Tedenski izbor


V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance


Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.


Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus


This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.


The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries


Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.


It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire


Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times


I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic


Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija


Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.


Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse


In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt


The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX


Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik


Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan


At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American



Štirje liberalizmi

V državi, ki ji je 12 let vladala stranka z imenom Liberalna demokracija, znotraj katere so glavne vzvode oblasti imeli predstavniki nekdanje komunistične mladine – veličastne posledice njene vladavine lahko še danes opazujemo na vsakem koraku – je zmeda glede pojma liberalizma neizogibna. Ker smo v zadnjem letu veliko prispevali k razjasnitvi te pojmovne zmede, je prav, da prispevamo tudi k njenemu ohranjanju. Prožna misel se namreč hrani iz paradoksov – in če bi se na našem portalu predolgo zadrževali v didaktičnem poučevanju bralcev glede pravilne rabe pojmov, bi nas kdo še utegnil zamenjati za marksiste; ali morda celo za libertarce.

Da ne bi izgubili konſervativnega zadržanja, objavljamo ta simpatičen in pronicljiv prispevek z naslovom Štirje liberalizmi izpod peresa avstrijsko-ameriškega misleca in našega soseda iz Gornje Štajerske Erika Marie viteza von Kuehnelt-Leddihna, v katerem razmišlja o spremembah pojma liberalizem skozi čas. Prevajalcu, ki je želel ostati anonimen, se zahvaljujemo za trud.


Amerika je ogromen otok v svetovnem oceanu in posledično so jezikovna nerazumevanja med to celino in ostalim svetom številna in pogosta. Uvrstitev Sirije in Libanona na Srednji vzhod (kje je potem Bližnji vzhod?) je npr. enako zmotna kot uporaba besede holokavst (grško žrtvovanje za pridobitev naklonjenosti bogov) za brutalno množično morijo, da niti ne omenjam idiotskega govorjenja o »moškem šovinizmu«. Ali pa metanje tradicionalnih monarhistov in nacionalsocialistov v isti skupino » desničarjev« in označevanje levičarskih pol–socialistov z besedo »liberalec«. Zadnja izmed omenjenih zmot pa je nedavnega nastanka in ker sem sam prvič prišel v Ameriko med zadnjim obdobjem New Deala, sem bil priča začetkom te obžalovanja vredne izprijenosti. Toda kako je do tega prišlo?

Continue reading

Tedenski izbor


Ne more pa gospodarski liberalizem biti udarna točka programa NSi, njihova naslovna zgodba, pozicijski slogan, jedro prepoznavnosti, edinstvena primerjalna prednost (…). Ker to nikakor ni zgodba večinskega potencialnega volivca NSi. Čeprav kakšen nadobuden strankin funkcionar, ki je pravkar odkril eleganco liberalne ekonomske misli, zdaj meni, da ga morajo zato kar naenkrat imeti radi vsi njegovi potencialni volivci. Ki jim v večini primerov za eleganco liberalne misli bolj ali manj visi dol.


Po vsebini pa mora NSi svoj liberalizem postaviti nekoliko v ozadje in postati, če želite, žlahtna konservativna stranka. Nikar, prosim, ne dovolite, da bi vam asociacija na Kučana za vedno onečedila to lepo besedno zvezo. Raje si tule preberite, kaj naj bi to zares pomenilo: www.kirkcenter.org.

NSi se mora dovolj jasno profilirati, da bo prva izbira za vse krščansko usmerjene volivce, tako tiste, ki bolj stavijo na tekmovalnost in meritokracijo, kot tiste, ki bi v ospredje prej postavili sožitje in solidarnost. Tudi kakšen krščanski socialist se mora prej najti pri njih kot pri kakšni naslednici Zveze komunistov ali pri kakšni skrajni novolevičarski združbi tipa Luka Mesec. Tudi vsem tistim kristjanom, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pridušati čez pohlep, sodobni materializem in brezdušni kapitalizem, mora znati pokazati, da ni pravi odgovor zatekanje h karšnemkoli kolektivizmu in centalnoplanskemu etatizmu.

Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm. – Blaž Vodopivec, Finance


Desetletje, v katerem se je zgodila finančna, gospodarska in socialna kriza, ko je država zdrknila na obrobje EU, smo se novinarji, politiki, sodniki in odvetniki ukvarjali s Patrio. Medtem ko so druge države iskale poti, kako iz krize, smo mi bojevali versko vojno med dvema religijama, med verniki v “kriv je” in verniki v “ni kriv”.

Proces Patria je samo zgovoren dokaz, da nam je tranzicijska povzpetniška elita ukradla državo, ki je ni sposobna voditi. Tako kot osemletni otrok ni sposoben voziti avtomobila, ker je pač premajhen, nevaren sebi, sopotnikom in drugim udeležencem v prometu, tako naša tranzicijska elita ni sposobna upravljati države v korist in blaginjo vseh državljanov. Ne zmrdujte se nad Hrvati, ki kupujejo naša podjetja, to je za nas sreča, naši politiki jih uničujejo.

