Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Advertisements

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

Zakaj ne pristajam na antifašistični diskurz?

Moram priznati, da me je bolelo srce, predvsem pa ušesa in oči, ko sem v teh nekaj dneh, recimo od srede aprila dalje, bral kolumne in poslušal razne komentarje ob 70-letnici konca druge svetovne vojne. Nekaterim očitno še vedno ni jasno, za kaj se gre. Govorijo in pišejo sicer o pomembnih pojmih, kot so svoboda, totalitarizem, sprava, izdaja itd., vendar je vprašanje, če jih sploh razumejo.

Nekaj faktov za lažje razumevanje

Neposredni vzrok za drugo svetovno vojno je vsekakor moč pripisati nacistom in Adolfu Hitlerju osebno. Vendar, če ta ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Hitler je po zasebi Češke, ki je zahodnim silam dokončno odprla oči glede njegovih namer, nujno potreboval močnega zaveznika, ki bi mu ščitil hrbet med obračunom s Poljsko in njenimi zahodnimi zaveznicami.

Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu. Stalin je svojo novo prijateljstvo z nacističnim diktatorjem tako cenil, da mu je lastnoročno čestital ob uspešni nemški invaziji nevtralnih Danske in Norveške pomladi 1940. Nemški uspehi na zahodu so Stalina opogumili, da je tudi sam začel uveljavljati skrite klavzule sporazuma s Hitlerjem in poleg vzhodne Poljske zasedel in priključil še baltske države ter dele Romunije. Apetite je imel tudi po Finski, ki pa se mu je uspešno uprla, a mu je kljub temu morala prepustiti Karelijo, od koder je moralo domove zapustiti več kot 400 tisoč tamkašnjih prebivalcev oz. kar 12 % tedanjega finskega prebivalstva. Tudi ta tragedija je po vojni padla v pozabo, ker pač ni imela mesta v »antifašistični« podobi zgodovine, ki je kljub hladni vojni ostala prevladujoča naracija na obeh straneh železne zavese.

“Če Hitler ne bi podpisal pakta s Stalinom konec avgusta 1939, do napada na Poljsko najverjetneje sploh ne bi prišlo. Kar je sledilo, je znano. Stalin in Hitler sta si razdelila interesne sfere v Evropi, sovjetski voditelj pa je svojega nemškega zaveznika zalagal s surovinami, nujno potrebne za vojskovanje na zahodu” (karikatura ob nemško-sovjetskem razkosanju Poljske septembra 1939)

Continue reading

Tedenski izbor

branje11

The rise of dogmatic liberalism is the American left-wing expression of the broader trend that Mark Lilla identified in a recent blockbuster essay for The New Republic. The reigning dogma of our time, according to Lilla, is libertarianism — by which he means far more than the anti-tax, anti-regulation ideology that Americans identify with the post-Reagan Republican Party, and that the rest of the world calls “neoliberalism.”

At its deepest level, libertarianism is “a mentality, a mood, a presumption… a prejudice” in favor of the liberation of the autonomous individual from all constraints originating from received habits, traditions, authorities, or institutions. Libertarianism in this sense fuels the American right’s anti-government furies, but it also animates the left’s push for same-sex marriage — and has prepared the way for its stunningly rapid acceptance — in countries throughout the West.

What makes libertarianism a dogma is the inability or unwillingness of those who espouse it to accept that some people might choose, for morally legitimate reasons, to dissent from it. On a range of issues, liberals seem not only increasingly incapable of comprehending how or why someone would affirm a more traditional vision of the human good, but inclined to relegate dissenters to the category of moral monsters who deserve to be excommunicated from civilized life — and sometimes coerced into compliance by the government.

The latter tendency shows how, paradoxically, the rise of libertarian dogma can have the practical effect of increasing government power and expanding its scope.

How liberalism became an intolerant dogma – Damon Linker, The Week

***

Many churches have sought to lure millennials back by focusing on style points: cooler bands, hipper worship, edgier programming, impressive technology. Yet while these aren’t inherently bad ideas and might in some cases be effective, they are not the key to drawing millennials back to God in a lasting and meaningful way. Young people don’t simply want a better show. And trying to be cool might be making things worse.

(…)

What finally brought me back, after years of running away, wasn’t lattes or skinny jeans; it was the sacraments. Baptism, confession, Communion, preaching the Word, anointing the sick — you know, those strange rituals and traditions Christians have been practicing for the past 2,000 years. The sacraments are what make the church relevant, no matter the culture or era. They don’t need to be repackaged or rebranded; they just need to be practiced, offered and explained in the context of a loving, authentic and inclusive community.

Want millenials back in the pews? Stop trying to make church ‘cool’ – Rachel Held Evans, The Washington Post

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Tedenski izbor

hieronim

Politically correct leftism is more than a challenge to liberalism. It is a test of liberalism. (…)

America’s most effective liberals—from Harry Truman to Rahm Emanuel—have known how and when to defy the illiberal left, whether that illiberal left was communist or Third Worldist or, as it is today, infatuated with the jargon of “intersectionality.” The liberals who couldn’t or wouldn’t or didn’t have been dragged toward the same marginality that has always befallen the hard left in America—and always will.

Republicans have suffered greatly over the past six years from their visible terror of their more extreme associates. The evolution toward a more responsible Republicanism remains incomplete, but is visibly under way. Now it seems to be the turn of liberals and Democrats to veer off into their own ideological fever-swamps.

