Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

Today the French celebrate the 226th anniversary of the storming of the Bastille on July 14, 1789, the date usually recognized as the beginning of the French Revolution. What should libertarians (or classical liberals) think of the French Revolution?

The Chinese premier Zhou Enlai is famously (but apparently inaccurately) quoted as saying, “It is too soon to tell.” I like to draw on the wisdom of another mid-20th-century thinker, Henny Youngman, who when asked “How’s your wife?” answered, “Compared to what?” Compared to the American Revolution, the French Revolution is very disappointing to libertarians. Compared to the Russian Revolution, it looks pretty good. And it also looks good, at least in the long view, compared to the ancien regime that preceded it.

The French Revolution and Modern Liberty – David Boaz, Cato at Liberty

***

Če nam ekonomija ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, zakaj pa je potem sploh dobra?
“Ekonomija je dobra za modrost, ampak modrost bolj grobe vrste. Ekonomija daje grobe nasvete. Denimo na ravni makroekonomije, da ni dobro ustvariti takšnega poslovnega okolja, kjer bo vse nepredvidljivo. Ali pa da ne sprejemajmo delovnih zakonov, zaradi katerih je za mlade nemogoče, da bi dobili službo neverjetno, koliko ljudem to še zmeraj ni jasno. Tako pa po vsej Evropi zakoni, ki ščitijo starejše, onemogočajo mlajše. A ne nazadnje so starejši tisti, ki hodijo na volitve, mladi pa ne. Francoski klasični ekonomist Frédéric Bastiat je govoril o vidnem in o nevidnem. Naloga nas ekonomistov je, da ljudi opozarjamo na nevidno. Žal pa obstaja veliko ekonomistov, ki ekonomije ne poznajo prav dobro.”

***

We have evolved a political debate where essentially nationalistic concerns have been hiding behind the gentler cloak of egalitarianism. To clear up this confusion, one recommendation would be to preface all discussions of inequality with a reminder that global inequality has been falling and that, in this regard, the world is headed in a fundamentally better direction.

Income Inequality is Not Rising Globally, It’s Falling. – Tyler Cowen, The New York Times

***

The Greek crisis provides a look into what awaits us unless we stop overspending on warfare and welfare and restore a sound monetary system. While most commentators have focused on Greece’s welfare state, much of Greece’s deficit was caused by excessive military spending. Even as its economy collapses and the government makes (minor) cuts in welfare spending, Greece’s military budget remains among the largest in the European Union.

Greece Today, America Tomorrow? – Ron Paul, The Ron Paul Institute

***

V Atenah sem že peti dan in priznam, še zmeraj nisem našel ta trenutek najbolj razvpitega mitološkega bitja – “lenega Grka”.

Dnevnik iz Aten: Mitološko bitje – leni Grk – Jure Stojan, Večer

***

Poverty-Porn is the tactic of media and charities that uses sympathy as a catalyst for monetary gain, exploiting the poor and uneducated, to showcase desperate conditions for an emotional response. And while the tactic may be effective at heightening profits—by misrepresenting an entire continent as slum—the fate of an entire continent is stamped with pity. What this means is that outside of Africa, Africans are expected to look up.

Africans are fighting media poverty-porn by tweeting beautiful images of their real lives – Tyler Fyfe, The Plaid Zebra

***

Interest rates that once were high and promised stable, good future returns tumble down and stop very close to the zero mark. The rate of inflation, which is being used to show how much more expensive daily life will be in the future, is at the moment even higher than average bank account interest rates. In Germany in February 2015 the average inflation rate was 2,2 %, while interest rates were only a measly 0,8 %. This basically means that your bank money is not going generate enough returns to compensate for the rising costs of living.

How the EU punishes savers – Fabian Sauter, European Students for Liberty

***

Those who love liberty and economic growth and opportunity have been for many years seeking private solutions to get around the abuses by government of its monopoly money. The most promising technology for the individual to free himself from the government monetary shackles has been the development of bitcoin, which allows largely anonymous transactions from peer to peer, without going through the banking system. Those in government hate the idea of bitcoin and its newer competitors because it largely destroys their global power to monitor and extract tribute from transfers of goods and services, and wealth.

Immutable money – Richard W. Rahn, The Washington Times

***

Interestingly, Mussolini found much of John Maynard Keynes’seconomic theories consistent with fascism, writing: “Fascism entirely agrees with Mr. Maynard Keynes, despite the latter’s prominent position as a Liberal. In fact, Mr. Keynes’ excellent little book, The End of Laissez-Faire (l926) might, so far as it goes, serve as a useful introduction to fascist economics. There is scarcely anything to object to in it and there is much to applaud.”

The Socialist Economics of Italian Fascism – Lawrence K. Samuels, Library of Economics and Liberty

***

Since the post-World War II era, movement conservatives have focused so much on an intrusive state that they have overlooked the other side of the coin. Early twentieth-century Catholic thinkers such as G.K. Chesterton and Hilaire Belloc clearly recognized the danger to mediating institutions such as the church and the family posed by the intrusions of both the state and vast impersonal corporations.

Corporate America: A Friend of the Family? – Gillis Harp, Crisis Magazine

***

Until the Second World War, Russia had never really managed to dominate the area behind the Carpathian Mountains. Thus aside from the Cold War period it is difficult to find much in common among the Visegrad nations in their historical experience with Russia. Clearly the S4 format, with its common Habsburgian past, could serve as a potential integrating factor, especially taking into account that Austria has long ago ceased to be an imperial power.

What Makes the Visegrad Group so Geopolitically Fragile? – Adam Klus, New Eastern Europe

***

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije.

Živeti tam nekje – Miha Kosovel, Novi glas

***

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec.

Teror politične korektnosti – Jožica Grgič, Delo

***

Es sind nicht viele Studenten, die den Mut aufbringen, das zu hinterfragen, was ihre Dozenten als herrschende Lehre vorsetzen, wo eigentlich Freiheit der Lehre herrschen soll. Nicht nur an der TU Berlin auch an anderen Universitäten wollen Lehrkräfte ihren Studenten Gendern als Doktrin verordnen.

Studenten dürfen nicht zum Gendern gezwungen werden – Die Freie Welt

***

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven – Branko Cestnik, Časnik

***

Professional race hustlers have no incentive to see our current civil war end. They see in this shooting only an opportunity to escalate their demands.

Now there are rumblings of demands that statues of Robert E. Lee and other Southern leaders be destroyed — and if that is done, it will only lead to new demands, perhaps to destroy the Jefferson Memorial because Thomas Jefferson owned slaves. And if that is done, no doubt there will be demands that the city of Washington be renamed, for the same reason.

Is the Civil War Over? – Thomas Sowell, The New American

***

Barks created a wealth of economic lessons through fables that are still enjoyed around the globe today.

(…)

Donald and the rest of the country quit their jobs and set off to “see the world.” Meanwhile, Scrooge and the boys continue to labor on their farm. With no one else working and nothing being produced, Donald and the rest of the world come straggling back. Scrooge is happy to feed them — at new market prices. Eggs are a million dollars apiece, cabbage is two million, and ham is a bargain at a cool trillion. With each purchase, the money from Scrooge’s corn crib trickles back and he becomes, yet again, the richest duck in the world.

With another “helicopter” scenario, we see the inflationary effects of a massive injection of money. We also get a glimpse into many aspects of wealth — how it is created, how it is maintained, and what happens when we redistribute in ways that are not related to market performance. Barks knew he was creating a morality tale of capitalism, admitting, “I’m sure the lesson I preached in this story of easy riches will get me in a cell in a Siberian gulag someday.”

Lessons from the Richest Duck in the World – Robert Anthony Peters, the Freeman

»Živel Prvi in Drugi maj!« ali kako težko se je upirati samemu sebi

Obstajajo ljudje, ki ne marajo valentinovega. Pravijo, da zaljubljenci ne potrebujejo posebnega praznika, saj je za prave zaljubljence valentinovo vsak dan. Analogno kritiko nekateri namenjajo tudi prazniku dela. Za nekatere (teh je letos prijavljenih slabih 130 tisoč, realna številka pa je seveda bistveno večja) to ni le dan ali dva v letu, temveč način bivanja. Seveda z dvema bistvenima razlikama: da se ne vsak dan bašejo s čevapčiči v Opatjem selu in da za njihovo zabavo ne skrbi sindikat. No, seveda, ti redni praznikarji pravzaprav sploh nimajo sindikalnega zastopstva, niso »socialni partner« v pogajanjih o reformah, niso, razen z lepimi besedami, vključeni v program kakšne stranke. In vendar so. Obstajajo kot določen nevidni sloj. Nezaposlenost v Sloveniji namreč ni neko prehodno obdobje, nekaj začasnega, neka trenutna nemilost, v katero smo padli samo zato, da bi se lahko kmalu – in opremljeni z novo izkušnjo – spet postavili na noge. Ne, tako kot obstajajo redno zaposleni, obstajajo tudi redno nezaposleni.

Zanimivo je seveda to, da vseh teh stotisoč in več nezaposlenih ne sedi nujno križemrok, jokajoč nad svojo usodo. Mnogo nezaposlenih dela dosti, tako kot mnogo zaposlenih ne dela ničesar. Vsi moramo jesti, piti in plačati položnice za telefon. Z dvesto pa nekaj evrov socialke, ki jih lahko dobijo od države, brezposelni tega gotovo ne zmorejo. Vendar, bi dejala zaposlena gospa na zavodu za zaposlovanje, njihovo dodatno delo je nezakonito. To je žalostna zgodba tega sloja: ne le, da niso reprezentirani, niti zakoniti niso.

Continue reading

Tedenski izbor

forbidden-fruit

Zdaj smo navajeni, da vas uvrščamo v levo sredino italijanskega političnega prizorišča, toda občutek imam, da ste se po zadnjem županskem mandatu nekako izvili iz klasične bipolarnosti italijanskega političnega sistema. Imam prav?
Lahko rečem, da nimam popolnoma nič skupnega z desničarsko tradicijo. Že leta pa seveda mislim, da so tovrstne delitve preživete – to ne pomeni, da ne obstajajo radikalne razlike med enimi in drugimi: v pogledih na pomen osrednjih državnih institucij, denimo, ali pa pomen demokracije. Toda starih političnih usmeritev ne moremo več soditi po starih merilih. In katera so ta merila – če zdaj ne posegava nazaj do Adama in Eve, ampak se ustaviva v povojnem času? Socialne demokracije je vedno označevala misel, da je povsod navzočna država potrebna za uravnavanje gospodarskih ciklov in za zagotavljanje enakih možnosti. Dolgo so socialne demokracije gojile določen tip fiskalne politike – a ta nas je čedalje bolj bremenila. Ta model – lahko bi rekli, da gre za Evropi prilagojen keynesianski model – se je povsem izčrpal in to si je treba priznati. O tem sem govoril že leta 1984. Zgodila se je fiskalna kriza države: država ne more več igrati vloge nosilke tako razraslih socialdemokratskih politik. Celoten konstrukt je treba razgraditi, in to s federalističnimi politikami in podporami, srednji razred je treba na novo ozavestiti … Ampak državo je treba razgraditi, če hočemo še naprej zagotavljati zaposlovanje, razvoj in drugo. Usmeriti se moramo proti politiki ministrstev, proti birokraciji … Stara levica pa še naprej po starem brani pravice čedalje manjše skupine prebivalstva: če že koga branijo – ampak to čedalje redkeje počnejo –, potem branijo stalno zaposlene, ne branijo pa prekernih delavcev, mladih, nezaposlenih … Vso to politiko je treba radikalno prevetriti. Govorim o politikah dela in javne uprave. Žal se v Italiji nove vizije prepočasi uveljavljajo. Reforme potekajo točkovno – to je Renzijeva metoda. A nove vizije sistema ni.

“Slovenija je neskončno bolj konkurenčna kot Italija”: intervju z Massimom Caccarijem – Janko Petrovec, MMC RTVSLO

***

Inferno je skrajna posledica tendencioznega, simplifikatorskega, pavšalističnega, demagoškega, katastrofičnega, brezizhodnostnega dojemanja gospodarske krize in njenih socialnih implikacij. Möderndorfer operira z obče veljavnimi in v dominantnem diskurzu sprejetimi klišeji o črno-belih socialnih razmerjih: delavec in sindikalist proti direktorju in birokratu, direktor in birokrat proti delavcu in sindikalistu. Inferno je tragedija absurda, v kateri se v vrtoglavi spirali nezaustavljivo kaže vse, kar se brezpravnemu človeku, ki ostane brez službe, lahko v predivji domišljiji socialno čutečega Slovenca dandanes pripeti.

Film je generaliziran stereotip pogleda na slovensko družbo, polno domnevnih krivic – tudi tistih, ki se jim nihče na svetu ne more izogniti –, zgoščenih v osebni in socialni fiasko nič krivega posameznika. Umetnik je zdaj iz tega končno naredil veliko, bigger-than-life zgodbo.

Super, načeloma: vsak film, vsakršna literatura, umetnina, celo pop, je bigger-than-life in mora taka tudi biti. Vendar je Inferno pornografska verzija socialne kritike – v tem smislu, da gre za depresivni social porn, ki se ga je domislil prvi, ki je imel želodec in denar, da iz kupa majhnih družbenih resnic, kot si jih predstavljajo mediji in njihovi ne preveč razgledani konzumenti, sestavi eno samo veliko laž, veljavno le zato, ker ji je dal navidezno umetniško, filmično, profesionalno legitimiteto.

Inferno dramaturško funkcionira, socialno pa niti malo. Kar je po svoje še huje: Möderndorfer ni instrumentaliziral zgodbe v političnem smislu, instrumentaliziral jo je emotivno. On je samo radikaliziral in v enem človeku, v eni družini personificiral to, kar so vam mediji in politiki – ki jih v filmu, hvalevredno, vsaj to, ni – in angažirani intelektualci leta in leta vbijali v glavo o nemoči malega človeka, soočenega z brutalnim kapitalom.

Inferno, to so drugi möderndorferji – Marko Crnkovič, Pogledi

***

This ideology offered Stalin a deep sense of certainty in the face of political and economic setbacks. If policies designed to produce prosperity created poverty instead, an explanation could always be found: the theory had been incorrectly interpreted, the forces were not correctly aligned, the officials had blundered. If Soviet policies were unpopular, even among workers, that too could be explained: antagonism was rising because the class struggle was intensifying.

Whatever went wrong, the counterrevolution, the forces of conservatism, the secret influence of the bourgeoisie could always be held responsible. These beliefs were further reinforced by the searing battles of 1918–20 between the Red and White Armies. Over and over again, Stalin learned that violence was the key to success. “Civil war,” Kotkin writes, “was not something that deformed the Bolsheviks; it formed them … [providing] the opportunity to develop and to validate the struggle against ‘exploiting classes’ and ‘enemies’ (domestic and international), thereby imparting a sense of seeming legitimacy, urgency, and moral fervor to predatory methods.”

Understanding Stalin – Anne Applebaum, The Atlantic

***

O, ko bi bilo več ‘profesorjev kodretov’ po naših fakultetah, ki bi pripravljali ljudi za dejansko profesionalno življenje, ki bi nam dajali, kot pravi zgoraj omenjeni bivši študent profesor Kodreta ‘pravi pristop in širok pogled’! Tako pa mnoge fakultete omogočajo, da študenti nekaj let le “kopipejstajo” z interneta, reproducirajo eks katedra povedano, … in na koncu dobijo papir, ki nič ne velja.

Tudi v postdiplomskem študiju se tak način študija nadaljuje, tako, da mnogokje lahko na enak način tudi magistrirate in doktorirate. Na primer, na Fakulteti za družbene vede, je pod mentorstvom cenjenega profesorja dr. Veljka Rusa, magistrirala tudi naša Magistra, ki je zadnjič na zaslišanju pred očmi evropske in slovenske javnosti “švicala” pod težo zelo normalnih vprašanj. (…)

Alenka Bratušek je po moje tako tudi šolski primer neuspeha našega visokošolskega sistema izobraževanja. In, da ne bo pomote, seveda tudi brezsramnosti sistema političnega kadrovanja ljudi brez ‘pravega pristopa in širokega pogleda’. Saj, kaj pa so pravzaprav s pomočjo težkih vprašanj iskali evropski parlamentarci? Podrobno znanje o sistemu energetike in ravnanja z okoljem v Evropi? Ne, saj je vsakemu človeku jasno, da se človek ne more v podrobnosti seznaniti s tako obširnima temama v dveh tednih. Iskali so pač ‘pravi pristop in širok pogled’, se želeli utrditi v prepričanju, da Alenka ‘zna in zmore’ opraviti to za kar je bila predlagana, ter da ima trdna moralna načela.

Mojster za vse, mojster za mafijo – Aleš Čerin, Časnik

***

V 25 letih nam namreč ni uspelo odgovoriti na nekaj povsem osnovnih vprašanj:

1) Do katere ravni je dopustno politično kadrovanje, torej kadrovanje na podlagi politične afinitete/preferenc/nazorov, do katere ravni pa je kadrovanje izključno strokovno?

2) Do katere ravni se pri strokovnih imenovanjih – kljub temu da gre za strokovne funkcije – dopušča diskrecijsko vlogo politike, ker je pač potrebno politično zaupanje, od kod pa to ne velja več in je treba dati prednost drugim kriterijem? In kateri so ti drugi kriteriji?

3) Kateri so tisti družbeni podsistemi, kjer je nujno, da obstaja politična pluralnost in minister (vlada) mora skrbeti za uravnoteženost (vojska, šolstvo, znanost, kultura, javna RTV …), kateri pa so tisti družbeni podsistemi, kjer je ta pluralnost sicer manj nujna, a zaželena?

Da bi prišli do dogovora o političnem kadrovanju, nam še nikoli ni uspelo, saj nimamo niti trohice skupnih kriterijev. Zato se nam dogajata popolna poljubnost in pristranskost tistega, ki kadrovsko nastavlja, in tistega, ki njegovo kadrovsko politiko kritizira.

Navada je, da se samodejno razdelimo po preferencah, in dokler je JJ na oblasti, levica joče nad kadrovskim cunamijem, ko pa je na oblasti levica, jočejo nad cunamijem desni.

Posledica: slovenska politika sploh ni več tekmovanje različnih politik in vizij razvoja posameznih političnih strank, temveč tekma med interesnimi skupinami s ciljem, kateri bo uspelo nastaviti čim več svojih ljudi na pomembne položaje, kjer je čim več javnega denarja.

Rdeča čistka – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej.

Boljše je, da ti reko: “Pomakni se naprej!!” – Reformirana stran

***

I believe that any Christian who is qualified to write a good popular book on any science may do much more by that than by any direct apologetic work…. We can make people often attend to the Christian point of view for half an hour or so; but the moment they have gone away from our lecture or laid down our article, they are plunged back into a world where the opposite position is taken for granted….What we want is not more little books about Christianity, but more little books by Christians on other subjects—with their Christianity latent. You can see this most easily if you look at it the other way around. Our faith is not very likely to be shaken by any book on Hinduism. But if whenever we read an elementary book on Geology, Botany, Politics, or Astronomy, we found that its implications were Hindu, that would shake us. It is not the books written in direct defense of Materialism that make the modern man a materialist; it is the materialistic assumptions in all the other books. In the same way, it is not books on Christianity that will really trouble him. But he would be troubled if, whenever he wanted a cheap popular introduction to some science, the best work on the market was always by a Christian.

So it is with music. What’s needed is not Christians writing “Christian” music. What’s needed is the best music in the world to be written by Christians, that the world might know the validity, depth, and truth of Christianity as an experienced reality, not as a deluge of clichés set to pop-music, working to negate the meat and bone of this rich, all-encompassing religion.

5 Reasons to Kill Christian Music – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Non-Muslims are not responsible for interpreting or reinterpreting Muslim sources. It is instead the duty of Muslim scholars to react to ISIS. Without a doubt, several Muslim clerics have previously criticized ISIS, and recently a collective effort appeared in an open letter signed by 126 Muslim scholars. Yet, the verses, texts, and historical accounts used by ISIS to harm mutual coexistence and religious freedom need more attention and a rigorous, reliable explanation from the Muslim community. ISIS can only be stopped when zealous Muslims are able to find an expression of their faith more in line with Islam’s scripture than ISIS’s expression. The world is watching while hundreds of Muslims seem to be debating within themselves whether or not ISIS really is that best expression. Muslim scholars must wrestle with these textual elements and provide what they believe to be the “correct” Islamic teaching concerning caliphate, jihad, and treating the non-Muslims.

What Makes ISIS Appealing? – Ayman S. Ibrahim, First Things

***

Preprost primer, kako samo na naši strani hriba ni mogoče najti rešitve: v zdravstvenih domovih (ki jih seveda mora imeti vsaka občina) morajo biti laboratoriji, kjer vam naredijo analize krvi, urina, blata in podobnih vzorcev. Zaradi razvoja tehnologij in analiz so lahko ekonomični, zanesljivi in strokovno vodeni le veliki laboratoriji, ki bi hkrati oskrbovali deset ali 20 zdravstvenih domov.

To je preprosto tehnološko in ekonomsko dejstvo, o katerem ni kaj razpravljati, če želimo biti kredibilni. Tako je pač leta 2014 – povsod. V Avstriji to dejstvo sprejemajo tako, da več zdravnikov ustanovi skupni laboratorij, ki oskrbuje vse – lahko tudi v obliki zadruge.

Tudi pri nas vsi pristojni vedo, da bi bilo to ekonomsko in strokovno potrebno, ampak – imamo občine. In vsaka občina ima svoj zdravstveni dom in svoj laboratorij v njem. In čeprav ta laboratorij ni podoben ničemur, kar je kredibilno (vključno z rezultati), človek ne pride živ prek občinskih mej. Mrtev pa zaradi občinskih mrliško-oglednih služb tudi ne.

Gastarbajterji – Alojz Ihan, Planet Siol

 ***

Nikoli ničesar ne ustvari. Njegova drža je samo nasprotje dela. Kajti prepričan je, da vsako človeško prizadevanje nujno vključuje naivnost, nezdružljivo z njegovim najhujšim strahom: da bi se jemal preresno. Vendar to ne pomeni, da je hipster komična figura. Nasprotno, hipster se obkroži z mrtvimi stvarmi: njegov svet je tako zasičen z obskurnimi referencami, preživelo modo in citati, da bi lahko bilo kakršnokoli znamenje duhovitosti resnično le še čudež. Njegova strast je delo arheologa. Kajti stvar – oblačilo, bend ali frizura – lahko postane atribut njegovega okusa šele po svoji smrti. Okus je grobnica stvari, on je njen nočni čuvaj. Na hipsterju ni nič novega.

Nekromatika stvari. O duhovnem bistvu hipsterstva – Aljoša Kravanja, Airbeletrina

Tedenski izbor

lettura

 

Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na Univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, čigar mentor je “akademski profesor”, naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha? (…)

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Nevidni akvarij Alenke Bratušek – Žiga Turk, Časnik

***

Es gibt eine Menge Dinge, die eine angehende EU-Kommissarin können muss, um das grilling zu überstehen – jene Anhörung im Europa-Parlament, bei der Kandidatinnen und Kandidaten ihre Kompetenz für das hohe Amt beweisen sollen. Über glühende Kohlen laufen zu können, gehört normalerweise nicht dazu.

Doch genau diese Qualifikation bringt Violeta Bulc mit, soeben von der slowenischen Regierung als neue EU-Kommissarin nominiert. Sie soll Sloweniens ehemalige Regierungschefin Alenka Bratusek ersetzen, der das Europaparlament die Zustimmung verweigert hatte.

Die 50 Jahre alte Bulc ist nicht bloß Eigentümerin der Beratungsfirma “Vibacom”, sondern auch begeisterte Anhängerin von Esoterik und New Age. Auf ihrem Firmen-Blog erklärt sie, an die “Kraft von Netzwerken, das holistische Individuum und positive Energie” zu glauben.

Umstrittene EU-Kandidatin Bulc: Komissarin für positive Energie – Gregor Peter Schmitz, Der Spiegel

***

Temelje negativne kadrovske selekcije je slovenska politika postavila že na začetku samostojne Slovenije. Razkril jih je Ivan Oman, ko je javno rekel: “Ni važno, da je pismen, važno, da je naš!”

Slovensko politiko tudi danes poganja vodilo: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš.

Zato ostaja blokovska delitev na naše in vaše, zato v slovenski politiki ni mogoče uspeti sposobnim, ki bi smeli razmišljati s svojo glavo, zato predsedniki strank nimajo dostojnih naslednikov, imajo zgolj svoje kopije. A vsaka kopija je le še slabša od originala.

V slovenski politiki so lahko uspešni samo luzerji – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Kdaj in kako bo drugače? Takole smo zapisali v zborniku Evropska Slovenija:

»Z uveljavitvijo liberalne misli bo na prvo mesto spet stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Iz množice takih posameznikov bodo ob ustrezni, spodbudni družbeni klimi zrasle meritorne elite z znanjem, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Na drugi strani bodo ti isti posamezniki res uveljavili svojo svobodno gospodarsko pobudo in na njeni osnovi ustvarjali zasebni kapital.

Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast, kakor tudi za delovanje civilne družbe. Vse to se bo odražalo v močnih zasebnih, civilnodružbenih in državnih institucijah. Te bodo predstavljale prostor za uveljavljanje idej in bodo hkrati njihova valilnica. Večja kot bo možnost za uresničitev idej, večja bo spodbuda posameznikov za njihovo proizvodnjo. In to bo gonilo svobodomiselnega napredka.

Spoštovanje vsakega posameznika, njihova ekonomska okrepitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo odprli tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Kot taka, odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor, bo sama po sebi pritegnila tudi številne posameznike iz sveta, ki bodo s seboj prinesli nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.«

Tako se bodo postopoma vzpostavile predpostavke Slovenije kot normalne evropske države. Tedaj ne bomo več kulturni šok za druge, temveč bomo – sebi in drugim – v iskren, a skromen ponos.

Kulturni šok v Bruslju – Matej Avbelj, Ius Info

***

Orbán exerts fascination on international commentators because he is an Anakin Skywalker-like figure who walked from the light side (democratic, liberal, anti-communist) to the dark side (illiberal and pro-Russian). But this response suggests that Orbán’s story is unique, which is unfortunately not true. Orbán is not the only opportunist populist politician who lost his enthusiasm for western-type democracies. The Turkish president Erdogan for example – who began his career as a religious hardliner – surprised many at the beginning of his political career with his moderate, reformist line of governance. Erdogan established good relations with the US, the EU, and even Israel, and made steps to calm relations with Greece. But he gradually shifted away from this political line and became a populist, nationalist conservative leader, turning against western values and allies, who now wants Turkey to walk its own way instead of belonging to a western alliance. It is symbolic that Erdogan, formerly a good ally of Israel, has just returned the award he received from the Jewish World Congress a decade ago.

This should be a wake-up call for the west: the political attractiveness of the western model is eroding, and populist politicians who have made many efforts to gain the support of the west one or two decades ago are now abandoning the western path.

More Hungarys in Eastern Europe – Péter Krekó, Open Democracy 

***

The question of a double standard on equal rights has much to do with the left’s longstanding devotion to multiculturalism and cultural relativism: that we must respect the value systems of cultures different from our own, and that, since we are all morally compromised, we shouldn’t cast stones. As Azlan points out in his CNN interview, Saudi Arabia may be the most extreme Muslim country in the Middle East, and still it’s the United States’ closest Arab ally. Too often we have funded extremist regimes in the region at the expense of fostering democracy, creating an environment for radical Islam to thrive.

But this doesn’t negate the argument that there is a double standard. Even if we admit complicity in the rise of militant Islam, we have every right to condemn the values of Islamic fundamentalists. Fears of cultural imperiousness cannot allow us to ignore or, worse, justify beliefs and behavior in other cultures that we would never accept here at home.

Yes, Bill Maher Is Boorsih. But We Shouldn’t Be Afraid to Criticize Islam – Eric Sasson, The New Republic

***

Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje. S tem pa se SMC dokončno odmika od predstave o domnevno sredinski stranki, drugačni od predhodnic, ki so jo z njo povezovali nekateri komentatorji po volitvah.  S svojo ljubljansko kapitulacijo so Cerarjevi dokazali, da so povsem običajni nasledniki LDS in Pozitivne Slovenije,  stranka brez lastne volje v službi svojega bloka.

Majhen obliž na veliki rani – Aleš Maver, Časnik

***

Several of the traits that Dawkins displays in his campaign against religion are on show here. There is his equation of superiority with cleverness: the visiting aliens are more advanced creatures than humans because they are smarter and know more than humans do. The theory of evolution by natural selection is treated not as a fallible theorythe best account we have so far of how life emerged and developedbut as an unalterable truth, which has been revealed to a single individual of transcendent genius. There cannot be much doubt that Dawkins sees himself as a Darwin-like figure, propagating the revelation that came to the Victorian naturalist.

Among these traits, it is Dawkins’s identification with Darwin that is most incongruous. No two minds could be less alike than those of the great nineteenth-century scientist and the latter-day evangelist for atheism. Hesitant, doubtful, and often painfully perplexed, Darwin understood science as an empirical investigation in which truth is never self-evident and theories are always provisional. If science, for Darwin, was a method of inquiry that enabled him to edge tentatively and humbly toward the truth, for Dawkins, science is an unquestioned view of the world.

The Closed Mind of Richard Dawkins – John Gray, The New Republic

***

Novi nadškof ima tako vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.

To bo verjetno eden od temeljnih preizkusnih kamnov novega vodenja – na eni strani graditi na vsem dobrem in v spoštovanju in pravilnem vrednotenju prispevka vsakega doslej odgovornega posameznika, po drugem pa odločnost za spremembe ter imenovanje, priznanje in odpravo nepravilnosti, napak ali celo zlorab.

Ta distanca in neodvisnost mu bosta lahko pomagali pri uvajanju potrebnih sprememb, če bo želel in če se bo na to prednost seveda tudi naslonil.

Prvi vtisi o novem ljubljanskem nadškofu – Štefan Kržišnik, Iskreni.net

***

Caring for your corner, making the world a better place, one square foot at a time: this is localism, and conservatism, at root. Supporting the foundations, heritage, and traditions that one has inherited. Using one’s talents and gifts to build a better street, a better neighborhood, a better town or city.

Why Cities Need Localists – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

An atemporal victory of masculinity over the principle of femininity is no victory. A life without history, without children, without season, without going back, without produce besides money, without a fixed vision of “the other side of the river,” just the daily, masturbatory existence of constant acquisition and forward-plowing line without end — this over-masculization is as much a source of impotence, rage and violence as it is of millionaires, and could as easily end in prolonged video-gaming as becoming a CEO. Women, by the very mystery of their form, embody a conception of time that teaches men to rise to the fullness of their humanity — to resist the temptation to violence which is a foremost perversion of masculinity.

It is far more difficult to speak of what the masculinity offers to femininity, for while I daily receive an education from the latter, marvel at the fact, and can attest to its reality — women are awfully quiet about whether men are doing them any good. But if I were to venture a guess, I would say that the masculine form is an education in teleology — in achieving an end. It is written in the very muscular structure of the male form — to accomplish the task, to complete the mission, to do and do well, to use strength.

Masculine and Feminine Time – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Razsežnost vojne je pomenila, da je kruto realnost jarkov na svoji koži izkusil marsikateri slikar, pesnik in pisatelj. Med slovenskimi ustvarjalci je bil v takih kritikah šaljivo oster prav Hinko Smrekar, ki je v svojih podobah in zapisih obsojal vojno, opozarjal na njen nesmisel in razgalil brutalnost avtoritarnega vojaškega sistema. S svojim begom v zaigrano blaznost pa postal “simbol usode malega človeka v spopadu z represivnim militarizmom”. Žal je v drugem velikem svetovnem spopadu sam postal del tragike in nesmisla, na katerega je opozarjal. Na prvi oktobrski dan leta 1942 so ga po brutalnem zaslišanju v Gramozni jami ustrelili fašisti. Če je pogreb minil brez prisotnosti znancev, pa je bil drugi dan Smrekarjev grob ves pokrit s cvetjem.

Zaigrana blaznost Hinka Smrekarja – Maja Kač, MMC RTVSLO

***

Starejši občani so, kot je znano, pogosto tarča raznih vsiljivcev. Ker neprijetni pripetljaj, ki se je zgodil Mesečevim starim staršem tudi ni edini, v bodoče malce več pozornosti ne bo odveč.

Pozor starejši: vsiljivi novinarji revije Reporter na vratih! – Uroš Abram, Spletna Mladina

***

Državnega monopolista niso še nikoli prisilili v učinkovitost s tem, da so mu dali več denarja. Ukrotiš ga lahko le, če ga izpostaviš odprti konkurenci ali pa ga preprosto ukineš.

Konkurenca pri avtomobilskem zavarovanju deluje, prav tako deluje ločitev na obvezni in prostovoljni del zavarovanja (na primer kasko). Na podoben način bi lahko delovala tudi pri zdravstvenem zavarovanju in tudi deluje v številnih državah, po katerih se sicer radi zgledujemo, na primer v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem.

Če bi konkurenco dopustili, bi jo ZZZS najprej skušal onemogočiti, podobno, kot je Telekom nekoč onemogočal konkurenčne ponudnike storitev. Tako kot se agenciji za varstvo konkurence in za telekomunikacije dolgo nista hoteli spraviti nad Telekom, se verjetno tudi agencija za zavarovalni nadzor ne bi lahkega srca spravila nad ZZZS. Ko bi se, bi se moral ta končno prilagoditi. Morda bi kar sam predlagal spremembo upravljavske strukture, se trše pogajal z dobavitelji in z lastnimi močmi preganjal korupcijo.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Wealth inequality is generated not by intrinsic features of capitalism—the most important of which, in Taleb’s view, is that every participant is exposed to the losses that go hand in hand with risk—but from specific state and central-bank policies that reward leveraged speculation and enable financiers to play with no skin in the game. In Taleb’s trenchant phrase, financial inequalities are “one crash away from reallocation.”

This suggests that one way to address both wealth inequality and speculative excesses is to rewrite the rules so that participants must have skin in the game. Whether this is possible in an era of regulatory capture by the very financiers the rules aim to corral is an open question. Wallerstein’s school, like Piketty, also overlooks the transformative power of the factors Giovanni Arrighi—another disciple of Braudel and author of The Long Twentieth Century—identifies as the key drivers of capital accumulation: attracting entrepreneurs and mobile capital.

What could replace the current iteration of global state-capitalism? If we assemble these three potentially transformative dynamics—degrowth, the recoupling of risk and loss, and entrepreneurial mobile capital—we discern a new and potentially productive teleological arc to global capitalism, one that moves from a capitalism based on financial hyper-centralization and obsession with rising consumption to one focused on more efficient use of resources and capital via decentralization and localized innovation.

Is There Capitalism After Cronysm? – Charles Hugh Smith, The American Conservative

Pozni kapitalizem?

rockefeller-center

Ste opazili, da številni neomarksistični avtorji uporabljajo pojem »pozni kapitalizem«? Fredric Jameson  piše o »kulturni logiki poznega kapitalizma«, guru naše nove radikalne levice David Harvey ne izgubi priložnosti, da v svoja predavanja in tekste vnese ta pojem – in tem zgledom sledijo tudi v naših logovih.

Sprašujem se – zakaj je trenutni kapitalizem pozen? Na kateri zgodovinski zmenek zamuja, da je pozen? Morda na socializem, ki je bil za vogalom še pri vsaki krizi od leta 1873 dalje?

Logika, ki tiči za rabo tega pojma, je, da živimo v zadnji fazi kapitalistične produkcije. Zgodnji kapitalizem je bil pred 19. stoletjem, visoki ali razviti kapitalizem je sistem, ki ga je opisal Marx, pozni kapitalizem pa je sistem, ki se sicer razkraja, a ne ravno točno na način, kot je predvidel Marx.

Osebno se mi zdi ta perspektiva zelo ozka.

Continue reading

Tedenski izbor

reading

Vprašanje položaja humanističnih ved v izobrazbi je precej aktualno. Če levičarski del javnosti razume pomen, čeprav znotraj svojih ideoloških okvirjev, pa je na desnici pogosto nerazumeljena, in občasno celo zaničevana. A vendar je ravno konzervativna misel tista, katera lahko humanistiki, da smisel obstoja, kateri ni pogojen z njeno koristnostjo in uporabnostjo. Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen.

Apologija humanistike – Andraž Kovač, Časnik

***

His /Tocqueville’s/ ultimate fear was that this tendency toward privatism—especially the “restless” pursuit of thing after thing—and disinterest in the banal activities of self-government would result in an apathetic and disconnected citizenry whose main interest would be security and comfort amid the unpredictability of their economic lives. /…/

In contrast to democracy understood as a discipline of shared self-governance—leading to self-command and an inclination to obey laws made by oneself—Tocqueville describes here instead a people altogether infantalized by their private materialist obsessions and civic indifference. Rather than making them into men and women, this form of democracy creates perpetual adolescents: “[Democratic despotism] would be like the authority of a parent if, like that authority, its object was to prepare men for manhood; but it seeks, on the contrary, to keep them in perpetual childhood.”

The answer to this threat, then, isn’t simply “more democracy.” Tocqueville, rather, pointed to certain arrangements in which active self-rule was more likely to occur—especially local, small-scale settings in which people would develop a strong sense of investment and care in the outcome of decisions.

How Democracy Dies – Patrick J. Deneen, The American Conservative

***

Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.

Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.

In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.

Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.

Mi pa verujemo v našo pomlad! (O Primorcih in t. i. borcih) – Tino Mamić, Časnik

***

Kakšno uro ali dve po premieri se je nedaleč stran, v zakulisju informativnega teatra zavrtel še en, neznatnejši, a pozornosti vreden dramski prizor. Besedilo, ki ga je napisala poročevalka STA (Slovenske tiskovne agencije) Jasmina Vodeb, se je uredništvu zazdelo neustrezno ali kar napačno. Zato je bil del poročila črtan in slavnostni govorec je ostal brez besed oziroma brez citata.

Kaj je bilo predmet spora? Dogajanje leta 1939/40. Po besedah Ljuba Sirca se je usodni preobrat v življenju te angažirane ženske zgodil z avgustom 1939, ko sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov sklenila pakt o nenapadanju (in delitvi Evrope), imenovan tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Angela Vode, ki je bila tedaj članica komunistične partije, se je nad povezovanjem komunistov z nacisti zgrozila. To je tudi jasno povedala in delovala naprej, kot da pakt ne velja oziroma da nje ne zavezuje ukaz, da se čez naciste ne sme reči žal besede. Zaradi kljubovanja so jo iz partije izključili, za nameček pa sprožili hudournik raznih oblik kaznovanja, tudi dolga leta zapora.

In zakaj se o tem še aprila 2009 ne bi smelo govoriti? Po informacijah, ki so s STA prišle do mene, zato, ker baje jugoslovanska partija ni imela nič s paktom med Hitlerjem in Stalinom. Tudi je menda izmišljotina, da bi koga kaznovali, če je temu nasprotoval. Kaj šele, da bi koga izključili in maltretirali! Saj je vendar splošno znano, da je bil Tito proti Stalinu…! – Tako so torej Ljuba Sirca črtali iz poročila o premieri. Besede, s katerimi je označil Angelin spor s partijo in odnos do nacizma, so izpuhtele, stavek o izključitvi pa je bil zmehčan v »se je s partijo razšla«. Ta verzija – tako rekoč uradna, saj jo je razširila državna tiskovna agencija – je potem zasedla večino informacijskega prostora.

Ob ognju iz polen, vrženih pod noge – Alenka Puhar, Časnik

***

Po podatkih finančnega ministrstva je zadolženost Ljubljane 31. decembra 2006 znašala 29,7 milijona evrov, zadolženost njenih pravnih oseb (mestnih podjetij, zavodov…) še dodatnih 26,2 milijona. Skupno torej 55,9 milijona ali 202,3 evra na Ljubljančana. Podatkov za letos še ni, konec leta 2013 pa je dolg Ljubljane znašal 120,5 milijona evrov, dolg njenih pravnih oseb pa 84 milijonov. Skupaj torej 204 milijone oziroma 758 evrov na Ljubljančana. Dolg Ljubljane je bil konec prejš­njega leta torej skoraj štirikrat večji kot v času, ko je Janković začel županovati.

Grdi obrazi najlepšega mesta na svetu – ni jih malo – Jurij Šimac, Novica Mihajlović, Finance

***

Vprašanja, ki bi morala plavati po javnem prostoru, so sledeča: kakšen je bil Mramorjev odnos do managerskih prevzemov s pomočjo denarja iz državnih bank? Kakšen je Mramorjev pogled na dajanje garancij, koncesij in subvencij? V kakšni relaciji je Mramor z ljudmi, ki so kronični in masivni odvisniki od koncesij, subvencij in garancij? Kdo so ljudje, ki lahko vplivajo na Mramorjevo mnenje pri javnofinančni konsolidaciji? Kakšne so relacije med Mramorjem in posamezniki, ki upravljajo s paradržavnimi podjetji in paradržavnimi skladi?

Vse to bi morali vedeti in analizirati v kontekstu njegovih preteklih dejanj in interesnega kroga iz katerega prihaja in je tisto, o čemer bi morali razpravljati že od prvega dne, ko je iz SMC prišla informacija, da je Mramor njihov ministrski kandidat.

Razumel bi, da je danes gospodarska rast okoli 5 odstotna, da dolg ne presega 20 odstotkov BDP in da imamo proračunski presežek, ampak temu ni tako, zato skorajda popolna odsotnost debate o svetovnem nazoru in interesni grupaciji tega človeka kažeta, da kljub šestletni ali recesiji ali stagnaciji v tej državi še vedno nihče ni sposoben razprave o realnih problemih in načinih reševanja teh problemov.

Dušan Mramor, računovodja, ki je postal finančni minister – Kizo, Portal Plus

***

In your chapter on “The Truth in Socialism”, you say that what conservatives, in your sense, and socialists share is a recognition of the “truth of mutual dependence”. Where, then, does the conflict between socialists and conservatives arise? Over the distribution of the benefits of that mutual dependence?

Partly that. But it also has to do with control. Socialists, when they see a problem, they want a centralised answer to it. Whereas conservatives are more open to the thought that if a problem arises locally, it must be solved locally—to the extent that it can be solved at all. Also, conservatives are open to the thought that most [political] problems are not soluble.

How to be a conservative: a conversation with Roger Scruton – Jonathan Derbyshire, Prospect

***

In reality, as the German economist Walter Eucken observed, actually existing economies involve a web of various market forms, with up to 100 different possible combinations of various types of supply and demand (competitive, semi-oligopolistic, oligopolistic, semi-monopolistic, and monopolistic), each of which can be either open or closed. And market forms, of course, are only one of many aspects of an economy. Reality doesn’t often give us easy choices between good and evil but requires a high level of prudence and discernment. In other words, it requires hard work.

My point is not that every time a person advocates capitalism, socialism, or any other economic “-ism” that she must, therefore, be scapegoating. Rather the goal is to encourage my coreligionists (and myself) to get beyond the abstract.

Do you support capitalism? Socialism? Distributism? Something else? Wonderful. What does that look like among the mess of market forms that actually constitute the economy you participate in every day? Rather than criticizing those policies that fall short of your saintly ideal or align too closely with your Hitler, what ones constitute a first step in the right direction for you? And why? And what are the actual consequences, intended or otherwise, that may come about?

Scapegoats of Christian Social Thought – Dylan Pahman, Ethika Politika

***

Zaradi vnetega zagovarjanja državnih investicij kot vzvoda gospodarske rasti vas večkrat primerjajo z Jožetom Mencingerjem. Vas ta primerjava moti?

Za te stvari mi je vseeno, včasih so me zmerjali kot neoliberalca, zdaj kot keynesijanca ali mencingerjanca, če hočete. Pomembno je, da znaš v pravem času najti prave recepte za konkretne težave. Najhuje je, če vztrajaš pri istih stališčih vse življenje. Mencinger je nekoč o mojih stališčih dejal nekaj v smislu, končno je ugotovil, jaz to vem že vse življenje. Ampak težava je ravno v tem, da je keynesianec že vse življenje. Keynesijanec moraš biti, kadar je čas za to, torej ko imaš težave s povpraševanjem. Hudič je, če želiš vse bolezni zdraviti z istim zdravilom.

Kam je šel liberalec v meni? – Jože P. Damijan, intervju za Manager

***

Begin with the disease. At the core of America’s problems with health care is a great delusion: it likes to think it has a vibrant private marketplace. In fact the country has long had a subsidy-laden system that is the most expensive and complicated in the world, with much of the government cash going to the rich, millions of people left out and little individual responsibility.

/…/

Obamacare’s effects will not be fully understood for years; but it will never be the core of the problem. If America wants to stick to the idea that it has a health-care market, then it should focus on trying to make it more like a market—with prices, competitors and some form of choice.

How to fix Obamacare – The Economist

Tedenski izbor

NewsPaper

The human person is a vast and toothy creature, with enough complexity and contradiction to keep the most advanced super computer fully at bay. Our history has been short by comparison to other forms of life, but quite long when compared to our favorite analog: ourselves. We’ve invented and reinvented each other across time and place and are likely to have forgotten more than we remember. None of this scares me as a man, a Catholic, or a human person, nor should it scare you—and I am getting sick and tired of hearing why it should.

Moronic Manhood – Sam Rocha, Ethika Politika

 

The merits of the argument for gay marriage, such as they are, are obscured by the movement’s immense rhetorical shallowness. Advocates seem to think that progress is inevitable, that history only turns one way. But accusing someone of being on the wrong side of history says nothing about whether he is on the right side of the argument. It is a mere threat, and a somewhat hollow one, for history is an arbitrary enforcer.

How I Evolved on Gay Marriage (And How I Didn’t) – Matthew Schmitz, First Things

 

Some of that Fairtrade premium is meant to be spent on public goods in those areas. Which is just absolutely great, assuming (as in the case described, it isn’t) that the public good is actually available to those it is supposed to benefit. But even then we come back to the same old problem. They might now be poor peasants with free toilets. But they’re still poor peasants, free toilets or no. And this is something that hateful neoliberals like me have been saying for a long time now. Fairtrade is simply a vastly inefficient method of making the lives of the poorest people in the world better.

Surprise! Fairtrade Doesn’t Benefit the Poor Peasants – Tim Worstall, Forbes

 

Pope Francis is very concerned for the poor, but I’m worried whether he has a very good theory for how you get the poor out of poverty. I mean, I don’t think the aim should be to keep the poor poor and feel sorry for them and give them alms; I think the hope for the poor is to help them to break the chains of poverty and become independent people of initiative and energy on their own, and I don’t see the Pope there yet.

The scholar who made John Paul II appreciate capitalism, worries about Pope Francis – Jerry Bowyer & Micheal Novak, Forbes

 

Russia’s rise as an anti-Western power is seen by the European extreme right as an amazing example of national sovereignty and self-determination. These ideas are most prominent in today’s Eurosceptic rhetoric of the extreme right parties based in the EU, ‘a technocratic monster that only serves the interests of bankers’ (Le Pen), from which, according to Geert Wilders of the Dutch far right Partij voor de Vrijheid, European nation-states should ‘liberate’ themselves. Forza Nuova even calls upon Putin to destroy ‘the Europe of technocrats.’ European neutrality, which verges on national isolationism as the logical consequence of self-determination driven to extremity, is also a popular idea among the European extreme right. It serves as a euphemistic argument in favour of ‘Fortress Europe’ and justifies non-interference in international matters outside Europe.

The Kremlin’s marriage of convenience with the European far right – Anton Shekovtsov, Open Democracy

 

Contrary to the claim of transparency advocates who insist that it is possible to reconcile the demand for the opening of government with the protection of citizens’ privacy, I contend that wholly transparent government denotes a wholly transparent citizen. We can’t make the government fully transparent without sacrificing our privacy. In contrast to those advocates who believe that a politics of full disclosure improves the quality of public debate, I think that injections of huge flows of information make public conversation more complicated, shifting the focus away from the moral competence of the citizen to his expertise in one or another area. Contrary to the expectations of the transparency movement that full disclosure of government information will make public discourse more rational and less paranoid, my argument is that a focus on transparency will only fuel conspiracy theories. There is nothing more suspicious than the claim of absolute transparency. And nobody can honestly say that when our governments have become more transparent our debates have become less paranoid. The rise of the transparency movement has the potential to remake democratic politics, but we should be sure we are in agreement as to the direction of the change. Is the transparency movement capable of restoring trust in democratic institutions, or is it, alternatively, going to make “mistrust” the official idiom of democracy?

The Transparency Delusion – Ivan Krastev, Eurozine

 

Leta 2012 je aktivnejši del frakcije Vsi Na Ulice! dejansko šel na ulice in več mesecev zahteval odstop vseh politikov. Med njimi sem bil tudi sam, nezadovoljen in željan sprememb. Ure in ure sem se pogovarjal z najrazličnejšimi aktivisti, številni izmed njih so mi predstavili zelo konkretne zamisli o tem, kako vpeljati več neposrednega odločanja in pravičnejšo razdelitev dobrin. Ko pa so ti ljudje spremembe poskusili vnesti v lokalne skupnosti, institucije in politiko, smo jim obrnili hrbet in jih označili za izdajalce. Ker z vstopom v sistem baje daješ legitimnost sistemu … Kot da bi nasprotoval umivanju, ker s tem daješ legitimnost umazaniji. Imamo vse možnosti, da podpremo drugačne pobude in spremenimo sistem, pa tega ne storimo. Zato se nehajmo pretvarjati, da se bo zdaj zdaj pojavilo kaj boljšega, kar nas bo nagovorilo k participaciji. Boljše ideje in ljudje so že tu, potrebujejo le še nas.

Mi smo 76 % – N’Toko, Mladina

 

Današnji odnos do neprecenljive dediščine, ki je preživela več stoletij, je res porazen. Zgodovina, ki se je zgodila pred prvo in drugo svetovno vojno, nas ne zanima kaj preveč. O gradovih bi se bili verjetno sposobni res glasno pogovarjati samo, če bi šlo za pripisovanje krivde za propad po drugi svetovni vojni, med našim pričkanjem pa bi se srednjeveške stavbe še naprej spreminjale v razvaline. Zato je kar luštno, da se bomo z zgodovino ukvarjali vsaj na referendumu o arhivih.

Kaj bi bila Ljubljana brez gradu? – Irena Jenko, Siol.net

 

Kot Primorec se sprašujem, kako to, da je celo na svetovljanskem Primorskem zmanjkalo idej, kako naprej; kako to, da za našo prihodnost nimamo boljšega navdiha od Titove (dvomljive, pa tudi krvave) dediščine? Kako je mogoče, da nekatere Tito navdihuje bolj kot kakšni pravi primorski junaki in velikani, ki so bili tudi demokrati: bazoviške žrtve, tigrovci, Stanko Vuk, čedermaci, Janko Premrl – Vojko, Stanko Premrl, Srečko Kosovel, Alojz Gradnik, Simon Gregorčič, Boris Pahor, Lojze Spacal, Zoran Mušič?

Ne Tito, ne JJ, ampak … – Časnik

 

Tedenski izbor

train-newspaper-readers

Bonus – za tiste, ki berete italijansko: