O različnih načinih mišljenja

Še ne tako dolgo nazaj smo lahko opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob poizkusu redefinicije zakonske zveze in družine skozi nov družinski zakonik. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni izhoda. Pri tem ne mislimo samo na večino komentatorjev, ki ne želijo dobronamerno razpravljati, ampak bolj ali manj nasilno prepričevati, temveč predvsem na dejstvo, da je jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačen, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah za nadaljnji razvoj zahodnih demokracij. V pričujočem prispevku nameravamo nanizati nekaj misli, ki bodo lahko služile kot nastavek za nadaljnjo razpravo.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem mnenju prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo, kar vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue duree [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje.

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi posamičnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo liberalci spričo svojega gospostva nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost.

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako denimo veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

"Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo."

“Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo.”

Za vsakršen trajnejši uspeh »konservativcev« je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda globoko ukoreninjeno v zahodno družbo in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno.

Konservativno gibanje mora torej predstaviti svoj koncept znanja in načina razmišljanja, ki je mnogo širši od sodobnega abstraktno-logičnega mišljenja (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neprijaznega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini. Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se spričo inherentnih prednosti zdi njegova ponovna uveljavitev skorajda nujna.   

Tedenski izbor

branje1

What must one take for granted in order for same-sex marriage to be intelligible? (This is not a question about the motives or beliefs—which can seem quite humane—of those who support same-sex marriage.) It is commonly argued that marriage is no longer principally about the procreation and the rearing of children but that it centers instead on the companionship of the couple and the building of a household. The courts have repeatedly accepted this reasoning. And yet, if same-sex marriage is to be truly equal to natural marriage in the eyes of society and the law, then all the rights and privileges of marriage—including those involving the procreation and rearing of children—must in principle belong to both kinds of marriage, irrespective of the motives impelling a couple toward marriage or whether, once married, they exercise these rights and privileges.

With same-sex couples this can be achieved only by technological means. And so the case for companionate marriage has been supplemented again and again by the argument that we must endorse reproductive technologies that eliminate any relevant difference between a male–female couple and a same-sex couple. This elevates these technologies from a remedy for infertility, what they principally have been, to a normative form of reproduction equivalent and perhaps even superior to natural procreation. But if there is no meaningful difference between a male–female couple conceiving a child naturally and same-sex couples conceiving children through surrogates and various technological means, then it follows that nothing of ontological significance attaches to natural motherhood and fatherhood or to having a father and a mother. These roles and relations are not fundamentally natural phenomena integral to human identity and social welfare but are mere accidents of biology overlaid with social conventions that can be replaced by functionally equivalent roles without loss. The implications are enormousexistential changes to the relation between kinship and personal identity, legal redefinitions of the relation between natural kinship and parental rights, and practical, biotechnical innovations that are only beginning to emerge into view and will be defended as necessary for a liberal society.

(…)

Whether this is the logical outworking of the metaphysical and anthropological premises of liberalism or a radically new thing (…), it marks a point of no return in American public philosophy. And it effectively brings the civic project of American Christianity to an end.

The Civil Project of American Christianity – Micheal Hanby, First Things

  Continue reading

Kritično o kritičnem mišljenju

marija

R. R. Reno, urednik ugledne ameriške teološke revije First Things, je pred kratkim držal zanimivo predavanje o problemu nekritičnega poudarjanja pojma “kritičnega mišljenja”.

Spodbujanje kritičnega mišljenja, ugotavlja Reno, je postalo splošno sprejeto vodilo, ki naj bi usmerjalo delovanje akademskega področja.

Vendar Reno poudari, da “nekritično” sprejemanje tega vodila vodi v spoznavni proces, ki se namesto v iskanje in afirmacije resnice osredotoča na izogibanje zmotam. To vodi v položaj, ko so edine resnice, ki jih je akademski konsenz pripravljen sprejeti, pravzaprav malenkostne. Posledica je sterilnost in nezanimivost akademske kulture, ki je po “koncu velikih zgodb” zapadla bodisi v diskurz strkovnosti bodisi v drobnjakarsko specializacijo.

Reno je seveda namerno provokativen. Sam poudari pomen zahodne tradicije kritičnega mišljenja, ne le v spoznavnem procesu, temveč tudi v življenju, saj nas varuje pred pretirano navezanostjo na delne resnice ali celo zmote.