Liberals and the Illiberal Left – David Frum, The Atlantic

***

The Church does not rename pagan traditions as the secularist renames Christian holidays, seasons, symbols and so forth. The Church baptizes the world. The Church impudently gives pagan traditions new meanings, of which a new name is an icon and consequence. The Winter Solstice is not renamed ‘Christmas’ in the manner in which secularists timidly rename Christmas ‘Winter Solstice.’ No, the Winter Solstice becomes Christmas — the old gods are dead and Christianity has killed them.

(…)

This helps us to finally understand the difference between a baptism and a renaming. The post-Christian renaming reduces to an acceptable effect without daring to alter the cause. The baptism invokes and declares a new cause — not Spring, but Christ, not the gods, but God, not the garden’s growth, but the Gardener. A cause alone can remain and bear the fruit of effects. An effect divorced from its cause — a holiday apart from a Holy Day, a sign of the cross apart from the Cross — these crumble as a tree without roots. I am Catholic because I want to live in a universe of primary meaning, of a real relation of effect to cause

The Difference Between Renaming and a Baptism – Marc Barnes, The Bad Catholic

Continue reading

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

(…)

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

Continue reading

Tedenski izbor

portrait-of-edmond-maitre-the-reader

Če je pomembno le število znakov, naštempljane ure, potem bodo uredniki hitro ugotovili, da so v idealni deželi: člankov jim še brati ni treba, kaj šele komentirati in se komu zameriti. Tudi novinarji se bodo hitro prilagodili. Kdor odda raziskan in temeljito pripravljen članek, je idiot – mar bi skopiral nekje od nekod, izpolnil normo glede znakov, poštempljal odmerjeno število ur, od tega pol na kavici s predstavnikom lastnika, kjer bi se mu prilizoval.

(…)

Omeniti moram še element novinarskega dela, ki pa je zunaj poklica in del nezavednih družbenih pravil: jamranje, pasivnost, letargija, fatalizem. Tudi če objavite še tako raziskano in šokantno novico, recimo lopovščino kakega politika, bodo ljudje le zavzdihnili “Takle mamo” in to bo to. Politik seveda ne bo odstopil, le zameril bo.

Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.

Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.

Mučno potovanje v nepomembnost – Miha Mazzini, Planet Siol

 

***

Mariboru je šlo slabo že takrat, ko se je še zdelo, da gre Sloveniji dobro. Poudarjam: zdelo! Danes je vsakomur jasno, da se kriza v Sloveniji ni začela 15. septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothersov. To nas je kvečjemu pahnilo v spiralo, na katero pa že prej nismo bili pripravljeni.

Razlogi za slovensko zavoženost so starejši. Če bi bili pametnejši, bi jih videli v Mariboru. Namesto da bi v njihovih težavah videli resne, splošne, vseslovenske napake – ekonomske, politične, socialne, kulturne napake, celo zmote -, smo videli zanemarljive probleme lokalnih ljudi, ki da se ne znajdejo in pričakujejo pomoč drugih.

Maribor je bil vseh teh dvajset in več let ogledalo Slovenije, ki nam je kazalo prihodnost. Našo skupno prihodnost. Mi pa smo gledali stran.

(…)

Nihče ni v Mariboru videl splošnih slovenskih problemov. Ne ti ne jaz, ne profesorji ne komentatorji in ne politiki – ne Kučan ne Drnovšek, ne vsi tisti vmes med njunimi časi in današnjim Cerarjem.

Maribor je veliki poraz slovenskega ekonomskega in političnega modela. Sram nas je lahko.

Maribor je Slovenija : samo bolj fejst nor – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

V Sloveniji se je plačna enakost povečala, ugotavlja urad za makroekonomske analize in razvoj. Kot so pojasnili, so se plače nižje izobraženih v krizi najbolj zvišale (nominalno za več kot 16 odstotkov), plače višje izobraženih pa so se znižale.

(…)

Res se je enakost torej povečala, a na žalost tako, da smo vsi revnejši.

Čedalje bolj enaki, čedalje bolj revni – Rok Pikon, Finance

***

Zelo nizek obisk /kinodvoran/ po Sloveniji pomeni, da se, ne glede na to, da smo praktično v vseh večjih mestih v zadnjih desetih letih dobili kinosredišča (te imajo Koper, Kranj, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Maribor in Murska Sobota), vseeno srečujemo z nekakšno deurbanizacijo mladega resnejšega aktivnega prebivalstva, ki kulturne vsebine preprosto vse manj spremlja na tak način, da se odpravi od doma. (…) Če (in kako) mladi filmske vsebine spremljajo doma, pa je že drugo, morda malce bolj filozofsko vprašanje.

Nadaljnji strahovit padec kinooobiska v letošnjem letu kaže, da je erozija resnejšega filmskega občinstva vse večja in večja in da je ta ostala relativno čvrsta zgolj še v jasno določenih nišah filmske kulture, ki jo recimo v Ljubljani tvorita Kinodvor in Liffe.

V zgolj dvanajstih letih se je Slovenija iz dežele, kjer je film, tudi slovenski (v obdobju 1998–2003), relativno dobro cvetel, spremenila v urbano puščavo iz poapokaliptičnih filmov, kjer se mladi ljudje najraje zadržujejo doma, od koder jih sem ter tja spravijo zgolj še razvpiti filmi. Ti seveda niso sinonim za mestno življenje, kjer naj bi se rojevale družbene pobude in nove ideje.