Ostaja zgolj vprašanje, ali smo se iz Patrie morda le kaj naučili. Odziv Luke Mesca, da je ustavno sodišče spet pristransko, kaže na to, da se tudi tranzicijski podmladek sploh noče nič naučiti.

Luzerji – Uroš Urbas, Siol.net

Continue reading

Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije

Skoraj pred natanko desetimi leti, v času med smrtjo Janeza Pavla II. in izvolitvijo novega papeža Benedikta, je umrla moja stara mama. Izpovedovala je drugačno katolištvo, kot sem ga vajena od svojih vrstnikov ali generacije svojih staršev, gotovo drugačno od mojega. Njena vera je bila globoka, preprosta in svetniška.

Vedno se mi je zdela kot ostalina nekega drugega časa.

Continue reading

Gejevski aktivist in konservativni kolumnist razpravljata o katolištvu

Naslov je nekoliko provokativen. Označiti Andrewa Sullivana za “gejevskega aktivista” je premalo. Prvič zato, ker je mnogo več od tega: v 80-ih in 90-ih je bil eden najmlajših in najbolj prodornih urednikov slovite revije The New Republic, je avtor, ugledni komentator in eden od stebrov ameriškega žurnalističnega establišmenta. Drugič zato, ker je mnogo več kot “aktivist”: je eden od glavnih teoretikov sodobnega LGBT gibanja in avtor ene najbolj kontroverznih idej zadnjih destletij, ki se je razširila po vsem zahodnem svetu in povsod vzbudila žgoče polemike – ideje o istospolnih porokah.

Sullivan je bil konec 80-ih let prvi, ki je resno predlagal to idejo kot program LGBT gibanja. Z neomajnih aktivizmom v nekaj letih premagal skepticizem v lastnih vrstah. Od tedaj dalje je zgodba bolj ali manj znana – posledice te ideje so nedavno dosegle tudi Slovenijo.

Manj pa je znano, da je Sullivan liberalni konservativec in da je začetne argumente za istospolne poroke osnoval na argumentih, ki izhajajo iz njegovega burkovskega konservativizma (odmeve te pozicije najdemo pri Davidu Cameronu, ki trdi, da se zavzema za uzakonitev istospolnih porok, ker je konservativec in ne kljub temu, da je konservativec).

Sam se s Sullivanovimi stališči glede tega ne strinjam. Moram pa mu priznati veliko mero koherentnosti pri zagovarjanju njegovih pogledov. Pa tudi intelektualni pogum – v zadnjih letih se je namreč večkrat odločno zoperstavil radikalizmu sodobnega LGBT aktivizma, predvsem njegovim poskusom cenzuriranja nasprotnih stališč, in napadom na versko svobodo.

V spodnjem posnetku, ki si zasluži ogled, Sullivan razpravlja z Rossom Douthatom, verjetno najbolj znanim konservativnim kolumnistom pri sicer liberalnem dnevniku The New York Times. Douthat je Sullivana pred leti v eni svojih kolumn označil za najvplivnejšega ameriškega intelektualca zadnjega pol stoletja, saj je tako rekoč iz niča oblikoval idejo (istospolne poroke), ki se je razširila po vsem Zahodu.

Toda na posnetku ne razpravljata o tem vprašanju, temveč predvsem o njuni skupni veri – katolištvu. In o religiji nasploh. Sullivan, tudi sam veren katoličan, je namreč Douthata pred dvema letoma izzval na pogovor o njegovi zadnji knjigi Bad Religion: How We Became A Nation of Heretics (Slaba vera: kako smo postali narod heretikov), v kateri izpostavlja nedoslednosti in površnosti ameriškega religioznega življenja.

Tako se je porodila ta zanimiva razprava, iz katere se lahko tudi pri nas marsikaj naučimo. Predvsem kulture dialoga.

p. s. Brez skrbi – govora je tudi tudi o spolnosti.

Naj Alah govori po naše


Ime ji je bilo Hadiša. Čečenka. Spoznali sva se na nadaljevalnem tečaju nemščine, ki ga lokalne oblasti v zvezni deželi, kjer sem živela, prirejajo za mlade tuje diplomante, ki bi radi poučevali v nemških srednjih šolah. Veliko sva se pogovarjali, saj sva obe živeli v zanemarjenih predmestnih četrtih in nisva imeli časa, da bi se vrnili domov na kosilo. Pa tudi zato, ker je bila ona učiteljica verske vzgoje brez učencev, mene pa zanimajo vprašanja, ki se tičejo vere nasploh.

Continue reading

Tedenski izbor


The contrast illustrates a characteristic of Lincoln’s which his biographers have never sufficiently emphasized. His mind was capable of harboring and reconciling purposes, convictions and emotions so different from one another that to the majority of his fellow-countrymen they would in anybody else have seemed incompatible. He could hesitate patiently without allowing hesitation to become infirmity of will. He could insist without allowing insistence to become an excuse for thoughtless obstinacy. He could fight without quarreling. He could believe intensely in a war and in the necessity of seeing it through without falling a victim to its fanaticism and without permitting violence and hatred to usurp the place which faith in human nature and love of truth ordinarily occupied in his mind.

When, for instance, the crisis came, and the South treated his election as a sufficient excuse for secession, he did not flinch as did Seward and other Republican leaders. He would not bribe the South to abandon secession by compromising the results of Republican victory. Neither would he, if she seceded, agree to treat secession as anything but rebellion. But although he insisted, if necessary, on fighting, he was far more considerate of the convictions and the permanent interests of the South than were the Republican leaders, who for the sake of peace were ready to yield to her demands.

Abraham Lincoln Was Not a Man of the People – Herbert Croly, The New Republic


Lahko rekonstruiramo genezo Zgodovencev? Na našo srečo so kolumnisti v tem smislu povsem jasni: Zgodovenci so nastali, ko so se zgodovinski Slovenci »zataknili« pri eni stvari. Ne pri desetih ali petintridesetih stvareh v preteklosti, ampak zgolj pri eni stvari, ki je niso »prebavili«, »predelali« ali »presegli«. Ostali so na neki stopnji in se pač niso premaknili naprej. Na zunaj živijo sodobna življenja, v svojem bistvu pa se vedno znova vračajo k enem problemu, v katerega se neuspešno zaletavajo in si tako razbijajo betice. Povsem logično je, da si kolumnisti niso povsem edini, kaj naj bi bila ta »stvar«, ki je ustvarila zgodovenskega belcebuba. Še največ zagovornikov imata hlapčevstvo in tlačanstvo, zanemariti ne smemo tudi majhnosti, katolištva, komunizma, revolucije, pa še kaj bi se našlo.

Zgodovenci – Marko Zajc, Airbeletrina


Iskanje krivca za vsako stvar je zgolj obsedenost naše civilizacije, da mora biti vedno vse brez napak, da če pa gre kaj narobe, je pa nekdo kriv. Nekdo drug. Ne jaz sam. Zgoraj je, upam, naštetih dovolj “drugih”, da boste imeli lep dan.
Pokaže tudi, upam, da prava debata ni o tem, kaj je krivo za poplave, ampak, kaj se da narediti, da bi bile posledice blažje.


Kritiko pri nas razumemo kot element promocije. Vsakršna kritiška refleksija, ki zazna slabosti umetniškega dela, je obravnavana kot ad hominem napad na umetnika. Kot »nesramnost«, ki si jo kritik od časa do časa »privošči«. Ko si jo, pa mora za svojo nesramnost tudi »odgovarjati«.
Osebno sem se s tem fenomenom prvič soočil, ko sem prejel prošnjo piarovske službe nekega ljubljanskega gledališča, če bi lahko naslednjo predstavo prišel ocenjevat kdo drug, ker je bil moj zapis »preveč negativističen«; še jasneje pa se mi je razkril, ko mi je na enem od festivalov ugledni gledališki ustvarjalec diskretno svetoval, naj prihodnjih nekaj sezon pišem le pozitivne kritike, ker je slovensko gledališče »trenutno res v redu«.
Gre torej za stanje duha, ki že skoraj meji na bolestni optimizem stereotipne predkrizne evforije korporativnega sveta, v kateri je vsaka negativnost šteta kot »slaba za posel«; evforije, v kateri so tiste, ki so poskušali opozarjati na rdeče številke, najrajši po hitrem postopku odpustili, češ, ne kvarite razpoloženja, dobra volja je najbolja.
Seveda si nihče ne želi, da bi grenko obračunavanje z neuspehi postalo osrednji modus slovenskega kritiškega diskurza. Navdušenje nad dosežki in presežki mora vselej preglasiti nerganje ob spodletelih podvigih. A če res želimo prve, je pač treba tudi druge vselej iskreno analizirati, ovrednotiti in poimenovati.

Oklofutaj svojega kritika – Matic Kocijančič, Pogledi


Mojmir Mrak je prepričan, da se bo spremenilo razumevanje narave gospodarske krize, ključno vprašanje v Evropi pa je že postalo “kako priti do neke stabilnejše obnove gospodarske rasti v pogojih, kjer je fiskalni prostor praktično zelo omejen. Cela vrsta držav – tudi Slovenija – je v situaciji, kjer drugega fiskalnega prostora ni.”

Ponekod, denimo v Grčiji, bo za rast treba najprej odpisati dolgove ali močno podaljšati njihovo ročnost. Drugod, denimo v Sloveniji, se bo treba bolj odpreti tujemu kapitalu. Privatizacija ni nujna zaradi zmanjšanja dolgov: “Osebno vidim privatizacijo bolj v kontekstu korporativnega upravljanja.” In izboljšanje upravljanja lahko pripomore k rasti.

In pa, Slovenija ob nevzdržno visokem javnem dolgu še vedno nima izgovora za opustitev proračunske konsolidacije, naše varčevanje je bilo medlo in bilo bi“nekorektno primerjati, da je naše varčevanje bilo tako drastično, kot je bilo drugod”. “Kar pa smo res naredili, je, da smo celotno varčevanje izvedli na investicijah.”

Moralo pa bi biti obratno: manj varčevanja pri investicijah in več reform, ki bi ustavile naraščanje javnih izdatkov, pravi Mrak.

Mrak o krizi: drugačna diagnoza, drugačni ukrepi – Maja Derčar, MMC RTVSLO


Ste eden tistih ljubljanskih voznikov, ki pri zelenem semaforju najprej malo razmislijo in pogledajo, nato počasi in previdno speljejo, si pustijo razkošno varnostno razdaljo in potem zelo zelo zelo zložno pospešujejo do naslednjega križišča? Ker verjamete, da tako varčujete gorivo? Za vas imam novico – motite se. Fizikalno gledano, porabite enako energije, da od nič do 60 pospešite v petih sekundah, kot če za enak pospešek potrebujete 20 sekund.

Očitno ne veste niti tega, da taka ležernost povzroča tudi nemajhno kolateralno škodo. Če vsi speljejo po polževo, bo šlo v zelenem intervalu skozi križišče samo pet avtov namesto 10 ali 15. Postopoma se bodo naredili zastoji, križišča se bodo navzkrižno blokirala, tisoče avtomobilskih motorjev bo teklo v prazno, kurilo gorivo in povečevalo izpuste. Zapomnite si, torej: naslednjič, ko boste spet speljali takole po principu »previdnost je mati modrosti«, bo zaradi vas še en severni medvedek nekje na Arktiki izgubil bitko za preživetje, ker se mu bo zaradi globalnega segrevanja stalila njegova ledena gora.

Cijazenje prometa po naši prestolnici je metafora za naše reševanje gospodarskih težav. Strukturne reforme se vlečejo v nedogled. Sanacija bank se vleče v nedogled. Privatizacije se vlečejo v nedogled. Insolvenčni postopki se vlečejo v nedogled. Postopki zmanjševanja presežkov zaposlenih se vlečejo v nedogled. Sodni postopki se vlečejo v nedogled. Postopki prestrukturiranja podjetij se vlečejo v nedogled. Likvidnostnemu in razpoloženjskemu krču dajemo čas, da metastazira po dobaviteljskih verigah in omrežjih. Zaradi dolgotrajne negotovosti zmrznejo še porabniki in kar naenkrat ves center stoji, vsa križišča so navzkrižno blokirana, prometnikov, ki bi razčistili situacijo, pa od nikoder. Počasi se vse več ekonomskih subjektov zakrči, izgubijo voljo do iskanja dela, do iskanja podjetniških priložnosti, do investiranja in rasti. In za piko na i jih zaradi dolgotrajnega stresa zatolčejo še psihosomatske težave.

Prestavite vsaj v tretjo, prosim – Blaž Vodopivec, Finance


Contrary to standard definitions of sociology as an a-telic pursuit of insight and knowledge, Smith argues that sociology has an agenda, “visionary project of realizing the emancipation, equality, and moral affirmation of all human beings as autonomous, self-directly, individual agents (who should be) out to live their lives as they personally so desire, by constructing their own favored identities, entering and exiting relationship as they choose, and equally enjoying the gratification of experiential, material, and bodily pleasures” (7-8). Sociology isn’t philosophically neutral, but pursues a vision of the “good life and society” as one that “throws off the restrictive, repressive constraints placed on the gratification of individual pleasures and frees everyone to satisfy any pleasure that she or he so desires” (17).

Borrowing from the aims of Christianity, sociology unsurprisingly offers “a secular salvation story” with roots in the “Enlightenment, liberalism, Marxism, reformist progressivism, pragmatism, therapeutic culture, sexual liberation, civil rights, feminism, and so on” (20). Some sociologists are true believers; others are tacitly friendly to the project. Describing sociology in this terms has a couple of advantages: It’s sure to shock, and so has some rhetorical punch. But it also helps to explain some of the behavior that Smith describes in the book. As he shows, the reaction to sociology’s “heretics” isn’t rational discussion and dispassionate weighing of evidence.

Sacred Sociology – Peter Leithart, First Things


The disintegration of the ruble is merely a symptom of something much deeper and more worrying. This is Putin digging in; this is Putin reinforcing his foxhole and preparing for the long fight ahead. He will not let go of eastern Ukraine, and he is trying to keep the reserves full so that he can survive the long fight ahead.

The problem, though, is that the pressure inside the system is rising. Food prices are jumping and, though so far, Russians mostly blame the West for their country’s economic malaise, it’s not clear how long that will last.

Far more alarming, though, is the struggle over resources that is starting to take shape among the billionaires in Putin’s orbit. In January, I quoted Elena Panfilova, now the vice president of Transparency International, who predicted that the elites will start to cannibalize themselves as they fight over a rapidly shrinking economic pie. These men are used to a certain level of income and it is one that is hard to maintain when your economy isn’t growing. At all. And so, over the last year, we’ve seen the system eat two men who were once quite close to Putin. Earlier this year, Sergei Pugachev, the man known as the “Kremlin’s banker,” fled Russia, a warrant out for his arrest. This fall, Vladimir Yevtushenkov, one of the wealthiest businessmen in Russia, was arrested. In record time, a court said that an oil company he owned actually belonged to the government, and it was gone.

Russia’s Ruble Value Is Plummeting and Putin’s Billionaires Are Canabalizing Each Other – Julia Ioffe, The New Republic


Today, the positive emphasis on a war of aggression goes well with tendencies in the Russian media, where defiant declarations of Russian anti-fascism are increasingly submerged in rhetoric that may seem rather fascist. Jews are blamed for the Holocaust on national television; an intellectual close to the Kremlin praises Hitler as a statesman; Russian Nazis march on May Day; Nuremberg-style rallies where torches are carried in swastika formations are presented as anti-fascist; and a campaign against homosexuals is presented as a defense of true European civilization. In its invasion of Ukraine, the Russian government has called upon the members of local and European far right groups to support its actions and spread Moscow’s version of events.

In the recent “elections” staged in the Russian-backed eastern Ukrainian regions of Donetsk and Luhansk, as in the earlier faked referendum in occupied Crimea, European far-right politicians have come as “observers” to endorse the gains of Russia’s war. Far from being an eccentric stunt, the invitation of these “observers” reveals why the Molotov-Ribbentrop pact is meaningful to Moscow today. Although Putin would certainly have been pleased if actual German or Polish political leaders were foolish enough to take the bait of agreeing to a new division of Europe, he seems satisfied for the moment with the people who have actually responded, in one way or another, to his appeal to destroy the existing European order: separatists across Europe (including the UK Independence Party, whose leader, Nigel Farage, calls Putin the world leader he most admires); anti-European right-wing populist parties (of which the most important is France’s National Front); as well as the far-right fringe, including neo-Nazis.

Putin’s New Nostalgia – Timothy Snyder, The New York Review of Books


Zionism, which did not undergo a metamorphosis in 1948 and did not desist in 1967, became a kind of revolution-in-progress and thereby became like the other revolutions-in-progress of the 20th century. It forged a situation that a liberal democrat cannot live with and cannot accept. This is a situation that cannot endure indefinitely.


I will tell you where you differ from the Zionist left. For most of us, the key concept is the “State of Israel.” As we see it, the Zionist enterprise was intended to bring into being a place where the Jewish people would constitute the majority and enjoy sovereignty. If there is no majority, there is no sovereignty and no democratic-Jewish state; there is no point to all this. It’s more convenient to live as a minority in Manhattan. But for you the basic concept is the “Land of Israel.” In that sense, you resemble the right wing and the Palestinians. You have a soil fetish. You come from the soil and you live the soil and you speak in the name of the soil.

It’s true that I live the story of the soil. I live the whole land and I am mindful of all the people who live here. That is how I know that the land cannot tolerate partition. And I know the land is hurting. The land is angry. After all, what two great monuments have we built here in the past decade? One is the separation fence and the other is [architect Moshe] Safdie’s terminal at Ben-Gurion Airport. The two monuments have something in common: they are intended to allow us to live here as though we are not here. They were built so that we would not see the land and not see the Palestinians, and live as though we are connected to the tail end of Italy. But I see all the fruit groves that were demolished in order to build the fence. I hear the hills that were sliced in two in order to build the fence. The heart weeps. The heart weeps in the name of the soil. For me, the soil is a living being. And I see how this conflict has tortured the soil, the homeland. I grieve for the torments of the homeland.

Jerusalem-born thinker Meron Benevisti has a message for Israelis: stop whining – Ari Shavit, Haaretz


Why was the South so well suited to fill the demand for congenial Catholic voices? The standard explanation holds that their inability to retreat to insular, self-sufficient “ghettos” made Southern Catholics more appealing on the national scene. Forced to find their way in a largely non-Catholic world, they grew adept at expressing their moral vision in terms accessible to outsiders. The flowering of Catholic fiction in the mid-twentieth century bore witness to this dynamic. Readers who wished to penetrate the inner workings of a self-contained parochial universe could listen to the musings of J. F. Powers’ upper-Midwestern clerics. Those who wanted to explore broader applications of Catholic soteriology attended to the harsh twang of Flannery O’Connor’s “good country people” or the more gentlemanly drawls of Walker Percy’s cosmic wanderers. In political matters, meanwhile, the Southern Catholic voice remained optimistic about the basic congruity of civic aims and Christian commitments. It was yet another South Carolinian, Cardinal Joseph Bernardin, who emerged as the Church’s leading architect of moderation and consensus amid our late-century culture wars.

Stephen Colbert and the Southern Catholic Charism – Drew Denton, First Things


According to Bromwich, Burke’s importance must be understood in terms of a theological crisis in the late 18th century. This was, Bromwich tells us, the crisis of “secularization.” In the old Thomist view of politics, the state was a practical extension of the moral law. But in Burke’s day, Bromwich explains, this vision of politics had become increasingly untenable. In its absence, what arguments could be levied against the Machiavellian image of politics as an amoral arena in which statesmen recognize only the dictates of power and prestige? If statesmen are to obey gods higher than the will to power or the logic of the market, then in the wake of religion’s collapse a new justification for political morality is needed. This is what Bromwich thinks he has found in Burke.

Again and again Bromwich repeats Burke’s mantra that “the principles of true politics are those of morality enlarged, and I neither now do nor ever will admit of any other.” For Burke, he argues, political morality was grounded in the natural human ability to empathize with one’s fellow man. Rather than divine command, Burkean morality is based on human psychology.

Occupy Edmund Burke – Jonathan Green, The American Conservative

Tedenski izbor


Glasilo Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana, v zadnji številki sploh ne omenja drugih kandidatov na prihajajočih lokalnih volitvah. Seveda je v glasilu dovolj prostora namenjenega aktualnemu županu Zoranu Jankoviću in njegovim projektom, pri Transparency International ugotavljajo, da je publikacija za skoraj 55 odstotkov daljša od običajne take publikacije, zaznali so podobnost med oblikovnimi rešitvami v občinskem glasilu in v propagandnem gradivu liste Zorana Jankovića.

Jankovićevo glasilo se je znašlo v ‘sivi coni’ – Novica Mihajlović, Finance


Pope Francis isn’t the best thing to happen to the Gospel in our lifetime, just as he isn’t the best thing to happen to the global economy, politics, or ecumenism. He’d surely tell you that himself if you asked. He is, though—by his own admission—an example of a life lived in Christ, and of a sinner saved by a merciful God. His pontificate is a story worth retelling to our children and grandchildren, and more importantly one worth listening to carefully and with rapt attention. Not because its characters are played by the biggest stars, but because the writing is just so damn good.

Pope Francis is a Toxic Asset – Andrew M. Haines, Ethika Politika


To be sure, I had many other Evangelical apologetic heroes, who were not only outstanding scholars in their respective disciplines, but also good and decent people as well. In the case of this latter group, however, unlike the former, they were men and women of prayer, devotion, deep piety, and personal charity.  Because their Christian faith was not reducible to cerebral combat, they had an attractive manner and radiated a sense of joy, contentment, and real intellectual curiosity.  I wanted to be like them.

After I re-entered the Catholic world nearly eight years ago, I discovered a similar phenomenon. Some Catholic apologists were like the first group I had encountered as an Evangelical: they often had wonderful arguments, but ugly souls. They seemed perpetually angry, dismissing critics as blind fools motivated by bad faith.

Others, to my great joy, were like the latter group. They understood that evangelization is not just about introducing your neighbors to arguments in order to win them to Jesus; it is about introducing Jesus to your neighbors through one’s example so that they may be drawn in to listen to your arguments. This is what I believe Pope Francis is trying to teach the Church about the New Evangelization.

Reason Is More than Just Arguments – Francis J. Beckwith, The Catholic Thing


Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Samo ven! – N’Toko, Mladina


Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«


Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.

Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«

Socialistični pravni cement – Matej Avbelj, Iusinfo


Čakam odrešitelja – ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski – koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj – Marko Crnkovič, Primorske novice


Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Lublana je še naprej bulana – Dejan Steinbuch, Finance


Težko se je tedaj znebiti vtisa, da puščajo sedanji »novi obrazi« za ohranitev ljubega miru na levi sredini razmeroma velik ljubljanski fevd padlega bivšega novega obraza namenoma nedotaknjen in v polnem obsegu, ne oziraje se na vse homatije v zadnjem letu in pol.  Kar bi moralo verjetno sprožiti kakšno neprijetno vprašanje o enakih vatlih, a ga morda niti ne bo.

Vsaj v nečem se ljubljanskemu in še kakšnemu »večnemu županu«  rahlo poznajo tegobe obdobja, ki je minilo med dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma. Zaradi občasno močno povišanih tonov proti praksam obstoječe politike je njihova javna navzočnost manj izrazita in bo bržkone tudi proslavljanje zmag manj bučno kakor nekdaj. Pa še kak njihov volivec bo ob vprašanju, komu je oddal glas, raje zamenjal temo.

Parcelice in veleparcela – Aleš Maver, Časnik


Mr Orban outlined his longer-term vision in a much-noted speech on July 26th in Baile Tusnade, in neighbouring Romania. Hungary, he explained, would become an “illiberal state”. Speaking admiringly of Russia, China and Turkey, he said Hungary would remain a democracy, and not reject liberal principles such as freedom of speech, but would be based on “a different, special, national approach”. The approach, say critics, was evident earlier this month when police raided the Budapest office of Okotars, an NGO that manages funds from Norway, Iceland and Liechtenstein, and confiscated computers and documents for alleged financial mismanagement. Okotars strongly denies the charge. The police raid was “completely unacceptable”, thundered Vidar Helgesen, Norway’s minister for Europe.

The show of force has sent shivers through Hungary’s non-profit sector. The EU had no comment, as the NGOs are funded by Norway. But Kate Byrnes, the deputy chief of America’s OSCE mission, demanded that Hungary allow NGOs to operate without “further harassment, interference or intimidation”, repeating earlier protests.

Orban the Unstoppable – The Economist


Po Mitchellovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in … Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije.”

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? “/…/ Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju.”

Če bi bila Slovenija vodena kot švicarski kanton … – Pogovor z ameriškim predavateljem Danielom Mitchellom, MMC


Očitno je, da so ti ljudje, izbrisani, mnogo pretrpeli, utrpeli so krivico. To mora biti popravljeno. Vendar pa naj se v to, prosim, ne vpleta Jožeta Pučnika. Znova sem prebral tisti njegov sporni govor, besedo za besedo, tako kot je o njem poročalo Delo. Ne vem točno, kaj je želel povedati. Vendar pa sem ga poznal. Ko Jože Pučnik reče, da je potrebno neko zadevo razrešiti »humano, socialno in pravno demokratično«, misli natanko to. O tem ste lahko prepričani. Bil je najbolj pokončna in pravična oseba, kar sem jih kadarkoli poznal. No, nekateri očitno mislijo, da je te besede izgovoril na izjemno ciničen način, kot kakšen SS-Obersturmbannführer, ki Zyklon B označi za »humano rešitev«. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem.
Zlo, ki ga povzročijo ljudje, jih preživi, dobro je pogosto pokopano z njihovimi kostmi. Prepričan sem, da je Božo Repe častivreden mož. In prav tako so vsi, vsi častivredni. Vsake toliko uživajo v blatenju, vendar to ne more omadeževati njih samih. Kajne?

Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu – intervju z Marcusom Pučnikom, Razpotja


Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora

Tedenski izbor

reading 2

Slavish loyalty to historical example at least makes the beliefs and plans of ISIS a little more predictable than those of a spry, global-reach organization like Al Qaeda. We know, for example, that Baghdadi demands total allegiance and that the caliphal structure of ISIS does not lend itself to the cell-based activity that made the bin Laden network hard to eradicate. It also severely limits what ISIS can do, since any attack on a Western city would draw an immediate and devastating counterattack on Raqqa, and wouldn’t require the laborious fumigation of hundreds of mountain caves.

What ISIS’s Leader Really Wants – Graeme Wood, The New Republic


SD ni sodobna evropska socialna demokracija, za njih je EU neoliberalni sovražnik in jih zato prav nič ne povezuje z ostalimi evropskimi socialno demokratskimi strankami, ki v EU vidijo svoj dom, ne pa demonsko združenje neoliberalnih fašistov. /…/

Ne zanima jih normalizacija političnega trga, ampak si s svojo agresivnostjo in političnim nasiljem ter medijskim izživljanjem prizadevajo, da bi v Sloveniji imeli ekstremno ne pa proevropsko desnico. Zato si vsi tisti, ki razumemo, da levica nikoli ne bo izginila lahko zgolj želimo, da konzervativna in rentniška SD čim prej izgine iz političnega prizorišča na njeno mesto pa stopi moderna in proevropska socialno demokratska stranka. Torej nekaj takega, kot je SD, tam okoli leta 2007, obljubila, da bo postala.

Nekaj ogabnega se je zaredilo v SD – Kizo, Portal Plus


Poverty does not explain the lure of jihad for Western fighters. Many of them are quite middle-class. Nasser Muthana, a 20-year-old Welshman who goes by the name Abu Muthana al-Yemeni in IS videos, had offers to study medicine from four universities. Nor does a failure to integrate into the societies around them. Photographs of Muhammad Hamidur Rahman, another British fighter thought to have recently been killed, show a young man in a snazzy suit with a slick hairstyle. He worked at Primark, a cheap retailer, in Portsmouth, a city on the English coast. His father ran a curry restaurant. Nor does religious piety. Before leaving for Syria, Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed, two young men from Birmingham who pleaded guilty to terrorism offences in July, ordered copies of “Islam for Dummies” and “The Koran for Dummies” from Amazon. Some fighters are religious novices, says Mr Maher.

European jihadists: It ain’t half hot here, mum – The Economist


It was many years ago that I began investigating this scandal for the Mail. At first, I was accused by some of making up the stories that were, in fact, told to me by parents and the abused girls themselves. I was also branded racist. The reason? I had dared to mention the uncomfortable truth about this abhorrent behaviour: most of the victims are white or of mixed race, while all too often the perpetrators come from Britain’s South Asian communities.

Yesterday’s report was a vindication of the Mail’s journalism as Professor Alexis Jay said that the majority of the abusers were Pakistani males.

Crucially, I believe the reason the crimes were not tackled properly by the authorities was because the racial make-up of the perpetrators was a taboo subject. In the politically correct culture of modern Britain, police, councillors and social services chiefs were terrified of being accused of racism if they highlighted crimes by racial minorities. Instead, they shamefully blamed the girls for being out of control, wilful young teenagers who eagerly consented to sex with men old enough, in some cases, to be their fathers or even grandfathers in exchange for a ‘good time’.

‘I was called a liar and a racist for exposing this sex gang abuse horror’ – Sue Reid, The Daily Mail


The liturgy centers the church community around the Sacrament of the Altar–the bread and wine that become, through grace, the Body and Blood of the Lord. “Liturgy” is nothing more (or less) than thousands of years of developed thought about Christ’s relationship with the church, acted out by the church. It is the Church’s attempt to align our worship of Christ on earth with the way Christ is worshiped in heaven.

Hipster liturgists: or, Why I am an Episcopalian – Holgrave, The Hipster Conservative


As one of the pioneers of the analogy I feel the irony in how it has quickly gone from scandal to cliché to compare Putin to Hitler, for better and for worse. Certainly Putin’s arrogance and language remind us more and more of Hitler’s, as does how well he has been rewarded for them. For this he can thank the overabundance of Chamberlains in the halls of power today — and there is no Churchill in sight.

It’s a War, Stupid! – Garry Kasparov, Time


Covering wars for a polarized nation has destroyed the civic mission I once found in journalism. Why risk it all to get the facts for people who increasingly seem only to seek out the information they want and brand the stories and facts that don’t conform to their opinions as biased or inaccurate?

Why I Decided War Reporting Was No Longer Worth the Risk – Tom A. Peter, The New Republic

Evropa kot periferija

Evropejci smo nekoliko počasnejši v doumevanju tega, kar se dogaja okoli nas. V nas je še vedno močno prisotna zavest, da smo začetniki vsega, kar se v svetu pripeti, in da smo, kot na zemljevidih sveta, ki smo jih navajeni bolščati od osnovnošolskih dni dalje, središče sveta – nek standard, h kateremu stremi ali se mu upira preostali svet. Zato je bil velik šok, ko je predsednik ZDA ob nastopu funkcije pred štirimi leti med vrsticami poudaril, da mu je več do dobrih odnosov s Kitajsko kot z Evropo. Vendar problem zavesti Evropejcev ni toliko na ravni napačne ocene svoje geostrateške moči. Ta je zanemarljiva v primerjavi z zaslepljenostjo, da smo še vedno standard na idejni, svetovnonazorski ravni. Kar se je najbolj opazilo pri komentarjih novinarjev in drugih intelektualcev v času izbora novega papeža.

Evropski predsodki na račun krščanstva

Izvolitev Jorgeja Maria kardinala Bergoglia za novega rimskega škofa je seveda revolucionarna. Novi papež je prvi Neevropejec na tem mestu po dolgih dvanajstih stoletjih, hkrati pa je prvi po več kot tisoč letih, ki si je nadel ime, ki ga papeška tradicija še ni poznala ali ni bilo iz njih sestavljeno. Vendar to so malenkosti, statistika, ki je uporabna zgolj za rubriko Ali ste vedeli?. Novi papež je revolucionaren zato, ker je po vsej verjetnosti za vedno odvzel primat papeštva in ostalih cerkvenih služb Evropejcem. Ali drugače: z izvolitvijo papeža z južne poloble se je formalno potrdilo nekaj, kar v svetu velja že nekaj časa – da krščanstvo in katolištvo nista več evropska stvar, ampak živita in raseta nekje drugje.

Tega se seveda veliko število komentatorjev ne zaveda in tako ponavlja klasično, še iz 19. stoletja privlečeno teorijo o postopnem umiranju krščanstva. Tako so se spraševali, kako se mora Cerkev reformirati, da bo nagovorila sodobno, vedno bolj sekularizirano družbo, kot da je »vedno bolj sekularizirana družba« neko dejstvo sveta. Nato se je govorilo, da bi morala Cerkev dovoljevati homoseksualne poroke, kontracepcijo ali žensko duhovščino, ukiniti celibat oz. na kratko stopiti v korak s časom, kot da je »čas« nekaj, kar je povsem enakega v Nemčiji, na Madagaskarju, v Boliviji ali na Kitajskem. Kot da je delo Cerkve prilizovanje zahodnim liberalcem. Še celo izvolitev južnoameriškega papeža se je pospremilo s komentarji, češ končno se je Cerkev toliko liberalizirala, da je dopustila, da jo vodi nekdo izven Evrope. Mogoče bo naslednji papež celo gej. Kot da bi tista stavba na Trgu Svetega Petra določala, kdo bo papež.

Treba se je namreč zavedati, da papeža ne izbira tista stavba na Trgu Sv. Petra, temveč so to ljudje, kardinali, od katerih dobršen del prihaja izven Evrope. Na tokratnih volitvah je bila sicer večina kardinalov še vedno evropskih, vendar je to najverjetneje zadnjič v zgodovini. Kar pa seveda ne pomeni, da se Cerkev liberalizira.

Continue reading

Glavna tokova ameriškega katolicizma


Pred meseci je Patrick J. Deneen v reviji The American Conservative objavil zanimiv pregled sodobnih trendov v ameriški katoliški politični misli.

Deneen izhaja iz ugotovitve, da je delitev na liberalni in konservativni katolicizem preveč shematična in ne ustreza stvarnosti. To pa zato, ker »liberalni katolicizem«, poosebljen v katoliški politični eliti Demokratske stranke (od podpredsednika Joea Bidena, prek državnega sekretarja Kerryja do prve linije predstavnikov velikih metropol vzhodne obale), ne obstaja kot koherentno politično gibanje in nima nobene vloge v razpravah, ki se odvijajo v množici raznolikih katoliških občestev širom ZDA.

Continue reading

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!


Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.