Continue reading

Tedenski izbor

hieronim

Politically correct leftism is more than a challenge to liberalism. It is a test of liberalism. (…)

America’s most effective liberals—from Harry Truman to Rahm Emanuel—have known how and when to defy the illiberal left, whether that illiberal left was communist or Third Worldist or, as it is today, infatuated with the jargon of “intersectionality.” The liberals who couldn’t or wouldn’t or didn’t have been dragged toward the same marginality that has always befallen the hard left in America—and always will.

Republicans have suffered greatly over the past six years from their visible terror of their more extreme associates. The evolution toward a more responsible Republicanism remains incomplete, but is visibly under way. Now it seems to be the turn of liberals and Democrats to veer off into their own ideological fever-swamps.

Liberals and the Illiberal Left – David Frum, The Atlantic

***

The Church does not rename pagan traditions as the secularist renames Christian holidays, seasons, symbols and so forth. The Church baptizes the world. The Church impudently gives pagan traditions new meanings, of which a new name is an icon and consequence. The Winter Solstice is not renamed ‘Christmas’ in the manner in which secularists timidly rename Christmas ‘Winter Solstice.’ No, the Winter Solstice becomes Christmas — the old gods are dead and Christianity has killed them.

(…)

This helps us to finally understand the difference between a baptism and a renaming. The post-Christian renaming reduces to an acceptable effect without daring to alter the cause. The baptism invokes and declares a new cause — not Spring, but Christ, not the gods, but God, not the garden’s growth, but the Gardener. A cause alone can remain and bear the fruit of effects. An effect divorced from its cause — a holiday apart from a Holy Day, a sign of the cross apart from the Cross — these crumble as a tree without roots. I am Catholic because I want to live in a universe of primary meaning, of a real relation of effect to cause

The Difference Between Renaming and a Baptism – Marc Barnes, The Bad Catholic

Continue reading

Tedenski izbor

calvarlist

 

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Konec moraliziranja – Matej Avbelj, Ius Info

***

In tako se je še enkrat izkazalo, da je poglavitni smisel Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ta, da nudi delovna mesta uradnikom, ki so tam zaposleni. Včasih se vprašam, zakaj skoraj nobeno svetovanje, ukrep, mehanizem, spodbuda ali delavnica ne služi svojemu dejanskemu namenu, marveč samo kot krmilo za občutek, da nekje neka vladna služba nekaj počenja. Pogosto se vprašam, kaj bi veljalo storiti, da bi bilo drugače. Odgovore še čakam.

Kraj, kjer se končajo sanje – Katja Perat, Delo

 ***

In our day, prejudice against gays is just a very faint shadow of what it once was. But the abolition of prejudice against gays does not necessarily mean that same-sex marriage is inevitable or optimal. There are other avenues available, none of which demands immediate, sweeping, transformational legislation or court judgements.

We are in the middle of a fierce battle that is no longer about rights. It is about a single word, “marriage.”

Two men or two women together is, in truth, nothing like a man and a woman creating a life and a family together. Same-sex relationships are certainly very legitimate, rewarding pursuits, leading to happiness for many, but they are wholly different in experience and nature.

Gay and lesbian activists, and more importantly, the progressives urging them on, seek to redefine marriage in order to achieve an ideological agenda that ultimately seeks to undefine families as nothing more than one of an array of equally desirable “social units,” and thus open the door to the increase of government’s role in our lives.

I’m Gay and I Oppose Same-Sex Marriage – Doug Mainwaring, Public Discourse

***

In recent years, progressive politics has been known for its pursuit of social change in the moral realm, with LGBTQ causes at the forefront of its crusade. But the poor have been left behind. In ironic fact, progressives have given up equality for the sake of also giving up virtue.

With old-fashioned virtue, there might be a chance at equality. But “progress” has been determined to consist in the final dismantling of all moral structures that once lent backbone to the demands of the virtuous poor. Without meaningful work, there can be no working class. Another way of saying this is that without the kind of work that imparts a working-class identity, the working class can have no class-consciousness.

People need work. The poor—and all of us—are made virtuous in part by the need to labor; to struggle, not with one another in the sense of “class struggle,” but with our bodies and within our souls; to practice the virtues of diligence and self-denial; to have something to show for ourselves. If the “virtuous poor” are virtuous, it is because work has made them so. Take away work, and you take away humanity. That goes for the elite, too.

Are We Proving Marx Right? – The Hipster Conservative

***

The current trends in America, Wall Street getting richer, everyone else getting poorer, politicians of both parties feeding brazenly at Wall Street’s trough, the party of the Left in full blown attack gear not on inequality, which it has done nothing to address, but picking at and rubbing raw the scabs of identity politics—this can’t keep going on indefinitely without something really bad happening.