Slovenija, dežela brez mestnega življenja? – Samo Rugelj, Planet Siol

***

Homosexual marriage is primarily a creation of the judiciary, a fact which is especially evident right now as the lower federal courts go about using the United States Supreme Court’s 2013 Windsor decision to nullify the marriage laws of state after state.

In this essay, we deal with the decisions of the Massachusetts Supreme Court in 2003 and a federal district court in California in 2010 holding man-and-woman marriage deficient and, indeed, unconstitutional. But how and on what basis did they do that? There were no written laws, constitutions, or case precedents in either state or federal constitutional law to which to refer. Marriage had existed in the form of a relationship of a man and a woman with a primary purpose of procreation for all human history. Before the homosexual rights movement, no one had ever thought to sue marriage. Marriage was not considered to be a subject for “equal protection” analysis in either state or federal constitutional law. It was not a civil rights issue, much less an “issue.”

The Courts Invent Homosexual Marriage – Erasmus More, The Imaginative Conservative

***

The book contains numerous examples to illustrate the deleterious effect boycotts have upon academic freedom. We’re told of authors who refuse to have their books translated into Hebrew, Israeli academics pulled from the editorial boards of journals, PhD students prevented from taking up scholarships, as well as many more mundane examples of academics not being able to speak at conferences or take part in collaborative research projects.

The Boycott-Israel Brigade Undermines the University – Joanna Williams, Spiked

***

Pero el problema es que la palabra liberal la quiere todo el mundo. Todos son liberales y conservadores, o socialistas a fuer de liberal. Es una palabra manipulada por todo el mundo. Por eso los que de verdad somos liberales tenemos que tener clara una cosa: si eres liberal tienes que serlo en todas las manifestaciones. La palabra liberalismo no solamente habla de libertades, también de liberación. El liberalismo habla de que el ser humano no puede estar oprimido por los poderes financieros, ni por el poder de los medios de comunicación, ni por el eclesiástico. En este mundo la tendencia a la concentración de poder es tremenda. Este es el problema del liberalismo y tarda uno mucho en entenderlo.

[Težava je, da si besedo liberalizem želijo prisvojiti vsi. Vsi so liberalci in konservativci ali pa so socialisti, ker so liberalci. Gre za besedo, ki jo vsi manipulirajo. Zato nam mora resničnim liberalcem biti jasno nekaj: če si liberalec, moraš biti liberalec v vseh pogledih. Beseda liberalizem ne govori le o svoboščinah, temveč tudi o osvoboditvi. Liberalizem pravi, da človek ne sme biti zatiran niti s strani finančnih moči niti s strani medijskih moči niti strani moči cerkvenih institucij. V našem svetu obstaja grozljiva koncentracija moči. To je problem, s katerim se sooča liberalizem, in zelo zamuja z njegovim dojemanjem.]

Antonio Garrigues Walker: “El auge de Podemos es absoluta y radicalmente lógico y positivo” – Guillermo de Haro & Álvaro Corazón Rural, Jot Down Magazine

***

The full horror of the CIA interrogation and detention programmes launched in the wake of the September 11 terror attack was laid bare in the long-awaited Senate report released on Tuesday.

While parts of the programme had been known – and much more will never be revealed – the catalogue of abuse is nightmarish and reads like something invented by the Marquis de Sade or Hieronymous Bosch.

Detainees were forced to stand on broken limbs for hours, kept in complete darkness, deprived of sleep for up to 180 hours, sometimes standing, sometimes with their arms shackled above their heads.

Prisoners were subjected to “rectal feeding” without medical necessity. Rectal exams were conducted with “excessive force”. The report highlights one prisoner later diagnosed with anal fissures, chronic hemorrhoids and “symptomatic rectal prolapse”.

The report mentions mock executions, Russian roulette. US agents threatened to slit the throat of a detainee’s mother, sexually abuse another and threatened prisoners’ children. One prisoner died of hypothermia brought on in part by being forced to sit on a bare concrete floor without pants.

Rectal rehydration and waterboarding: the CIA torture report’s grisliest findings – Dominic Rushe & al, The Guardian

***

Torture is absolutely wrong and absolutely useless, and demonstrating the truth of both statements will make clear how completely bankrupt its defenders’ arguments really are. Proving that torture achieves nothing except the cruel degradation of human beings takes away the only argument its defenders have left. It would obviously be better if no one were willing to offer a defense for something as abhorrent as torture, but we know very well that quite a few people are prepared to do that so long as they can dress up what they’re defending in euphemisms and false claims about its efficacy. The point of insisting on torture’s uselessness is to strip away the remaining falsehoods that its defenders use to conceal the ugly reality of what they are defending.

Torture Is Wrong and Useless – Daniel Larison, The American Conservative

***

There is, however, another prism through which to examine these grim stories: the use of excessive violence by the state (see article). It, too, has complex origins, but quite a lot of them may be susceptible to reform. In many cases Americans simply do not realise how capricious and violent their law-enforcement system is compared with those of other rich countries. It could be changed in ways that would make America safer, and fairer to both blacks and whites.

Bits of America’s criminal-justice system are exemplary—New York’s cops pioneered data-driven policing, for instance—but overall the country is an outlier for all the wrong reasons. It jails nearly 1% of its adult population, more than five times the rich-country average. A black American man has, by one estimate, a one in three chance of spending time behind bars. Sentences are harsh. Some American states impose life without parole for persistent but non-violent offenders; no other rich nation does. America’s police are motivated to be rapacious: laws allow them to seize assets they merely suspect are linked to a crime and then spend the proceeds on equipment. And, while other nations have focused on community policing, some American police have become paramilitary, equipping themselves with grenade launchers and armoured cars. The number of raids by heavily armed SWAT teams has risen from 3,000 a year in 1980 to 50,000 today, by one estimate.

Above all, American law enforcement is unusually lethal: even the partial numbers show that the police shot and killed at least 458 people last year. By comparison, those in England and Wales shot and killed no one.

America’s Police on Trial – The Economist

 ***

Votre ouvrage, en rendant Foucault compatible avec le néolibéralisme, risque de faire grincer un paquet de dents!

J’espère ! C’est un peu le but du livre. Je voulais clairement rompre avec l’image bien trop consensuelle d’un Foucault en opposition complète avec le néolibéralisme sur la fin de sa vie. De ce point de vue, je pense que les interprétations traditionnelles de ces derniers travaux sont erronées, ou évitent du moins une partie du problème. Il est devenu aujourd’hui une sorte de figure intouchable dans une partie de la gauche radicale. Les critiques à son encontre sont pour le moins timides. Cet aveuglement est d’autant plus étonnant que j’ai moi même été surpris de l’indulgence dont fait part Foucault vis-à-vis du néolibéralisme lorsque je me suis plongé dans les textes. Ce n’est pas uniquement son cours aux Collège France qui pose question (Naissance de la biopolitique) mais de nombreux articles et interviews, qui sont pourtant accessibles. Foucault était très attiré par le libéralisme économique : il voyait dans celui-ci la possibilité d’une forme de gouvernementalité beaucoup moins normative et autoritaire que la gauche socialiste et communiste qu’il trouvait totalement dépassée. Il percevait notamment dans le néolibéralisme une politique « beaucoup moins bureaucratique » et « beaucoup moins disciplinariste » que celle proposée par l’État social d’après guerre. Il semble imaginer un néolibéralisme qui ne projetterait pas ses modèles anthropologiques sur les individus et leur offrirait une autonomie plus grande face à l’État.

Peut-on critiquer Foucault? – Daniel Zamora, Ballast

***

Slovenija je bila že pred letošnjim letom na nehvaležnem prvem mestu držav po številu sodb ESČP na število prebivalstva z ugotovljenim kršitvami Evropske konvencije. Zdi se, da je v iztekajočem se letu svoj položaj le še utrdila. Statistični podatki so več kot alarmantni, zaradi česar zahtevajo skrbno ter resno obravnavo. Dosegli so že takšno stopnjo resnosti, da jih nosilci državnih oblasti ne morejo več kar tako pometati pod preprogo, če jim je seveda kaj mar za izboljšanje stanja na področju varovanja človekovih pravic.

Najprej se bo potrebno vprašati zakaj smo dosegli tolikšno število obsodilnih sodb Evropskega sodišča in zakaj se varovanje človekovih pravic prav nič ne izboljšuje. Več kot očitno je, da težave nastajajo ne le zaradi pomanjkljivega znanja o Evropski konvenciji, ampak morda tudi zaradi premajhnega zavedanja resnosti problema. Odsotnost resnega obravnavanja takšnih sistematičnih in vsesplošnih težav izhaja iz vseh vej oblasti v Sloveniji, pa tudi od organov, ki naj bi delovali na področju varovanja človekovih pravic. Denimo, letno poročilourada Varuhinje človekovih pravic za leto 2013 obravnava le posamezna drevesa – navaja denimo le dve sodbi Evropskega sodišča zoper Slovenijo, ne vidi pa celotnega gozda, torej sistematičnih in vsesplošnih težav slovenske države, prvič, pri uresničevanju Evropske konvencije, in drugič, pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu.

Tristo – Jernej Letnar Černič, Ius Info

***

Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko sicer močno povečujejo. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo porrajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.
(…)
Omenjene poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t. i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?

Sprenevedanje po slovensko – Renato Podbersič ml., Časnik

 

***

Most protesters said Thursday morning that they had returned to the camp not to resist the clearance, but to witness what they called the beginning of another era in a long-term democratic movement.

“This is definitely not the end of the movement,” lawmaker Leong told TIME just hours before his arrest. “With this awakening of the Hong Kong people, we have sown the seeds for the next wave of the democratization movement.”

Hong Kong’s Main Democracy Protest Camp Falls With Leading Protest Figures Arrested – Elizabeth Barber, Time

Tedenski izbor

reading-bus

And yet, since Rivlin was elected President, in June, he has become Israel’s most unlikely moralist. Rivlin—not a left-wing writer from Tel Aviv, not an idealistic justice of the Supreme Court—has emerged as the most prominent critic of racist rhetoric, jingoism, fundamentalism, and sectarian violence, the highest-ranking advocate among Jewish Israelis for the civil rights of the Palestinians both in Israel and in the occupied territories. Last month, he told an academic conference in Jerusalem, “It is time to honestly admit that Israel is sick, and it is our duty to treat this illness.”

Around Rosh Hashanah, the Jewish New Year, Rivlin made a video in which he sat next to an eleven-year-old Palestinian Israeli boy from Jaffa who had been bullied: the two held up cards to the camera calling for empathy, decency, and harmony. “We are exactly the same,” one pair read. A couple of weeks ago, Rivlin visited the Arab town of Kafr Qasim to apologize for the massacre, in 1956, of forty-eight Palestinian workers and children by Israeli border guards. No small part of the Palestinian claim is that Israel must take responsibility for the Arab suffering it has caused. Rivlin said, “I hereby swear, in my name and that of all our descendants, that we will never act against the principle of equal rights, and we will never try and force someone from our land.”

