Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva

Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je nekoliko presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiškem okolju. Nikomur nimam namena odrekati lastnega razumevanja literarnega dela, a dejstvo je, da tako ideološko branje klasikov, ki niti nima dobre podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Od smešnega Napoleona …

Ustavimo se najprej pri samem Tolstoju in njegovih delih. Ruskega pisatelja je povprečnemu dijaku slovenski šolski sistem vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature: Vojne in mir ter Ane Karenine. Sam sicer nisem nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo (oba romana sem prebral le enkrat in še to že v svojih gimnazijskih letih), a že iz te izkušnje mi je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest. Ravno nasprotno, drznem si trditi, da se v obeh svojih velikih delih mojster iz Jasne Poljane kaže kot konservativec par exellence.

"Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. "

“Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. “

Vojna in mir je tako denimo predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani.

… do nesrečne Ane

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno, hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. Prav tako ni bistveno, da obstajajo še številni drugačni vidiki branja Anine zgodbe. Ne trdim namreč, da sem v zgornjih odstavkih zajel vso bistvo obeh romanov, a sem prepričan, da pravkar napisano predstavlja smiseln način branja, ki ima trdno podlago v samem besedilu.

Za konec

Kot je bilo že omenjeno, nikakor nimam namena komurkoli odrekati pravice do lastnega razumevanja literarnega dela. Seveda lahko režiser Ano Karenino predstavi kot prototip feministične borke za pravice žensk. A povsem drugo vprašanje je, koliko podpore ima tako branje v dejanskem tekstu. In tu nastopi problem. V sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih uživa levičarsko-progresivna paradigma tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca in obiskovalca kulturnih prireditev, ki je tako prikrajšan za izrazito večplastno izkušnjo, ki mu jo lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa je to slabo za samo levičarsko kulturno elito. Slednja, prepričana, da poseduje vso modrost tega sveta ter da mukoma usmerja tok zgodovine v razsvetljeno prihodnost, deluje pravzaprav smešno. Kot Napoleon.

Advertisements

Tedenski izbor

The-young-student-Ozias-Leduc

Can you guess which books the wannabe jihadists Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed ordered online from Amazon before they set out from Birmingham to fight in Syria last May? A copy of Milestones by the Egyptian Islamist Sayyid Qutb? No. How about Messages to the World: the Statements of Osama Bin Laden? Guess again. Wait, The Anarchist Cookbook, right? Wrong.

Sarwar and Ahmed, both of whom pleaded guilty to terrorism offences last month, purchased Islam for Dummies and The Koran for Dummies. You could not ask for better evidence to bolster the argument that the 1,400-year-old Islamic faith has little to do with the modern jihadist movement. The swivel-eyed young men who take sadistic pleasure in bombings and beheadings may try to justify their violence with recourse to religious rhetoric think the killers of Lee Rigby screaming “Allahu Akbar” at their trial; think of Islamic State beheading the photojournalist James Foley as part of its “holy war”but religious fervour isn’t what motivates most of them.

This Is What Wannabe Jihadists Order on Amazon Before Leaving for Syria – Mehdi Hasan, The New Republic

 ***

If Mr Valls wanted to send a message with his new government, Mr Macron is it. Mr Montebourg, who was ousted the previous day, had a knack of irking foreign investors, once telling Mittal, a steel company, that it was “not welcome” in France. Mr Macron, by contrast, spent much time privately picking up the pieces, arguing to investors that France was in fact open for business. Of Mr Hollande’s election-campaign promise in 2012 to set a sky-high top income-tax rate of 75%, Mr Macron once said scathingly, “it’s Cuba without the sun!”.

By itself, of course, Mr Macron’s appointment will not make it any easier for Mr Valls to press ahead with the politically daunting job of sorting out France’s squeezed public finances and trying to revive the stagnant economy. Nor will it put an end to the debate, led by Mr Montebourg and other fellow anti-austerity Socialist deputies outside government, over the pace of fiscal consolidation. But it does at least suggest that the Valls government is serious about pursuing a more business-friendly approach, and about starting to bring the largely unreconstructed left into line with the rest of Europe’s social democrats.

No more Cuban-style policies? – Charlemagne, The Economist

***

Hearing students cite Marcuse while decrying bourgeois society, Novak thought it a good idea to bring Marcuse to campus for a day of discussion and lecturing. But the admiring conversation he expected to witness didn’t occur. Instead, Novak recounts in his 2013 memoir Writing from Left to Right,

After mingling with the students, he was affronted and disgusted. At his lecture he set aside his prepared notes and instead described the severe Prussian discipline of his own education: the classics he had to master; the languages he had to learn by exercises and constant tests. His theme was that no one had any standing on which to rebel against the past—or dare to call himself a revolutionary—who had not registered the tradition of the West. (p. 107)

We can imagine how the students felt hearing this denunciation, but what could they say? Here was a prophet of youth rebellion endorsing utterly disreputable ideas—classics, discipline, mastery, tradition, the West—and telling students fully convinced of their own supremacy that they had nostanding to overturn anything.

The Enemies, and Friends, of the Humanities – Mark Bauerlein, First Things

***

Dear Dr. Dawkins,

Earlier this week, on Twitter, you drew attention to a troubling fact unknown to most people. You pointed out that in the United States and Europe, most children conceived with Down syndrome are aborted.

/…/

You’ve traditionally held a position of moral neutrality regarding abortion. You’ve asserted that killing animals, with the capacity to experience pain, fear, and suffering, is of greater moral significance than killing fetuses: nascently human, you assert, but without the kind of sentience that gives them moral significance. You’ve suggested that no carnivore can reasonably hold a position in opposition to abortion. You’re not alone in that position, it’s become de rigueur among most contemporary analytic ethicists.

disagree with your position. I’ve long ago concluded that the fetus, the embryo, and in fact, the zygote are human beings—undeveloped, certainly, but possessing the dignity and the rights of sentient adults.

Despite my disagreement, I recognize that you’ve tried to apply your viewpoint with consistency across a variety of ethical situations.

Until this week. This week, you moved from presenting abortion as a morally neutral act to asserting that the abortion of some people—genetically disabled people—is a moral good. A moral imperative, in fact.

An Open Letter to Richard Dawkins – J. D. Flynn, First Things

***

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Ni časa za igro – Staš Zgonik, Mladina

***

5. Marriage must be color-blind, but it cannot be gender-blind. The melanin content of two people’s skin has nothing to do with their capacity to unite in the bond of marriage as a comprehensive union naturally ordered to procreation. The sexual difference between a man and a woman, however, is central to what marriage is. Men and women regardless of their race can unite in marriage, and children regardless of their race deserve moms and dads. To acknowledge such facts requires an understanding of what marriage is.

/…/

While Americans are free to live as they choose, no one should demand that government coerce others into celebrating their relationships.Whatever one believes about marriage and however government defines it, there is no compelling state interest in forcing every citizen to treat a same-sex relationship as a marriage when this would violate their religious or other conscientious beliefs.

7 Reasons Why the Current Marriage Debate Is Nothing Like the Debate on Interracial Marriage – Ryan T. Anderson, The Daily Signal

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen.

Čakajoč na repo iz ušes- Branko Cestnik, Časnik

***

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo? – Tomaž Erzar, Časnik

***

Še nekaj za tiste, ki berete italijansko:

Nessuno dei quattro grandi paesi che adottano l’euro è davvero a posto, nessuno può alzare il ditino o indossare l’aureola del santo. Ma chi è in grado di convincerli a seguire la retta via? È questo il dilemma che Draghi ha posto indirettamente, ma con chiarezza. E si è scontrato contro un muro, perché nessuno oggi ha il potere di farlo, certo non la Ue che è ridotta sempre più a un club di nazioni chiassose e litigiose, ma nemmeno la Bce che pure è l’unica istituzione federale dotata di veri strumenti d’intervento. I cambiamenti principali finora sono stati compiuti sotto la pressione degli eventi, davanti a rischi drammatici come la crisi bancaria del 2008, il crack della Grecia nel 2010 o il collasso dell’euro nel 2012. E sono comunque rimasti cambiamenti a metà, accettati di mal grado dalla Germania che pure vanta il proprio europeismo federalista.

Draghi ha chiesto un’ulteriore cessione di sovranità e vuole un patto per le riforme da accompagnare al patto fiscale. Se si vuole dare all’euro una intelaiatura più solida è un passaggio inevitabile. Ma oggi non c’è consenso né tra i paesi del sud né in quelli del nord Europa. Dunque, la politica economica europea è in un cul de sac. La Bce alla fine sarà costretta a fare come la Fed se arriverà davvero una nuova tempesta finanziaria. Ma senza dietro un paracadute politico, nessuno può garantire che sia davvero efficace. Draghi lo sa e lo ha detto. Anche la sua diventerà una predica inutile?

Mario Draghi e l’Europa irriformabile – Stefano Cingolani, Linkiesta

***

Za konec pa še zgodba, ki daje dober vpogled na način, kako se dela kadrovska politika v Sloveniji – ali drugače, na poniglavost, s katero je odhajajoča vlada v vse pore družbenega življenja skušala nastaviti svoje mediokritetne kadre. Bo v prihodnje kaj boljše? Gotovo ne, če bomo še naprej skomigali z rameni in s tem dopuščali tako prakso.

The Judicial Council of the Republic of Slovenia prepared a ranking of candidates and proposed to President of Slovenia to send the names of three highest-ranking candidates to the Parliament, which has to vote on the list of three candidates in order to be sent to the Parliamentary Assembly of the Council of Europe. However, Mr Pahor, the incumbent President of Republic of Slovenia, last week refused to send the list of three high ranking candidates to the Parliament and requested that the Ministry of Justice repeats the call for applications. It is not entirely clear why Mr Pahor rejected the list approved by the Judicial Council, but it appears that the merits of the candidates did not impress him. Surprisingly, the Ministry of Justice at this point does not plan to repeat the call for application.  It seems we are witnessing situation so often seen in the Central and Eastern European countries where the merits of the candidates play only side role in the nomination process and where the nomination of the candidates to the European Court of Human Rights comes down to brutal power politics.

Problem-Ridden Nomination Process for Judge on behalf of Slovenia at the European Court of Human Rights – Esohap