Tedenski izbor

Like Alexis de Tocqueville, Hayek is more quoted than read. Despite being on the short list of leading intellectual heroes for the American right, few conservatives or libertarians are all that familiar with his actual views on classical liberalism and free-market capitalism. Instead, as Thompson notes in his post, the rhetoric of the right reveals that we are more influenced by Ayn Rand than Hayek.

(…)

Today, the common enemy is liberalism and the fusionism occurs not between disparate groups butwithin an individual. People who would laugh at the absurdity of a “Christian Muslim” seem not to recognize the similar incongruity between being a follower of Christ and an acolyte of Ayn Rand.

Has Modern Conservatism Become a Cult? – Joe Carter, First Things

***

Crucially, given worries about investment and political instability, “In countries where inequality was generally thought to be high, more people supported government redistribution. But demand for redistribution bore no relation to the actual level of inequality.”

There’s too much in the paper to cover in one blogpost, but the results are extremely clear: people’s perceptions of inequality are really, really inaccurate – that holds globally and in all but a handful of Scandinavian countries.

(…)

Redistributive policies that reduce actual inequality are costly, and because actual inequality is barely related to perceptions of inequality they may do little to make the country more stable or market-friendly. If these are important problems, we can only solve them by making people feel less unequal – not by making them less unequal in fact. In short: even if people’s perceptions of inequality matter, the reality does not.

 The case against caring about inequality at all – Sam Bowman, Adam Smith Institute

***

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

Continue reading

Tedenski izbor

branje12

Since Thomas Hobbes, many people have embraced the illusory notion that society is made up of individuals. According to this view the only fair competition is between individuals, without undue benefit from family connections.
But no society has ever been this way. Individuals don’t come fully formed. They emerge out of families and groups. The family and the group are the essential social unit. These collectives have always shaped public life.
(…)
The philosopher Michael Oakeshott once observed that it takes three generations to make a career. That is, the skills that going into, say, a teacher — verbal fluency, empathy, endurance — take a long time to develop. They emerge in grandparents and great-grandparents and are passed down magnified through the generations. I bet you can trace ways your grandparents helped shape your career.

Mothers and Presidents – David Brooks, The New York Times

***

Cameron states that for too long ‘we have been a passively tolerant society’ and is presumably ‘pumped-up’ at the possibility of actively changing this image. But, in truth, Britain has strayed a long way from the Enlightenment conceptualisation of tolerance, which advocated robust engagement with others over matters of principle while recognising and accepting the need to live side-by-side.

In recent years, British society has become not tolerant but indifferent to the mores of others, preferring to turn a blind eye to outlooks and activities deemed not too threatening. You can believe anything you like, so long as you don’t believe in it too much, has been the unstated outlook of the authorities. Now, Cameron seeks to shift gear from passive indifference to active authoritarianism.

Anti-terror: the perversion of tolerance – Bill Durodié, Spiked

Continue reading

»Živel Prvi in Drugi maj!« ali kako težko se je upirati samemu sebi

Obstajajo ljudje, ki ne marajo valentinovega. Pravijo, da zaljubljenci ne potrebujejo posebnega praznika, saj je za prave zaljubljence valentinovo vsak dan. Analogno kritiko nekateri namenjajo tudi prazniku dela. Za nekatere (teh je letos prijavljenih slabih 130 tisoč, realna številka pa je seveda bistveno večja) to ni le dan ali dva v letu, temveč način bivanja. Seveda z dvema bistvenima razlikama: da se ne vsak dan bašejo s čevapčiči v Opatjem selu in da za njihovo zabavo ne skrbi sindikat. No, seveda, ti redni praznikarji pravzaprav sploh nimajo sindikalnega zastopstva, niso »socialni partner« v pogajanjih o reformah, niso, razen z lepimi besedami, vključeni v program kakšne stranke. In vendar so. Obstajajo kot določen nevidni sloj. Nezaposlenost v Sloveniji namreč ni neko prehodno obdobje, nekaj začasnega, neka trenutna nemilost, v katero smo padli samo zato, da bi se lahko kmalu – in opremljeni z novo izkušnjo – spet postavili na noge. Ne, tako kot obstajajo redno zaposleni, obstajajo tudi redno nezaposleni.

Zanimivo je seveda to, da vseh teh stotisoč in več nezaposlenih ne sedi nujno križemrok, jokajoč nad svojo usodo. Mnogo nezaposlenih dela dosti, tako kot mnogo zaposlenih ne dela ničesar. Vsi moramo jesti, piti in plačati položnice za telefon. Z dvesto pa nekaj evrov socialke, ki jih lahko dobijo od države, brezposelni tega gotovo ne zmorejo. Vendar, bi dejala zaposlena gospa na zavodu za zaposlovanje, njihovo dodatno delo je nezakonito. To je žalostna zgodba tega sloja: ne le, da niso reprezentirani, niti zakoniti niso.

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

O vprašanju prioritete

V naslednjih tednih se bodo mediji znova ukvarjali z vprašanjem družine, kar bo znova onemogočalo ukvarjanje z veliko bolj perečim vprašanjem dela. V Sloveniji se sicer skoraj nihče več ne poroča, hkrati pa je tudi vse več ljudi brez dela. Vzroke za to moramo iskati v ekonomskih dejavnikih, s katerimi pa se tudi v naslednjih tednih ne bo nihče ukvarjal. Mnogi se namreč ne poročajo zato, ker s tem ne pridobijo nikakršnih ugodnosti, mnogi pa so brez dela zaradi neprilagojenosti delovne zakonodaje dejanskemu stanju. Tako levičarjem kot desničarjem je v medsebojni bitki ljubši kulturni boj za simbolno definicijo družine, ne pa strukturne spremembe, ki bi posledično omogočile tudi večje število družin. Šele dovolj preskrbljeni posamezniki lahko začnejo razmišljati o skupnem življenju in potomstvu. Navsezadnje je poroka vedno bila ravno oblikovanje nove ekonomske celice, ne pa le goli simbolni akt oblikovanja zveze dveh posameznikov.

Manj kot tri leta po referendumu o družinskem zakoniku, kjer se je celotna kampanja pred tem bíla le glede vprašanja kdo lahko je družina, kdo se lahko poroča in kdo lahko posvaja otroke, je parlament izglasoval točno tisto točko, ki je bila kamen spotike. Predlog o izenačitvi partnerskih zvez pa sploh ni prišel iz vladajoče koalicije, temveč iz opozicijske Združene levice, kar lahko nedvomno štejemo za njihov prvi dejanski uspeh kot parlamentarne stranke. Hkrati pa je to sploh prva vidna zadeva, ki jo je ta parlament sploh naredil (če odštejemo glasovanje in posledičen odvzem mandata legalno izvoljenemu poslancu, a to je že druga zgodba, saj gre za ukvarjanje parlamenta s samim seboj). Opozicijska stranka je torej prepričala vladajočo koalicijo, da je to tako pomembna in nujna zadeva, da mora iti skozi hitro proceduro. Kot se za vse razsvetljene ideje spodobi, jih ne smemo prepustiti ljudstvu, uveljaviti jih je potrebno čim hitreje in s čim manj javne diskusije, ki itak ne pelje nikamor.

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

Za kaj se borimo na desnici (del I.)

Politična razporeditev se razlikuje od države do države, posledično obstajajo razlike tudi glede specifičnih interesov določenega političnega pola. Predvsem v Evropi so ti zelo odvisni od preteklih zgodovinskih izkušenj, predvsem v minulem krvavem stoletju, zlasti pa v času po drugi svetovni vojni.

V Italiji je na primer celotno povojno obdobje obvladovala Krščanska demokracija (Democrazia cristiana, DC), ki je po eni strani zagovarjala tradicionalne in konservativne vrednote, po drugi pa vodila neke vrste korporativni kapitalizem z močno socialno noto ter hkrati izvajala skrajno pragmatično, skoraj tehnokratsko politiko. Zato veliko število ljudi, ki bi jih lahko imenovali interesni volivci, na Apeninskem polotoku voli stranke desnice. To so, da se razumemo, volivci, ki hočejo ohraniti bodisi osebne bodisi korporativne privilegije, ki so jih nakopičili skozi finančno napajanje iz javne blagajne in paradržavnega gospodarstva v dolgih desetletjih hladne vojne. Pri nas takšni volivci glasujejo skoraj izključno za stranke levega centra (LDS, SD, DeSUS, SMC).