Israel’s One-State Reality – David Remnick, The New Yorker

***

Zaradi ljubega kulturniškega miru se denar deli po načelu vsakemu malo in tako ni več ustanove, ki bi se lahko ponašala z vsebinskimi presežki, saj so ti v veliki meri odvisni tudi od denarja. Galerije in muzeji tako nimajo dovolj denarja za odkupe dragih del, ne gostijo velikih razstav iz tujine, slabša je ponudba na glasbenih in gledaliških odrih.

Ali konkretneje: ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč, večinoma javnih, od katerih jih je zgolj likovni umetnosti namenjenih 72? Če nanje gledamo kot na stabilno zaposlitveno oazo, jih potrebujemo, iz zornih kotov zanimanja javnosti, pomena za družbo in gospodarnosti pa niti ne.

Ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč – Jožica Grgič, Delo

***

Medijske hiše so okužene s paraziti, ki se igrajo novinarje, so za to dobro plačani, njihov izplen pa bi bil na trgu — kjer vsi mediji z izjemo RTV Slovenija tudi so — tako mizeren, da bi jim še iz Ajpesa in Dursa stisnili focen. Verjamem, da so si številni z delom v preteklosti (ko pa vsekakor niso bili v takšni poziciji, kot smo sedaj mi) zaslužili svoje pozicije, vendar kako lahko sobiva v idiotski simbiozi delavcev neko podjetje, kjer nekateri uživajo vse pravice, ki pa so nedosegljivi privilegiji v očeh tistih, ki jih ne samo, da ne nimajo, temveč zanje še plačujejo?!?!?!

Sam še vedno verjamem v moč novinarstva, v dobre novinarje in dobre zgodbe. Verjamem, da se bodo na internetu nekateri znali prilagoditi. Če bi Guardian, ki ima z brezplačnim dostopom več bralcev kot plačljivi New York Times na spletu (pa je Anglija, koliko, petkrat manjša od ZDA?), danes zakasiral svojim bralcem vsebino, v katero toliko vlagajo, bi zlahka preživel (kot bi tudi YouTube).

Problem nastane, ko v zgodbe, novinarje in novinarsto ne verjamejo več sodelavci in ustvarijo delovno okolje, v kateri so najbolj brani in najbolj spoštovani novinarji katalizator favšije. Od bralcev pa prav ti, ki šimfajo in so favš, ne bi mogli biti dlje. Dol jim visi zanje.

Zbogom, tipkovnica – Jaša Lorenčič

***

As the world marked the 25th anniversary of the fall of the Berlin Wall, it was hard to sit here in Hungary and celebrate the end of Soviet-style communism. Looking at the actions of the Fidesz Government, it feels more like we are caught in a retro nightmare, and the whole system, or something like it, is starting up again.

The parallels to old-style communism are everywhere:

• the effort to control the media, which began as soon as Fidesz took power in 2010;
• the reduction of seats in Parliament and redrawing of voting districts in an attempt to ensure one-party rule;
• the special taxes on banks, telecoms, the media – businesses making what government officials bizarrely describe as an “unfair” profit;
• the nationalization of industries;
• the love affair with Moscow and criticism of Western Europe and America;
• the questioning of capitalism without proposing any reasonable alternative.

Along with all these maneuvers, there is also an apparent effort to create a new proletariat, a hard-working, underpaid underclass of people who must learn to enjoy Hungary, because they cannot afford to leave it.

Communism Is Dead, but Its Spirit Lives – Tom Popper, Budapest Business Journal

***

Letting kids who are behavior problems in schools grow up to become hoodlums and then criminals is no favor to them or to the black community. Moreover, it takes no more than a small fraction of troublemakers in a class to make it impossible to give that class a decent education. And for many poor people, whether black or white, education is their one big chance to escape poverty.

The people in the Obama administration who are pushing this counterproductive policy are not stupid. They are political, which is worse. They know what they are doing and they are willing to sacrifice young blacks to do it.

Racial Quota Punishment – Thomas Sowell, Townhall.com

***

Obstaja samo en nagon, ki ga je težje zatreti kot seksualnega: in to je nagon, da bi izpadli pametni.

Ni neverjetno, da so vsi hoteli videti ta video. Čudno bi bilo, če ga ne bi. Sex sells. Videli so ga tudi ljudje, ki jim sicer ne pride na misel, da bi gledali porniče, vendar so posnetek dojeli kot dokumentarec in s tem legitimirali svojo radovednost. Tudi prav.

Kar je zares neverjetno, so iz tega izpeljane intelektualne in moralne implikacije.

Najprej so bili tu skratka tisti, ki so v posnetku videli dokumentarno vrednost in iz njega polizali nekaj zimzelenih modrosti o katastrofalnem stanju v slovenskem šolstvu.

Ni perverzno seksati v šoli. Ni perverzno gledati seks v šoli. Ni perverzno skrivaj snemati seks v šoli. Perverzno je gledati seks v šoli in govoriti o šolstvu.

Seks v šoli – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

What it also proved is that elements of the Left are working hard to define new parameters for freedom of speech. You are free to speak so long as it doesn’t offend certain sensibilities, which of course amounts to no real freedom at all. I’m reminded of the old Puritan ethic that a human being had liberty only in so far as that liberty led them to salvation. Any practice of liberty that led away from God represented slavery to lies and was thus outlawed – for the good of the so-called sinner. Many on the Left imitate the very authoritarian mindset of the people on the religious Right that they claim to hate, likewise trying to safeguard their definition of freedom by eradicating contrary ideas. On the subject of abortion, the Left can enjoy that authoritarianism because contemporary society broadly agrees with them. But a day will come when they try to argue for something that proves unpopular and they, too, will be gagged. And I’ll be there to defend their right to say something that I disagree with.

