Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Advertisements

Ali smo še demokrati?

 

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

 

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

 

 

Tukaj pa smo že prišli do naslednje točke in sicer še mnogo bolj sporne pozicije za omejitev demokracije kot je klasično liberalna – libertarna, in sicer t.i. naprednjaške (ang. progressive). Tovrstna misel je v marsičem bližja Platonovi in Aristotelovi poziciji, in sicer v tem, da je naloga države usmerjati ljudi k dobremu življenju, kar si tovrstna ideologija razlaga kot pot k socialni pravičnosti: strpnost, pravica do udobja, porazdelitev bogastva itd.. Tovrstno pozicijo se pogosto napačno enači s kulturnim marksizmom, a vendar sta si tako marksizem kot progresivizem v marsikaterih točkah presenetljivo podobna, ter vpliva Marxa in marksistov na progresivce ne gre zanikati. Obe sta namreč nekakšna oblika sekularne (politične) religije, ki obljubljata tuzemsko odrešitev ter trdita, da poznata voljo ljudstva bolje kakor ljudstvo samo. V svojem bistvu so naprednjaški ugovori demokraciji sicer podobni kot liberalni, se pravi: glasovanja o pravicah manjšin, demokratična omejitev svobode itd., a ključna razlika je, da je naprednjaška pozicija za dosego svojih ciljev dobrega in socialno pravičnega življenja pripravljena omejiti tudi osebne svoboščine kot je svoboda govora, ter ekonomske svoboščine v imenu preprečevanja neenakosti. Klasični liberalizem pa je do demokracije nezaupljiv, ker obstaja dejanska skrb, da bi prevelika moč odločanja lahko vodila do totalne oblasti in širjenja države, poleg tega pa mu je pomembneje kako se vlada, kot pa kdo vlada. Progresivizem na drugi strani ni občutljiv za širjenje države, dokler gre pri temu širjenju za prave cilje. Zgoraj opisane omejitve demokracije hkrati pokažejo na nekatere druge probleme premika od demokracije in sicer vprašanja izvira legitimnosti in suverenosti.

 

Legitimnost iz človekovih pravic

Stephane Hessel, francoski diplomat, ter človek, ki je preživel Dachau, je nekoč zapisal, da smo končno prišli do točke, ko suverenost izhaja iz človekovih pravic. To bi lahko poimenovali kot lep idealizem, a se pri tem kaže kljub vsemu nekaj problemov. Eden izmed drugih snovalcev listine o človekovih Jacques Maritain je namreč že malo po kreaciji tega dokumenta napisal, da so takrat sicer lahko sporazumeli o tem kaj so človekove pravice, niso pa se mogli sporazumeti o tem, na čemer te pravice stojijo. Na prvi pogled to seveda ni nič problematičnega, a vendar se kmalu pokaže, da ni tako. Filozof Rok Svetlič je namreč v svojem zadnjem intervjuju v Primorski novicah opozoril na pomembno dejstvo glede prava in zakonov: Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.” . Tako pridemo do tega, da bodo isto listino o človekovih pravicah ljudje različnih političnih, filozofskih, verskih in/ali ideoloških pozicij brali različno, in tako hitro pridemo do problemov. Ljudje progresivnih, liberalnih in konservativnih pozicij bodo tukaj izrazito trčili, posebej takrat, ko nekateri izmed njih vidijo svojo pozicijo, kot tisto, ki po vodilo do imanence eshatona, do zemeljskega raja. Zato pa se velja spomniti na preroška svarila Edmunda Burka iz njegovega dela Razmišljanja o revoluciji v Franciji, kjer je opozoril kako lahko metafizične doktrine o človekovih pravicah vodijo v razrušenje konkretnih pravic, ki jih človek uživa kot pripadnik neke politične skupnosti, stanu itd. Se pravi, tudi človekove pravice, ne glede na hvalevreden namen tovrstnega sklepa, se prav tako kot ideologije lahko izkažejo kot vir za legitimacijo imperialističnih ali avtokratskih teženj še posebej če zavračajo pluriverzum kot konstanto političnega življenja.

 

 

Zavračanje pluriverzuma in problem suverenosti

Iz istega obdobja kakor Edmund Burke je izhajal tudi Francoz Joseph de Maistre, ki je prav tako bil skeptičen do razsvetljenskega idealizma in je svojo kritiko povzel z besedami, da je že srečal Francoza, Angleža in Rusa, ni pa še srečal človeka o katerem govorijo razsvetljenci. Kaj pa to pomeni za nas? De Maistrova izjava nam kaže na zavedanje, da človek povečini živi znotraj manjših, manj abstraktnih skupnosti kot je celo človeštvo in da po svoji naravi ne more političnega sveta dojemati drugače kot raznolikega, sestavljenega iz različnih enot se pravi, kot pluriverzuma. Ta pluriverzum pa tako sestavljajo različne enote, se pravi države ali ljudstva, iz katerih prebivalcev je izpeljana suverenost po volji ljudstva, ki je splošno sprejet temelj suverenosti v moderni Evropi. V primeru suverenosti iz človekovih pravic, ki imajo za svoj predmet celotno človeštvo, pogosto izredno abstraktno razumljeno (kot razsvetljenci časa Burka in de Maistra), pa se avtomatsko zavrne teorijo suverenosti iz ljudstva in pridemo do naslednjega problema, ki ga je prav tako že pravilno razumel Carl Schmitt in sicer, da v kolikor neka politična enota nase pripne legitimnost po volji človeštva, lahko to izrabi za legitimacijo uporabe najhujših sredstev proti nasprotniku, bolj kot če bi se borila za kak drugi, bolj zemeljski cilj. Prav tako takšna legitimnost, lahko prepreči ljudstvu izražati svojo voljo v kolikor nasprotuje specifični interpretaciji človekovih pravic ali človeštva in s tem legitimira omejitev demokratičnega odločanja. Seveda omenjeni argumenti zgoraj ne pomenijo, da so bili kritiki demokracije od Platona do Hayeka nujno v zmoti, problem pa je, da omejevanje demokratičnega odločanja ne more biti več demokratično, čeprav bi mnogi njegovi zagovorniki to radi verjeli. Prav tako je to v marsičem v nasprotju s splošno sprejeto teorijo vlade po volji ljudstva. Javna razprava o demokraciji in njeni vrednosti bo tako potrebna tudi v prihodnje, a vendar ne bo mogla biti brez jasne razprave o vseh povezanih faktorjih od suverenosti, do človekovih pravic, do naravnega prava itd., če noče postati farsa, opremljena s puhlicami in populističnimi slogani.



Tedenski izbor

 

Moj sogovornik ima prav in hkrati ne. Prav ima po mojem mnenju zato: narobe je, da ima redno zaposleni profesor hkrati tudi podjetje. Kajti tudi zato, ker je profesor, ima ime, infrastrukturo ter še kaj, kar mu omogoča, da svoje storitve sploh ponuja. Če ne bi bil profesor, bi svoje storitve težje prodal in zato je edino logično, da je tudi njegov zaposlovalec udeležen pri teh prihodkih. In logično je tudi, da fakulteta želi tržiti svoje storitve in da svoje zaposlene za dodatno delo tudi dodatno plača. Če redno zaposleni profesor oceni, da bi svoje storitve lahko prodajal tudi brez redne zaposlitve na fakulteti, naj odpove delovno razmerje, naj se trži, in tudi fakulteti naj za svoje raziskave in predavanja zaračuna kot podjetnik. In fakulteta bo presodila, kdaj ga potrebuje. Biti redno zaposlen in hkrati izdajati fakture prek svojega podjetja po mojem mnenju ni etično – torej tudi profesor Miro Cerar ni bil etičen -, vse dokler ni postal predsednik vlade.

(…)

Pri nas trga »ni«, ker je »vse« državno. In dokler bo to tako, za kar so zaslužni predvsem profesorji-politiki-nadzorniki-honoriranci, bo na seznamu sramote tudi kdo, ki svoje znanje prek fakultete trži samo Franckam, d. o. o. Žal.

Honorarji in etika Mira Cerarja – Peter Frankl, Finance

***

Delu politikov, ki so sprožili zadnjo akcijo, ni šlo samo za to, da istospolnim izboljšajo pravni položaj, ker o tem se je v celoti strinjala tudi desna politika. Tudi jim ni šlo za to, da ti pridobijo nekaj svetega, ker niti ne vejo, kaj je to in kaj bi s tem počeli.

Šlo jim je tudi za to, da nekomu nekaj svetega vzamejo. Za nalašč. Ker lahko. Ker tega ne razumejo, so pa vseeno nevoščljivi tistim, ki razumemo. Kot otrok, ki iz zavisti z veseljem polomi igračo vrstniku. Na tej točki pa je zmerna levica, ki bi se iz Viča rada preselila v Center, naredila napako in jim pritegnila.

(…)

Med tem, ko se bodo medijsko po prsih trkali tisti, katerih največji dosežek v življenju je, da so heteroseksualno spolno usmerjeni in tisti, katerih dosežek je, da se napredno zavzemajo za politično oportune manjšine, bo referendum odlična dimna zavese za rabote na DUTB, SDH in drugod. Mogoče je pa center kost v glodanje vrgel prav zato.

Razumeti sveto in svetno – primer družinske zveze – Žiga Turk, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

forbidden-fruit

Zdaj smo navajeni, da vas uvrščamo v levo sredino italijanskega političnega prizorišča, toda občutek imam, da ste se po zadnjem županskem mandatu nekako izvili iz klasične bipolarnosti italijanskega političnega sistema. Imam prav?
Lahko rečem, da nimam popolnoma nič skupnega z desničarsko tradicijo. Že leta pa seveda mislim, da so tovrstne delitve preživete – to ne pomeni, da ne obstajajo radikalne razlike med enimi in drugimi: v pogledih na pomen osrednjih državnih institucij, denimo, ali pa pomen demokracije. Toda starih političnih usmeritev ne moremo več soditi po starih merilih. In katera so ta merila – če zdaj ne posegava nazaj do Adama in Eve, ampak se ustaviva v povojnem času? Socialne demokracije je vedno označevala misel, da je povsod navzočna država potrebna za uravnavanje gospodarskih ciklov in za zagotavljanje enakih možnosti. Dolgo so socialne demokracije gojile določen tip fiskalne politike – a ta nas je čedalje bolj bremenila. Ta model – lahko bi rekli, da gre za Evropi prilagojen keynesianski model – se je povsem izčrpal in to si je treba priznati. O tem sem govoril že leta 1984. Zgodila se je fiskalna kriza države: država ne more več igrati vloge nosilke tako razraslih socialdemokratskih politik. Celoten konstrukt je treba razgraditi, in to s federalističnimi politikami in podporami, srednji razred je treba na novo ozavestiti … Ampak državo je treba razgraditi, če hočemo še naprej zagotavljati zaposlovanje, razvoj in drugo. Usmeriti se moramo proti politiki ministrstev, proti birokraciji … Stara levica pa še naprej po starem brani pravice čedalje manjše skupine prebivalstva: če že koga branijo – ampak to čedalje redkeje počnejo –, potem branijo stalno zaposlene, ne branijo pa prekernih delavcev, mladih, nezaposlenih … Vso to politiko je treba radikalno prevetriti. Govorim o politikah dela in javne uprave. Žal se v Italiji nove vizije prepočasi uveljavljajo. Reforme potekajo točkovno – to je Renzijeva metoda. A nove vizije sistema ni.

“Slovenija je neskončno bolj konkurenčna kot Italija”: intervju z Massimom Caccarijem – Janko Petrovec, MMC RTVSLO

***

Inferno je skrajna posledica tendencioznega, simplifikatorskega, pavšalističnega, demagoškega, katastrofičnega, brezizhodnostnega dojemanja gospodarske krize in njenih socialnih implikacij. Möderndorfer operira z obče veljavnimi in v dominantnem diskurzu sprejetimi klišeji o črno-belih socialnih razmerjih: delavec in sindikalist proti direktorju in birokratu, direktor in birokrat proti delavcu in sindikalistu. Inferno je tragedija absurda, v kateri se v vrtoglavi spirali nezaustavljivo kaže vse, kar se brezpravnemu človeku, ki ostane brez službe, lahko v predivji domišljiji socialno čutečega Slovenca dandanes pripeti.

Film je generaliziran stereotip pogleda na slovensko družbo, polno domnevnih krivic – tudi tistih, ki se jim nihče na svetu ne more izogniti –, zgoščenih v osebni in socialni fiasko nič krivega posameznika. Umetnik je zdaj iz tega končno naredil veliko, bigger-than-life zgodbo.

Super, načeloma: vsak film, vsakršna literatura, umetnina, celo pop, je bigger-than-life in mora taka tudi biti. Vendar je Inferno pornografska verzija socialne kritike – v tem smislu, da gre za depresivni social porn, ki se ga je domislil prvi, ki je imel želodec in denar, da iz kupa majhnih družbenih resnic, kot si jih predstavljajo mediji in njihovi ne preveč razgledani konzumenti, sestavi eno samo veliko laž, veljavno le zato, ker ji je dal navidezno umetniško, filmično, profesionalno legitimiteto.

Inferno dramaturško funkcionira, socialno pa niti malo. Kar je po svoje še huje: Möderndorfer ni instrumentaliziral zgodbe v političnem smislu, instrumentaliziral jo je emotivno. On je samo radikaliziral in v enem človeku, v eni družini personificiral to, kar so vam mediji in politiki – ki jih v filmu, hvalevredno, vsaj to, ni – in angažirani intelektualci leta in leta vbijali v glavo o nemoči malega človeka, soočenega z brutalnim kapitalom.

Inferno, to so drugi möderndorferji – Marko Crnkovič, Pogledi

***

This ideology offered Stalin a deep sense of certainty in the face of political and economic setbacks. If policies designed to produce prosperity created poverty instead, an explanation could always be found: the theory had been incorrectly interpreted, the forces were not correctly aligned, the officials had blundered. If Soviet policies were unpopular, even among workers, that too could be explained: antagonism was rising because the class struggle was intensifying.

Whatever went wrong, the counterrevolution, the forces of conservatism, the secret influence of the bourgeoisie could always be held responsible. These beliefs were further reinforced by the searing battles of 1918–20 between the Red and White Armies. Over and over again, Stalin learned that violence was the key to success. “Civil war,” Kotkin writes, “was not something that deformed the Bolsheviks; it formed them … [providing] the opportunity to develop and to validate the struggle against ‘exploiting classes’ and ‘enemies’ (domestic and international), thereby imparting a sense of seeming legitimacy, urgency, and moral fervor to predatory methods.”

Understanding Stalin – Anne Applebaum, The Atlantic

***

O, ko bi bilo več ‘profesorjev kodretov’ po naših fakultetah, ki bi pripravljali ljudi za dejansko profesionalno življenje, ki bi nam dajali, kot pravi zgoraj omenjeni bivši študent profesor Kodreta ‘pravi pristop in širok pogled’! Tako pa mnoge fakultete omogočajo, da študenti nekaj let le “kopipejstajo” z interneta, reproducirajo eks katedra povedano, … in na koncu dobijo papir, ki nič ne velja.

Tudi v postdiplomskem študiju se tak način študija nadaljuje, tako, da mnogokje lahko na enak način tudi magistrirate in doktorirate. Na primer, na Fakulteti za družbene vede, je pod mentorstvom cenjenega profesorja dr. Veljka Rusa, magistrirala tudi naša Magistra, ki je zadnjič na zaslišanju pred očmi evropske in slovenske javnosti “švicala” pod težo zelo normalnih vprašanj. (…)

Alenka Bratušek je po moje tako tudi šolski primer neuspeha našega visokošolskega sistema izobraževanja. In, da ne bo pomote, seveda tudi brezsramnosti sistema političnega kadrovanja ljudi brez ‘pravega pristopa in širokega pogleda’. Saj, kaj pa so pravzaprav s pomočjo težkih vprašanj iskali evropski parlamentarci? Podrobno znanje o sistemu energetike in ravnanja z okoljem v Evropi? Ne, saj je vsakemu človeku jasno, da se človek ne more v podrobnosti seznaniti s tako obširnima temama v dveh tednih. Iskali so pač ‘pravi pristop in širok pogled’, se želeli utrditi v prepričanju, da Alenka ‘zna in zmore’ opraviti to za kar je bila predlagana, ter da ima trdna moralna načela.

Mojster za vse, mojster za mafijo – Aleš Čerin, Časnik

***

V 25 letih nam namreč ni uspelo odgovoriti na nekaj povsem osnovnih vprašanj:

1) Do katere ravni je dopustno politično kadrovanje, torej kadrovanje na podlagi politične afinitete/preferenc/nazorov, do katere ravni pa je kadrovanje izključno strokovno?

2) Do katere ravni se pri strokovnih imenovanjih – kljub temu da gre za strokovne funkcije – dopušča diskrecijsko vlogo politike, ker je pač potrebno politično zaupanje, od kod pa to ne velja več in je treba dati prednost drugim kriterijem? In kateri so ti drugi kriteriji?

3) Kateri so tisti družbeni podsistemi, kjer je nujno, da obstaja politična pluralnost in minister (vlada) mora skrbeti za uravnoteženost (vojska, šolstvo, znanost, kultura, javna RTV …), kateri pa so tisti družbeni podsistemi, kjer je ta pluralnost sicer manj nujna, a zaželena?

Da bi prišli do dogovora o političnem kadrovanju, nam še nikoli ni uspelo, saj nimamo niti trohice skupnih kriterijev. Zato se nam dogajata popolna poljubnost in pristranskost tistega, ki kadrovsko nastavlja, in tistega, ki njegovo kadrovsko politiko kritizira.

Navada je, da se samodejno razdelimo po preferencah, in dokler je JJ na oblasti, levica joče nad kadrovskim cunamijem, ko pa je na oblasti levica, jočejo nad cunamijem desni.

Posledica: slovenska politika sploh ni več tekmovanje različnih politik in vizij razvoja posameznih političnih strank, temveč tekma med interesnimi skupinami s ciljem, kateri bo uspelo nastaviti čim več svojih ljudi na pomembne položaje, kjer je čim več javnega denarja.

Rdeča čistka – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej.

Boljše je, da ti reko: “Pomakni se naprej!!” – Reformirana stran

***

I believe that any Christian who is qualified to write a good popular book on any science may do much more by that than by any direct apologetic work…. We can make people often attend to the Christian point of view for half an hour or so; but the moment they have gone away from our lecture or laid down our article, they are plunged back into a world where the opposite position is taken for granted….What we want is not more little books about Christianity, but more little books by Christians on other subjects—with their Christianity latent. You can see this most easily if you look at it the other way around. Our faith is not very likely to be shaken by any book on Hinduism. But if whenever we read an elementary book on Geology, Botany, Politics, or Astronomy, we found that its implications were Hindu, that would shake us. It is not the books written in direct defense of Materialism that make the modern man a materialist; it is the materialistic assumptions in all the other books. In the same way, it is not books on Christianity that will really trouble him. But he would be troubled if, whenever he wanted a cheap popular introduction to some science, the best work on the market was always by a Christian.

So it is with music. What’s needed is not Christians writing “Christian” music. What’s needed is the best music in the world to be written by Christians, that the world might know the validity, depth, and truth of Christianity as an experienced reality, not as a deluge of clichés set to pop-music, working to negate the meat and bone of this rich, all-encompassing religion.

5 Reasons to Kill Christian Music – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Non-Muslims are not responsible for interpreting or reinterpreting Muslim sources. It is instead the duty of Muslim scholars to react to ISIS. Without a doubt, several Muslim clerics have previously criticized ISIS, and recently a collective effort appeared in an open letter signed by 126 Muslim scholars. Yet, the verses, texts, and historical accounts used by ISIS to harm mutual coexistence and religious freedom need more attention and a rigorous, reliable explanation from the Muslim community. ISIS can only be stopped when zealous Muslims are able to find an expression of their faith more in line with Islam’s scripture than ISIS’s expression. The world is watching while hundreds of Muslims seem to be debating within themselves whether or not ISIS really is that best expression. Muslim scholars must wrestle with these textual elements and provide what they believe to be the “correct” Islamic teaching concerning caliphate, jihad, and treating the non-Muslims.

What Makes ISIS Appealing? – Ayman S. Ibrahim, First Things

***

Preprost primer, kako samo na naši strani hriba ni mogoče najti rešitve: v zdravstvenih domovih (ki jih seveda mora imeti vsaka občina) morajo biti laboratoriji, kjer vam naredijo analize krvi, urina, blata in podobnih vzorcev. Zaradi razvoja tehnologij in analiz so lahko ekonomični, zanesljivi in strokovno vodeni le veliki laboratoriji, ki bi hkrati oskrbovali deset ali 20 zdravstvenih domov.

To je preprosto tehnološko in ekonomsko dejstvo, o katerem ni kaj razpravljati, če želimo biti kredibilni. Tako je pač leta 2014 – povsod. V Avstriji to dejstvo sprejemajo tako, da več zdravnikov ustanovi skupni laboratorij, ki oskrbuje vse – lahko tudi v obliki zadruge.

Tudi pri nas vsi pristojni vedo, da bi bilo to ekonomsko in strokovno potrebno, ampak – imamo občine. In vsaka občina ima svoj zdravstveni dom in svoj laboratorij v njem. In čeprav ta laboratorij ni podoben ničemur, kar je kredibilno (vključno z rezultati), človek ne pride živ prek občinskih mej. Mrtev pa zaradi občinskih mrliško-oglednih služb tudi ne.

Gastarbajterji – Alojz Ihan, Planet Siol

 ***

Nikoli ničesar ne ustvari. Njegova drža je samo nasprotje dela. Kajti prepričan je, da vsako človeško prizadevanje nujno vključuje naivnost, nezdružljivo z njegovim najhujšim strahom: da bi se jemal preresno. Vendar to ne pomeni, da je hipster komična figura. Nasprotno, hipster se obkroži z mrtvimi stvarmi: njegov svet je tako zasičen z obskurnimi referencami, preživelo modo in citati, da bi lahko bilo kakršnokoli znamenje duhovitosti resnično le še čudež. Njegova strast je delo arheologa. Kajti stvar – oblačilo, bend ali frizura – lahko postane atribut njegovega okusa šele po svoji smrti. Okus je grobnica stvari, on je njen nočni čuvaj. Na hipsterju ni nič novega.

Nekromatika stvari. O duhovnem bistvu hipsterstva – Aljoša Kravanja, Airbeletrina

Zakaj nisem liberalec?

Mnogi so že slišali za znameniti esej F. A. Hayeka Zakaj nisem konservativec. Pričujoči zapis lahko razumete kot nekakšen »odgovor« nanj, torej poskus premisleka o odnosu med konservativizmom in klasičnim liberalizmom iz nasprotne, tj. konservativne strani. Zapis ni neposredno polemiziranje s Hayekovimi stališči, temveč gre za razmislek o notranjih nedoslednostih liberalizma: predvsem v njegovi klasični obliki. Premislek o tej problematiki je zlasti potreben, če upoštevamo »kopernikanski obrat« slovenske desnice od krščanskega socializma do klasičnega liberalizma. Priznam, klasični liberalizem ima kar nekaj dobrih točk oz. stališč, kot so poudarjanje razlikovanja med družbo in državo, dejavnega in ustvarjalnega življenja človeka ter tudi nekatere ekonomske rešitve. A vendar marsikatera od dobrih rešitev klasičnega liberalizma v sebi skriva »pasti«, ki bi se jim vsaka politika – zlasti pa takšna, ki je naklonjena konservativnim idealom – morala izogniti. Ali se vsaj poskusila izogniti.

Continue reading

Konservativna demonologija

demonologyPo Binsfeldovi klasifikaciji demonov poznamo 7 princev pekla, ki ustrezajo sedmim smrtnim pregreham. Te pa so sledeče:

1) Lucifer – ponos
2) Mammon – pohlep
3) Asmodeus – pohota
4) Leviathan – zavist
5) Beelzebub – požrešnost
6) Aamon – srd
7) Belphegor – lenoba

Sedaj pa poglejmo, kaj bi lahko rekli o demonologiji konservativca. Kateri so tisti pojavi, ki si zaslužijo primerjavo z njimi, in zakaj:

1) Utopije. Utopija, ta velika kreacija sv. Thomasa Mora, je skozi tok zgodovine pridobila popolnoma drugačno konotacijo. Ustvarjanje utopij je povezano s človeškim ponosom, grehom Luciferja, in teži k ustvarjanju nebes na zemlji. Takšen proces, ki zanika človekovo nepopolnost in sprevrže njegova čustva do najvišjih zadev, pa je do zdaj še vedno vodil do prelivanja rek krvi, saj najvišji cilj posvečuje vsa sredstva, mar ne?

2) Potrošništvo. Človeški pohlep nima meja in se posebej negativno manifestira znotraj pojava, potrošništva – zlasti sodobnega. Gre za željo imeti vse in takoj. Želja imeti čim več s čim manjšim trudom pa skozi procese, namenjene zadovoljitvi vseh želja, neusmiljeno trga družbene vezi in sili človeka k nemoralnosti v njegovih postopanjih do drugih, njihove lastnine in narave.

3) Hedonizem. Iskanje užitka, in še toliko bolj izogibanje bolečini, je naravno za vsa čuteča bitja, a le človek je uspel to postaviti med najvišje smotre svojega življenja. Sodobni hedonizem nadaljuje duh potrošništva v želji človeka, da takoj doseže svoje želje. Duh hedonizma še globlje razjeda človeško družbo in posebej njeno temeljno celico, družino, saj je slednja popolno nasprotje hedonizma. Če ustvarjanje družine terja ”ukrotitev” nagona za življenje v skladu z vrlino, pa hedonizem nagone sprosti in njunihovo brzdanje šteje za greh.

4) Socializem. Lepa je vrlina pomoč sočloveku, nekaj drugega pa je socializem. Če je socialna skrb, v različnih oblikah, pozitivna, pa je socializem, posebej v marksistični obliki, popolna negacija tega. Njegov cilj ni pomoč pomočí potrebnim in izboljšanje njihovega položaja, temveč uničenje tistih, ki imajo več. Ideologija razrednega boja je popolna manifestacija greha zavisti.

5) Ideologije. Kakšno povezavo ima duh ideologij s požrešnostjo, grehom Beelzebuba? Veliko. Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika. Svoj temačen obraz razkrivajo vedno znova in človek jim vedno znova nasede.

6) Militarizem. Srd je še kako utelešen v duhu militarizma, čaščenju nasilja za vsako ceno. Nasilje, ki je samo sebi namen in ustvarja božanstvo Države in njenih organov. Nadaljuje duh ideologije in tepta oziroma uničuje vse, kar mu pride na pot.

7) Pacifizem. Vsem je jasno, kako si je militarizem prislužil mesto znotraj demonologije. Kako pa to pripada pacifizmu, želji po miru, eni izmed najvišjih vrednot? Problem pacifizma je, da izhaja iz greha lenobe. Želja po miru za vsako ceno je zgolj lenoba, poročena s strahopetnostjo. Višje vrednote, kot sta npr. življenje in odrešenje, ne smejo biti žrtvovane na oltarju miru. Pravzaprav je mir posledica višjih vrednot in ne obratno.

Konservativna negacija

Sedaj pa se še vprašajmo: v čem se konservatizem razlikuje od duha zgoraj opisanih demonov? Predvsem v tem, da ni ne ideologija niti ne verjame v utopije. Je previdnost in zdrava pamet. Je nasprotovanje spremembi zavoljo spremembe in cilju zavoljo cilja. Priznava nepopolnost in grešnost človeka in ju poskuša brzdati. Zlasti na področju javnega. Ker pa zanikamo možnost tuzemske odrešitve, so naša sredstva omejena. In zavoljo previdnosti je tako tudi prav.

Tedenski izbor

reading1

 

Morali se bomo navaditi, da v dvopolni Sloveniji vendarle obstaja nek PRAGMATIČNI SREDINSKI VOLIVEC. Ta je včeraj priskočil na pomoč standardnemu ex-LDS-volivcu iz javnega sektorja – in Cerar je premočno zmagal. Na naslednjih volitvah lahko ta volivec priskoči na pomoč komu na desni. Ta tip volivca ni nek tavajoči in nestabilni element, zgolj produkt medijske manipulacije, ampak je ena izmed legitimnih in spoštovanja vrednih političnih drž.

Odziv na “Slovenci niso razočarali” – Branko Cestnik, Časnik

***

Še več: cela vrsta faktorjev priča o tem, da k Cerarju niso množično prehajali le tisti volivci SDS-a, ki so se stranki pridružili v zadnjih 10. letih, temveč tudi mnogi iz »starega trdega jedra«, torej Janševi podporniki iz let 2000 in 1996. Te izgube je, kot rečeno, SDS uspešno »nadoknadila« s širjenjem na desno in tako ostali pomladni stranki stisnila na rob, kjer le za silo preživita; hkrati pa zaradi kadrovske šibkosti, luknjičasti njune zemljepisne porazdelitve in pomanjkanja trdne medijske podpore nikakor ne zmoreta nagovoriti volivcev, ki jih SDS pušča vnemar.

Anatomija pomladnega poraza – Luka G. Lisjak, Časnik

***

Tabela predvsem zelo jasno kaže, da so bile letošnje volitve – pa čeprav so se zgodile nekako po pomoti – res izjemne. Prvič se je zgodilo, da je politični novinec povsem pometel s staro politično elito. Če seveda odmislimo Demosovo zmago v povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah in drugačnem skupščinskem sistemu.

Stare strankarske elite vseh barv, vonjev in okusov – in ne le desnica – so torej resnični poraženec letošnjih volitev.

Ne sodi mačka po žaklju – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Slovenijo smo razlagali kot razdeljeno na dve pripovedi:

Leva pripoved: “Kar imamo zdaj, je demokracija. In ker to ni bistveno različno od prejšnjega režima, tudi prejšnji režim ni mogel biti posebej napačen.”

Desna pripoved: “Kar imamo zdaj, ni demokracija, ker to ni bistveno različno od prejšnjega režima, ki je bil evidentno napačen.”

Na volitvah smo dobili še tretjo: “Imamo, kar imamo. O podrobnostih se prepirajte brez mene.”

Volivci tretje so na volitvah premočno zmagali.

Zmaga in poraz 2014 – Žiga Turk, Čas-opis

***

Hitenje s fiskalno konsolidacijo ali hitro zniževanje javne porabe ali davkov na podlagi konzervativne ideologije ima lahko zelo negativne učinke na gospodarsko okrevanje, medtem ko ima nereformiranje javnega sektorja, ohranjanje neoptimalne strukture socialnih transferjev, odlašanje z reformo pokojninskega sistema in trga dela zaradi socialistične ideologije zelo visoke negativne učinke na dolgi rok. Iz povsem pragmatičnih razlogov in v dobro dolgoročnih koristi za celotno družbo je na kratek rok treba biti keynesianec, na dolgi rok pa upoštevati ekonomiko ponudbe. Ni čas za ideologijo, ampak za pragmatičnost.

Upajmo, da bo nova vlada pragmatična, ne ideološka – Jože P. Damijan

***

The bottom-line question is: Does an act that’s clearly immoral when done privately become moral when it is done collectively and under the color of law? Put another way, does legality establish morality?

For most of our history, Congress did a far better job of limiting its activities to what was both moral and constitutional. As a result, federal spending was only 3 to 5 percent of the gross domestic product from our founding until the 1920s, in contrast with today’s 25 percent. Close to three-quarters of today’s federal spending can be described as Congress taking the earnings of one American to give to another through thousands of handout programs, such as farm subsidies, business bailouts and welfare.

Spending and Morality – Walter E. Williams, The New American

***

Thomas Piketty is to be commended for putting the question of distribution at the center of discussion about our economic future, rather than, as is more common in the dominant neoliberal framework, treating it as important only inasmuch as it bears on questions of mobility and growth. He is to be commended as well for demanding a humbler empiricism from the community of economists. But if we are to proceed from analysis to action, we still need a more robust theory of what is actually causing the problem that we observe. And while there is a certain French elegance to single, universal solutions, it may be that a diversity of attacks, tailored to the economic situations of different countries and regions, is not only more plausible than a new, global tax regime but more optimal as well.

Thomas Piketty Is the Anti-Marx – Noah Millman, The American Conservative

***

This is a subject that JM Keynes visited in his famous essay Economic Possibilities for our Grandchildren. And while all sensible people have their doubts about “Keynesian Economics” there’s no doubt he was a most perspicacious economist. The essay looks at exactly at this point: when will we actually be able to supply everyone’s needs with not all that much work? He thought it would be some 15 years or so from now and we’d all be working 15 hour weeks. Simply because productivity would have advanced so much that that’s all we would need to work.

And this usually brings out the people shouting about why it hasn’t happened yet. But the thing is that is has happened, just not in quite the manner that everyone thought it would.

Google’s Larry Page on the 40 Hour Work Week – Tim Worstall, Forbes

***

The success of these re-emergent technologies also has important lessons for how we think of disruptive innovation. New technologies do not simply displace old ones. Some old technologies, like sailing boats and paper books, have an enduring appeal; some, like watches, can redefine their value; and some, like condoms, can get a new lease of life for unexpected reasons. In addition, people do not just buy something because it provides the most efficient solution to a problem. They buy it because it provides aesthetic satisfaction—a beautiful book, for example, or a perfectly made shirt—or because it makes them feel good about themselves. This suggests a paradox: the more that disruptive innovations like the internet boost the overall productivity of the economy, the more room there will be for old-fashioned industries that focus on quality rather than quantity and heritage rather than novelty. Sometimes the best way forward is backwards.

Second wind: Some traditional businesses are thriving in an age of disruptive innovation – The Economist

***

Imagine the once thin borderline of the American past as an ever-thickening band, now extending 100 miles inland around the United States—along the 2,000-mile southern border, the 4,000-mile northern border and both coasts—and you will be able to visualize how vast the CBP’s jurisdiction has become. This “border” region now covers places where two-thirds of the US population (197.4 million people) live. The ACLU has come to call it a “constitution-free zone.” The “border” has by now devoured the full states of Maine and Florida and much of Michigan.

66 Percent of Americans Now Live in a Constitution-Free Zone – Todd Miller, The Nation

***

Za konec dodajamo pretresljivo pričevanje Tadeje in Iva Keržeta, h katerima gredo naše misli, sočutje in molitve. In seveda moralna podpora za njuno legitimno prizadevanje:

Desetega julija ob 17. uri je po osmih urah trpljenja prišel na svet otrok, ki bi po moji oceni lahko zapolnil moji dlani. Nisem utegnila preveriti, ker ga je sestra skupaj z ostalimi tkivi takoj odnesla stran. Mož je šel za njo in se vrnil z novico, da imamo punčko. Jok in sklep, da bi jo tudi jaz rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.

Vrnite nam Elizabeto! – Ivo in Tadeja Kerže, Časnik