Berlusconijeva Naprej Italija in kasneje Ljudstvo svobode se je sicer rada predstavljala kot predstavnica podjetniške in napredne Italije, a dejansko so njeni uspehi temeljili na podpori interesnih volivcih nekdanje Krščanske demokracije (pa tudi njene dolgoletne zaveznice Socialistične stranke). Pri Berlusconijevem projektu je šlo za cinično kleptokracijo, ozaljšano z barvami ideološkega antikomunizma , ki je slonela interesnih volivcev starega sistema. Skratka: enak fenomen kot Jankovićeva Pozitivna Slovenija, le z drugim ideološkim predznakom, ki je posledica različne zgodovine.

Toda kljub temu vendarle obstajajo neke obče razlike, ki združujejo tako levico kot desnico po vsej Evropi (da ne rečem po celem svetu). Nekaj teh vidikov smo se, iz različnih pogledov, poskušali dotakniti v zadnjih mesecih na tem portalu.

V tem sestavku bom skušal podati nekaj izhodiščnih točk, za kaj se desnica v Sloveniji tukaj in zdaj bori (oziroma bi se morala boriti). Upam, da bo moje izvajanje vsaj okvirno razložilo, zakaj so konservativci in liberalci v Sloveniji politični zavezniki – oziroma bi po naravi stvari to morali biti.

Continue reading

Tedenski izbor

teddy-reading
Zdrav način razdolževanja, ki bi omogočil hitrejšo gospodarsko rast, bi bilo pridobivanje novega kapitala v podjetja. Tudi primerjalni podatki z drugimi državami območja evra kažejo, da slovenska podjetja ne odstopajo po višini zadolženosti, ampak po prenizkem kapitalu. Vendar večina podjetij nima lastnikov, ki bi ga lahko zagotovili. Lani so vsa podjetja skupaj dobila le 295 milijonov novega lastniškega kapitala.Najboljši mogoči ukrep za razdolževanje in zagon gospodarstva bi bila zato hitra odprodaja deležev, ki jih imajo v rokah različni tranzicijski lastniki vključno z državo (ta je lastnica 23 odstotkov vsega kapitala slovenskih podjetij in bank ). Čeprav kupci ne bodo pravljični princi na belem konju, je to ena od redkih možnosti, ki jih sploh imamo, da podjetja pridejo do lastnikov, ki bi lahko izboljšali upravljanje in zagotovili dodatni kapital.
***
“Putin’s actions should be easy to comprehend,” writes Mearshimer. Ukraine is a “huge expanse of flat land that Napoleonic France, imperial Germany, and Nazi Germany all crossed to strike at Russia itself.” Since Ukraine serves as a “buffer state of enormous strategic importance to Russia … no Russian leader would tolerate a military alliance that was Moscow’s mortal enemy until recently moving into Ukraine.” By the same token, no “Russian leader [would] stand idly by while the West helped install a government there that was determined to integrate Ukraine into the West.” After all, “great powers are always sensitive to potential threats near their home territory.”
The argument is marred by two fatal flaws. First, by invoking past invasions, Mearshimer goes beyond the analytical framework of realism, which assumes that “objective” threats would be recognized as such by any rational observer, and invokes Russian historical memory, ideology, and political culture—or perceptions. Once perceptions enter the picture, we leave the realm of realism’s logical rigor and introduce factors that contradict the objectivity and rationality assumption of realism and implode Mearshimer’s theoretical framework. After all, the power of realism resides in its claim that all rational observers, regardless of nationality, would assess national interests and power relations in approximately the same way. If they do not, because values, norms, ideas, and the like get in the way, then realism amounts to the banal observation that power somehow matters in our assessments of international relations. Who could disagree?
***

Upoštevajoč tvit pomembnega pristaša SDS Tomaža Štiha, katerega mnenje v tej stranki veliko šteje, je opcija tudi, da vojska izvede državni udar (ne vem, kakšen bi bil drug evfemizem za to, da vojska prevzame nadzor, saj takšne institucionalne zanke nimamo kodirane v ustavi). To je sicer malo težje izvesti, ampak očitno se te dni razmišlja tudi o tem, zato poglejmo, kako smiselno je priporočilo Tomaža Štiha.

Prvič, kot so že ostali tviteraši opozorili Štiha, bo težko vojska z Vebrovim načelnikom generalštaba izvajala državni udar v imenu Janše in Štiha. Drugič, če obvelja Štihova kontra-informacija iz tvita, da častniki ne sprejemajo Ostermana, potem se mora zgoditi ali najprej udar znotraj vojske in šele potem tanki zapeljejo na ulice in zavzamejo RTV, parlament, zgradbo vlade in predsedništva države ali pa samostojno častniki, ki ne sprejemajo Ostermana, udarijo v prej omenjene institucije in prevzamejo nadzor, kar pa, priznajte, je malo težje izvedljiv scenarij.

Tretjič, in to podpornikom ideje državnega udara ne bo všeč, takšne vrste institucionalnih sprememb zadnjih nekaj let nekako niso zelo popularne v mednarodni javnosti, posebno če bo najprej potrebno obračunati z Ostermanom in šele potem izvesti državni udar. Bodimo kar realni, ideja je absurdno bedasta in ni je sile v katerikoli državi EU, ki bi te dni lahko izvedla kaj takega in preživela.

Bralcem se opravičujem, ker analiziram tako trapasto idejo, kot je državni udar v imenu Janše, ampak take ideje so pač dane v javni prostor in to s strani ljudi, katerih mnenje v SDS šteje in so zaradi tega legitimirane. So pa tudi precej iskrene, saj če prikimamo Štihu k njegovi tezi, da je vse pore slovenskih institucij prevzela komunistična klika, potem se lahko Štih za demokracijo bori samo s pomočjo nasilja.

Končni paradoks: stranka SDS je izdala Janšo! – Kizo, Portal Plus

***

Bodimo iskreni, če ni dokaza, da ima Iskra agendo zrušiti ustavni red Republike Slovenije, potem imamo opravka z otroci, ki se igrajo vojno, ne pa z ekstremisti, ki izvajajo mobilizacije in vojaška urjenja. To nas napelje na tretjo točko, razkrinkanje ciljev Iskre. V prilogi k članku boste našli odstopno izjavo nekdanjega predsednika Iskre Klemna Kneza, v njej boste prebrali, da je končni cilj te grupacije:

“Vzpostaviti moramo politični subjekt – ki bo revolucionaren – kar pomeni samo to, da bo svojo moč črpal iz ulice in ne argumentov znotraj postavljenih okvirjev – kajti argumenti so in vedno bodo stvar politikantskega in ideološkega obračanja zadev na glavo. Naš boj je boj za oblast in tega nikoli in nikdar ne smemo pozabiti – oblast celotnega delovnega ljudstva…”

Menim, da je nedvoumno, kaj je želel Knez v svoji odstopni izjavi povedati in kakšna je politika ter cilj Iskre: prevlada ulice nad argumenti, ravno obratno, kot je kodirano v naši ustavi, kjer je parlamentarna argumentacija edini mehanizem za oblikovanje, delovanje in vzpostavljanje institucij. Prevlada ulice nad argumenti (kakršenkoli že je dominantni mehanizem argumentacije) je evfemizem za nasilno revolucijo. In kot pravi Knez, njihov boj je boj za oblast.

V tem kontekstu postane jasno, da Iskrin tabor, ki je bil izveden v nedrjih Univerze, ni bil rekreativnega namena, ampak je imel za svoj namen urjenje sile nad močjo argumentiranja in taisti tabor ni služil motiviranju študentarije pred jesenskimi izpitnimi roki, ampak team-buildingu obstoječih in mobilizaciji novih sil. Ste še vedno skeptični? Potem preberite nadaljevanje Knezovega pisanja:

“… Pot do tja je mukotrpna – saj se ne borimo za ljubljanski študenteraj, niti za slovenski delavski razred – temveč za svetovni prevrat obstoječih družbenih razmerij – socialno revolucijo – in s tem socialistično Republiko.”

Hočete ekstremiste? – Kizo, Portal Plus

***

Nothing is too gross when promoting racial hysteria in an election year. Veteran Democrat Congressman Charlie Rangel from Harlem declared that Republicans “don’t disagree — they hate!” According to Rangel, “Some of them believe that slavery isn’t over and that they won the Civil War!”

Republicans did win the Civil War. That’s why there is no more slavery. It was a Republican president who issued the Emancipation Proclamation. It was a Republican-controlled Congress that voted for the 13th Amendment, outlawing slavery.

In the 1960s, a higher percentage of Republicans than Democrats voted for the landmark Civil Rights Act of 1964 and the Voting Rights Act of 1965. If we are going to talk about history, let’s at least get the facts right.

Only an utter ignorance of history, in this era of dumbed-down education, could allow demagogues like Rangel to get away with the absurdities that abound in election year politics.

Voter Fraud and Voter I.D. – Thomas Sowell, The New American

***

Lena Dunham has been declared the voice of her generation not because she has anything to say but because she never stops talking. Or so it seems to me, a member of that generation. However awkward, unnecessary, or ill-informed a thought of hers may be, the twenty-eight-year-old seems ready to give voice to it. Her film, television series, and book—all to varying degrees autobiographical—seek deliverance in disclosure. Dunham has shown us everything.

In turn, she has been praised for demonstrating “courage,” “honesty,” “awareness,” and a dozen other euphemistic antonyms for reticence. (…)

Intimacy demands spaces of silence, and Dunham has built a career by violating those silences. She has attacked discretion and in the process attacked intimacy itself.

A Word for Discretion – Matthew Schmitz, First Things

***

Since I cannot now receive the Eucharist, it is through spiritual communion that I am kept spiritually fed by the Lord. This act of willing reception is not, as some may think, second-class communion. Far from it. To believe so is to diminish one of the ways Christ feeds his people, as Hans Urs von Balthasar warns in his book, Prayer:

For spiritual communion is by no means merely an act of longing for the reception of the Lord under the sacramental signs; much deeper, and more properly, it is the act of prayer of a living and understanding faith, by which it enters into living communication and communion with Christ, the eternal and living Truth.

Balthasar wants to impress upon the reader the objective reality of spiritual communion. It is not the absence of something but the presence of him. I don’t get to pine or indulge in self-pity during the distribution of the Eucharist. And God forbid I should become angry with my priest or the Church for not giving me Communion. As Archbishop Charles J. Chaput put it during the 2014 Erasmus lecture, “none of us are welcome on our own terms, in the Church we’re welcome on Jesus’ terms. That’s what it means to be a Christian, you submit yourself to Jesus and His teaching. You don’t recreate your own body of spirituality.”

My Plea: I’m a divorced and remarried mother. Please don’t change the Church practice – Luma Simms, First Things

***

Za konec pa še tekst, ki smo ga po krivici spregledali v oktobru: kolumna Narod si bo PR pisal sam izpod peresa našega priljubljenega levičarskega kolumnista Mihe Blažiča – N’Toka.

Ideja, da smo Slovenci homogena celota in da nas povezuje neka pradavna zarukanost, je privlačna iz več razlogov. Kdo ne bi rad verjel, da ga obdajajo sami idioti, ki ovirajo njegov uspeh? Če bi se rodili v katerikoli drugi državi, bi gotovo prepoznali našo genialnost, tukaj v Butalah pa, eh … kaj bi vam govoril. Slovenci imamo zaradi zaplankanega okolja pač zvezane roke. Če so našim babicam župniki povedali, da živijo v tej dolini solz zaradi izvirnega greha, smo mi dobili zgodbo o narodnem značaju. Tako pred začetkom vsakega delovnega dne moja generacija zmoli: »Verujem v Enega Slovenca, zarukanega, koruptivnega lenuha, ki poveličuje nesposobnost in kaznuje talent. Verujem v Balkansko mentaliteto, v prirojeno nepoštenost, v slovensko uravnilovko. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Amen.« In beseda je meso postala.

Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.
 

Tedenski izbor

gentleman reading newspaper

Bonus – najboljši nenamerni komentar k letošnji zmagi na Evroviziji: