O različnih načinih mišljenja

Še ne tako dolgo nazaj smo lahko opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob poizkusu redefinicije zakonske zveze in družine skozi nov družinski zakonik. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni izhoda. Pri tem ne mislimo samo na večino komentatorjev, ki ne želijo dobronamerno razpravljati, ampak bolj ali manj nasilno prepričevati, temveč predvsem na dejstvo, da je jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačen, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah za nadaljnji razvoj zahodnih demokracij. V pričujočem prispevku nameravamo nanizati nekaj misli, ki bodo lahko služile kot nastavek za nadaljnjo razpravo.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem mnenju prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo, kar vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue duree [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje.

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi posamičnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo liberalci spričo svojega gospostva nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost.

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako denimo veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

"Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo."

“Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo.”

Za vsakršen trajnejši uspeh »konservativcev« je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda globoko ukoreninjeno v zahodno družbo in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno.

Konservativno gibanje mora torej predstaviti svoj koncept znanja in načina razmišljanja, ki je mnogo širši od sodobnega abstraktno-logičnega mišljenja (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neprijaznega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini. Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se spričo inherentnih prednosti zdi njegova ponovna uveljavitev skorajda nujna.   

Advertisements

Rok Stergar: Stranpoti nekega besedila

Na članek “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” se je z daljšo repliko odzval dr. Rok Stergar,  izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za zelo zanimiv in tehten zapis se avtorju zahvaljujemo in se mu hkrati opravičujemo za razmeroma pozno objavo njegovega besedila.

***

Rok Stergar 

Stranpoti nekega besedila

Ob prebiranju teksta “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” sem prikimaval avtorju, ko je opozoril, da slovenskemu zgodovinopisju primanjkuje polemičnih diskusij, ki bi skozi soočenje argumentov pripomogle k boljšemu razumevanju preteklosti. Res je, sem pomislil, argumentiranih razprav je premalo. Toda potem sem v sklepu prebral, da sem kot modernist – torej nekdo, ki misli, da so Slovenci in drugi narodi vsebinsko in kronološko nov pojav in ne evolucija starejše identitetne kategorije – prav jaz med tistimi “zagovorniki prevladujočih stališč”, ki si “na vse pretege trudijo dokazati svoj prav, pri čemer se izogibajo soočenju z nasprotnimi mnenji.” Ker nerad mislim eno in počnem nasprotno, sem o očitku resno razmislil. Toda bolj kot sem razmišljal in večkrat kot sem prebral omenjeni tekst, bolj se mi je dozdevalo, da ga avtor ni napisal ravno sine ira et studio in so zato njegovi sklepi dvomljive vrednosti. Naj to svoje mnenje argumentiram!

Continue reading

Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Tedenski izbor

The-young-student-Ozias-Leduc

Can you guess which books the wannabe jihadists Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed ordered online from Amazon before they set out from Birmingham to fight in Syria last May? A copy of Milestones by the Egyptian Islamist Sayyid Qutb? No. How about Messages to the World: the Statements of Osama Bin Laden? Guess again. Wait, The Anarchist Cookbook, right? Wrong.

Sarwar and Ahmed, both of whom pleaded guilty to terrorism offences last month, purchased Islam for Dummies and The Koran for Dummies. You could not ask for better evidence to bolster the argument that the 1,400-year-old Islamic faith has little to do with the modern jihadist movement. The swivel-eyed young men who take sadistic pleasure in bombings and beheadings may try to justify their violence with recourse to religious rhetoric think the killers of Lee Rigby screaming “Allahu Akbar” at their trial; think of Islamic State beheading the photojournalist James Foley as part of its “holy war”but religious fervour isn’t what motivates most of them.

This Is What Wannabe Jihadists Order on Amazon Before Leaving for Syria – Mehdi Hasan, The New Republic

 ***

If Mr Valls wanted to send a message with his new government, Mr Macron is it. Mr Montebourg, who was ousted the previous day, had a knack of irking foreign investors, once telling Mittal, a steel company, that it was “not welcome” in France. Mr Macron, by contrast, spent much time privately picking up the pieces, arguing to investors that France was in fact open for business. Of Mr Hollande’s election-campaign promise in 2012 to set a sky-high top income-tax rate of 75%, Mr Macron once said scathingly, “it’s Cuba without the sun!”.

