Alenka in klerikalna zarota

Tako kot kraljica Elizabeta I. je tudi naša Alenka velika borka proti katoliškemu mračnjaštvu (vse druge podobnosti so naključne).

Tako kot kraljica Elizabeta I. je tudi naša Alenka velika borka proti klerikalnemu mračnjaštvu (vse druge podobnosti so naključne).

Opažamo, da so podporniki Alenke Bratušek (vseh pet) precej zmedeni nad zadnjimi dogodki v Bruslju. Kar ne najdejo dovolj dobre racionalizacije za to, kar se je zgodilo. Zato smo se v duhu solidarnosti odločili, da jim priskočimo na pomoč z izvrstno teorijo zarote, ki jo lahko uporabljajo kot razlago za njeno zavrnitev pred Evropskim parlamentom. Teorija je primerna za vse letne čase in jo je mogoče uporabiti v kombinaciji z mnogovorstnimi modnimi dodatki iz progresivnega repertoarja.

Pripravljeni?

Bratuškova je bila zrušena zaradi cerkveno-vatikanske zarote, ki jo je organiziral kardinal Rode ob pomoči Sv. Janeza iz Puščave. Znano je, da je Alenka velika borka proti RKC in klerikalizmu. Pred volitvami je zbrala izjemen državljanski pogum in – pisala v Vatikan! Slovenska farška zalega ji tega ni odpustila in prek svojih vez, ki delajo na skrivnem, stran od budnega očesa dobrega papeža Frančiška, dosegla, da so jo v Evropskem parlamentu potopili.

Kako so dosegli, da je imela tako slab nastop pred parlamentarnim odborom, še ni jasno – toda vemo, da imajo cerkvenjaki na zalogo veliko trikov iz zakladnice črne magije.

Teorija ima več prednosti: da se jo cepiti na feminizem (“to so ji storili zato, ker je ženska!”), prav tako pa se sklada z Alenkinim novoodkritim imidžem borke za LGTB pravice. In najpomembnejše: vsaki teoriji zarote, kjer nastopa RKC, je na Slovenskem uspeh zagotovljen.

Le korajžno, torej, dragi zavezniki Alenke Bratušek: mi smo vam ponudili osnovni scenarij, na vas pa je, da ga izpopolnite do potankosti! Veseli bomo, če boste to storili kar med komentarji.

Advertisements

Evropska Slovenija Igorja Prodnika

Sklicevanje na »pravičnost«, »enakost«, »moralnost« in »etiko«, kakor jo razume najprej hudič in po njegovih navdihih tudi večina ljudi /poudarek ur./, je vedno učinkovito propagandno in zapeljevalno sredstvo. Z gendersko, nacionalistično, a enako z antinacionalistično, socialno in avtoritarno ali enako antiavtoritarno retoriko je brez vsakega konkretnega znanja v upravljanju državnih reči mogoče delati hitro in dobro kariero, enako pa tudi v drugih človeških ustanovah, posebej še v velikih religioznih sistemih in cerkvah /poudarek ur./. Dalai Lama in trenutni rimski škof Frančišek sta dovolj prepoznavna primera take uspešnosti. Oba se sklicujeta na »pravičnost » in »enakost«. Ni slučaj, da imamo sovraštvo med Izraelom in predniki današnjega arabskega sveta in z njim vseh islamskih narodov že v isti Abrahamovi družini med Izakom, sinom zakonite žene Sare in Izmaelom, sinom dekle Hagare, ki z isto neizprosnostjo traja do danes, kar v naslednji generaciji pa v isti maternici spor dveh sorodnih narodov Jakobovega in Ezavovega potomstva, ki ju Bog sam napove Rebeki, Izakovi ženi: „Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu” (1 Mz 25,23). Bog v vsej zgodovini poleg temeljnih razlik iz začetka stvarstva vzpostavlja vedno nove dodatne razlike – njegov nasprotnik, Satan, skuša te razlike izničiti, za ceno človeške krvi seveda.

Ne, to ni najbolj bizaren odlomek iz eseja Kača, ki ga je v tedniku Demokracija objavil Igor Prodnik, slovenski javnosti znan kot avtor dokumentarca Maske demokracije, filmskim ustvarjalcem pa kot kratkotrajni direktor Vibe filma, kjer je v praksi uveljavljal odločen odmik od antiavtoritarne logike (verjetno v strahu, da ga ne bi kdo metal v isto malho s papežem Frančiškom).

Prodnik je v naši prosvetljeni napredni javnosti že vzbujal pohujšanje zaradi vehemence svojih verskih nazorov. Vzbujanje pohujšanja pri prosvetljeni javnosti seveda pozdravljamo, nekoliko bolj pa smo skeptični do verskih nazorov koroškega režiserja, ki se nam zdijo najbolj goreči tedaj, ko so usmerjeni v zelo posvetna obračunavanja:

Danes mora kača seči v svojem obupnem poskusu odprave razlike med Stvarnikom in stvarstvom še nižje. Velik del okoljske ideologije, ki danes zamenjuje diskvalificirano razredno ideologijo marksizma, je v bistvu podržavljena ali vsaj v program nekaterih strank sprejeta religija čaščenja mrtve narave. Pot od nacionalnega do ekološkega socializma je samo nadaljevanje iste poti ukinjanja temeljnih razlik med Stvarnikom in stvarstvom.

Če ste pomislili, da je zgornje enačenje ekološke levice z nacizmom višek intelektualne nepoštenosti in zlorabe krščanske teologije v namene plehke ideološke polemike, se motite. Pozorno preberite spodnji odlomek: ne pustite se zapeljati visokim in hvalevrednim kulturnim referencam in navidezno pravoverni teološki izpeljavi; pozorni bodite na poanto:

Continue reading

Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

hitlerjeve_zahteve

Če prav pomislimo, zgledajo zahteve, ki jih Herr Hitler daje Poljski, čisto razumne. Treba je razumeti, da je bil še pred dobrima dvema desetletjema dobršen del Poljske integralni del Nemčije in z razpadom Nemškega cesarstva, ki je sledil zahodni zmagi v prvi svetovni vojni, se je na sto tisoče Nemcev znašlo v mejah nove Poljske države.

Nemčijo danes v medijih pogosto obtožujejo nacionalizma in ekspanzionizma – ampak vprašajmo se: so Poljaki kaj boljši? Poljski vlada vojaška hunta, ki vsebuje najhujše nacionalistične elemente. Pravijo, da je v Nemčiji na pohodu antisemitizem. Morda je kaj na tem, a ne pozabimo, da na Poljskem ni čisto nič bolje: ukrepi, ki jih je uvedla nova poljska oblast, so še bolj sovražno nastrojeni proti Židom. Morda zato, ker večina poljskih Židov govori nemško? …

Zlasti, če pogledamo iz geostrateškega vidika, so nemške zahteve v bistvu logične in razumljive. Versajska pogodba, plod arogantnega zmagoslavja zahodnih sil, je Vzhodno Prusijo odsekala od ostalega nemškega ozemlja. Danzig, mesto z ogromno nemško večino, je dobilo nekakšno avtonomijo, čeprav si njegovi prebivalci v veliki meri želijo priključitev k matici. Nemške vojake bi, takoj ko bi prestopili mejo, pozdravili s cvetjem!

Kar je resnično šokantno, je trma poljske nacionalistične vlade, ki zavrača, da bi se usedla za mizo z Nemci in začela pogajanja o miroljubnem razkosanju svoje dežele. Še bolj nesprejemljivo je, da s to svojo trmo celotno Evropo vleče v vojno!

Pri tem je treba omeniti še vse protinemške predsodke, ki jih je brati v zahodnem – predvsem angleškem! – tisku. Seveda, Hitlerjeva Nemčija ni “demokratična” država po zahodnem zgledu. Vendar – ali je morda “demokratična” Anglija, ki zatira Indijce in je ravnokar poslala gospoda Gandhija v zapor? Je mar demokratična Francija, kjer smo brali o novem valu aretacij v Alžiru in pregonu protestnikov v Indokini?

Ne pustite se vleči za nos, dragi čitatelji: tu ne gre za nobena načela, za nobeno demokracijo. Gre za brutalno igro interesov na plečih malih držav. Iste pravice, ki si jih zahodne sile same jemljejo od Palestine do Singapurja, odrekajo Nemčiji, ki hoče le zaščiti legitimne interese svojega preivalstva v sosednjih državah.

Neverjetno je, kako petindvajset let po koncu velike vojne znova vznikajo protinemški predsodki, za katere smo upali, da so dokončno pokopani. Iste predsodke o “barbarskih Nemcih”, “Hunih”, “Gotih” ipd, ki smo jih slišali od zahodne propagande pred tremi in več desetletji, se znova ponavljajo v drugi obliki. Pri tem se objektivne razlike v politični kulturi izkoriščajo za zasmehovanje nemške politike in celo ustvarjanju nekakšne paranoje pred “nacistično nevarnostjo” itd.

Jasno je: Nemčija je – ob sicer neortodoksnih in za naše okuse morda včasih nekoliko grobih politikah Herr Hitlerja – znova postala velesila, ki ne sledi diktatu zahodnih držav. Zato jo je treba na vsak način zaustaviti. Poljska, ta umetna in šibka tvorba, o kateri pred dvajsetimi leti nihče pri nas ni niti vedel, da obstaja, je pri tem le priročna lutka anglo-francoskih interesov. Pod generalom Piłsudskim je vodila pronemško politiko, ki je šla v nos predvsem Francozom, zato so sedanjega predsednika Becka dobesedno prisilili (z ekonomskimi in drugimi pritiski), da je ubral protinemški kurz. In še to šele v zadnjih mesecih, ko je Herr Hitler dokazal svojo daljnovidnost in prvi med velikimi silami v Evropi sklenil sporazum s progresivnim režimom Jožefa Stalina v Rusiji. Zahodne sile so izkoristile protirusko paranojo Poljakov in jo speljali na svoj mlin.

Tako smo zdaj, namesto, da bi se pogovarjali o načinih za mirno razrešitev konflikta, na robu nove vojne. In zakaj? Zato, ker “demokratični” Zahod ne more trpeti samostojne in močne Nemčije – še zlasti pa ne take, ki v domači politiki gradi krepko in široko državo blaginje, na tujem pa stopa v zavezništvo s progresivnimi silami sveta. Ne, tako Nemčijo je treba na vsak način zaustaviti – in vsa ta komedija okoli nekega Danziga (kdo pa sploh ve, kje je to?) priča zgolj o tej antinemški obsesiji Zahoda, dragi čitatelji. Bomo nasedli? Upam, da ne.

Morski pozdrav (predlog začasne državne himne)

Foto: Mladina

Foto: Mladina

Izredne državnozborske volitve so bile razpisane za 13. julij. Tisti dan torej, ko:

  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu neodložljivega značaja (v nadaljevanju neodložljivi dopust);
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na neodložljivem dopustu, čigar neodložljivost bo pričela trajati vsaj 5 dni pred nastopom dneva volitev, zaradi česar jim bo onemogočeno predčasno glasovanje;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije skozi celotno trajanje neodložljivega dopusta tako zaposleni, da glasovanje po pošti ali odhod do najbližjega konzularnega predstavništva Republike Slovenije zanje ne bosta mogoča.

Tisti, ki razpolagamo z zadostno mero patriotične razgledanosti ter poznavanja osnovnih pravni(ški)h pojmov, se dobro zavedamo ne le dejstva, da je julijski dopust temeljna človekova pravica, temveč tudi, da gre vsak pravi Slovenec julija na morje. S tem ne goji le častitljivih ferijalnih tradicij našega naroda, temveč tudi budno brani (poletne) postojanke slovenstva vzdolž jadranske obale.

Volijo pa, kot tudi vemo, tako ali tako le ovce.

Odločitev za razpis volitev na 13. julij je tako – poleg tega, da je morebiti neustavna in da brez dvoma nakazuje grob napad na osnovne človekove, kot tudi državljanske pravice (te pa so, kot vemo, „priborjene in ne podeljene“) – sila nedržavotvorna, saj skuša s sklicevanjem na državljansko zavest državljane Republike Slovenije na pretkan način zmotiti ali celo zvabiti stran od opravljanja njihove osnovne državljanske dolžnosti.

 

Na podlagi gornjih razmislekov ter –

V protest proti nedržavotvornemu vedenju in iz spoštovanja do ustave in institucij RS;

V podporo vsem brezpravnim siromakom, ki jim želi država vzeti njihovo temeljno pravico do dopusta;

V poklon in priznanje vsem politično osveščenim državljanom, ki bodo, vsem podlim intrigam politike navkljub, opravili svojo temeljno patriotsko dolžnost in bili 13 julija na morju;

In v prijazen poduk ter opomin vsem ovcam

– predlagam uvedbo poletne himne Republike Slovenije, ki naj vsako leto v času mesecev julija in avgusta začasno nadomesti siceršnjo državno himno. V ta namen predlagam pesnitev Morski pozdrav zasedbe Don Mentony Band, ki na najbolj doživet in pristen način izraža pravi patriotski duh in sporočilo osveščenih državljanov RS:

 

»Z dobrim humorjem in pesimizmom se ne moreš ne motiti ne dolgočasiti«

Na današnji dan pred 20. leti je preminul kolumbijski mislec Nicolás Gómez Dávila, ki velja za največjega aforista v španskem jeziku. Zaslovel je po svoji pikri in neusmiljeni kritiki modernosti.

Ob tej priliki objavljamo krajši izbor njegovih misli v prevodu Luke Lisjaka Gabrijelčiča.

gomez-davila

  • Na človekovi dobroti ne moremo zgraditi ničesar, toda ničesar ne moremo zgraditi brez nje.
  • Ko razreši določeno težavo, si človeštvo domišlja, da je v podobnih rešitvah našlo ključ vseh težav. Vsaka avtentična rešitev s seboj privleče niz grotesknih rešitev.
  • Moderni človek ne ljubi, temveč se zateka v ljubezen; ne upa, temveč se zateka v upanje; ne verjame, temveč se zateka v dogmo.
  • Modernemu človeku se še tako skromna resnica zdi kot nevzdržna nesramnost.
  • Število stvari, vrednih pohujšanja, se izjemno zmanjša, ko se znebimo zavisti.
  • Strokovnjak nikoli ne prizna, da v njegovi stroki mrgoli nepomembnih resnic.
  • Inteligenca se mora neprestano boriti proti okostenelosti svojih odkritij.

Continue reading

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!

cute-baby-crying

Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.

 

Slovenija ne vidi izhoda iz recesije. Strokovnjaki: v Sloveniji preveč Slovencev

(poročilo prevedeno iz bruseljskega časopisa The New European Times)

Foto: Delo

Foto: Delo

BRUSELJ, DUNAJ – Evropska unija izraža skrb nad ekonomskim in političnim stanjem v Republiki Sloveniji. Slovenija se z vsako uro zadolžuje v številkah, ki jih zna razumeti le še Berlusconi. Pri tem pa EU opazuje, da se v nobenem segmentu svoje ekonomije ne želi spoprijeti z reformami. Na tiskovni konferenci minuli torek je lokalna premierka Alenka Bratušek dejala: »Stanje v Sloveniji je stabilno. Trojke v našo deželo ne bo, saj smo v zadnjih pol leta uspešno privabili več tujih posojilodajalcev, ki nam bodo redno zagotavljali likvidnost v teh težkih časih, tako za Slovenijo kot tudi za naše prijateljske republike Rusijo, Azerbajdžan in Libijo«.

Toda v kuloarjih bruseljske Steklene palače je v pričakovanju evropskih volitev zaznati veliko stopnjo nezaupanja. »Sam pogled na kandidatne liste ne vzbuja preveč zaupanja – nam je zaupal vir iz hodnika – ena lista izgleda kot skupina, ki išče zatočišče pred sodnimi pregoni, druga kot da je ravnokar prikorakala iz srednje šole, tretja pa ima tistega zoprnega čebelarja«.

Če pa so na čudaške kandidatne liste na evropskih volitev še vajeni – tokratnih volitev se bodo namreč udeležili tudi na Hrvaškem, sicer južni sosedi Slovenije, s katero sta skupaj žulili klopi v socialistični Jugoslaviji – pa je ekonomsko in gospodarsko stanje tisto, ki administratorjem EU najbolj beli glavo. Predvsem zato, ker so to republiko, ki po prebivalstvu ne presega berlinskih četrti Pankow in Oraniensburg, dobrih pet let nazaj tako nemarno spustili v monetarno unijo.

V poročilu odhajajočemu komisarju EU Josetu Barosu je v sredo skupina iz Centra za organiziranje in koordininarnje lokalnih administracij (COKLA) predstavila izsledke dolgoletne raziskave o problematiki implemenatcije evropskega modela ekonomije na mejnih območjih EU in državah PIIGS. Strokovnjaki so za Slovenijo locirali predvsem dva poglavitna problema.

Prvega opažajo v tem, da je slovensko gospodarstvo čudna mešanica med fevdalnim sistemov obveznih cehov in socialistične retorike. Levji delež vidijo predvsem v slovenski medijski krajini, ki naj bi takšen sistem tudi legitimirala – njihov največji in osrednji časopis Delo je, v raziskavi kvalitete medijev za leto 2013, zasedel 78. mesto, takoj pod revijo Upanje, glasilom dekliškega zbora kolegija Edvarda VII. v Porthsmouthu, in tik nad mesečnikom Novi časi, ki ga izdaja Združenje levičarskih podjetnikov iz Bolgarije. Strokovnjaki zato ugotavljajo, da bi morala Slovenija preiti dvojno tranzicijo: najprej v modernizem in potem še v postmodernizem, da bi prišla na stopnjo Slovaške v letu 1994.

Drugi problem, ki so ga strokovnjaki izpostavili in ki bo v veliki meri otežil reševanje prvega, naj bi bil, da je v Sloveniji daleč nadpovprečno visoka koncentracija Slovencev.

»Opažamo zaskrbljujočo visoko količino Slovencev tako na vodstvenih položajih (v javnem in privatnem sektorju) kot med zaposlenimi. Najbolj skrb vzbujajoče pa je, da je enormna prisotnost Slovencev tudi v zakonodajni, sodni in izvršni oblasti,« je na tiskovni konferenci dejal Aki Rassmusen, visoki predstavnik COKLE za Srednjo Evropo. Na vprašanje, kaj ta visoka prisotnost Slovencev predstavlja za implementacijo gospodarskih reform, je Rassmusen poudaril, da so »Slovenci nenormalno obsedeni z željo po čimprejšnjem upokojevanju, za kar gre sedaj že 76 % celotnih javnih izdatkov; da ne prenesejo ideje fleksibilnega urnika, saj morajo ob 15h pustiti službo in iti delat na tem, da v predmestjih uničujejo sosedom razgled z grajenjem štirinadstropnih vil; in še tisti čas, ki ga preživijo v službi nadpovprečno porabijo na spletni strani avtomoto.si«.

Rassmusen tako ugotavlja, da se bo, preden se reši ta drugi problem, zelo težko lotiti prvega.

Spomnimo, da je slabo leto nazaj do podobnih zaključkov prišel tudi Sveti Sedež, ko je odstavil oba nadškofa v tej mali republiki. Glede tega problema se je uradni Vatikan zavil v molk, vendar je iz krogov blizu Svetega očeta med naše dopisnike pricurljala informacija, da papež Frančišek na noben način noče imenovati še enega Slovenca na to mesto. »Ne bom dopustil, da mi bodo neki Slovenci spet srali tam, kjer poskušam jaz čistit!« je baje dejal v buenosaireškem dialektu.

Komunisti, komunajzerji, komunjarji, komiji – kratek slovarček za liberalne bralce

the_communists

Pri Kritiki konservativni se zavedamo, da je široko področje, ki ga na Slovenskem zaseda t. i. desnica – v resnici gre za dokaj suho in pusto planjavo, po kateri že dolga desetletja blodijo izgubljena slovenska plemena konservativna – sestavljeno iz jako raznolikih skupin, sekt, frakcij in občestev. Znašla so se skupaj, ker jih druži nasprotovanje levici, a imajo pogosto zelo različne kulturne, zgodovinske in druge občutljivosti. Liberalci, na primer, so zelo občutljivi na antikomunizem. Ne zato, ker bi imeli do bivšega sistema posebne simpatije, temveč predvsem zato, ker se v antikomunizmu, ki ni le drža ali stališče, temveč posebna kultura s svojimi pravili, šegami, navadami in zapletenimi diskurzivnimi praksami, ne znajdejo najbolje.

Predstavljamo si na primer povprečnega liberalca slovenskega, ki izhaja iz mestnega okolja in se umešča v to, čemur se je pred leti reklo »urbana desnica«. Ta liberalec ne mara neosocializma – zato mu tudi paleosocializem ni pri srcu. Toda o njem ne ve kaj prida, saj je bil vzgojen v dobrostoječi mestni družini, ki se je iz Blatnega Dola v srednji razred pogosto povzpela ravno v času socializma in zato ima do njega sicer kritično, a vse prej kot popolnoma negativno stališče. Spominja se vrst za puter in toaletni papir, a tudi poceni kreditov, s katerimi si je zgradila vikend na Pohorju, pa letovanja v Crikvenici. Spominja se tudi užitka, s katerim je v osemdesetih brala Žižkove kolumne v Mladini, nezaupljivega posmeha, s katerim je spremljala vzpon klerikalcev v Peterletovi vladi, predvsem pa se spominja zlatih devetdestih in vseh prikupnih načinov, s katerimi je profititala od slovenske zgodbe o uspehu.

Tedaj je biti liberalec pomenilo nekaj drugega …

Naš mladi novi liberalec na stvari gleda nekoliko drugače, a to so njegove družinske korenine. Zlata devetdeseta so mimo in naenkrat je treba izbirati: ali si liberalec ali hodiš na predavanja DPU-ja. Časi, ko je eno predpostavljalo drugo, so dokončno mimo. Zgodi se sicer včasih kakšna vstaja, ko se ta dva pola zopet srečata – a zreta si iz obličja v obličje in vedno bolj sodita, da več ne spadata skupaj. Nazadnje se odločita za open relationship – v prihodnje se bosta srečevala le, ko bo treba skupaj demonstrirati proti Janezu Janši, za legalizacijo marihuane in proti homofobiji. Sicer pa bo vsak od njiju »srečeval nove ljudi«. Vsak od njiju spremeni svoj facebook  status v »it’s complicated«: toda mladi revolucionar nadaljuje svoje živahno družabno življenje  po Ljubljani, mladi liberalec pa pravzaprav ne ve, kam bi se dal. Nekaj časa poseda doma, se udeležuje razprav na twitterju in na blogu Tomaža Štiha, nazadnje pa se odpravi na plano,  iščoč somišljenike iz mesa in krvi v tej pustniji, ki se ji reče slovenska meščanska sfera.

Pride do protikomunistov. Previdno pristopi do njih: simpatija je takojšnja, a kmalu se pojavi nelagodje, nerazumevanje, zadrega. Oni ga razumejo – a on njih ne. Njihov besednjak, reference, interne šale so mu tuje.

Zato smo za mladega liberalca pripravili kratek slovarček antikomunističnega besednjaka. Začeli bomo pri samem začetku: pri poimenovanju nasprotnika, v odnosu do katerega dobiva antikomunist svojo identiteto. To je bolj zapleteno, kot se sliši. Nemara ste opazili, da glede tega obstaja več izrazov: komunisti, boljševiki, marksisti, leninisti, stalinisti, titoisti, maoisti, trockisti, nacional-boljševiki, nacional-komunisti, rdečkarji, komunajzerji itd. itd.

Od tega se človeku zavrti v glavi. Zato bomo začeli čisto pri osnovah in razjasnili nekatere najpogostejše rabe.

Continue reading