Because the older you get the more you realise that just as important as your beliefs are your freedom to articulate them without fear. I guess maturity makes wet liberals of us all.

Oxford students shut down abortion debate. Free speech is under assault on campus – Tim Stanley, Daily Telegraph 

Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

Pričujoči članek je bil napisan novembra 2012 ter objavljen v 10. številki Razpotij, reviji humanistov Goriške (jesen-zima 2012). Ker v njem razgrnjeno razmišljanje danes (žal) ni prav nič manj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka, ga ob 96. obletnici prevrata objavljamo tudi na našem portalu.

***

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

Continue reading

Tedenski izbor

civilwar

Glasilo Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana, v zadnji številki sploh ne omenja drugih kandidatov na prihajajočih lokalnih volitvah. Seveda je v glasilu dovolj prostora namenjenega aktualnemu županu Zoranu Jankoviću in njegovim projektom, pri Transparency International ugotavljajo, da je publikacija za skoraj 55 odstotkov daljša od običajne take publikacije, zaznali so podobnost med oblikovnimi rešitvami v občinskem glasilu in v propagandnem gradivu liste Zorana Jankovića.

Jankovićevo glasilo se je znašlo v ‘sivi coni’ – Novica Mihajlović, Finance

***

Pope Francis isn’t the best thing to happen to the Gospel in our lifetime, just as he isn’t the best thing to happen to the global economy, politics, or ecumenism. He’d surely tell you that himself if you asked. He is, though—by his own admission—an example of a life lived in Christ, and of a sinner saved by a merciful God. His pontificate is a story worth retelling to our children and grandchildren, and more importantly one worth listening to carefully and with rapt attention. Not because its characters are played by the biggest stars, but because the writing is just so damn good.

Pope Francis is a Toxic Asset – Andrew M. Haines, Ethika Politika

***

To be sure, I had many other Evangelical apologetic heroes, who were not only outstanding scholars in their respective disciplines, but also good and decent people as well. In the case of this latter group, however, unlike the former, they were men and women of prayer, devotion, deep piety, and personal charity.  Because their Christian faith was not reducible to cerebral combat, they had an attractive manner and radiated a sense of joy, contentment, and real intellectual curiosity.  I wanted to be like them.

After I re-entered the Catholic world nearly eight years ago, I discovered a similar phenomenon. Some Catholic apologists were like the first group I had encountered as an Evangelical: they often had wonderful arguments, but ugly souls. They seemed perpetually angry, dismissing critics as blind fools motivated by bad faith.

Others, to my great joy, were like the latter group. They understood that evangelization is not just about introducing your neighbors to arguments in order to win them to Jesus; it is about introducing Jesus to your neighbors through one’s example so that they may be drawn in to listen to your arguments. This is what I believe Pope Francis is trying to teach the Church about the New Evangelization.

Reason Is More than Just Arguments – Francis J. Beckwith, The Catholic Thing

***

Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Samo ven! – N’Toko, Mladina

***

Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«

/…/

Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.

Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«

Socialistični pravni cement – Matej Avbelj, Iusinfo

***

Čakam odrešitelja – ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski – koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Lublana je še naprej bulana – Dejan Steinbuch, Finance

***

Težko se je tedaj znebiti vtisa, da puščajo sedanji »novi obrazi« za ohranitev ljubega miru na levi sredini razmeroma velik ljubljanski fevd padlega bivšega novega obraza namenoma nedotaknjen in v polnem obsegu, ne oziraje se na vse homatije v zadnjem letu in pol.  Kar bi moralo verjetno sprožiti kakšno neprijetno vprašanje o enakih vatlih, a ga morda niti ne bo.

Vsaj v nečem se ljubljanskemu in še kakšnemu »večnemu županu«  rahlo poznajo tegobe obdobja, ki je minilo med dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma. Zaradi občasno močno povišanih tonov proti praksam obstoječe politike je njihova javna navzočnost manj izrazita in bo bržkone tudi proslavljanje zmag manj bučno kakor nekdaj. Pa še kak njihov volivec bo ob vprašanju, komu je oddal glas, raje zamenjal temo.

Parcelice in veleparcela – Aleš Maver, Časnik

***

Mr Orban outlined his longer-term vision in a much-noted speech on July 26th in Baile Tusnade, in neighbouring Romania. Hungary, he explained, would become an “illiberal state”. Speaking admiringly of Russia, China and Turkey, he said Hungary would remain a democracy, and not reject liberal principles such as freedom of speech, but would be based on “a different, special, national approach”. The approach, say critics, was evident earlier this month when police raided the Budapest office of Okotars, an NGO that manages funds from Norway, Iceland and Liechtenstein, and confiscated computers and documents for alleged financial mismanagement. Okotars strongly denies the charge. The police raid was “completely unacceptable”, thundered Vidar Helgesen, Norway’s minister for Europe.

The show of force has sent shivers through Hungary’s non-profit sector. The EU had no comment, as the NGOs are funded by Norway. But Kate Byrnes, the deputy chief of America’s OSCE mission, demanded that Hungary allow NGOs to operate without “further harassment, interference or intimidation”, repeating earlier protests.

Orban the Unstoppable – The Economist

***

Po Mitchellovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in … Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije.”

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? “/…/ Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju.”

Če bi bila Slovenija vodena kot švicarski kanton … – Pogovor z ameriškim predavateljem Danielom Mitchellom, MMC

***

Očitno je, da so ti ljudje, izbrisani, mnogo pretrpeli, utrpeli so krivico. To mora biti popravljeno. Vendar pa naj se v to, prosim, ne vpleta Jožeta Pučnika. Znova sem prebral tisti njegov sporni govor, besedo za besedo, tako kot je o njem poročalo Delo. Ne vem točno, kaj je želel povedati. Vendar pa sem ga poznal. Ko Jože Pučnik reče, da je potrebno neko zadevo razrešiti »humano, socialno in pravno demokratično«, misli natanko to. O tem ste lahko prepričani. Bil je najbolj pokončna in pravična oseba, kar sem jih kadarkoli poznal. No, nekateri očitno mislijo, da je te besede izgovoril na izjemno ciničen način, kot kakšen SS-Obersturmbannführer, ki Zyklon B označi za »humano rešitev«. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem.
Zlo, ki ga povzročijo ljudje, jih preživi, dobro je pogosto pokopano z njihovimi kostmi. Prepričan sem, da je Božo Repe častivreden mož. In prav tako so vsi, vsi častivredni. Vsake toliko uživajo v blatenju, vendar to ne more omadeževati njih samih. Kajne?

Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu – intervju z Marcusom Pučnikom, Razpotja

***

Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora

Odnos ZZB NOB do zgodovine: primer Kitajske

ImageImage

 

Ob Dnevu boja proti okupaturju je Zveza združenj borcev NOB Slovenije povabila na glasbeno scenski spektakel z več kot petsto nastopajočimi z naslovom »Upor! Zavezniki v boju«, ki se je odvil včeraj zvečer v Centru Stožice. V poudarek širšemu zavezniškemu vidiku so na vabilu upodobljene zastave glavnih držav protiosne koalicije – Združenih držav Amerike, Sovjetske zveze, Velike Britanije, Francije in Kitajske – pri čemer pa ni težko opaziti očitne napake.

Kitajske na plakatu namreč ne predstavlja uradna kitajska zastava iz časa druge svetovne vojne temveč današnja. Ta je stopila v veljavo šele leta 1949, potem ko so komunisti zmagali v državljanski vojni in razglasili Ljudsko republiko Kitajsko. Omenimo naj še, da je slednja s svojo zastavo s strani mednarodne skupnosti bila priznana za legitimno predstavnico Kitajske šele leta 1971.

Glede na to, da je bilo pri Sovjetski zvezi upoštevano načelo zgodovinske natančnosti, saj je bila uporabljena sovjetska in ne morebiti današnja ruska zastava, se lahko le vprašamo čemu organizatorji niso enako ravnali tudi pri Kitajski. Je šlo “le” za veliko šlamparijo, izvirajočo iz zgodovinske nevednosti? Saj gre konec koncev le za “tam neko Kitajsko,” ki je v borbi proti silam osi izgubila okoli 2 milijona vojakov in desetkrat toliko civilnih življenj.

Ali pa se je maoistična zastava na plakatu znašla namenoma in so s tem organizatorji morda želeli podati neko globlje sporočilo? Morebiti celo povleči kakšno paralelo s svojim razumevanjem dogajanja med vojno v Sloveniji ali nakazati svoj model razumevanja “narodnoosvobodilnih gibanj” nasploh? V slednjem primeru se seveda ponuja kar nekaj možnih interpretacij, ki pa jih na tem mestu ne bomo razvijali dalje.

Tako ali drugače – deluje kot svojevrsten poklon Mao-Ce-Tungovemu boju, kakršnega bržkone niso pričakovali niti na veleposlaništvu Ljudske Republike Kitajske. V vsakem primeru pa gre tudi za nedopusten anahronizem, ki spričo pogoste anti-historične in politizirajoče drže vodstva ZZB NOB pravzaprav kaj dosti ne preseneča. Ob svoji neznanski občutljivosti na “spreminjanje zgodovine,”  kar radi očitajo drugim, bi morali toliko bolj paziti, da tega ne bi počeli sami.

Huda Jama ali strategija spoštljivega molka

Foto: Vlada RS

Foto: Vlada RS

Sedmega aprila je Tadej Troha v svoji kolumni – tem verjetno najbolj zgovornem, eruditskem in berljivem mešanju megle pri nas – izpostavil faux pas televizijskega kviza Moja Slovenija, ki je na neroden način in v neprimernem kontekstu izpostavil odkritje množičnega grobišča v Barbara rovu pri Hudi Jami.

Piše Troha:

Potem ko so tekmovalci pravilno uganili prvo iskano kulturno znamenitost, »Trubarjevo domačijo«, ter jo ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia tudi skoraj pravilno locirali na gigantskem zemljevidu Slovenije, je sledil naslednji izziv. »Zdaj pa drugi kraj, to pa je res kraj, ni znamenitost, čeprav ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let. Toliko v pomoč, poglejmo, kaj iščemo: _ _ _ _ _ _ _ _.«

V trenutku, ko se je na zaslonu izpisalo _ U _ A JAMA, je namreč postalo jasno: kraj v bližini Laškega, ki »ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let«, kraj, ki so se ga ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia zapodili iskat na gigantskem zemljevidu Slovenije ter se ob tem nadvse dobro zabavali, je – Huda Jama.