Abandoned by the Left – Scott McConnell, The American Conservative

***

Increasingly the divides in American life are not between those who defend equality of opportunity versus those who demand equality of result, as Nisbet argued. Rather they are between whether freedom and voluntary association on a more local level can win out over coercion and bureaucracy at an ever more distant national level. Kunkel’s desire for sustainable production by worker-owned businesses and grassroots democratic decision-making seems to envision a new kind of politics, more local and left-libertarian in nature, that transcends easy categorization. And if there is a genuine mood rising among Americans, particularly the young, toward a return to smallness and democratic self-control throughout American society, then the argument now should revolve around means.

What’s Left After Marx – Matthew Hartwood, The American Conservative

 ***

Conservatives should embrace him /Foucault/ and his work. From a conservative perspective, the great thing about Foucault’s writing is that it is more plastic than Marx, and far less economically subversive. Academics rooted in Foucauldian thought are far more compatible with neoliberalism than the old Marxist academics.

In some ways, Zamora’s book is an effort by some on the left to try to “discipline” Foucault’s flirtation with the right. It will be interesting to see the academic left’s response to the book. But Zamora also reveals why free-marketeers might want to give Foucault another read and not just dismiss him with the “post-modern” epithet.

Why Michel Foucault is the libertarian’s best friend – Daniel W. Dresner, The Washington Post

***

Given Chesterton and Burke, there exists a liberalism consistent with right reason and revelation. Extension of economic and political liberalism into all-encompassing worldviews would be an American heresy. But one can take them to be prudent means—of negative liberty for the sake of trade and civic liberties under the rule of law—when rightly ordered toward proper ends known by natural reason and revelation. As Chesterton writes in What I Saw in America: “The unconscious democracy of America is a very fine thing. It is a true and deep and instinctive assumption of the equality of citizens, which even voting and elections have not destroyed.”

Different Kinds of Liberalism – Ryan Schinkel, Ethika Politika

***

Havlu je Srednja Evropa je omogočala vizijo neke drugačne, demokratične Češke (oziroma Češkoslovaške). Njegova osebnost je bila zato tudi za druge srednjeevropske države monumentalnega pomena. Na prvi pogled se morda res zdi, da je ideja o Srednji Evropi nek romantičen in nostalgičen pojem, ki se navzven lepo sliši, znotraj pa je votel. Ali kot piše Jančar: »Kaj nas resnično druži v srednjeevropskem prostoru, je precej nedorečeno. Zdaj se naenkrat kaže, da nas je bolj združeval odpor do njegove razdeljenosti kot pa sorodna kulturna vprašanja.« Svobodna demokratična družba, pluralizem, spoštovanje temeljnih človekovih pravic, odprtost in prevzemanje odgovornosti pa vendarle ostajajo nekatere skupne vrednote srednjeevropskega prostora, ki povezujejo, če že ne vladajoče strukture, pa predvsem ljudi, ki živijo na tem prostoru. To pa so prav vrednote, ki jih pooseblja Havlovo življenje.

Srednja Evropa Václava Havla – Jernej Letnar Černič, Razpotja

***

Ne glede na dejanske in objektivno ugotovljive razloge za kršitve in napake, ki so se zgodile v sodni kalvariji, znani kot afera Patria, se bo za dobršen del prebivalstva ta zgodba kazala kot zadnja etapa te izključevalne prakse.
Posledice bodo vsaj dvojne.

Prvič, Janševi podporniki bodo za kršitve človekovih pravic v zadevi Patria klicali na odgovornost ne le dejanskih in objektivnih krivcev, temveč celotni slovenski mainstream; to se pravi vse tiste, ki ne spadajo v njihov krog.

Drugič: če živiš v okolju, kjer ti še pri najbolj očitnih in eklatantnih kršitvah tvojih osnovnih pravic na pomoč priskočijo skoraj izključno le podporniki in kjer se politična kritika takoj pretvori v podporo politični izločitvi, potem je logično, da lahko računaš le na podpornike. In če lahko računaš le na podpornike in če od tistih, ki ne spadajo mednje, ne moreš pričakovati niti osnovne državljanske in človeške empatije, potem je logično, da postane lojalnost glavni, celo edini kriterij selekcije.

Družba, ki se začne organizirati po teh principih – ki so, povejmo jasno, principi klanovstva –, se začenja nevarno oddaljevati od razmer demokratičnega sobivanja.

Kako je Janez Janša postal državni sovražnik številka ena – Luka Lisjak Gabrijelčič, Planet Siol.net

***

As these examples of democratic regression into various forms of ‘illiberal democracy’ in Central and Eastern Europe show, democratic consolidation is still far from complete. The most disturbing detail is the vulnerability of ‘consolidated democracies’ such as Hungary or Slovenia to ‘democratic regression’, which reminds us that democracies are inherently unable of being ‘definitely established’. While significant progress in the development of ‘electoral democracy’ in the region has been achieved, ‘liberal democracy’ still remains fragile and weak. Moreover, the legal institutions of liberal democracy in Central and Eastern European countries significantly differ from those of their Western European counterparts. Behind a façade of harmonised legal rules transposed from various EU legal sources, several cracks have begun to appear, exposing the fragility of constitutional democracy in these countries.

As a consequence, Central and Eastern European countries are once again displaying certain features of “lands in between” which call attention to their constantly precarious and indeterminate location on the political map of Europe. Zwischen-Europa, as some interwar German writers called it, lies in the territory between the West and the Russian East and is said to have been the “unfinished part of Europe” for most of the 20th century. Its political and legal institutions were similarly “caught” in between the democratic West and the authoritarian East.

Academics should be careful not to exaggerate the progress made by Central and Eastern Europe since the fall of the Berlin Wall – Ivan T. Berend, Bojan Bugarič, LSE Blog

***

Skeptics have been planning the EU’s funeral for decades, but time and again, the union has refused to die. During the EU’s latest and most profound crisis, national governments once more chose to reaffirm and deepen their commitments. This rapid growth of EU power, however, has given rise to a number of misguided and counterproductive policies that have undercut public support and left the EU in a deep malaise. European citizens today largely ignore the EU’s many achievements or take them for granted, instead equating the organization with economic pain and feckless leadership. The union endures, but it has lost its mojo.

The EU has worn out its default strategy of muddling through crises. Lurching from one calamity to the next has damaged the credibility of Brussels and national governments alike. It is time for a bold and far-reaching agenda. To see a Europe truly reborn and fit for the twenty-first century, EU leaders must reassert with confidence—on the economy, on security, and on democracy—that Europe is stronger when it stands united.

Europe Reborn. How to Save the European Union from Irrelevance – Matthias Matthijs & R. Daniel Kelemen, Foreign Affairs

***

Narodno identiteto bomo zgubili zaradi ležernosti, neaktivnosti, ne-ljubezni do domovine, ne pa zato, ker bi v stiski priskočili na pomoč ljudem, ki nas potrebujejo. Najlažje je ljubiti svoje. A Kristus nas poziva, da ljubimo tujce. »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25, 35).

Če že ne moremo začeti ljubiti, ker smo to najčistejše čustvo umazali in pocukrali, se sklicujmo vsaj na pravičnost in mir.

Tujec sem bil in me niste sprejeli – Irena Vadnjal, Časnik

***

During the Korean War, alarmed by the shocking rapidity of American POWs’ breakdowns and indoctrination by their communist captors, the CIA began investing in mind-control research. In 1953, the CIA established the MK-ULTRA program, whose earliest phase involved hypnosis, electroshock and hallucinogenic drugs. The program evolved into experiments in psychological torture that adapted elements of Soviet and Chinese models, including longtime standing, protracted isolation, sleep deprivation and humiliation. Those lessons soon became an applied “science” in the Cold War.

During the Vietnam War, the CIA developed the Phoenix program, which combined psychological torture with brutal interrogations, human experimentation and extrajudicial executions. In 1963, the CIA produced a manual titled “Kubark Counterintelligence Interrogation” to guide agents in the art of extracting information from “resistant” sources by combining techniques to produce “debility, disorientation and dread.” Like the communists, the CIA largely eschewed tactics that violently target the body in favor of those that target the mind by systematically attacking all human senses in order to produce the desired state of compliance.

(…)

(B)ecause the concept of torture has been so muddled and disputed, I suggest that accountability would be more publicly palatable if we reframed the CIA’s program as one of human experimentation. If we did so, it would be more difficult to laud or excuse perpetrators as “patriots” who “acted in good faith.” Although torture has become a Rorschach test among political elites playing to public opinion on the Sunday morning talk shows, human experimentation has no such community of advocates and apologists.

The CIA Didn’t Just Torture, It Experimented on Human Beings – Lisa Hajjar, The Nation

Kaj je pravzaprav konzervativizem?

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Continue reading