By itself, of course, Mr Macron’s appointment will not make it any easier for Mr Valls to press ahead with the politically daunting job of sorting out France’s squeezed public finances and trying to revive the stagnant economy. Nor will it put an end to the debate, led by Mr Montebourg and other fellow anti-austerity Socialist deputies outside government, over the pace of fiscal consolidation. But it does at least suggest that the Valls government is serious about pursuing a more business-friendly approach, and about starting to bring the largely unreconstructed left into line with the rest of Europe’s social democrats.

No more Cuban-style policies? – Charlemagne, The Economist

***

Hearing students cite Marcuse while decrying bourgeois society, Novak thought it a good idea to bring Marcuse to campus for a day of discussion and lecturing. But the admiring conversation he expected to witness didn’t occur. Instead, Novak recounts in his 2013 memoir Writing from Left to Right,

After mingling with the students, he was affronted and disgusted. At his lecture he set aside his prepared notes and instead described the severe Prussian discipline of his own education: the classics he had to master; the languages he had to learn by exercises and constant tests. His theme was that no one had any standing on which to rebel against the past—or dare to call himself a revolutionary—who had not registered the tradition of the West. (p. 107)

We can imagine how the students felt hearing this denunciation, but what could they say? Here was a prophet of youth rebellion endorsing utterly disreputable ideas—classics, discipline, mastery, tradition, the West—and telling students fully convinced of their own supremacy that they had nostanding to overturn anything.

The Enemies, and Friends, of the Humanities – Mark Bauerlein, First Things

***

Dear Dr. Dawkins,

Earlier this week, on Twitter, you drew attention to a troubling fact unknown to most people. You pointed out that in the United States and Europe, most children conceived with Down syndrome are aborted.

/…/

You’ve traditionally held a position of moral neutrality regarding abortion. You’ve asserted that killing animals, with the capacity to experience pain, fear, and suffering, is of greater moral significance than killing fetuses: nascently human, you assert, but without the kind of sentience that gives them moral significance. You’ve suggested that no carnivore can reasonably hold a position in opposition to abortion. You’re not alone in that position, it’s become de rigueur among most contemporary analytic ethicists.

disagree with your position. I’ve long ago concluded that the fetus, the embryo, and in fact, the zygote are human beings—undeveloped, certainly, but possessing the dignity and the rights of sentient adults.

Despite my disagreement, I recognize that you’ve tried to apply your viewpoint with consistency across a variety of ethical situations.

Until this week. This week, you moved from presenting abortion as a morally neutral act to asserting that the abortion of some people—genetically disabled people—is a moral good. A moral imperative, in fact.

An Open Letter to Richard Dawkins – J. D. Flynn, First Things

***

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Ni časa za igro – Staš Zgonik, Mladina

***

5. Marriage must be color-blind, but it cannot be gender-blind. The melanin content of two people’s skin has nothing to do with their capacity to unite in the bond of marriage as a comprehensive union naturally ordered to procreation. The sexual difference between a man and a woman, however, is central to what marriage is. Men and women regardless of their race can unite in marriage, and children regardless of their race deserve moms and dads. To acknowledge such facts requires an understanding of what marriage is.

/…/

While Americans are free to live as they choose, no one should demand that government coerce others into celebrating their relationships.Whatever one believes about marriage and however government defines it, there is no compelling state interest in forcing every citizen to treat a same-sex relationship as a marriage when this would violate their religious or other conscientious beliefs.

7 Reasons Why the Current Marriage Debate Is Nothing Like the Debate on Interracial Marriage – Ryan T. Anderson, The Daily Signal

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen.

Čakajoč na repo iz ušes- Branko Cestnik, Časnik

***

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo? – Tomaž Erzar, Časnik

***

Še nekaj za tiste, ki berete italijansko:

Nessuno dei quattro grandi paesi che adottano l’euro è davvero a posto, nessuno può alzare il ditino o indossare l’aureola del santo. Ma chi è in grado di convincerli a seguire la retta via? È questo il dilemma che Draghi ha posto indirettamente, ma con chiarezza. E si è scontrato contro un muro, perché nessuno oggi ha il potere di farlo, certo non la Ue che è ridotta sempre più a un club di nazioni chiassose e litigiose, ma nemmeno la Bce che pure è l’unica istituzione federale dotata di veri strumenti d’intervento. I cambiamenti principali finora sono stati compiuti sotto la pressione degli eventi, davanti a rischi drammatici come la crisi bancaria del 2008, il crack della Grecia nel 2010 o il collasso dell’euro nel 2012. E sono comunque rimasti cambiamenti a metà, accettati di mal grado dalla Germania che pure vanta il proprio europeismo federalista.

Draghi ha chiesto un’ulteriore cessione di sovranità e vuole un patto per le riforme da accompagnare al patto fiscale. Se si vuole dare all’euro una intelaiatura più solida è un passaggio inevitabile. Ma oggi non c’è consenso né tra i paesi del sud né in quelli del nord Europa. Dunque, la politica economica europea è in un cul de sac. La Bce alla fine sarà costretta a fare come la Fed se arriverà davvero una nuova tempesta finanziaria. Ma senza dietro un paracadute politico, nessuno può garantire che sia davvero efficace. Draghi lo sa e lo ha detto. Anche la sua diventerà una predica inutile?

Mario Draghi e l’Europa irriformabile – Stefano Cingolani, Linkiesta

***

Za konec pa še zgodba, ki daje dober vpogled na način, kako se dela kadrovska politika v Sloveniji – ali drugače, na poniglavost, s katero je odhajajoča vlada v vse pore družbenega življenja skušala nastaviti svoje mediokritetne kadre. Bo v prihodnje kaj boljše? Gotovo ne, če bomo še naprej skomigali z rameni in s tem dopuščali tako prakso.

The Judicial Council of the Republic of Slovenia prepared a ranking of candidates and proposed to President of Slovenia to send the names of three highest-ranking candidates to the Parliament, which has to vote on the list of three candidates in order to be sent to the Parliamentary Assembly of the Council of Europe. However, Mr Pahor, the incumbent President of Republic of Slovenia, last week refused to send the list of three high ranking candidates to the Parliament and requested that the Ministry of Justice repeats the call for applications. It is not entirely clear why Mr Pahor rejected the list approved by the Judicial Council, but it appears that the merits of the candidates did not impress him. Surprisingly, the Ministry of Justice at this point does not plan to repeat the call for application.  It seems we are witnessing situation so often seen in the Central and Eastern European countries where the merits of the candidates play only side role in the nomination process and where the nomination of the candidates to the European Court of Human Rights comes down to brutal power politics.

Problem-Ridden Nomination Process for Judge on behalf of Slovenia at the European Court of Human Rights – Esohap

Tedenski izbor

porch-reading

Alternativa je seveda, da pomladna gibanja odrastejo v stranke. Razlika med gibanjem in stranko je v tem, da gre gibanju za stvar. Da oznanja, kar se mu pač zdi prav, pa tudi, če nič od tega nikoli ne izpelje. Uspešnost strank se meri v tem, kaj izpeljejo.

Kako končati s tranzicijo – Žiga Turk

***

Naš izobraževalni sistem nas je, kar se tega tiče, naredil za invalide, saj je ključni način pojasnjevanja sveta izgnal s polja resničnega. Kaj je danes resnično za dijaka, osnovnošolca? To je celica, molekula, ameba, električna napetost itd. V redu. Toda kaj nam tedaj govorijo roman Zločin in kazen, načelo svobode in enakosti, svetovne religije? Je to nekaj resničnega? Ne! – ker se tega se ne da dokazati. Projekt sovjetizacije šolstva je iz učilnic izločil vse, kar naredi človeka za človeka. Klasični jeziki so kot »buržoazni« padli prvi. Ostala omika pa se je skrčila na instrument za »splošno razgledanost«. Buldožer naravoslovja je naposled pregazil izobraževalno vertikalo. S tem je človek oropan svoje duhovne svobode. Ne zna zavzeti odnosa do Celote bivajočega. In s tem do sebe.

Kritika prostaškega uma – Rok Svetlič, Razpotja

***

The libertarian age is an illegible age. It has given birth to a new kind of hubris unlike that of the old master thinkers. Our hubris is to think that we no longer have to think hard or pay attention or look for connections, that all we have to do is stick to our “democratic values” and economic models and faith in the individual and all will be well. Having witnessed unpleasant scenes of intellectual drunkenness, we have become self-satisfied abstainers removed from history and unprepared for the challenges it is already bringing. The end of the cold war destroyed whatever confidence in ideology still remained in the West. But it also seems to have destroyed our will to understand. We have abdicated.

Our Libertarian Age – Mark Lilla, The New Republic

***

Barth yielded to modernity’s most pernicious idea, which took aim not at belief in the supernatural but at our rational capacity for knowledge of it. In denying what Jesuit philosopher Bernard Lonergan called the “native infinity” of human understanding, Barth capitulated where he most needed to take a stand. He seemingly did not understand that restricting reason was modern philosophy’s great act of presumption, not humility. Nor did he understand that rejecting the secularity of reason was Christian philosophy’s great act of piety, not hubris. And his bargain with Kant—turning the limits of reason into an opening for revelation—could only corrode the foundations of Christian faith.

Karl Barth’s Failure – Matthew Rose, First Things

***

Ours is a culture that lacks hope, that is characterized by a sort of interior despair, the antithesis of hope: a disorientation of the pilgrim character of man’s earthly sojourn. In despair, man denies his status viatoris by swapping his “not yet” with a “not,” turning away from the fulfilment for which he was called into existence and anticipating the time when the unrepentant “no” of sin becomes the “never” of damnation—when hope, because the striving after the promise-object of hope, extinguishes irrevocably.

Fertility and the Crisis of Hope – Michael Bradley, Ethika Politika

***

In other words, America’s drug problem is not primarily about drugs. Instead drug abuse is a symptom of a variety of other social problems, and, not surprisingly, those problems are worst in the poorest communities. Hart stops short of calling for full legalization of all drugs, but he does recommend the decriminalization of drug possession. Portugal decriminalized drug possession in 2001 and has seen declines in drug-induced deaths and rates of drug use, particularly among the youth.

Drugs in Context – John Payne, The American Conservative

***

Nevertheless, we cannot and must not conceive of physical sexuality as a mere raw material with which we can construct a form of psychosexual self-expression which is determined only by the free impulse of our spirits.  Responsibility in sexual development implies a responsibility to nature–to the ordered good of the bodily form which we have been given. And that implies that we must make the necessary distinction between the good of the bodily form as such and the various problems that it poses to us personally in our individual experience.  This is a comment that applies not only to this very striking and unusually distressing problem, but to a whole range of other sexual problems too.

The Transgender Question – Mere Orthodoxy

***

Still, the awareness of this fact helped me to understand the determination of these people who stayed and built that barricade. There was something of the “existential situation” that was described by French existentialists; Camus’ Myth of Sisyphus came immediately to my mind. I presume that most of those barricade builders had never read Camus – but they acted like him: they were resisting absurdity. And most amazingly, they did so with such strong determination! So together with awareness of my cowardice, another thought dawned on me: the Maidan is really invincible – you cannot defeat the people like these.

Diaries and Memoirs of the Maidan (Yaroslav Hrytsak) – Timothy Snyder & Tatiana Zhurzhenko, ur., Eurozine

***

Rather than propping up the old model, governments should make the new one work better. They can do so by backing common standards for accreditation. In Brazil, for instance, students completing courses take a government-run exam. In most Western countries it would likewise make sense to have a single, independent organisation that certifies exams.

Reinventing an ancient institution will not be easy. But it does promise better education for many more people. Rarely have need and opportunity so neatly come together.

Higher Education: Creative Destruction, The Economist

***

Covered by overgrown vegetation, locked away from public view, and every day a step closer to complete destruction, Plečnik’s stadium does not only represent a harmful impoverishment of the country’s cultural heritage. Rather, it also tells a much more familiar cautionary tale for our time – a tale of land use conflicts, inadequate spatial policy and a refusal to engage in constructive dialogue. It is, furthermore, a story that belies the public’s understanding of the irreversibility of radical spatial transformation.

The Shame of Ljubljana: Plečnik’s Abandoned Stadium in Full Bloom – Barbara Prezelj, Failed Architecture

***

Si predstavljate, da bi Hrvate začeli prepričevati, da je njihova rdeče-bela šahovnica ustaška? Srbe, da je njihov beli orel četniški? Nemce, da je njihov črni orel nacističen? Ali državljane vseh novonastalih evropskih držav v nekdanjem vzhodnem bloku, ki so se po propadu komunizma vrnili k svojim narodnim simbolom, da uporabljajo nacistično ali fašistično simboliko? Seveda ne. Saj bi se pred tujo javnostjo osmešili.

V Sloveniji pa se lahko na javni televiziji za notranjepolitična obračunavanja nemoteno izjavlja, da je modri orel nacistični simbol. Kot da se je zgodovina slovenskega naroda začela šele z revolucijo in njenimi simboli, preučevanje zgodovinskih virov pa šele z njenimi učbeniki. Če bi se zares pogledali v ogledalo, bi nemara opazili, da smo ravno mi tisti, ki še vedno uporabljamo totalitarno simboliko. Se morda bojimo tega?

Na krilih kranjskega orla – Blaž Karlin, Časnik

Tedenski izbor

train-newspaper-readers

Bonus – za tiste, ki berete italijansko: