Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Advertisements

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

Continue reading

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

Jugoslovenskemu narodu!

Краљ Александар I у униформи Војводе Краљевине Југославије

Jutro, 10. 10. 1934:

Naš veliki kralj Aleksander I. je padel 9. oktobra ob 4. popoldne v Marseillu kot žrtev podlega atentata.

S svojo krvjo je kralj mučeniško zapečatil delo za mir, radi katerega se je napotil v zavezniško Francijo.

Na prestol kraljevine Jugoslavije je po členu 36 ustave stopil njegov prvorojeni sin Nj. Vel. kralj Peter II.

Kraljevska vlada, vojska in mornarica so položili prisego zvestobe Nj. Vel. kralju Petru II.

Vlada kraljevine Jugoslavije, ki vrši začasno na osnovi čl. 45 ustave kraljevsko oblast, je sklicala Narodno predstavništvo k skupnemu zasedanju na dan 11. oktobra, da položi prisego v zmislu člena 59 in čl. 42 ustave.

S svojimi zadnjimi besedami, ki jih je blagopokojni kralj umirajoč jedva izgovoril, je v svojem neizmernem rodoljubju zapustil našemu narodu tole sporočilo:

„Čuvajte Jugoslaviju!“

Kraljevska vlada poziva ves jugoslovenski narod, da to sveto zapoved zvesto in spoštljivo izpolni.

Ne Mussolini, ne Hitler, ne Stalin, ne razkroj – sam zase trden, zvezan z vsemi, ki hočejo mir, red, delo, sigurnost, to mora biti naš narod in biti mora zavarovan za sedanjost in za bodočnost. Zato zveza s Francijo, zato Mala antanta, Čehoslovaki in Rumuni, zato balkanska zveza, zato bratsko pomirjenje z Bolgari. Zato pot v Sofijo – triumf. Zato pot v Francijo – pripravljajoč se nov triumf svetovnega pomena. In zdaj – tragični streli v junaška prsa, zdaj brutalni konec velikega dela!

(Spomenik kralju Aleksandru I. Zedinitelju v Ljubljani, postavljen 1940. 1941 čez noč uničen s strani italijanskih oblasti.)

Tedenski izbor

subway-reading

Sprašujem se, kam bomo prišli, če bodo duhovniki med najsvetejšim obredom licitirali za stranke. To ni v skladu z doktrino Cerkve v odnosu do politike. Tudi, če bi hodili v Cerkev pripadniki samo ene stranke, bi bil proti temu, da se med evangelijem in povzdigovanjem daje politična navodila, kaj šele pod pretnjo greha. Ne samo zato, ker temu nasprotuje Cerkev sama in ker ne maram, da se razodeta resnica meša s političnim interesom. Vprašljivo se mi zdi, z duhovno avtoriteto v času govornega monopola (med mašo), pozivati politično različne vernike k  strankarski podpori. Duhovnik tudi nima pooblastila govoriti v imenu vernikov o strankarskih zadevah – ne samo pri maši. Nekateri so me takoj obtožili, da oporekam duhovnikom pravico do mnenja. Seveda so duhovniki politična bitja z vsemi pravicami, potrebno pa je razlikovati, kaj je delo za vrednote, za pravico in poštenje, za politiko v širšem smislu, kaj pa opredeljevanje za stranko in aktivizem zanjo. Eno je menje, volilno navodilo pa je nekaj bistveno drugega.

Intervju z Lojzetom Peterletom – Jani Drnovšek, Časnik

***

Mogoče so hoteli predstavniki katoliške hierarhije nenadoma pokazati, da so bili ves čas na pravi strani poosamosvojitvene zgodovine. Bojim se namreč, da bi pogled od blizu velikokrat pokazal nezdravo navezanost na Cerkvi morda nenaklonjene, a z realno močjo obložene sile. Loščenje te nelepe podobe pa, kot kaže, ni bilo učinkovito. V javnosti je samo še okrepilo že tako zakoreninjeno prepričanje, da sodijo vsi katoličani na desno in k Janši. Čeravno ne prvo in še zlasti ne drugo ni nikdar držalo.

Izlet v Libanon – Aleš Maver, Časnik

***

Calling on conservatives to write fiction in order to regain power by shaping the moral imagination, as Bellow seems to claim, would, in my view, repeat the errors of the later avant-garde and progressives who came to view art as a weapon in class struggle. This attitude toward art always leads to art becoming a mere tool, a mere means to an end, rather than an end in itself. Bellow tries to distinguish between the “the original counterculture” and a counterculture that “was hijacked and turned into a vehicle for progressive politics,” but I don’t buy this. The problem with Bellow’s approach, as Rod [Dreherremarked two weeks ago, is that it would most likely lead to ideologically “pure” but bad work.

Politics and Literature – Micah Mattix, The American Conservative

***

The real foes of conservatism are not socialism and liberalism, but the reactionary and innovating mentalities. Neither the reactionary nor the innovator share the joie de vivre of the conservative mind—its natural inclination to rejoice in and savor what is. They are restless and tormented if things are not in a state of perpetual flux, if “progress” is not being made either backward toward an imagined age of innocence, or forward toward an imagined age of future liberation. If nothing is changing, then nothing is happening. Reactionaries and innovators eschew what Oakeshott calls the conservative mind’s “cool and critical” attitude toward change, advocating instead a radical overhaul of society and its refashioning in the image of a golden age which is either imagined to have existed in the past or lusted after as a possible future.

The Twilight of Conservatism – Aaron Taylor, Ethika Politika

***

Since the conflict in eastern Ukraine began, Russian propaganda has sought to portray it as a civil war, an internecine Ukrainian conflicta formulation that was a comfortable dissimulation for many European democracies that wanted to avoid disrupting their economic relations with Russia. With the downing of MH17, the fighting in eastern Ukraine has been globalized into a war that has claimed the lives of western Europeans, Asians, and North Americans. It has place under unprecedented international scrutiny Russia’s central role as the backbone of the fighting in Eastern Ukraine and has stripped the mask off Russian subterfuge and propaganda.

The Malaysia Airlines Disaster Is Vladimir Putin’s Lockerbie Bombing – Adrian Karatnycky, The New Republic

***

The Economist editors want to put the liberal state on a starvation diet. Theirs is a diagnosis that identifies symptoms, but if applied as policy medicine might just kill the patient. The problem needs to be understood differently. The modern state may be too large in some areas, like the US military, because legacy commitments have not been examined in the light of emerging strategic requirements; or because, in a few countries, still powerful public sector unions retain a hammerlock on human resource budgets; or in others because predatory elected elites are siphoning revenues into their own pockets. But in other liberal states, honest and well-administered governments are staggering along without the resources to provide citizens with valuable and needed services.

Are the Authoritarians Winning? – Micheal Ignatieff, The New York Review of Books

***

What lessons does Switzerland offer? A strong doctrine of subsidiarity, whereby tasks should be done at the lowest possible level of government. Cantons have ceded powers to the confederation piecemeal (its right to raise taxes must be reviewed periodically), but have also devolved them to communes. All three levels of government have taxation powers and provisions for issues to be decided by referendum. German economists also point to Switzerland’s mechanisms to control public spending and enforce a no-bail-out rule. The big difference, though, is that cantons have drafted their own balanced-budget rules and voters have forced similar ones on the confederation. The euro zone imposed too much austerity on troubled countries, but Switzerland has shown that running surpluses and paying back debt in good times creates more scope to respond in a crisis.

Hail Helvetia: Some Swiss lessons for the Euro zone – The Economist

***

Barring minor adjustments, the Orban project proceeds steadily. The prime minister has centralised power to a degree unprecedented since the collapse of communism. A report by the Organisation for Security and Co-operation in Europe notes that, though there was a “diverse choice” of parties at April’s election, Fidesz benefited from “restrictive campaign regulations, biased media coverage and campaign activities that blurred the separation between political party and state”.

Some accuse Mr Orban of looking admiringly east at the state-controlled crony capitalism of the former Soviet Union. Certainly, there is talk on the nationalist right, from Fidesz to the far-right Jobbik, of the decline of the West. The government has boosted Hungary’s trade links with Russia, China, Kazakhstan and Azerbaijan.

Between Brussels and Russia – The Economist 

***

Traditionally, moral thinking about war is divided into two broad questions. First, we ask whether the decision to go to war was a moral one.In doing so, we ask: Are the reasons for the war morally compelling? Were less-destructive alternatives considered and pursued?

For Israel, the first question seems easier to answer. Few would deny that, in principle, Israel’s war with Hamas is both just and necessary. Israel acts on the most clear justification possible: self-defense after days of restraint, warnings, and pleasas rockets continued to land on its cities and later, as militants sprang from tunnels to kill its citizens. Ceasefires have been offered, but Hamas has rejected them. And whatever criticisms one may have of Israel’s failures to midwife an effective and peaceful alternative to Hamas (and I have many), these do not undermine the fundamental justice of this self-defense.

But there is also a second, larger question: How should wars be fought? And here, Israel runs into a problem.

Israel’s Deadly Invasion of Gaza Is Morally Justified – Yishai Schwartz, The New Republic

***

Berating Jews with their own history, disinheriting them of pity, as though pity is negotiable or has a sell-by date, is the latest species of Holocaust denial, infinitely more subtle than the David Irving version with its clunking body counts and quibbles over gas-chamber capability and chimney sizes. Instead of saying the Holocaust didn’t happen, the modern sophisticated denier accepts the event in all its terrible enormity, only to accuse the Jews of trying to profit from it, either in the form of moral blackmail or downright territorial theft. According to this thinking, the Jews have betrayed the Holocaust and become unworthy of it, the true heirs to their suffering being the Palestinians. Thus, here and there throughout the world this year, Holocaust day was temporarily annulled or boycotted on account of Gaza, dead Jews being found guilty of the sins of live ones.

Anti-Semitism? Absolutely not. It is “criticism” of Israel, pure and simple.

Let’s see the ‘criticism’ of Israel for what it really is – Howard Jacobson, The Independent

***

From the classical Muslim perspective, the dhimma reflects the fact that Christians, as the recipients of an earlier, incomplete revelation, merit some protection and communal autonomy. But there is a price. The jizya and the many dhimma restrictions are meant to keep Christians in their place and provide a salutary incentive for them to convert to Islam.

By last week, most Christians in Mosul had already taken a fourth option—evacuation. Their departure marks the end of a continuous Christian tradition in Mosul. For thousands of years, Mosul has been a center for Christians, particularly for Assyrians, an ethnic group that predates the Arab conquest of Mesopotamia. Indeed, the ancient Assyrian capital of Nineveh, where the Prophet Jonah preached, lies across the Tigris River. Christianized in apostolic times, Assyrians have divided over the centuries into a number of communions that reflect the history of the religion: the Assyrian Church of the East, a small body, historically associated with Nestorianism, which once spread as far as China; the Syriac Orthodox Church, a member of the Oriental Orthodox family; and the Chaldean-rite Catholic Church, in communion with Rome. A small number of Assyrian Protestant churches exist as well, the legacy of nineteenth-century American missionaries.

As recently as a decade ago, tens of thousands of Christians lived in Mosul, some of them descendents of victims of the genocide the Ottoman Empire perpetrated against Assyrians, as well as Armenians and Greeks, during World War I. After this weekend, virtually none remain.

A Line Crossed in the Middle East – Mark Movsesian, First Things

***

In What Is Marriage? my coauthors and I try to present these traditions’ central insight in the thesis that what makes a marriage (and provides the intelligible grounds of its structuring norms) is comprehensive union. We begin by noting that any voluntary bond is created by common action—by cooperative activity, defined by common goods, in the context of commitment. The activities and goods build up the bond and determine the commitment it requires. Then we argue that the kind of union created by marriage is comprehensive in just these ways: in (a) how it unites persons, (b) what it unites them with respect to, and (c) how extensive a commitment it demands. That is, it unites two people (a) in their most basic dimensions, in mind and body; (b) with respect to procreation, family life, and its broad domestic sharing; and (c) permanently and exclusively.

You contend that same-sex partners could be united in just these ways. But clarifying each will show that they cannot be—unless we so stretch the criteria as to erase any principled difference between marriage and companionship.

Contrasting Views on Marriage: the Need for a Defining Principle – Robert P. George, Public Discourse 

***

Sanjam o družbeno angažiranem mecenu, ki se bo, kot so to počeli pametni in etični bogati gospodje v 19. stoletju, odločil kupiti enega izmed obstoječih ali pa – precej bolj logično – ustanoviti svoj medij, s katerim bo »izpolnil svojo moralno dolžnost«.

Sanjam o internetnem dnevnem časopisu, ki bi imel svojo tedensko tiskano izdajo v obliki bogatega, s kontekstom, vrhunskimi reportažami, analizami in intervjuji napolnjenega magazina, katerega vsaka številka bi bila posvečena le eni sami temi.

Sanjam zagnane, zagrizene, etične in že skoraj do roba norosti razgledane in vedoče sodelavce in sodelavke, s katerimi bi dnevno izmenjavali tako funkcije – v resnih ekipah mora vsak igralec dobro igrati vsaj na treh ali štirih pozicijah – kot informacije in ideje.

Koliko je ura v resnici? – Boštjan Videmšek, Pogledi

***

Bonus za tiste, ki berete italijansko: članek ob 22. letnici umora tožilca Paola Borsellina:

“L’equivoco su cui spesso si gioca è questo: si dice quel politico era vicino ad un mafioso, quel politico è stato accusato di avere interessi convergenti con le organizzazioni mafiose, però la magistratura non lo ha condannato, quindi quel politico è un uomo onesto. E NO! questo discorso non va, perché la magistratura può fare soltanto un accertamento di carattere giudiziale, può dire: beh! Ci sono sospetti, ci sono sospetti anche gravi, ma io non ho la certezza giuridica, giudiziaria che mi consente di dire quest’uomo è mafioso. Però, siccome dalle indagini sono emersi tanti fatti del genere, altri organi, altri poteri, cioè i politici, le organizzazioni disciplinari delle varie amministrazioni, i consigli comunali o quello che sia, dovevano trarre le dovute conseguenze da certe vicinanze tra politici e mafiosi che non costituivano reato ma rendevano comunque il politico inaffidabile nella gestione della cosa pubblica. Questi giudizi non sono stati tratti perché ci si è nascosti dietro lo schermo della sentenza: questo tizio non è mai stato condannato, quindi è un uomo onesto. Ma dimmi un poco, ma tu non ne conosci di gente che è disonesta, che non è stata mai condannata perché non ci sono le prove per condannarla, però c’è il grosso sospetto che dovrebbe, quantomeno, indurre soprattutto i partiti politici a fare grossa pulizia, non soltanto essere onesti, ma apparire onesti, facendo pulizia al loro interno di tutti coloro che sono raggiunti comunque da episodi o da fatti inquietanti, anche se non costituenti reati”.

Paolo Borsellino: “Chi ha paura muore ogni giorno, chi non ha paura muore una volta sola” – Beniamino Andrea Piccone, Linkiesta

Tedenski izbor

ostrich-newspaper

Dejstvo, da je osemdeset strokovnjakov pol leta pisalo program, ki je skorajda na ravni retardiranosti, pa priča o tem, da ga obdaja ekipa, ki je popolnoma nekredibilna in niti v sanjah ni sposobna odigrati zahtevnejše partije z rentniki.

Če k temu dodamo, da bo Cerar na volitvah odnesel tako silno zmago, da se bodo njegovi kadri zavlekli v vse pore družbe in tam postali ključni izvrševalci, da je bila s Štefancem pred nekaj meseci osvojena še zadnja nadzorna institucija, ki je tako postala mrtvoudna, in da bo medijski filter tesen kot še nikoli, potem je jasno, da je sezona lova na rente odprta in da lahko pričakujemo dokončni potop te institucionalno degenerirane družbe. Ampak v tem ni nič hudega, to je volja ljudstva.

Medtem bo na drugi strani političnega spektra, SDS-u uspelo dokazati, da so SLS in NSi leglo odurnih udbovcev, murgelskih agentov, političnih prevarantov in komunističnih likvidatorjev.

Kdo bo v imenu Saibabe Cerarja plenil po državi? – Kizo, Portal Plus

***

Če je torej vaš svetovni nazor res klasično liberalen, potem je vaša vloga v tem svetu lahko samo obstranskega pomena. In če niste ravno preveč nagnjeni k samomorilskemu obnašanju, potem pozabite na velike zgodbe, ki bi vas iz libertarca spremenile v oportunističnega socialnega inženirja. Dojemite že enkrat Rothbarda in Nozicka (tudi če se izključujeta) in temu primerno zavzemite svoj prostor v družbi. Povedano drugače, čistosti misli ne morete ohraniti s statistiko o tem, koliko ljudi ste z jehovskim pogledom in na kratki rok prepričali z vašo zgodbo. In če vas to spoznanje pahne v depresijo, potem se sprijaznite, da ste v resnici zakrinkani totalitarec, ne pa klasični liberalec.

Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma? – Rado Pezdir, Pogledi

***

Zato je korak N.Si naproti v Sloveniji praktično nezastopanemu liberalizmu pogumen. Neizogibno namreč ustvarja trenja med strujami v stranki sami in pretrese v njihovem volilnem telesu. Če bodo želeli širiti svojo bazo prek do zdaj večinoma starejše demografije in ruralnega okolja, imajo pred seboj verjetno še precej izzivov. Za začetek bi jim svetoval, da posvojijo misel Thomasa Jeffersona, ki je – sicer precej veren mož – v razmisleku o toleranci do ljudi, ki mislijo in živijo drugače kot bi on, zapisal: »Če me ne boli in me ne udari po žepu, zakaj bi bilo to meni mar.« In spomnijo naj se nanjo, ko bo prišla znova naokoli kakšna debata o pravicah istospolno usmerjenih ali o marihuani …

Nehajte deliti, česar ni in kar ni vaše – Rok Novak, Finance

***

The ethical conservative believes, with Samuel Johnson, in knowledge of the commonsense kind derived from experience, including the historical experience of humanity, which Edmund Burke called “the general bank and capital of nations and of ages.” This kind of conservative sees the usefulness of humble, honest, informed reason, but he honestly concedes, with Socrates, that there is much he does not and cannot know, limited as he is by his particular experience and imperfect reason. He holds much of what he knows tentatively, admitting that he cannot prove conclusively much of what nevertheless seems certainly so. He accepts this uncertainty as an inescapable aspect of human existence and is deeply skeptical of attempts to construct elaborate systems of abstract knowledge or ambitious schemes for restructuring society, confessing with Russell Kirk that “[t]he cardinal principle of conservative thought is the conviction that new systems and structures incline dangerously toward presumption.”

What Is ‘Ethical Conservativism’? – Brian Patrick Mitchell, The American Conservative

***

The people who wrote the Constitution of the United States understood what dangers there are to the freedom of the people — and that freedom can be quietly eroded by degrees, rather than taken all at once. Too many people today seem oblivious to such dangers. So what if the government used the muscle of the Internal Revenue Service to keep groups opposed to the Obama administration tied up in red tape or litigation in an election year? Enough games like that can make our elections meaningless.

America’s Birthday – Thomas Sowell, Frontpage Magazine  

***

Latin American political movements will continue to misuse religious doctrine and abuse sacred imagery to make their policies resonate with a Christian audience wary of the Church’s history of supporting authoritarian governments against Communist movements. In this context, Pope Francis’s rhetoric is an important first step in helping to reclaim Christ from the revolutionaries.

How Hugo Chávez Became the New Christ – Lisa Carrol-Davis, First Things

***

Če naj bo domoljubje sestavni del našega načrta za prihodnosti, potem naj bo to najprej ljubezen do slovenske kulture in jezika. Ne moreš biti domoljub, če sovražiš človeka, ki živi v tvoji bližini samo zato, ker ni v isti stranki, ne hodi v isto cerkev, ne deli istih življenjskih prepričanj. Domoljub pomeni, da ljubiš svojo zemljo, da jo obdeluješ, ne mečeš odpadkov nanjo, je ne uničuješ na kakršen koli drugačen način. Biti domoljub avtomatično ne pomeni, da si desno usmerjen, domoljub tudi ni vsakdo, čigar bele in rdeče krvničke so v dveh zadnjih generacijah potrjeno slovenske – kaj pa mi vemo, kaj so počele naše babice?

Kdo je pravi Slovenec? – Natalija Gorščak, RTV Slovenija

***

Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju. Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod.

Izjava ob dogodku v Rodopolju – Časnik

***

Pluralism, education, open markets: these were once Arab values and they could be so again. Today, as Sunnis and Shias tear out each others’ throats in Iraq and Syria and a former general settles onto his new throne in Egypt, they are tragically distant prospects. But for a people for whom so much has gone so wrong, such values still make up a vision of a better future.

The tragedy of the Arabs – The Economist