O različnih načinih mišljenja

Še ne tako dolgo nazaj smo lahko opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob poizkusu redefinicije zakonske zveze in družine skozi nov družinski zakonik. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni izhoda. Pri tem ne mislimo samo na večino komentatorjev, ki ne želijo dobronamerno razpravljati, ampak bolj ali manj nasilno prepričevati, temveč predvsem na dejstvo, da je jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačen, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah za nadaljnji razvoj zahodnih demokracij. V pričujočem prispevku nameravamo nanizati nekaj misli, ki bodo lahko služile kot nastavek za nadaljnjo razpravo.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem mnenju prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo, kar vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue duree [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje.

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi posamičnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo liberalci spričo svojega gospostva nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost.

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako denimo veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

"Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo."

“Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo.”

Za vsakršen trajnejši uspeh »konservativcev« je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda globoko ukoreninjeno v zahodno družbo in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno.

Konservativno gibanje mora torej predstaviti svoj koncept znanja in načina razmišljanja, ki je mnogo širši od sodobnega abstraktno-logičnega mišljenja (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neprijaznega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini. Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se spričo inherentnih prednosti zdi njegova ponovna uveljavitev skorajda nujna.   

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Tedenski izbor

Churchill-reading

 

Yet [Greece’s] recent comeback masks deep structural problems. To tidy its books, Athens levied crippling taxes on the middle class and made sharp cuts to government salaries, pensions, and health-care coverage. While ordinary citizens suffered under the weight of austerity, the government stalled on meaningful reforms: the Greek economy remains one of the least open in Europe and consequently one of the least competitive. It is also one of the most unequal.

Greece has failed to address such problems because the country’s elites have a vested interest in keeping things as they are. Since the early 1990s, a handful of wealthy families — an oligarchy in all but name — has dominated Greek politics. These elites have preserved their positions through control of the media and through old-fashioned favoritism, sharing the spoils of power with the country’s politicians. Greek legislators, in turn, have held on to power by rewarding a small number of professional associations and public-sector unions that support the status quo. Even as European lenders have put the country’s finances under a microscope, this arrangement has held.

The fundamental problem facing Greece is not economic growth but political inequality.

Misrule of the Few: How the Oligarchs Ruined Greece – Pavlos Eleftheriadis, Foreign Affairs

***

I agree entirely with Ryan that libertarianism (“rugged individualism”) is hard to reconcile with Christianity and the history of Christian political thought. His comment, though, highlights two ideas I’m trying to work out within my own thinking on religion and politics.

First, to say that Republicans, especially Christian conservatives, have “given up on America” because they no longer have Tocquevillian ideals is, I think, sort of true — but then, is it not the case that America has given up on itself in that regard? Who really believes in the common good anymore? We have become an atomized nation of individual consumers who believe our preferences must be indulged no matter what. It’s true of the Right as well as the Left. The main reason it’s so hard to talk about the common good is that so few people are willing to recognize an independent authoritative standard for determining that good.

Has the GOP Given Up on America? – Rod Dreher, The American Conservative

 ***

This updated conservative tradition consists of several complementary propositions:

As human beings, our first responsibility lies in stewardship, preserving our common inheritance and protecting that which possesses lasting value. This implies an ability to discriminate between what is permanent and what is transient, between what ought to endure and what is rightly destined for the trash heap. Please note this does not signify opposition to all change—no standing athwart history, yelling Stop—but fostering change that enhances rather than undermines that which qualifies as true.

Conservatives, therefore, are skeptical of anything that smacks of utopianism. They resist seduction by charlatans peddling the latest Big Idea That Explains Everything.

Counterculture Conservatism: the Right Needs Less Ayn Rand, More Flannery O’Connor – Andrew Bacevich, The American Conservative

 ***

Zgodba o vlačenju Anuške Delić po sodišču postaja bizarna in se spreminja v institucionalni spin, ki je mogoč zgolj zaradi tega, ker je to politično mogoče. Da ne bo pomote: Delićeva, ki, kot smo razkrili na našem portalu, pridobiva informacije kar pri Pristopu in z njimi obdeluje bivše Pristopove poslovne stranke, je v primeru desnih ekstremistov naredila tisto, kar bi vsak novinar moral in k čemur je zavezan – objavila je vse zgodbe.

In bodimo iskreni, objavila jih je še z večjim veseljem, ker je šlo za informacije, ki so neposredno škodile volilni mobilizaciji SDS. Problem pa, institucionalno gledano, ni v Delićevi, ampak v viru, ki je informacije s točno določeno agendo (ki je lahko samo politična) odcurljal do Dela.

Ali je Sova ušla izpod kontrole? – Kizo, Portal Plus

***

Potrebujemo iniciativi Reset in Gremo na volitve na steroidih. Takšni, ki se ekipirata skrbneje in dlje časa od izvirnika in ne ponovita začetniških napak Državljanske liste. Potrebujemo kritično maso razumnih ljudi, ki bi skupaj z ranjeno desno-sredinsko opozicijo, brez Desusa, na volitvah lahko dosegli 51 odstotkov  ter izvedli trajne spremembe. Nemogoče? Sploh ne.  Naj brez posebnega vrstnega reda in brez vedenja oseb, ki jih bom namočil, naštejem nekaj posameznikov, ki bi jim kot ekipi zaupal svojo podporo in glas: Romani Jordan, Janezu Šušteršiču, Marjanu Batagelju, Blažu Vodopivcu, Bojanu Travnu, Igorju Mastenu, Žigu Turku in Igorju Akrapoviču Bi jim tudi vi? Ne pravim, da se bo takšna politična opcija pojavila. Pravim le, da bi tudi apatični volivci in volivke prišli na volitve in podprli spremembe, če bi zanje ustrezno ponudbo. In da torej ni res, da je vse izgubljeno!

Reset na steroidih – Tomaž Štih, Reporter

***

The Putin personality cult appears to be rising. Vyacheslav Volodin, first deputy chief of staff to the president, told the conference Wednesday that Western “attacks against Putin are attacks against Russia.”

He went on to say that Russia’s people understand “that if there is no Putin, there is no Russia.” (…)

Mr. Volodin’s remarks spurred political pundit Stanislav Belkovskiy, a Putin critic, to tell the independent Ekho Moskvy radio station: “The search for Russia’s national idea, which began after the dissolution of the Soviet Union, is finally over. Now it is obvious that Russia’s national idea is Vladimir Vladimirovich Putin as an individual.”

It is hard to imagine that identification between state and ruler being made in the U.S. or Western Europe, in private or in public. It is another illustration of how those in power in Russia think differently from their counterparts in the West.

Russia and West Grapple with Alternate Realities – Allan Cullison, The Wall Street Journal

***

The collapse of Ukraine would be a tremendous loss for NATO, the European Union, and the United States. A victorious Russia would become much more influential within the EU and pose a potent threat to the Baltic states with their large ethnic Russian populations. Instead of supporting Ukraine, NATO would have to defend itself on its own soil. This would expose both the EU and the US to the danger they have been so eager to avoid: a direct military confrontation with Russia. The European Union would become even more divided and ungovernable. Why should the US and other NATO nations allow this to happen?

The argument that has prevailed in both Europe and the United States is that Putin is no Hitler; by giving him everything he can reasonably ask for, he can be prevented from resorting to further use of force. In the meantime, the sanctions against Russia—which include, for example, restrictions on business transactions, finance, and trade—will have their effect and in the long run Russia will have to retreat in order to earn some relief from them.

These are false hopes derived from a false argument with no factual evidence to support it. Putin has repeatedly resorted to force and he is liable to do so again unless he faces strong resistance. Even if it is possible that the hypothesis could turn out to be valid, it is extremely irresponsible not to prepare a Plan B.

Wake Up, Europe – George Soros, The New York Review of Books

***

Tisto, kar je bilo včasih samoumevno in potem izgnano iz narodovega spomina, počasi a vztrajno spet dobiva prostor pod soncem. Hvala Bogu, očitno postajamo normalni.

Pred par meseci sem slišal osebno pričevanje nekdanjega partizanskega borca iz manjšega kraja v zamejstvu na Goriškem. Pripovedoval je o svojih izkušnjah v partizanskih vrstah, ko se je kot mobiliziran mladoletnik septembra 1943 udeležil bojev na t. i. goriški fronti. Samo za osvežitev spomina: Partizanske enote na Primorskem so želele sredi septembra 1943 zadržati nemški prodor pred Gorico. Toda bile so nepripravljene in preslabo vodene, tako da so nemški okupatorji, ki so zamenjali Italijane, kmalu krvavo zatrli partizanski odpor ter povzročili velike in nepotrebne žrtve.

No, omenjeni možakar je pripovedoval, kako so se nič kaj junaško skrivali v Trnovskem gozdu, tam pri Rijavcih, ko so pač videli silno nemško premoč. In tam, v skalni votlini, je dvanajst primorskih mož in fantov ždelo nekaj dni. Lačni, žejni, prestrašeni. Na dan vseh svetih, 1. novembra popoldne, je eden izmed njih rekel: »Sedaj so naši domači zbrani na domačem pokopališču na grobovih rajnih in molijo, dajmo tudi mi kaj zmoliti za naše rajne.« Iz žepa je najmlajši med njimi potegnil rožni venec, in vsi, prav vsi, so v en glas molili s priprošnjo k Svetogorski Kraljici za rajne.

Pravica do normalnosti – Renato Podbersič ml, Časnik

***

Treba je začeti znova in projekt narediti na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz dobronamernosti človeka in preprečuje zlo, ki ustvarja sovraštvo, da se zadeve ponavljajo. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. Torej to je kraj, kjer se mora človek zjokati in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja za prikrivanje resnice.

Nedokončan park, nedokončana demokratična prenova – Franc Zabukošek, Časnik

***

Se torej splača študirati?

Prepričan sem, da ja. Za take razmisleke ni dovolj analizirati, kako je zdaj, ampak se je treba ozreti v prihodnost. Slovenija bo morala doživeti svojo katarzo in prav zato, ker smo tukaj, namenoma nisem omenil možnosti odhoda v tujino. V Sloveniji radi živimo in samo skupaj jo bomo lahko premaknili z mrtve točke. Vseh stvari se preprosto ne da znanstveno dokazati, kaj šele napovedati. V nekatere stvari je treba preprosto verjeti. In glagol »splačati se« nima zgolj finančnega pomena.

Ali se splača študirati? – Jaka Vadnjal, Finance