Troho je potrebno pohvaliti, da je na strnjen način izpostavil neprimernost takega postopanja s tako kočljivo temo.

Nadaljuje:

Jasno, šokantna je že sama domislica avtorja kviza, da Huda Jama nastopi kot nevtralen kraj med kraji. Kaj je zarojilo po glavi človeku, ki mu je to padlo na pamet, ne bomo nikoli vedeli in se tudi ni smiselno spraševati – odgovornost je namreč mnogo širša. Odgovoren je najprej tisti, ki je to vprašal, odgovoren je tisti, ki je izrekel pravilni odgovor, še bolj odgovoren zato, ker se v tistem trenutku ni ustavil, temveč je hitel spraševati, kje ta Huda Jama je, da jo bo našel na zemljevidu in dobil točke. Odgovorni so tudi vsi odgovorni, ki te šokantnosti niso prepoznali ter bodisi med snemanjem bodisi v montaži poskrbeli za – tokrat upravičeno – samocenzuro.

In takoj zatem dodaja: »A tu se odgovornost ne konča« … Seveda se ne konča – uganete, kdo je po Trohi dejansko odgovoren za trivializacijo Hude Jame? Ne, tokrat ni Janez Janša. Ste pa skoraj zadeli:

Prav v enaki meri so za odsotnost reakcije odgovorni tudi vsi člani tiste združbe, ki v zadnjih letih na Hudi Jami gradi svojo politično agendo ter se ne zadovolji z obsodbo tega zločina in zgodovinsko raziskavo, temveč ga pretvarja v mit, po katerem bi Hudo Jamo morali razumeti kot pratravmo slovenskega naroda, kot izvor skoraj fizično oprijemljive mračne energije, ki je povzročila moralni, posledično pa (v njihovi logiki) tudi ekonomski razpad države – pri čemer sistematično in brez racionalnih razlogov (vsaj pasivno) negirajo zgodovinska dejstva, denimo dejstvo, da med storilci in žrtvami v veliki meri sploh ni šlo za Slovence.

Kriva je torej, če poenostavimo za počasnejše bralce (navsezadnje pišemo za stran, na katero v nadpovprečnem odstotku zahajajo konservativni obiskovalci), slovenska desnica.

Continue reading

Od komunistov

05 1848 February, Vernet, Barricade, Rue Soufflot

Pred dnevi smo se spominjali obletnice rojstva štajerskega ljudskega pesnika Jožefa Lipolda (1786 – 1855), bolj znanega kot Lipold Rečiški, po imenu svojega rojstnega kraja Rečica ob Savinji. V mladosti je skladal brambovske pesmi – brambovci so bili neke vrste kmečka gverila proti Napoleonovi armadi, ki jo je vzpostavila avstrijska vojska pod nadvojvodo Karlom, bratom cesarja Franca I.

Lipoldov plebejski habsburški patriotizem se je skladal z veliko ljubeznijo do slovenske besede in ljudskih šeg. Njegov talent v kovanju stihov je opazil Anton Martin Slomšek, ki je izdal večino njegovih pesmi.

Med njimi je tudi pesmica Od komunistov, objavljena v Celovcu za novo leto 1850, torej tik po zaključku revolucionarnega leta 1848/1849 in le dve leti po objavi Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta.

Čeprav je bila izvorno objavljena v gajici, pa jo objavljamo v bohoričici, ker se nam zdi, da se lepo sklada z njenim tonom in slogom. S tem uresničujemo poslanstvo te strani, da promovira to staro in plemenito slovensko pisavo.

Şvet miſli ſi slo premetén,
od vſih ſtrani jako uzhén.
She vſak lenuh goſpod zhe bit,
vſak potepuh ſtrarino pit.

Kar pridni ſo pridelali
ſe komuniſtam laſtno sdi
ſaj, pravijo, vſi bratzi ſmo,
kar gleſhtamo je vſih blagó.

Kar ſi poerbal, tvoje ni,
to ſliſhi tud med vſe ljudí.
Kar ti v darilo ſi dobil,
boſh ravno tak med naſ delíl.

Tak vboshnih ljudi vezh ne bo,
vſi lehko tak bogati ſo.
Kar ſi prihraniſh, pridobiſh,
sopet med druge rasdeliſh.

Poſeſtva tvojiga vezh ni
kakor dosdaj pod kluzhami;
raslozhna ſtanov vezh ne bo,
tak komuniſti hozhejo.

Vſi ſo goſpodje in goſpé;
kaj s tiga bo, vſak lehko vé:
kedar posherto vſe blagó,
po tim ſromak tud vſaki bo.

Lenuh ni ſjal, tud nima shret
kar je pridelal priden kmet;
pokaj bi potepuh sapil
kar je goſpod ſi pridobil?

Meſtlan, tershan doſt truda ma,
ki rokodeli, barantá;
naj vshiva kar pridelal je,
ne potepuh ki krisham gre.

Na kmete ſe snaſhajo,
de tumpzi s njim potegnejo;
alj Bog je kmetu glavo dal,
de bo goljfijo berſh ſposnal.

Katolſhka véra naſ uzhí
de Bog talente rasdelí,
da enmu dva, pa drugmu pet,
ne vſakmu enga, ne deſét.

O komuniſt, poberi ſe!
Tvoj nauk ſlepá is pekla je,
ljubesin Bog od naſ shelí,
ne pa oropati ljudí.

Le pridno radi delajmo,
in vbogim pa pomosimo;
to naſ uzhi kerſhanſki nauk,
to je ſrezhnih ljudi opravk.