – Patrick J. Deneen, The American Conservative

***

Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.

Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.

In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.

Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.

Mi pa verujemo v našo pomlad! (O Primorcih in t. i. borcih) – Tino Mamić, Časnik

***

Kakšno uro ali dve po premieri se je nedaleč stran, v zakulisju informativnega teatra zavrtel še en, neznatnejši, a pozornosti vreden dramski prizor. Besedilo, ki ga je napisala poročevalka STA (Slovenske tiskovne agencije) Jasmina Vodeb, se je uredništvu zazdelo neustrezno ali kar napačno. Zato je bil del poročila črtan in slavnostni govorec je ostal brez besed oziroma brez citata.

Kaj je bilo predmet spora? Dogajanje leta 1939/40. Po besedah Ljuba Sirca se je usodni preobrat v življenju te angažirane ženske zgodil z avgustom 1939, ko sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov sklenila pakt o nenapadanju (in delitvi Evrope), imenovan tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Angela Vode, ki je bila tedaj članica komunistične partije, se je nad povezovanjem komunistov z nacisti zgrozila. To je tudi jasno povedala in delovala naprej, kot da pakt ne velja oziroma da nje ne zavezuje ukaz, da se čez naciste ne sme reči žal besede. Zaradi kljubovanja so jo iz partije izključili, za nameček pa sprožili hudournik raznih oblik kaznovanja, tudi dolga leta zapora.

In zakaj se o tem še aprila 2009 ne bi smelo govoriti? Po informacijah, ki so s STA prišle do mene, zato, ker baje jugoslovanska partija ni imela nič s paktom med Hitlerjem in Stalinom. Tudi je menda izmišljotina, da bi koga kaznovali, če je temu nasprotoval. Kaj šele, da bi koga izključili in maltretirali! Saj je vendar splošno znano, da je bil Tito proti Stalinu…! – Tako so torej Ljuba Sirca črtali iz poročila o premieri. Besede, s katerimi je označil Angelin spor s partijo in odnos do nacizma, so izpuhtele, stavek o izključitvi pa je bil zmehčan v »se je s partijo razšla«. Ta verzija – tako rekoč uradna, saj jo je razširila državna tiskovna agencija – je potem zasedla večino informacijskega prostora.

Ob ognju iz polen, vrženih pod noge – Alenka Puhar, Časnik

***

Po podatkih finančnega ministrstva je zadolženost Ljubljane 31. decembra 2006 znašala 29,7 milijona evrov, zadolženost njenih pravnih oseb (mestnih podjetij, zavodov…) še dodatnih 26,2 milijona. Skupno torej 55,9 milijona ali 202,3 evra na Ljubljančana. Podatkov za letos še ni, konec leta 2013 pa je dolg Ljubljane znašal 120,5 milijona evrov, dolg njenih pravnih oseb pa 84 milijonov. Skupaj torej 204 milijone oziroma 758 evrov na Ljubljančana. Dolg Ljubljane je bil konec prejš­njega leta torej skoraj štirikrat večji kot v času, ko je Janković začel županovati.

Grdi obrazi najlepšega mesta na svetu – ni jih malo – Jurij Šimac, Novica Mihajlović, Finance

***

Vprašanja, ki bi morala plavati po javnem prostoru, so sledeča: kakšen je bil Mramorjev odnos do managerskih prevzemov s pomočjo denarja iz državnih bank? Kakšen je Mramorjev pogled na dajanje garancij, koncesij in subvencij? V kakšni relaciji je Mramor z ljudmi, ki so kronični in masivni odvisniki od koncesij, subvencij in garancij? Kdo so ljudje, ki lahko vplivajo na Mramorjevo mnenje pri javnofinančni konsolidaciji? Kakšne so relacije med Mramorjem in posamezniki, ki upravljajo s paradržavnimi podjetji in paradržavnimi skladi?

Vse to bi morali vedeti in analizirati v kontekstu njegovih preteklih dejanj in interesnega kroga iz katerega prihaja in je tisto, o čemer bi morali razpravljati že od prvega dne, ko je iz SMC prišla informacija, da je Mramor njihov ministrski kandidat.

Razumel bi, da je danes gospodarska rast okoli 5 odstotna, da dolg ne presega 20 odstotkov BDP in da imamo proračunski presežek, ampak temu ni tako, zato skorajda popolna odsotnost debate o svetovnem nazoru in interesni grupaciji tega človeka kažeta, da kljub šestletni ali recesiji ali stagnaciji v tej državi še vedno nihče ni sposoben razprave o realnih problemih in načinih reševanja teh problemov.

Dušan Mramor, računovodja, ki je postal finančni minister – Kizo, Portal Plus

***

In your chapter on “The Truth in Socialism”, you say that what conservatives, in your sense, and socialists share is a recognition of the “truth of mutual dependence”. Where, then, does the conflict between socialists and conservatives arise? Over the distribution of the benefits of that mutual dependence?

Partly that. But it also has to do with control. Socialists, when they see a problem, they want a centralised answer to it. Whereas conservatives are more open to the thought that if a problem arises locally, it must be solved locally—to the extent that it can be solved at all. Also, conservatives are open to the thought that most [political] problems are not soluble.

How to be a conservative: a conversation with Roger Scruton – Jonathan Derbyshire, Prospect

***

In reality, as the German economist Walter Eucken observed, actually existing economies involve a web of various market forms, with up to 100 different possible combinations of various types of supply and demand (competitive, semi-oligopolistic, oligopolistic, semi-monopolistic, and monopolistic), each of which can be either open or closed. And market forms, of course, are only one of many aspects of an economy. Reality doesn’t often give us easy choices between good and evil but requires a high level of prudence and discernment. In other words, it requires hard work.

My point is not that every time a person advocates capitalism, socialism, or any other economic “-ism” that she must, therefore, be scapegoating. Rather the goal is to encourage my coreligionists (and myself) to get beyond the abstract.

Do you support capitalism? Socialism? Distributism? Something else? Wonderful. What does that look like among the mess of market forms that actually constitute the economy you participate in every day? Rather than criticizing those policies that fall short of your saintly ideal or align too closely with your Hitler, what ones constitute a first step in the right direction for you? And why? And what are the actual consequences, intended or otherwise, that may come about?

Scapegoats of Christian Social Thought – Dylan Pahman, Ethika Politika

***

Zaradi vnetega zagovarjanja državnih investicij kot vzvoda gospodarske rasti vas večkrat primerjajo z Jožetom Mencingerjem. Vas ta primerjava moti?

Za te stvari mi je vseeno, včasih so me zmerjali kot neoliberalca, zdaj kot keynesijanca ali mencingerjanca, če hočete. Pomembno je, da znaš v pravem času najti prave recepte za konkretne težave. Najhuje je, če vztrajaš pri istih stališčih vse življenje. Mencinger je nekoč o mojih stališčih dejal nekaj v smislu, končno je ugotovil, jaz to vem že vse življenje. Ampak težava je ravno v tem, da je keynesianec že vse življenje. Keynesijanec moraš biti, kadar je čas za to, torej ko imaš težave s povpraševanjem. Hudič je, če želiš vse bolezni zdraviti z istim zdravilom.

Kam je šel liberalec v meni? – Jože P. Damijan, intervju za Manager

***

Begin with the disease. At the core of America’s problems with health care is a great delusion: it likes to think it has a vibrant private marketplace. In fact the country has long had a subsidy-laden system that is the most expensive and complicated in the world, with much of the government cash going to the rich, millions of people left out and little individual responsibility.

/…/

Obamacare’s effects will not be fully understood for years; but it will never be the core of the problem. If America wants to stick to the idea that it has a health-care market, then it should focus on trying to make it more like a market—with prices, competitors and some form of choice.

How to fix Obamacare – The Economist

Tedenski izbor

1960s-ladies-reading

No, leta 1991, ko je Slovenija stopala na pot – žal le navidezne, ampak to je že druga tema –, demokracije, je bila sramotna sodba iz leta 1947, ki je uničila življenje Angele Vode in večine drugih udeležencev čarovniškega Nagodetovega procesa, končno uradno razveljavljena, Angela pa je bila posthumno oprana vseh krivd in sramote. A tudi to nikoli ne bo spremenilo dejstva, da je ta oseba morala celo življenje strahotno trpeti in na koncu ponižujoče umreti. Od lakote. Ja, od lakote. V Jugoslaviji, kjer ste vi imeli vse, kajne? Ah, verjamem, seveda ste imeli vse. Tam, čez mejo, ste res imeli vse. Tudi referenco … današnje združene levice. Ah da, ravno maja prihodnje leto bo minilo natanko 30 let, ko je Angela Vode umrla od lakote. Gospica sodnica Roblek, ki jo citiram na začetku tega sestavka, naj se malo zamisli, koliko je bilo pred 30 leti torej vredno zaupanje slovenskega sodstva!

V Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote – Ana Jud, Časnik

***

Short of reaching the Moon, today’s Russia does not have the option of new territories elsewhere. Striking back in its habitual sphere of domination only wastes resources that should go into starting afresh. Like pre-WWI Ottoman Empire (and the Austrian), Russia is stuck in the stage of half-hearted reforms alternating with retrenchment, all the while trying to recover past glory.

Like during the Ottoman decay, no external power wishes to promote a collapse of Russia – the result would be too messy and unpredictable.

Like during the Ottoman decay, no external power wishes to promote a collapse of Russia – the result would be too messy and unpredictable. Short of outside jolts, such empires can last. But external jolts do occur. Sometimes the decaying empire unintentionally triggers them by trying to strike back. Germany did not unleash the First World War; Austria did – technologically third class, poorly organized, inept but pugnacious Austria. This was akin to today’s Russia, apart from nuclear weapons, another feature Russia inherited from better days.

This is the broader framework for viewing Russia’s recent actions. We have here another case of a socio-economically decaying society, still mired in nostalgia, still waiting for its Atatürk or de Gaulle. This decaying structure is still capable of considerable mischief.

The Second Crimean War: When Decaying Empires Strike Back – Rein Taagepera, University of Tartu blog

***

In sacred architecture, the building and the spaces within serve  to connect users to a deeper reality that transcends its walls. They function as a gateway from the material world to a spiritual realm–the focus is on the eternal, not the object that portends to represent it. In a secular context like Modernism, the object is the thing itself, and all meaning is tied directly to that object.

Art & Religion Need Each Other – Rod Dreher, The American Conservative

***

Naj vas ne preseneti, če bo Evropa poizkuse Židana, Erjavca in vseh ostalih razumela na način, da je v dolini Šentflorjanski normalno, da revidiramo sezname, v kolikor niso iz njega izbrani kandidati, ki so po volji najmočnejšim političnim komolčarjem.

Nas moti, da se to tako dela, da je v tem najboljša ravno ona ali da nam odpira oči s pogledom v politično kloako? – Boris Meglič, Portalplus

***

Ambiciozna vlada, ki bi želela delati v dobro ljudi, bi si za cilj postavila, da bo v štiriletnem mandatu davčno breme na delo zmanjšala z zdajšnjih 42,5 odstotka pod povprečje OECD (ki je 35,9 odstotka). To bi bilo najprej solidarno, saj bi vsaka odstotna točka davčne razbremenitve povprečnemu zaposlenemu prinesla 208 evrov več letnega dohodka, dobro pa bi bilo tudi za gospodarstvo, ki bi tako lažje motiviralo zaposlene in privabilo naložbe iz tujine, ki jih krvavo potrebujemo, saj razvojnega kapitala trenutno v Sloveniji pač ni dovolj. Politiki bi lahko nabirali celo javnomnenjske točke, sklepali dogovore s socialnimi partnerji o tem, koliko prihranka od sproščenih dajatev naj gre delavcem, koliko delodajalcem in kar je podobne maškarade (čeprav je trapasto, da eno in drugo sploh birokratsko delimo, saj gre tako oboje iz iste vreče tistega, kar zaposleni zasluži). Za priboljšek bi bil zadovoljen še Bruselj, ki bi opazil, da se je Slovenija končno odločila celo preseči kakšno od priporočil, ki izražajo zgolj najbolj nujno.

Državne finance: sodobnim tlačanom, 2. del – Rok Novak, Finance

***

A far more serious person, the dissident Russian analyst Andrei Piontkovsky, has recently published an article arguing, along lines that echo Zhirinovsky’s threats, that Putin really is weighing the possibility of limited nuclear strikes — perhaps against one of the Baltic capitals, perhaps a Polish city — to prove that NATO is a hollow, meaningless entity that won’t dare strike back for fear of a greater catastrophe. Indeed, in military exercises in 2009 and 2013, the Russian army openly “practiced” a nuclear attack on Warsaw.

War in Europe is Not a Hysterical Idea – , The Washigton Post

Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.
 

Tedenski izbor

kertesz

Sam nisem voznik, zato vsaki kritiki, ki jo naslovim na samozavestnega slovenskega voznika, sledi: »Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!« Dober voznik ne potrebuje legitimacije drugega, dovolj mu je dejstvo, da je on voznik in vozi tako, kot je pač v navadi v teh krajih. Legitimacije ne pridobi z odgovorno soudeležbo v občem prostoru prometa, kjer so pravila jasna in vsakemu udeležencu že prej znana, temveč sam od sebe, v neke vrste cehovski solidarnosti, s tiho zavestjo, da si to lahko privošči, ker je močnejši. Ni promet kot občost tista, ki nekomu podeli status dobrega voznika, temveč je dober voznik tisti, ki ustvarja stanje v prometu.

S takimi dobrimi vozniki se srečujemo na vsakem ovinku svojega bivanja. Ko se pogajamo z občinskimi politiki in lokalnimi veljaki, ko poskušamo sodelovati z odgovornimi v javnih inštitucijah na področju kulture in drugih družbenih dejavnostih, ko se moramo meniti s poldržavnimi gospodarstveniki, študentskimi funkcionarji itd. Nihče se ne počuti kot del neke občosti, da je odgovoren do nje, in da bo legitimacijo, ali dela dobro ali ne, dobil ravno v tem, ko bodo vsi njeni udeleženci bolj optimalno delovali. Ne, že samo dejstvo, da so se prebili do neke pozicije in počnejo stvari tako, kot je v navadi, je čisto dovoljšnje upravičenje za njihovo nadaljnje delovanje.

»Ko boš imel vozniški izpoit, boš že razumel!« – Miha Kosovel, Časnik

***

Redukcija politike na boj med klientelami je, res, značilnost Vzhodne Evrope. In sploh perifernih držav. To pa se dogaja prav zato, ker te države niso vzpostavile učinkovitega mehanizma izmenjave elit. Ravno zato, ker v premnogih družbenih podsistemih vlada kadrovska inertnost, postane skrajna politizacija edini način, kako stvari premakniti iz mrtve točke. Politični boj se sprevrže v borbo za pozicije v javnem sektorju in paradržavnih strukturah, saj se zdi, da po normalni poti, prek kriterijev meritokratske selekcije, ni mogoče spremeniti ničesar. Javni sektor postane sistem dodeljevanja rent in sinekur političnim privržencem, ki v zameno skrbijo za širjenje »ideološke« (beri: kulturnobojne) megle, ki zakriva, za kaj v resnici gre. To stanje je gojišče vse bolj nezmernih idej o raznih »neoliberalnih revolucijah« – ki pa ne morejo priti do besede drugače kot z jezikom kulturnega boja, kar je voda na mlin taistim predatorskim elitam. Začarani krog.

O plemenitem poslanstvu Grege Repovža – Luka G. Lisjak, Časnik

***

Še vedno sem prepričan, da sta SDS in Janša glavna za kakršenkoli preobrat na bolje v Sloveniji. Na žalost pa kaže, da SDS sporočila volitev še ni dojela. Po objavi rezultatov so izdali javno sporočilo, ki še najbolj spominja na kakšen razglas zvezne partije v času, ko je nekdanja država že razpadala po vseh šivih, in se je nanašal na neko resničnost, ki je živela samo še v glavah zveznih funkcionarjev. Ko bo Janševa obsodba razveljavljena, mu Slovenija ne bo razvila rdeče preproge in ga povabila, naj postane imperator. Na žalost bo odziv sistema in tudi velike večine prebivalcev »business as usual«. Kardinal Rode je spomnil, da sta tudi Gandi in Mandela po prihodu iz zapora prevzela vodenje preporoda države. Vendar je prvi pogoj za to, da se nekaj podobnega zgodi tudi pri nas, da Janša pride iz zapora vsaj kot pol Gandi ali pol Mandela. Če pride kot stoodstotni Janša ali celo 150-odstotni Janša, se bo čedalje večji del zmernega volilnega spektra, tistega, ki ga je za premierski položaj podprl leta 2004, odvračal od njega.

Post mortem – Blaž Vodopivec, Finance

***

Če smo demokrati, imamo zato samo eno možnost: spoštovati voljo ljudi in strpno sprejeti dejstvo, da je Janez Janša poslanec. Ali so njegovi volilci normalni? Da. Preprosto verjamejo, da je nedolžen in po krivem obsojen. In glede na šlamastiko slovenskega pravosodja, ki je prepleteno z mafijskimi omrežji pokvarjenih sodnic in sodnikov, imajo svoje argumente. Ali je vso to dogajanje zdravo za Slovenijo? Niti slučajno.

SDS je stranka, ki je danes ni mogoče vključiti v politični proces vodenja države. Je stranka destrukcije, ki s svojim pomembnim deležem pridobljenim na volitvah zaradi svoje strategije krči parlamentarni prostor. Je stranka, ki nima namena sodelovati in se pogovarjati z nikomer. Niti z najbližjimi, celo partnerji. Tako kot ima Italija težave z destruktivnostjo predstavnikov Beppe Grilla, ima tudi Slovenija težavo s tem, da petina parlamentarnega prostora nima namena sodelovati pri vodenju države. Tej petini pa se je sedaj pridružila tudi Združena levica, ki destrukcijo vodi z drugega kota. Zato je maneverski prostor pomembno zožen in terja še toliko več dialoga med preostalimi zmernimi političnimi silami. Ta strategija SDS je z vidika volilnega rezultata samomorilska. Zaradi take kampanje so samo na zadnjih volitvah izgubili vsaj pet odstotkov. Z vidika politike, ki hoče uspeh na volitvah ter nato vladati, je taka strategija torej nespametna.

Toda ta strategija je z njihovega vidika povsem utemeljena in celo edina možna etična drža.

A je to demokracija, da je Janša poslanec? – Sebastjan Jeretič, Neurovirtu

***

I recognize the Fox Geezer Syndrome these readers identify. This is what happens when conservatism becomes an ideology instead of an approach to life. It indicates an extremely unconservative temperament, frankly. /…/ These Fox Geezers may well be conservative in their politics, right down the line. What they’re doing, though, is allowing politics to consume their minds and their entire lives, such that they are making impossible the kinds of things that true conservatives ought to be dedicated to conserving: that is, the permanent things, like family. I have been around Fox Geezers before, and I see absolutely no difference between them and the kind of self-righteous loudmouths on the left that make reasonable discussion impossible, because all problems are reduced to a conflict between Good and Evil, and decided in advance.

The tragedy — and I think it is exactly that — is that the elderly often have great wisdom to share with the younger generations, to say nothing of the fact that it is they who have the long view, and who ought to understand how important it is to nurture bonds among family members, especially across the generations. Yet in these cases, it is they who behave like teenagers and twentysomethings, full of piss and vinegar and a toxic certainty, plus a radioactive impulse to crusade. What they lack is the principal conservative virtue: Prudence.

Fox Geezer Syndrome – Rod Dreher, The American Conservative

***

It’s not that abortion opponents don’t really care about abortion as such, but only about sexual mores, but that political language is necessarily corrupt because its purpose is pornographic in the sense that it is intended to provoke action, not increase understanding.

/…/

I really, really do believe that the more seriously you take the proposition that abortion is categorically immoral, the more morally imperative it is for you not to hitch your wagon to the star of either political party. Nothing is more corrupting of the anti-abortion cause than its subsumption into a culture war that is fundamentally – fundamentally – about making it easier for politicians to get re-elected.

You Know What’s Murder? Politics Is Murder – Noah Millman, The American Conservative

***

It is not an accident that the three key planks of the Left-wing outlook today – the anti-Israel anti-war sentiment, the shallow anti-capitalism of Occupy, and the worship of those who leak info from within the citadels of power – should all have had issues with anti-Semitism. It is because the left, feeling isolated from the public and bereft of any serious means for understanding modern political and economic affairs, has bought into a super-simplistic, black-and-white, borderline David Icke view of the world as a place overrun and ruled by cabals and cults and sinister lobby groups. And who has always, without fail, been the final cabal, the last cult, to find themselves shouldering the ultimate blame for the warped, hidden workings of politics, the economy and foreign turmoil? You got it – the Jews.

 Is the Left Anti-Semitic? Sadly, it is heading that way – Brendan O’Neill, The Daily Telegraphy

***

Up until now, even European politicians who were paying attention to developments in Hungary — German Chancellor Angela Merkel, for example — believed that they didn’t have any political capital to spare amid the euro crisis. It was difficult enough for European leaders to bully Greek governments into drastic spending cuts; they didn’t want to be seen lecturing small central European nations on democratic norms as well. But given the current perception, right or wrong, that the continent’s financial crisis is no longer acute, Brussels and Europe’s bigger states may finally get serious about Orban. They should understand that the new ideological conflict — liberal versus illiberal Europe — is a greater danger to the foundations of the EU than the euro crisis. Of course money matters — but a rising antiliberalism inside the EU, inspired and materially supported by Putin, could tear the Union apart morally and, ultimately, politically. Orban has done the rest of Europe a favor by spelling out his illiberal intentions so openly — and making it clear just how high the stakes are.

Moscow’s Trojan Horse: In Europe’s Ideological War, Hungary Picks Putinism – Jan-Werner Müller, Foreign Affairs

***

I’d respectfully argue that libertarianism is neither dangerous nor doomed, and that people who think otherwise are misled by a double standard they use when analyzing this political faction. When they write about a “libertarian moment,” they act as if it would mean the immediate embrace of an extreme, ideologically pure version of a philosophy that most actual sympathizers embrace with pragmatic moderation. Yes, if the most radical faction of any ideology that has never before exercised power was suddenly put in charge, that might well end in disaster. But in the real world, libertarian ideas will only ever be implemented partially in a system of checks and balances where modest reforms are difficult to achieve, never mind sweeping, rapid changes. It’s true, but trivially so, that neither a libertarian nor a liberal nor conservative utopia is coming. But liberals and conservatives exercise power regularly, so no one is under the silly illusion that their ascendance would entail a pure ideological program untempered by reality.

“Is libertarian economics at all realistic?” Krugman asks, as if the question is coherent. There are deep disagreements among libertarians about economic policy. There is never a moment when an entire economic philosophy comes up for a vote. It may just be that libertarian thinkers are correct on the merits of some policies, like rent control, and incorrect on others, like the gold standard, and that the prudent thing for a pluralistic society would be to adopt their best ideas and insights, rather than preemptively declaring all libertarian economic ideas unrealistic.

Libertarians Can Be a Significant Force for Good in U.S. Politics – Conor Friedersdorf, The Atlantic

***

 

Prostitution is moving online whether governments like it or not. If they try to get in the way of the shift they will do harm. Indeed, the unrealistic goal of ending the sex trade distracts the authorities from the genuine horrors of modern-day slavery (which many activists conflate with illegal immigration for the aim of selling sex) and child prostitution (better described as money changing hands to facilitate the rape of a child). Governments should focus on deterring and punishing such crimes—and leave consenting adults who wish to buy and sell sex to do so safely and privately online.

Prostitution: A personal Choice – The Economist

 

***

Compared to virtually all comedians today, Williams was a gentleman. He certainly wasn’t a jerk in the mode of Johnny Carson or Seinfeld. Nor did he content himself with ironically orbiting life with sad eyes in the mode of Bill Murray. He was hardly ever gratuitously gross, because he knew, even as a performer, he had grown-up responsibilities. Even though, in my opinion, Louis C.K. is funnier and maybe deeper, he has a lot to learn about being a grown-up, to say nothing of a gentleman.

Williams, apparently, never achieved in his own life the self-confidence and self-knowledge of his best characters. He seemed never to have been quite comfortable in his own skin. Too much restlessness and not enough serenity. He was a great man.

Robin WIlliams as a Man in Full – Peter Augustine Lawler, National Review

 

Tedenski izbor

ostrich-newspaper

Dejstvo, da je osemdeset strokovnjakov pol leta pisalo program, ki je skorajda na ravni retardiranosti, pa priča o tem, da ga obdaja ekipa, ki je popolnoma nekredibilna in niti v sanjah ni sposobna odigrati zahtevnejše partije z rentniki.

Če k temu dodamo, da bo Cerar na volitvah odnesel tako silno zmago, da se bodo njegovi kadri zavlekli v vse pore družbe in tam postali ključni izvrševalci, da je bila s Štefancem pred nekaj meseci osvojena še zadnja nadzorna institucija, ki je tako postala mrtvoudna, in da bo medijski filter tesen kot še nikoli, potem je jasno, da je sezona lova na rente odprta in da lahko pričakujemo dokončni potop te institucionalno degenerirane družbe. Ampak v tem ni nič hudega, to je volja ljudstva.

Medtem bo na drugi strani političnega spektra, SDS-u uspelo dokazati, da so SLS in NSi leglo odurnih udbovcev, murgelskih agentov, političnih prevarantov in komunističnih likvidatorjev.

Kdo bo v imenu Saibabe Cerarja plenil po državi? – Kizo, Portal Plus

***

Če je torej vaš svetovni nazor res klasično liberalen, potem je vaša vloga v tem svetu lahko samo obstranskega pomena. In če niste ravno preveč nagnjeni k samomorilskemu obnašanju, potem pozabite na velike zgodbe, ki bi vas iz libertarca spremenile v oportunističnega socialnega inženirja. Dojemite že enkrat Rothbarda in Nozicka (tudi če se izključujeta) in temu primerno zavzemite svoj prostor v družbi. Povedano drugače, čistosti misli ne morete ohraniti s statistiko o tem, koliko ljudi ste z jehovskim pogledom in na kratki rok prepričali z vašo zgodbo. In če vas to spoznanje pahne v depresijo, potem se sprijaznite, da ste v resnici zakrinkani totalitarec, ne pa klasični liberalec.

Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma? – Rado Pezdir, Pogledi

***

Zato je korak N.Si naproti v Sloveniji praktično nezastopanemu liberalizmu pogumen. Neizogibno namreč ustvarja trenja med strujami v stranki sami in pretrese v njihovem volilnem telesu. Če bodo želeli širiti svojo bazo prek do zdaj večinoma starejše demografije in ruralnega okolja, imajo pred seboj verjetno še precej izzivov. Za začetek bi jim svetoval, da posvojijo misel Thomasa Jeffersona, ki je – sicer precej veren mož – v razmisleku o toleranci do ljudi, ki mislijo in živijo drugače kot bi on, zapisal: »Če me ne boli in me ne udari po žepu, zakaj bi bilo to meni mar.« In spomnijo naj se nanjo, ko bo prišla znova naokoli kakšna debata o pravicah istospolno usmerjenih ali o marihuani …

Nehajte deliti, česar ni in kar ni vaše – Rok Novak, Finance

***

The ethical conservative believes, with Samuel Johnson, in knowledge of the commonsense kind derived from experience, including the historical experience of humanity, which Edmund Burke called “the general bank and capital of nations and of ages.” This kind of conservative sees the usefulness of humble, honest, informed reason, but he honestly concedes, with Socrates, that there is much he does not and cannot know, limited as he is by his particular experience and imperfect reason. He holds much of what he knows tentatively, admitting that he cannot prove conclusively much of what nevertheless seems certainly so. He accepts this uncertainty as an inescapable aspect of human existence and is deeply skeptical of attempts to construct elaborate systems of abstract knowledge or ambitious schemes for restructuring society, confessing with Russell Kirk that “[t]he cardinal principle of conservative thought is the conviction that new systems and structures incline dangerously toward presumption.”

What Is ‘Ethical Conservativism’? – Brian Patrick Mitchell, The American Conservative

***

The people who wrote the Constitution of the United States understood what dangers there are to the freedom of the people — and that freedom can be quietly eroded by degrees, rather than taken all at once. Too many people today seem oblivious to such dangers. So what if the government used the muscle of the Internal Revenue Service to keep groups opposed to the Obama administration tied up in red tape or litigation in an election year? Enough games like that can make our elections meaningless.

America’s Birthday – Thomas Sowell, Frontpage Magazine  

***

Latin American political movements will continue to misuse religious doctrine and abuse sacred imagery to make their policies resonate with a Christian audience wary of the Church’s history of supporting authoritarian governments against Communist movements. In this context, Pope Francis’s rhetoric is an important first step in helping to reclaim Christ from the revolutionaries.

How Hugo Chávez Became the New Christ – Lisa Carrol-Davis, First Things

***

Če naj bo domoljubje sestavni del našega načrta za prihodnosti, potem naj bo to najprej ljubezen do slovenske kulture in jezika. Ne moreš biti domoljub, če sovražiš človeka, ki živi v tvoji bližini samo zato, ker ni v isti stranki, ne hodi v isto cerkev, ne deli istih življenjskih prepričanj. Domoljub pomeni, da ljubiš svojo zemljo, da jo obdeluješ, ne mečeš odpadkov nanjo, je ne uničuješ na kakršen koli drugačen način. Biti domoljub avtomatično ne pomeni, da si desno usmerjen, domoljub tudi ni vsakdo, čigar bele in rdeče krvničke so v dveh zadnjih generacijah potrjeno slovenske – kaj pa mi vemo, kaj so počele naše babice?

Kdo je pravi Slovenec? – Natalija Gorščak, RTV Slovenija

***

Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju. Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod.

Izjava ob dogodku v Rodopolju – Časnik

***

Pluralism, education, open markets: these were once Arab values and they could be so again. Today, as Sunnis and Shias tear out each others’ throats in Iraq and Syria and a former general settles onto his new throne in Egypt, they are tragically distant prospects. But for a people for whom so much has gone so wrong, such values still make up a vision of a better future.

The tragedy of the Arabs – The Economist