Nemška konservativna revolucija in preseganje ”Interregnuma”

Nemška konservativna revolucija je eno izmed tistih intelektualnih gibanj, ki še dandanes burijo duhove in to tako zaradi povezanosti nekaterih njenih predstavnikov z nacizmom, kot tudi zaradi idej, ki so dandanes morda celo bolj aktualne kot so bile v času Weimarske republike. Pri tem posebej velja omeniti idejo o zatonu Zahoda in determiniranosti zgodovine Oswalda Spenglerja; zgodovinsko pogojenost tubiti Martina Heideggerja, ki preko del Aleksandra Dugina kroji diskurz Kremlja; idejo o pojmu političnega in pluriverzumu Carla Schmitta; ter idejo o tem, da tehnika ni nevtralna in poseduje svoj lasten jezik. Vse te ideje in koncepti kažejo na to, da so bili intelektualci, ki se jih dandanes omenja kot del t.i. konservativne revolucije, pretanjeni opazovalci sveta okoli sebe in so nekatere poti razvoja modernosti videli z izredno ostrimi očmi, kar je prispevalo tudi k temu, da dandanes njihova »publika« ni omejena zgolj na desnico, temveč tudi na nekatere kroge postmoderne levice. Spoprijem s krizo svoje dobe, pogosto s pomočjo filozofije zgodovine, je nekako tudi tisti kriterij, ki je vodil uvrstitev avtorjev pod termin »konservativna revolucija«. Ta namreč v svojem času ni obstajala kot neko enotno gibanje, čeprav so na primer trije pomembni predstavniki tega gibanja Carl Schmitt, Martin Heidegger in Ernst Jünger vodili obsežno korespondenco, Termin se je prvič pojavil z doktorsko disertacijo švicarskega filozofa Armina Mohlerja na baselski univerzi z naslovom Glavna teza pa je bila, da je porazsvetljensko obdobje Evrope nekakšen »interregnum«: ”Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva ter impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.” Filozofija zgodovine ter ostali poskusi razumevanja sodobnega stanja so torej ključni za konservativno revolucijo, kot jo je definiral Armin Mohler in kakršno poznamo danes. Drugo pomembno opazko k naravi konservativne revolucije je dal zgodovinar Jeffrey Herf in sicer, da gre za mislece, ki so želeli sodoben nacionalizem, ki bo osvobojen pruskega konservativizma. V pričujočem eseju bom na kratko opisal t.i. konservativno revolucijo ter njen poskus razumevanja in preseganja moderne dobe.

 

 

Nietzschejanska desnica

 

  Možnih je sicer več pristopov za opis idejnega bistva konservativne revolucije, toda verjetno najpomembnejši izvor in vpliv lahko najdemo pri filozofu Friedrichu Nietzscheju. Izraz konservativna revolucija je prvič uporabil pisatelj Thomas Mann za opis Nietzscheja, čeprav je od Nietzscheja do konservativne revolucije kar dolga pot. Najprej velja omeniti, da Nietzsche osebno nikakor ni bil naklonjen ne nacionalizmu, ne kakršnemu koli kolektivizmu, poleg tega pa tudi nemškega naroda ni ravno čislal. A vendar je njegova kritika modernosti in modernih idej, meščanskega življenja ter težnje po udobju srednjega sloja tisto, kar so predstavniki konservativne revolucije z veseljem povzemali. Tudi oni so bili namreč razočarani nad tokom nemške zgodovine od združitve naprej, kar povzema odnos, ki sta ga do združitve Nemčije zavzela Wagner in Nietzsche. Oba sta namreč združitev Nemčije pričakala z navdušenjem, a sta namesto družbe, ki bi ustvarjala mite in bila zmožna velikih umetniških dosežkov, dočakala zmago meščanstva, vere v napredek in smešne zgodovinske zavesti, kar je posebej Nietzscheja vodilo v ostro kritiko združene Nemčije. Tukaj se tudi vidi oster obrat od Hegla, ki ga lepo ilustrira izjava Carla Schmitta, da lahko naznani Heglovo smrt. Če je Hegel videl v ustavni pruski monarhiji pravi napredek in celo možnost konca zgodovine, se je ta pozicija zdela konservativnim revolucionarjem smešna (če ne zaradi Nietzscheja, pa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni svetovni vojni in stvarjenja šibke in osovražene Weimarske republike). Za konservativno revolucijo je bilo tako nemogoče pristajati na prejšnjo heglovsko paradigmo in Nietzschejeva kritika raznih filozofskih smeri jim je prišla izredno prav. Najprej pa si poglejmo, kakšen odnos do sodobnosti so dejansko zavzeli.

 

Spengler in Jünger – spoprijem z modernostjo

 

  Najbolj znana dela konservativnih revolucionarjev so imela naravo filozofije zgodovine ali klica k stvarjenju nove forme. Posebej velja omeniti dve deli, in sicer Delavec Ernsta Jüngerja ter Zaton zahoda Oswalda Spenglerja, v katerih sta poskusila analizirati potek zgodovine. Pomenljiva pri odnosu do sodobnosti sta predvsem začetka obeh del. Junger namreč v duhu zgoraj opisanega odnosa do meščanstva in modernosti piše, da ta doba razuma nikakor ni bila ukrojena za nemško postavo, Spengler pa piše v predgovoru k drugi izdaji Zatona zahoda, da je njegovo delo nekaj, kar bo kljub bedi in odvratnosti teh let moč s ponosom imenovati nemška filozofija. A oglejmo si najprej, kaj je bila poanta obeh del in kako sta poskušala razumeti svojo lastno dobo. Najprej se ozrimo k Oswaldu Spenglerju ter zlasti k njegovemu monumentalnemu delu Zaton zahoda, v katerem je avtor s pomočjo primerjave civilizacij poskušal napovedati tok, ki ga je ubrala zahodna oz. faustovska civilizacija. Spengler je namreč vsaki civilizaciji pripisoval svoj lasten duh. Tako je antično civilizacijo imenoval za apolonično, zahodno za faustovsko, bizantinsko – arabsko za magično itd.. Vsaka civilizacija ima po Spenglerju svoj lasten specifičen duh, ki se kaže v najrazličnejših področjih od umetnosti do oblik matematike, ki jih kaka civilizacija razvija. Če je klasično civilizacijo oz. kulturo najbolje predstavljala plastika oz. kiparstvo je zahodno civilizacijo najbolj zaznamovala glasba, saj je imela neko težnjo k neskončnosti, ki jo je Spengler imel za izrazito zahodno, faustovsko. Prav iz tega duha naj bi po Spenglerju izvirala težnja zahodnjakov po raziskovanju in potovanju. Druga pomembna teza Spenglerjevega dela pa je razlikovanje med kulturo in civilizacijo. Kultura naj bi predstavljala mladost, znotraj katere je kultura zmožna velikih umetniških in civilizacijskih dosežkov, civilizacija pa nasprotno predstavlja ekspanzijo, ki se posebej kaže skozi pojav Cezarjev. Klasična antična civilizacija je tako po Spenglerju svoje obdobje kulture imela v času klasične Grčije, medtem ko je obdobje civilizacije po Spenglerju predstavljalo rimsko cesarstvo. Po njegovem mnenju je zahod svoj prehod iz kulture v civilizacijo izvedel s francosko revolucijo, kar je vodilo tudi h koncu velike filozofije in umetnosti. Spengler je namreč klasicizem štel za zadnje veliko umetniško gibanje, romantiko pa za čas ko se duša (civilizacije) spomni svoje mladosti, tj. srednjega veka. S tistim trenutkom pa duša civilizacije ostari. Velika umetnost ni več možna, filozofija pa se v veliki meri usmeri zgolj v zgodovino filozofije. Spengler je zato spodbujal mlade naj si raje kot ukvarjanje z filozofijo izberejo tehniko ali gospodarstvo. V času, ko je Spengler pisal Zaton zahoda, je še gojil upanje, da bo Nemčija lahko prevzela vlogo Rima za zahodno civilizacijo, a je kasneje tudi to upanje opustil in v delu Človek in tehnika leta 1932 zapisal, da so vse velike kulture veliki porazi. Tukaj se kaže tudi dokončna zavrnitev liberalne in razsvetljenske vere v napredek kot sekularne različice krščanske eshatologije.

Ernst Jünger

  Ernst Jünger je do tovrstne problematike zavzel drugačno stališče kot Spengler, saj njegovo delo Delavec nakazuje vznik nove forme oz. lika in sicer Delavca, ki naj bi nastopil kot glavni akter zgodovine po meščanu. Za Delavca je po Jüngerju nujno, da zavrne meščanske vrednote in predvsem metode nastopa na odru zgodovine. Lik delavca lahko znotraj Jüngerjevega opusa razumemo kot nadaljevanje lika vojaka oz. natančneje neznanega vojaka, ki ga je razvil predvsem v svojem delu V jeklenih nevihtah (In Stahlgewittern). A med njima kljub podobnosti obstaja bistvena razlika. Oba sta namreč produkta tehnologije, vendar je vojak njen subjekt medtem ko se delavec z njo aktivno identificira ter jo sprejme kot sredstvo, ki bo izničilo razlike med razredi, vojno in mirom ter vojaki in civilisti. Delavec je tako nekdo, ki ne le sprejema tehnologijo, temveč tudi govori njen jezik in je kot tak nosilni lik nove dobe, ki bo vzniknila prek totalne mobilizacije. Delavec po Jungerju ni zgolj pripadnik delavskega razreda, niti ni zgolj človek, ki dela, temveč je delavec v metafizičnem smislu, nekdo, ki nosi delo kot univerzalni zakon sveta. Jungerjevo delo o delavcu so poskušali brati tako skozi nacionalistična očala, kot tudi skozi očala razrednega boja, saj je glavni sovražnik delavca meščan, a je Jünger vselej vztrajal, da gre delavca videti, kot planetarni pojav. Kljub temu pa se je Jünger kasneje oddaljil od svojega stališča glede delavca, kot tudi od svojega sprejemanja tehnike. Tako izkušnja nacizma kot tudi vpliv njegovega brata Georga Friedricha Jüngerja sta vplivala na delo Na marmornih čereh kjer je začel razvijati svojo figuro Anarha, suverenega posameznika, ki se odmakne v nekakšno notranjo emigracijo in tako oddalji od despotizma. Tukaj se vidi tudi Jungerjevo sprejetje tehnologije, ter predvsem likov Delavca in Vojaka kot titanskih, ki so v uporu proti bogovom, kar vodi do nihilizma. Junger je tako preko upornika iz dela Na marmornih čereh do Anarha v Eumeswilu razvil držo posameznika, ki živi v svetu a je nedotaknjen od nihilizma družbe, ki ga obkroža. Na tej točki Junger tudi omili svojo držo do krščanstva ter gre iskati seme njegove spreobrnitve v katolištvo pri starosti 101 leto. V svojem delu Mir, ki ga je napisal med letoma 1942 in 1943 je namreč zapisal: ”Človek ne sme nikoli pozabiti, da so podobe, ki ga sedaj strašijo potegnjene iz njegovega srca. Goreči svet, požgane hiše, uničena mesta, steze uničenja so kakor gobavost čigar bacili se dolgo časa kopičijo znotraj preden se pokaže na površju. To, kar se sedaj kaže navzven, so najgloblje notranje človeške stvari. Zatorej more duhovna odrešitev biti prva in zgolj njen mir lahko prinese blagoslov, ki je predhoden krotenju strasti človeških mislih in src.’‘ Junger se je na tej točki zavedel uničevalne moči nihilizma modernosti, a pred njegovo pozno spreobrnitvijo je glavno sredstvo spoprijema z modernostjo videl v notranji emigraciji, kar ga je močno ločilo od Spenglerja, ki je zagovarjal, da je potrebno svoje življenje posvetiti zgodovini.

 

Zavračanje liberalizma

 

Ena izmed prvin konservativne revolucije, ki bi bila modernemu bralcu morda najbolj tuja, je globoko zavračanje liberalizma in napredka. Ta spoprijem z modernostjo so tako izvršili tudi Carl Schmitt, Martin Heidegger, Arthur Moeller van den Bruck, Stefan George in ostali. V veliki meri ga lahko pripisujemo  Nietzschejevemu zavračanju modernih idej, z izjemo pri Carlu Schmittu, ki je kot katoliško formiran učenjak, svoje pozicije dolgoval tudi katoliškim tradicionalistom kot sta Joseph de Maistre ter Juan Donoso Cortes. Schmitt je kot filozof politike in prava dandanes najbolj poznan sicer po striktno strokovnih tekstih, a njegovi eseji O pojmu političnega in Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma jasno kažeta na njegovo zavračanje liberalizma. Če ne drugače, vsaj kot šibkega in tudi ne končnega sistema. Schmitt se je zavedal, da lahko liberalizmu in parlamentarizmu z vero v diskusijo doba odzvoni tako kot je odzvonila monarhiji, hkrati pa je tudi pokazal možnosti definiranja političnega, ki bi bilo ločeno od navezave na (liberalno) državo. Politično je namreč Schmitt razumel predvsem kot razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in tako za obstoj političnega življenja predvideval obstoj pluriverzuma, se pravi obstoja različnih enot (držav), kar je bilo nasprotno takratni liberalni doktrini prehoda od manjšega k večjemu, kar bo nekoč vodilo tudi do združenja celotnega človeštva. Temu je nasprotoval tudi Heideggerjev pogled o zgodovinski pogojenosti tubiti, ki je vodil do podobnih zaključkov kot Schmittov pojem političnega in Spenglerjev pojem civilizacije, se pravi do zavračanja univerzalizma. Pri zavračanju liberalizma in s tem tudi Weimarske republike pa so nekateri predstavniki konservativne revolucije prešli tudi do podpore nacionalsocializmu. Vpliv na režim so sicer imeli praktično vsi – tukaj se velja spomniti Jungerjeve krilatice, da imajo metki in knjige lastne usode – a vendarle so šteli Oswalda Spenglerja za svojega predhodnika vsaj do njegove kritike nacizma v knjigi Jahre der Entscheidung (Čas odločitve). Podobno  pa je nacistični režim neuspešno ”dvoril” tudi Ernstu Jüngerju in Stefanu Georgeu. Sodelovanje so nato pridobili s strani Carla Schmitta in Martina Heideggerja, pri čemer se lahko vprašamo koliko je šlo pri tem za oportunizem ali za dejansko ideološko prepričanje, čeprav se vsaj pri Heideggerju od objave črne beležke tehtnica nagiba v prid slednjemu. Konservativna revolucija tako sicer nosi del krivde za idejni vzpon nacizma, a vendar je iz njenih vrst izšel tudi upor proti režimu. Med drugim je bil član kroga Stefana Georgea tudi grof Claus von Stauffenberg.

 

Zaključek

 

  Konservativno revolucijo lahko jasno razumemo kot desničarski oz. konservativni upor proti meščansko – liberalni civilizaciji 19. in zgodnjega 20. stoletja ter kot znanilko nove, post-liberalne civilizacije. Modernost in liberalizem sta sicer preživela 20. stoletje in sta še dandanes obraz zahodne civilizacije, a se vendar ne gre slepiti, da nismo priča globalnim spremembam. Globalizacija, ki jo lahko razumemo v smislu Spenglerjevega „cezarizma“, z ZDA na čelu precej dobro kaže kulturno izmučeni Zahod, ki mu vse bolj konkurirajo ostale velesile. Pojav interneta kot nove oblike komunikacije nam razodeva moč in problematičnost tehnike. Spremembe, ki smo jim priča, nam morda nakazujejo pot v novo, postmoderno dobo. Nekateri predstavniki konservativne revolucije so jo že napovedovali in tudi vplivali na tako imenovano postmoderno misel – tudi levičarsko – posebej z vidika njene kritike modernosti. To nam kaže, da je ta misel še dandanes aktualna, ne glede na njeno spornost.

Advertisements

Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Še o konservativnosti in liberalizmu

Nekaj mesecev je preteklo odkar je zelo zanimiva in relevantna razprava o odnosu med konservativizmom in liberalizmom začasno potihnila. Prispevku, ki sem ga bil objavil oktobra, je sledila vrsta kvalitetnih zapisov, pri čemer je posebno vrednost imelo dejstvo, da je vsak izmed njih obravnavani odnos motril iz drugačnega gledišča in pristopal do njega na izviren način.

edmund-burke

Ker razprava nikakor še ni izčrpana, sem se odločil, da ji s pomočjo krajšega prispevka skušam dati malce novega zagona. Moj glavni cilj bo – poleg dodatne pojasnitve nekaterih lastnih tez ter opomb k njihovi kritiki – podati nekaj možnih iztočnic za nadaljnjo razpravo.Zato bom najprej vnovič izpostavil temeljne teze mojega zapisa. Temu bo sledila dodatna razlaga tistih vidikov, ki so bili morda premalo jasno razdelani, pri čemer se bom navezal predvsem na izvrsten članek pisca Bonalda, ki je bil v veliki meri odziv na moje pisanje. Preko navezave na nekatere Bonaldove pomembnejše uvide in nadaljnjega razdelave svojih tez bom nato skušal razviti širše razmišljanje, ki ga želim nasloviti nanj ter na vse (potencialno) sodelujoče v razpravi.

Continue reading

Tedenski izbor

branjevka

Everybody who is on the Internet is subject to insult, trolling, hating and cruelty. Most of these online assaults are dominance plays. They are attempts by the insulter to assert his or her own superior status through displays of gratuitous cruelty toward a target.

(…)

Clearly, the best way to respond is to step out of the game.

(…)

Historically, we reserve special admiration for those who can quiet the self even in the heat of conflict. Abraham Lincoln was caught in the middle of a horrific civil war. It would have been natural for him to live with his instincts aflame — filled with indignation toward those who started the war, enmity toward those who killed his men and who would end up killing him. But his second inaugural is a masterpiece of rising above the natural urge toward animosity and instead adopting an elevated stance.

Conflict and Ego – David Brooks, The New York Times

***

Tehnologija nam je omogočila, da stojimo sredi dvorane zrcal in povsod vidimo samo sebe. V resnici pa nas internetni algoritmi delajo osamljene in nevarne, ker večajo naš narcisizem s tem, da odstranijo ves svet, ki ni kot mi. Okrepijo lastnosti, ki jih imamo. In ker se v osami in anonimnosti interneta prej pokažejo slabe lastnosti, okrepijo njih.

Drugačno mnenje je šok. V svetu, ki je ves kot jaz, nenadoma zagledamo košček nejaza in srd je strahoten, treba ga je odstraniti, takoj! Grožnje in trolanje postajajo norma. Sodobna komunikacija ni več pogovor, marveč je postala eksorcizem.

Dvorana zrcal – Miha Mazzini, Siol.net

***

There’s much to the view of Punxsutawney as purgatory: Connors goes to his own version of hell, but since he’s not evil it turns out to be purgatory, from which he is released by shedding his selfishness and committing to acts of love.

(…)

Ultimately, the story is one of redemption, so it should surprise no one that it speaks to those in search of the same. But there is also a secular, even conservative, point to be made here. Connors’s metamorphosis contradicts almost everything postmodernity teaches. He doesn’t find paradise or liberation by becoming more “authentic,” by acting on his whims and urges and listening to his inner voices. That behavior is soul-killing. He does exactly the opposite: He learns to appreciate the crowd, the community, even the bourgeois hicks and their values. He determines to make himself better by reading poetry and the classics and by learning to sculpt ice and make music, and most of all by shedding his ironic detachment from the world.

A Movie for All Time. Tomorrow and tomorrow and tomorrow, Growdhog Day Scores – Jonah Goldberg, National Review

 ***

For conservatism is about national identity. It is only in the context of a first-person plural that the questions – economic questions included – make sense, or open themselves to democratic argument.

Such was the idea that Edmund Burke tried to spell out 200 years ago. (…) Political wisdom, Burke argued, is not contained in a single head. It does not reside in the plans and schemes of the political class, and can never be reduced to a system. It resides in the social organism as a whole, in the myriad small compromises, in the local negotiations and trusts, through which people adjust to the presence of their neighbours and co-operate in safeguarding what they share. People must be free to associate, to form “little platoons”, to dispose of their labour, their property and their affections, according to their own desires and needs.

But no freedom is absolute, and all must be qualified for the common good. Until subject to a rule of law, freedom is merely “the dust and powder of individuality”. But a rule of law requires a shared allegiance, by which people entrust their collective destiny to sovereign institutions that can speak and decide in their name. This shared allegiance is not, as Rousseau and others argued, a contract among the living. It is a partnership between the living, the unborn and the dead

(…)

In other matters, too, it is not the economic cost that concerns the conservative voter but the nation and our attachment to it. Not understanding this, the government has embarked on a politically disastrous environmental programme. For two centuries the English countryside has been an icon of national identity and the loved reminder of our island home. Yet the government is bent on littering the hills with wind turbines and the valleys with high speed railways. Conservative voters tend to believe that the “climate change” agenda has been foisted upon us by an unaccountable lobby of politicised intellectuals. But the government has yet to agree with them, and meanwhile is prepared to sacrifice the landscape if that helps to keep the lobbyists quiet.

Identity, family, marriage: our core conservative values have been betrayed – Roger Scruton, The Guardian

***

I write because I am one of many children with gay parents who believe we should protect marriage. I believe you were right when, during the Proposition 8 deliberations, you said “the voice of those children [of same-sex parents] is important.” I’d like to explain why I think redefining marriage would actually serve to strip these children of their most fundamental rights.

(…)

The definition of marriage should have nothing to do with lessening emotional suffering within the homosexual community. If the Supreme Court were able to make rulings to affect feelings, racism would have ended fifty years ago. Nor is this issue primarily about the florist, the baker, or the candlestick-maker, though the very real impact on those private citizens is well-publicized. The Supreme Court has no business involving itself in romance or interpersonal relationships. I hope very much that your ruling in June will be devoid of any such consideration.

Dear Justice Kennedy: An Open Letter from a Child of a Loving Gay Parent – Katy Faust, Public Discourse

Continue reading

Biti konservativec – primer Louisa de Bonalda

Na internetnem portalu Kritika konservativna je bilo objavljenih že več tehtnih prispevkov o konservativni politični misli. Pozorni bralec je medtem gotovo že ugotovil, da definicija konservatizma nikakor ni nekaj preprostega. Kot sem že skušal pokazati v svojem prispevku, je prav ta »izmuzljivost« ena od bistvenih atributov konservatizma, ki zavrača ozko ideološko mišljenje.

V pričujočem prispevku se bomo skušali bistvu konservatizma približati na drugačen način in sicer prek prikaza življenja in dela enega izmed velikih konservativnih mislecev in državnikov. Naš case study bo »soimenjak« avtorja teh vrstic, francoski plemič Louis de Bonald. Bonald je v slovenskem prostoru, a tudi širše, praktično neznan avtor, čeprav prav njegova dela nedvomno predstavljajo enega izmed vrhuncev francoske protirevolucionarne misli. Zato si gotovo zasluži nekoliko podrobnejšo predstavitev. Iz našega stališča je zanimiv posebno zato, ker predstavljajo tako njegovo zasebno življenje kot javno delovanje enovito celoto (za razliko od denimo njegovega sodobnika Chateaubrianda), ki nam lahko poda dober uvid v to, kaj pravzaprav praktično pomeni biti konservativec.

bonald

Continue reading

Tedenski izbor


reading-stairs

Across Eastern Europe, local oligarchs and investment groups — some directly connected to their countries’ political leadership — are snapping up newspapers and other media companies, prompting deep concerns among journalists and others about press freedom.

It is just one of an array of developments across the region raising questions, a quarter century after the fall of the Berlin Wall, about progress toward Western standards of democracy and free speech. As in Russia, there are increasing worries about a potentially dangerous concentration of power in the hands of people who have managed to acquire both wealth and political influence and are increasingly extending their control to media outlets.

Oligarchs of Eastern Europe Scoop Up Stakes in Media Companies – Rick Lyman, The New York Times

***

Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih v slovenskih sindikatih je po podatkih državnega statističnega urada avgusta letos obsegala 2.445 evrov. Za primerjavo: povprečna slovenska bruto plača je avgusta letos dosegla 1.517 evrov.

Plačni rekorderji so po podatkih iz baze GVIN v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva, ki ga vodi Zvonko Vukadinovič. Lani je povprečna bruto plača v tem sindikatu, ki sicer zaposluje pet ljudi, znašala 5.071 evrov bruto. Med prvo deseterico najbolje plačanih sindikalistov se uvršča tudi Sviz Branimirja Štruklja s povprečno plačo 2.607 evrov bruto. Ob tem povejmo, da več kot 2.600 evrov zasluži le 10 odstotkov najbolje plačanih v državi.

Razkrivamo: sindikalisti med slovenskimi plačnimi rekorderji – Jurij Šimac, Jure Ugovšek, Finance

***

You can’t succeed in politics if you give too much appearance of despising the low arts by which we govern ourselves. Fastidious distaste for the roughness and meanness of political life may work in a seminar room, but it’s fatal on the campaign trail.

This distaste is common among people who’ve enjoyed success outside of politics, in academia or journalism or business, and who go into politics with the reasonable assumption that the prestige they achieved in their former profession should automatically transfer into politics. It doesn’t. People who think they’re entitled to standing—because they are brainy, rich, or famous—almost always lose. They forget you earn your standing, you are not entitled to it. That’s the best thing about democracy, the single reason why we’re not yet entirely governed by wealthy oligarchs.

I may have come into politics with an unacknowledged condescension toward the game and the people who played it, but I left with more respect for politicians than when I went in. The worst of them—the careerists and predators—you find in all professions. The best of them were a credit to democracy. They knew the difference between an adversary and an enemy, knew when to take half a loaf and when to insist on the whole bakery, knew when to trust their own judgment and when to listen to the people.

 I Wish Someone Had Told Me This Before I Became a Politician – Michael Ignatieff, The New Republic

***

Dejstvo je, da je ta družba, ta politična nomenklatura, ta slovenska levičarska falanga spravila SDS na rob propada. Bolj kot s političnimi metodami – legitimnimi ali nelegitimnimi, obsojanja ali skomiganja z rameni vrednimi – pa jim je to uspelo s psihološko vojno proti njihovemu karizmatičnemu voditelju. Pravilno so domnevali, da se mu bo nekega dne utrgalo in da bo pri tem nastal vtis, da ni poti ne nazaj ne naprej.
Odnos politike in javnosti do SDS – in obratno! – je vseh dvajset let nekakšna samouresničujoča se prerokba. Dogaja se to, kar hočejo drugi – oni pa ostajajo na svoji liniji.

Na svoji liniji: edini možni reset SDS – Marko Crnkovič, Požareport

***

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več.

(…)

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači. Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Spomini na neko resetiranje – Žiga Turk, Čas-opis

***

But modernisers have two great faults. The first is to assume that what is modern is inevitable. Soviet Communism was modern once, and part of its power lay in its claim that it was inevitable. It wasn’t, and now it is dead.

The second is to equate modernity with virtue and so to treat its critics as moral inferiors. In Britain, the saga of same-sex marriage is a classic case. Parts of the Western world are heading in that direction: “therefore” it must be welcomed: “therefore” its opponents are bigots: “therefore” they should be virtually disqualified from public office.

All those “therefores” are wrong. A moderate conservative approach would try to balance the age-old, universal view that marriage is between a man and a woman with tolerance of homosexual relationships. This balance was achieved by civil partnerships, but violated by the way that Mr Cameron casually imposed gay marriage. His approach insulted settled beliefs, and therefore wounded him politically more than people like to state directly. In times of wrenching economic change, social conservatism (not to be confused with social authoritarianism) helps reassure people. Instead, we have had doctrinaire, finger-wagging modernism from a party that calls itself Conservative. And, broadly speaking, the better off and better educated have been lecturing the less fortunate. Again, a reason to edge towards Ukip.

Ukip’s Rochester win shows voters no longer trust the main parties – Charles Moore, Daily Telegraph

***

On a une gauche européenne sociale qui préfère parler de politiques publiques (policies) plutôt que de politique (politics). Ce discours-là ne peut pas battre la Manif pour tous. Beaucoup de gens sont heurtés par la société de la rentabilité dans laquelle on vit, une société du chiffre où on évalue les enfants dès 3 ans. Les conservateurs de la nouvelle génération proposent une vision du monde philosophiquement contre-révolutionnaire mais qui répond à ces aspirations-là, en rejetant le productivisme, le consumérisme, et l’économie inféodée à la finance. Ils trouvent écho dans la société. Mais il y a aussi une France qui ne supporte plus de vivre dans la société d’Eric Zemmour. Qui parle pour cette France-là? Qui s’insurge ? Être à gauche, ça ne consiste pas, comme le décrit la Manif pour tous, à être un libéral-libertaire fanatique de GPA et désireux de vendre des bébés sur Internet à des consommateurs américains. Il y a la place pour un mouvement républicain qui s’appuie sur les idéaux égalitaires. La République n’est pas qu’un bataillon de CRS filmé par BFM TV : au-delà du maintien de l’ordre, la République c’est aussi la générosité.

Gaël Brustier: “La Manif pour tous est un combat pour l’hégémonie culturelle” – Mathilde Carton, Les In Rocks

 

***

Across the United States and Europe, sexual partnerships between persons of the same sex are being legally recognized as “marriages,” thus abolishing in law the principle of marriage as a conjugal union and reducing it to nothing other than sexual or romantic companionship or domestic partnership. The unavoidable message is a profoundly false and damaging one: that children do not need a mother and a father in a permanent complementary bond.

To insist on the truth that neither mothers nor fathers are expendable is not to dishonor anyone.

Marriage and the Black Family – Jacqueline C. Rivers, Public Discourse 

***

If your go-to image of a student is someone who’s free-spirited and open-minded, who loves having a pop at orthodoxies, then you urgently need to update your mind’s picture bank. Students are now pretty much the opposite of that. It’s hard to think of any other section of society that has undergone as epic a transformation as students have. From freewheelin’ to ban-happy, from askers of awkward questions to suppressors of offensive speech, in the space of a generation. My showdown with the debate-banning Stepfords at Oxford and the pre-crime promoters at Cambridge echoed other recent run-ins I’ve had with the intolerant students of the 21st century. I’ve been jeered at by students at the University of Cork for criticising gay marriage; cornered and branded a ‘denier’ by students at University College London for suggesting industrial development in Africa should take precedence over combating climate change; lambasted by students at Cambridge (again) for saying it’s bad to boycott Israeli goods. In each case, it wasn’t the fact the students disagreed with me that I found alarming — disagreement is great! — it was that they were so plainly shocked that I could have uttered such things, that I had failed to conform to what they assume to be right, that I had sought to contaminate their campuses and their fragile grey matter with offensive ideas.

Free speech is so last century. Today’s students want the ‘right to be comfortable’ – Brendan O’Neill, The Spectator

 

***

Pornography is an act of disgust, for by visually isolating the sexual organs for the sake of stimulus and libidinous pleasure, it places its viewer in contact with the genitalia considered as objects unto themselves. Once the desire for physical pleasure evoked by the visual stimulus of genitalia is satisfied, the genitalia lose their “erotic light” and reassume their status as organs with functions quite apart from that of sexual gratification. They become disgusting.

Thus the faces of pornography and pornographic advertising are usually sneers, and expressions of lust tend to mimic a barely suppressed nausea. Within the pornographic, Eros never smiles, never laughs, never plays — she is busy holding down and warding off disgust by the force of sexual arousal. The sin of pornography is not that it makes sex too free and casual, but that it makes it something serious — a suppression of disgust that is doomed, at the end of the day, to return to it. The tragedy of pornography is not that it makes men and women lust after each other, but that it makes them disgusted by the images of each other.

Are the Genitals Beautiful? – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Molti dei triestini in platea non sono mai entrati nel teatro della Kulturni Dom, sono quelli che, come me, stanno seguendo la scena con un occhio ai sottotitoli. L’effetto è ancora più straniante perché non viene giustificato, lascia credere l’incredibile e, al tempo stesso, mostra l’occasione perduta: quindi avremmo potuto fare così? Parlarci? Dialogare? Trieste, una città in guerra è uno spettacolo concepito in occasione del centenario, ma di fatto, grazie all’intuizione del giovane regista Igor Pison, i due testi di Marko Sosič e Carlo Tolazzi sono stati manipolati e fusi in una pièce sul linguaggio. A Trieste la Grande Guerra è stata solo l’esordio di un conflitto che le due comunità autoctone hanno condotto e, potremmo dire, interpretato per tutto il Novecento. L’italianizzazione coatta degli sloveni, le foibe titine, la divisione in zona A e zona B, le manifestazioni contro il bilinguismo, e sempre l’ombra della cortina di ferro alle spalle del Carso e la possibilità che la paranoia si trasformi in odio personale; possibilità la cui soluzione ottimale è stata una surreale convivenza tra estranei.”

Trieste, città in guerra. Dialogo sul palco tra italiani e sloveni – Mauro Covacich, Corriere della Sera

***

Naj se torej omejim le na nekaj vtisov, kot so se mi porajali ob nedeljskem spremljanju njegove posvetitve v stolnici sv. Nikolaja. Njena najopaznejša značilnost je bila, da so razen v vznesenih obrednih obrazcih skoraj scela umanjkale velike besede. Kako drugače kot pred slabima dvema desetletjema, ko smo bili še mladi petelinčki in smo za velike praznike namesto nevpadljive pridige patra Zoreta na Tromostovju poslušali med oboki iste stolnice, v kateri so ga sedaj posvetili, rafale težkih misli in izjav ter imeli o vsaki izmed njih občutek, da izraža ravno tisto, kar nas trenutno najbolj žuli. Šele čez veliko časa smo se zbudili v bridkem spoznanju, da ni zaradi velikih besed Cerkev iz neke pravljične, v mitične višave povzdignjene preteklosti nič bliže, da pa ji zaradi od besed vse drugačnih dejanj pod nogami spodmika sedanjost.

Nič takega se ni dogajalo v nedeljo. Nabito polna stolnica, zaradi katere sem si sicer čestital, ker sem se zadnji hip odločil zgolj za spremljanje slovesnosti po televiziji, me je skupaj z na prvi pogled nenavadno kombinacijo dvornega baročnega ambienta, baročnih latinskih mašnih napevov in lesene pastirske palice novega nadškofa spomnila predvsem na genialnega Dominika Smoleta. In na zaključek njegove resda kisle pokristjanjevalne drame Krst pri Savici. Tudi za zbrano ljudstvo v Nikolajevi stolnici bi lahko kot za njegove Slovence, ki na koncu napolnijo oder, rekli: Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj.  Da, namesto vzvišenih fraz je bil v ospredju ta molčeči, preprosti, a v plašč prostora z žlahtnim izročilom oblečeni (še) biti tukaj.

Biti tukaj – Aleš Maver, Časnik

***

Naš kulturni model je v marsičem posnetek tistega iz petdesetih, šestdesetih let 20. stoletja. A odtlej se je ogromno spremenilo, vzniknile so, denimo, nevladne organizacije, ki ne delujejo za zasebno zabavo, saj krepko spreminjajo javni prostor in je tudi njihov obstoj pravzaprav v javnem interesu – pri čemer je tistih 0,5 odstotka dohodnine, s katerimi jih državljani lahko podpremo, za njihovo delovanje odločno premalo. Kosovel je poudaril še, da je v Sloveniji težko govoriti o trgu za kulturo, še zlasti pri vseh zadevah, ki imajo opravka s slovenskim jezikom (knjige ni mogoče prepustiti trgu). A kako iznajti sistem, da bodo uporabniki lahko nagradili tiste izdelke, dogodke, ki so zanje relevantni? Vprašati se moramo, kaj je v javnem interesu, kaj je dovolj dobro, da dobi javna sredstva, je razmišljal Kosovel. Presenetil ga je podatek, da je kar 90 odstotkov vseh sredstev iz razpisov ministrstva za kulturo šlo v Ljubljano. »Razumel bi, če bi bila ta številka 70, toda 90 odstotkov!« je vzkliknil. Kakovost in relevantnost kulturnih dogodkov in vsega, kar se odvija s podporo javnih sredstev, bi morali po njegovem mnenju ocenjevati tudi ljudje, ne le neke strokovne komisije na ministrstvu.

Prispevki k spremembi slovenskega kulturnega modela – Pogledi

***

The Russian state has always done everything it could to conflate love of country with love of government, arguing that one is indistinguishable from the other.

This is why Russians who love their homeland but question their government are once again being cast as ‘enemies,’ ‘traitors,’ and ‘fifth columnists.’ They are hounded and threatened in both public and private. This is why independent media in Russia is not just in a precarious position anymore but has been almost declared anathema. The simple calculation made says that Russia equals the Kremlin. As it permeates most aspects of public life, the state is declared to be the face and soul of the Russian nation.

(…)

And because the Kremlin’s strategic thinking is more short-term than long-term, casting the government as the soul of the nation has become a kind of band-aid solution to this multitude of problems. Sure, things may be hard, the message goes, but the government is the glue that’s holding everything together —criticising us is like criticising the ground beneath your feet. People fall for this argument because they don’t feel they have a choice. The problem of autocracy is that it is like a perpetually collapsing house of cards. It leaves the people living under it few alternatives apart from propping it up, or being buried underneath it.

Kremlinophobia, russophobia, and other states of paranoia – Natalia Antonova, Open Democracy

Tedenski izbor

Churchill-reading

 

Yet [Greece’s] recent comeback masks deep structural problems. To tidy its books, Athens levied crippling taxes on the middle class and made sharp cuts to government salaries, pensions, and health-care coverage. While ordinary citizens suffered under the weight of austerity, the government stalled on meaningful reforms: the Greek economy remains one of the least open in Europe and consequently one of the least competitive. It is also one of the most unequal.

Greece has failed to address such problems because the country’s elites have a vested interest in keeping things as they are. Since the early 1990s, a handful of wealthy families — an oligarchy in all but name — has dominated Greek politics. These elites have preserved their positions through control of the media and through old-fashioned favoritism, sharing the spoils of power with the country’s politicians. Greek legislators, in turn, have held on to power by rewarding a small number of professional associations and public-sector unions that support the status quo. Even as European lenders have put the country’s finances under a microscope, this arrangement has held.

The fundamental problem facing Greece is not economic growth but political inequality.

Misrule of the Few: How the Oligarchs Ruined Greece – Pavlos Eleftheriadis, Foreign Affairs

***

I agree entirely with Ryan that libertarianism (“rugged individualism”) is hard to reconcile with Christianity and the history of Christian political thought. His comment, though, highlights two ideas I’m trying to work out within my own thinking on religion and politics.

First, to say that Republicans, especially Christian conservatives, have “given up on America” because they no longer have Tocquevillian ideals is, I think, sort of true — but then, is it not the case that America has given up on itself in that regard? Who really believes in the common good anymore? We have become an atomized nation of individual consumers who believe our preferences must be indulged no matter what. It’s true of the Right as well as the Left. The main reason it’s so hard to talk about the common good is that so few people are willing to recognize an independent authoritative standard for determining that good.

Has the GOP Given Up on America? – Rod Dreher, The American Conservative

 ***

This updated conservative tradition consists of several complementary propositions:

As human beings, our first responsibility lies in stewardship, preserving our common inheritance and protecting that which possesses lasting value. This implies an ability to discriminate between what is permanent and what is transient, between what ought to endure and what is rightly destined for the trash heap. Please note this does not signify opposition to all change—no standing athwart history, yelling Stop—but fostering change that enhances rather than undermines that which qualifies as true.

Conservatives, therefore, are skeptical of anything that smacks of utopianism. They resist seduction by charlatans peddling the latest Big Idea That Explains Everything.

Counterculture Conservatism: the Right Needs Less Ayn Rand, More Flannery O’Connor – Andrew Bacevich, The American Conservative

 ***

Zgodba o vlačenju Anuške Delić po sodišču postaja bizarna in se spreminja v institucionalni spin, ki je mogoč zgolj zaradi tega, ker je to politično mogoče. Da ne bo pomote: Delićeva, ki, kot smo razkrili na našem portalu, pridobiva informacije kar pri Pristopu in z njimi obdeluje bivše Pristopove poslovne stranke, je v primeru desnih ekstremistov naredila tisto, kar bi vsak novinar moral in k čemur je zavezan – objavila je vse zgodbe.

In bodimo iskreni, objavila jih je še z večjim veseljem, ker je šlo za informacije, ki so neposredno škodile volilni mobilizaciji SDS. Problem pa, institucionalno gledano, ni v Delićevi, ampak v viru, ki je informacije s točno določeno agendo (ki je lahko samo politična) odcurljal do Dela.

Ali je Sova ušla izpod kontrole? – Kizo, Portal Plus

***

Potrebujemo iniciativi Reset in Gremo na volitve na steroidih. Takšni, ki se ekipirata skrbneje in dlje časa od izvirnika in ne ponovita začetniških napak Državljanske liste. Potrebujemo kritično maso razumnih ljudi, ki bi skupaj z ranjeno desno-sredinsko opozicijo, brez Desusa, na volitvah lahko dosegli 51 odstotkov  ter izvedli trajne spremembe. Nemogoče? Sploh ne.  Naj brez posebnega vrstnega reda in brez vedenja oseb, ki jih bom namočil, naštejem nekaj posameznikov, ki bi jim kot ekipi zaupal svojo podporo in glas: Romani Jordan, Janezu Šušteršiču, Marjanu Batagelju, Blažu Vodopivcu, Bojanu Travnu, Igorju Mastenu, Žigu Turku in Igorju Akrapoviču Bi jim tudi vi? Ne pravim, da se bo takšna politična opcija pojavila. Pravim le, da bi tudi apatični volivci in volivke prišli na volitve in podprli spremembe, če bi zanje ustrezno ponudbo. In da torej ni res, da je vse izgubljeno!

Reset na steroidih – Tomaž Štih, Reporter

***

The Putin personality cult appears to be rising. Vyacheslav Volodin, first deputy chief of staff to the president, told the conference Wednesday that Western “attacks against Putin are attacks against Russia.”

He went on to say that Russia’s people understand “that if there is no Putin, there is no Russia.” (…)

Mr. Volodin’s remarks spurred political pundit Stanislav Belkovskiy, a Putin critic, to tell the independent Ekho Moskvy radio station: “The search for Russia’s national idea, which began after the dissolution of the Soviet Union, is finally over. Now it is obvious that Russia’s national idea is Vladimir Vladimirovich Putin as an individual.”

It is hard to imagine that identification between state and ruler being made in the U.S. or Western Europe, in private or in public. It is another illustration of how those in power in Russia think differently from their counterparts in the West.

Russia and West Grapple with Alternate Realities – Allan Cullison, The Wall Street Journal

***

The collapse of Ukraine would be a tremendous loss for NATO, the European Union, and the United States. A victorious Russia would become much more influential within the EU and pose a potent threat to the Baltic states with their large ethnic Russian populations. Instead of supporting Ukraine, NATO would have to defend itself on its own soil. This would expose both the EU and the US to the danger they have been so eager to avoid: a direct military confrontation with Russia. The European Union would become even more divided and ungovernable. Why should the US and other NATO nations allow this to happen?

The argument that has prevailed in both Europe and the United States is that Putin is no Hitler; by giving him everything he can reasonably ask for, he can be prevented from resorting to further use of force. In the meantime, the sanctions against Russia—which include, for example, restrictions on business transactions, finance, and trade—will have their effect and in the long run Russia will have to retreat in order to earn some relief from them.

These are false hopes derived from a false argument with no factual evidence to support it. Putin has repeatedly resorted to force and he is liable to do so again unless he faces strong resistance. Even if it is possible that the hypothesis could turn out to be valid, it is extremely irresponsible not to prepare a Plan B.

Wake Up, Europe – George Soros, The New York Review of Books

***

Tisto, kar je bilo včasih samoumevno in potem izgnano iz narodovega spomina, počasi a vztrajno spet dobiva prostor pod soncem. Hvala Bogu, očitno postajamo normalni.

Pred par meseci sem slišal osebno pričevanje nekdanjega partizanskega borca iz manjšega kraja v zamejstvu na Goriškem. Pripovedoval je o svojih izkušnjah v partizanskih vrstah, ko se je kot mobiliziran mladoletnik septembra 1943 udeležil bojev na t. i. goriški fronti. Samo za osvežitev spomina: Partizanske enote na Primorskem so želele sredi septembra 1943 zadržati nemški prodor pred Gorico. Toda bile so nepripravljene in preslabo vodene, tako da so nemški okupatorji, ki so zamenjali Italijane, kmalu krvavo zatrli partizanski odpor ter povzročili velike in nepotrebne žrtve.

No, omenjeni možakar je pripovedoval, kako so se nič kaj junaško skrivali v Trnovskem gozdu, tam pri Rijavcih, ko so pač videli silno nemško premoč. In tam, v skalni votlini, je dvanajst primorskih mož in fantov ždelo nekaj dni. Lačni, žejni, prestrašeni. Na dan vseh svetih, 1. novembra popoldne, je eden izmed njih rekel: »Sedaj so naši domači zbrani na domačem pokopališču na grobovih rajnih in molijo, dajmo tudi mi kaj zmoliti za naše rajne.« Iz žepa je najmlajši med njimi potegnil rožni venec, in vsi, prav vsi, so v en glas molili s priprošnjo k Svetogorski Kraljici za rajne.

Pravica do normalnosti – Renato Podbersič ml, Časnik

***

Treba je začeti znova in projekt narediti na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz dobronamernosti človeka in preprečuje zlo, ki ustvarja sovraštvo, da se zadeve ponavljajo. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. Torej to je kraj, kjer se mora človek zjokati in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja za prikrivanje resnice.

Nedokončan park, nedokončana demokratična prenova – Franc Zabukošek, Časnik

***

Se torej splača študirati?

Prepričan sem, da ja. Za take razmisleke ni dovolj analizirati, kako je zdaj, ampak se je treba ozreti v prihodnost. Slovenija bo morala doživeti svojo katarzo in prav zato, ker smo tukaj, namenoma nisem omenil možnosti odhoda v tujino. V Sloveniji radi živimo in samo skupaj jo bomo lahko premaknili z mrtve točke. Vseh stvari se preprosto ne da znanstveno dokazati, kaj šele napovedati. V nekatere stvari je treba preprosto verjeti. In glagol »splačati se« nima zgolj finančnega pomena.

Ali se splača študirati? – Jaka Vadnjal, Finance

Kaj je pravzaprav konzervativizem?

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Continue reading

O konservativnosti in liberalizmu

Že pred časom me je k snovanju zapisa o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom spodbudil odličen zapis Opazovalca Rudolfa. Tedaj sem si kot dolgoročni cilj zadal ustvariti niz člankov, ki bi se temu odnosu posvetili poglobljeno in na večih ravneh. To ostaja naloga za prihodnost. Ker se je Rudolfovemu zapisu pred kratkim pridružila še zanimiva razprava izpod peresa Barbarosse, ki je vzbudila razmeroma širok odmev, se čutim zavezanega, da se v debato že na tej točki vključim tudi sam. To nameravam storiti s krajšim zapisom, ki naj na strnjen način poda nekaj mojih pogledov na obravnavani odnos. Za bolj poglobljene analize pa bo, kot že rečeno, čas še kasneje.

gladstone

Continue reading

O apologetih liberalizma

Moj esej z naslovom Zakaj nisem liberalec? je sprožil kar nekaj odzivov pripadnikov desne miselne struje na raznoraznih spletnih omrežjih. Glavna kritika moje malenkosti se je seveda glasila, da sem pripadnik »črnega (to se pravi, krščanskega) socializma«. Pravzaprav sem iz odzivov dobil vtis, da živimo v manihejski stvarnosti, kjer sta možni le dve opredelitvi – liberalizem ali socializem.

apologetics

Iz manihejskega stališča gre torej za princip: vsakdo, ki ni z nami, je proti nam – se pravi, je socialist. Tovrstni apologeti, ne glede na količino znanja, ki ga premorejo, vedno razmišljajo znotraj dualnosti. Poglavitni način njihove argumentacije bi lahko poimenovali kot reductio ad Marxum, če si lahko dovolim parafrazirati sloviti izrek Lea Straussa reductio ad Hitlerum. Leo Strauss je svojo hudomušno frazo skoval za ljudi, ki stališča argumentirajo tako, da pogledajo odnos Hitlerja do njih in se opredelijo nasprotno. Na primer: nacionalna država je slaba, ker jo je podpiral Hitler, varstvo okolja je slabo iz istega razloga itd. Pri odzivih na moj esej šlo za podobno vrsto argumentacije, in sicer: ker je Marx nasprotoval liberalizmu, sem sam nujno nekakšne vrste socialist. Vse razlike, ki obstajajo med konservativnim mišljenjem in socializmom, jih pravzaprav ne zanimajo. Liberalizem je pač iznad kritike; vsaj na desnici, kjer postaja nova dogma.

Continue reading

Zakaj nisem liberalec?

Mnogi so že slišali za znameniti esej F. A. Hayeka Zakaj nisem konservativec. Pričujoči zapis lahko razumete kot nekakšen »odgovor« nanj, torej poskus premisleka o odnosu med konservativizmom in klasičnim liberalizmom iz nasprotne, tj. konservativne strani. Zapis ni neposredno polemiziranje s Hayekovimi stališči, temveč gre za razmislek o notranjih nedoslednostih liberalizma: predvsem v njegovi klasični obliki. Premislek o tej problematiki je zlasti potreben, če upoštevamo »kopernikanski obrat« slovenske desnice od krščanskega socializma do klasičnega liberalizma. Priznam, klasični liberalizem ima kar nekaj dobrih točk oz. stališč, kot so poudarjanje razlikovanja med družbo in državo, dejavnega in ustvarjalnega življenja človeka ter tudi nekatere ekonomske rešitve. A vendar marsikatera od dobrih rešitev klasičnega liberalizma v sebi skriva »pasti«, ki bi se jim vsaka politika – zlasti pa takšna, ki je naklonjena konservativnim idealom – morala izogniti. Ali se vsaj poskusila izogniti.

Continue reading

Konservativna demonologija

demonologyPo Binsfeldovi klasifikaciji demonov poznamo 7 princev pekla, ki ustrezajo sedmim smrtnim pregreham. Te pa so sledeče:

1) Lucifer – ponos
2) Mammon – pohlep
3) Asmodeus – pohota
4) Leviathan – zavist
5) Beelzebub – požrešnost
6) Aamon – srd
7) Belphegor – lenoba

Sedaj pa poglejmo, kaj bi lahko rekli o demonologiji konservativca. Kateri so tisti pojavi, ki si zaslužijo primerjavo z njimi, in zakaj:

1) Utopije. Utopija, ta velika kreacija sv. Thomasa Mora, je skozi tok zgodovine pridobila popolnoma drugačno konotacijo. Ustvarjanje utopij je povezano s človeškim ponosom, grehom Luciferja, in teži k ustvarjanju nebes na zemlji. Takšen proces, ki zanika človekovo nepopolnost in sprevrže njegova čustva do najvišjih zadev, pa je do zdaj še vedno vodil do prelivanja rek krvi, saj najvišji cilj posvečuje vsa sredstva, mar ne?

2) Potrošništvo. Človeški pohlep nima meja in se posebej negativno manifestira znotraj pojava, potrošništva – zlasti sodobnega. Gre za željo imeti vse in takoj. Želja imeti čim več s čim manjšim trudom pa skozi procese, namenjene zadovoljitvi vseh želja, neusmiljeno trga družbene vezi in sili človeka k nemoralnosti v njegovih postopanjih do drugih, njihove lastnine in narave.

3) Hedonizem. Iskanje užitka, in še toliko bolj izogibanje bolečini, je naravno za vsa čuteča bitja, a le človek je uspel to postaviti med najvišje smotre svojega življenja. Sodobni hedonizem nadaljuje duh potrošništva v želji človeka, da takoj doseže svoje želje. Duh hedonizma še globlje razjeda človeško družbo in posebej njeno temeljno celico, družino, saj je slednja popolno nasprotje hedonizma. Če ustvarjanje družine terja ”ukrotitev” nagona za življenje v skladu z vrlino, pa hedonizem nagone sprosti in njunihovo brzdanje šteje za greh.

4) Socializem. Lepa je vrlina pomoč sočloveku, nekaj drugega pa je socializem. Če je socialna skrb, v različnih oblikah, pozitivna, pa je socializem, posebej v marksistični obliki, popolna negacija tega. Njegov cilj ni pomoč pomočí potrebnim in izboljšanje njihovega položaja, temveč uničenje tistih, ki imajo več. Ideologija razrednega boja je popolna manifestacija greha zavisti.

5) Ideologije. Kakšno povezavo ima duh ideologij s požrešnostjo, grehom Beelzebuba? Veliko. Ideologije, ta človeška kreacija, težijo k zajetju vsega v en svetovni nazor. Požrešnost po celotnem stvarstvu. Ideologije, ki se ustvarjajo skozi tok zgodovine, namreč skušajo podrejati in požreti vse. Od Boga do družine, družbe, države, narave in posameznika. Svoj temačen obraz razkrivajo vedno znova in človek jim vedno znova nasede.

6) Militarizem. Srd je še kako utelešen v duhu militarizma, čaščenju nasilja za vsako ceno. Nasilje, ki je samo sebi namen in ustvarja božanstvo Države in njenih organov. Nadaljuje duh ideologije in tepta oziroma uničuje vse, kar mu pride na pot.

7) Pacifizem. Vsem je jasno, kako si je militarizem prislužil mesto znotraj demonologije. Kako pa to pripada pacifizmu, želji po miru, eni izmed najvišjih vrednot? Problem pacifizma je, da izhaja iz greha lenobe. Želja po miru za vsako ceno je zgolj lenoba, poročena s strahopetnostjo. Višje vrednote, kot sta npr. življenje in odrešenje, ne smejo biti žrtvovane na oltarju miru. Pravzaprav je mir posledica višjih vrednot in ne obratno.

Konservativna negacija

Sedaj pa se še vprašajmo: v čem se konservatizem razlikuje od duha zgoraj opisanih demonov? Predvsem v tem, da ni ne ideologija niti ne verjame v utopije. Je previdnost in zdrava pamet. Je nasprotovanje spremembi zavoljo spremembe in cilju zavoljo cilja. Priznava nepopolnost in grešnost človeka in ju poskuša brzdati. Zlasti na področju javnega. Ker pa zanikamo možnost tuzemske odrešitve, so naša sredstva omejena. In zavoljo previdnosti je tako tudi prav.

Tedenski izbor

reading

Vprašanje položaja humanističnih ved v izobrazbi je precej aktualno. Če levičarski del javnosti razume pomen, čeprav znotraj svojih ideoloških okvirjev, pa je na desnici pogosto nerazumeljena, in občasno celo zaničevana. A vendar je ravno konzervativna misel tista, katera lahko humanistiki, da smisel obstoja, kateri ni pogojen z njeno koristnostjo in uporabnostjo. Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen.

Apologija humanistike – Andraž Kovač, Časnik

***

His /Tocqueville’s/ ultimate fear was that this tendency toward privatism—especially the “restless” pursuit of thing after thing—and disinterest in the banal activities of self-government would result in an apathetic and disconnected citizenry whose main interest would be security and comfort amid the unpredictability of their economic lives. /…/

In contrast to democracy understood as a discipline of shared self-governance—leading to self-command and an inclination to obey laws made by oneself—Tocqueville describes here instead a people altogether infantalized by their private materialist obsessions and civic indifference. Rather than making them into men and women, this form of democracy creates perpetual adolescents: “[Democratic despotism] would be like the authority of a parent if, like that authority, its object was to prepare men for manhood; but it seeks, on the contrary, to keep them in perpetual childhood.”

The answer to this threat, then, isn’t simply “more democracy.” Tocqueville, rather, pointed to certain arrangements in which active self-rule was more likely to occur—especially local, small-scale settings in which people would develop a strong sense of investment and care in the outcome of decisions.

How Democracy Dies – Patrick J. Deneen, The American Conservative

***

Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.

Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.

In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.

Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.

Mi pa verujemo v našo pomlad! (O Primorcih in t. i. borcih) – Tino Mamić, Časnik

***

Kakšno uro ali dve po premieri se je nedaleč stran, v zakulisju informativnega teatra zavrtel še en, neznatnejši, a pozornosti vreden dramski prizor. Besedilo, ki ga je napisala poročevalka STA (Slovenske tiskovne agencije) Jasmina Vodeb, se je uredništvu zazdelo neustrezno ali kar napačno. Zato je bil del poročila črtan in slavnostni govorec je ostal brez besed oziroma brez citata.

Kaj je bilo predmet spora? Dogajanje leta 1939/40. Po besedah Ljuba Sirca se je usodni preobrat v življenju te angažirane ženske zgodil z avgustom 1939, ko sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov sklenila pakt o nenapadanju (in delitvi Evrope), imenovan tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Angela Vode, ki je bila tedaj članica komunistične partije, se je nad povezovanjem komunistov z nacisti zgrozila. To je tudi jasno povedala in delovala naprej, kot da pakt ne velja oziroma da nje ne zavezuje ukaz, da se čez naciste ne sme reči žal besede. Zaradi kljubovanja so jo iz partije izključili, za nameček pa sprožili hudournik raznih oblik kaznovanja, tudi dolga leta zapora.

In zakaj se o tem še aprila 2009 ne bi smelo govoriti? Po informacijah, ki so s STA prišle do mene, zato, ker baje jugoslovanska partija ni imela nič s paktom med Hitlerjem in Stalinom. Tudi je menda izmišljotina, da bi koga kaznovali, če je temu nasprotoval. Kaj šele, da bi koga izključili in maltretirali! Saj je vendar splošno znano, da je bil Tito proti Stalinu…! – Tako so torej Ljuba Sirca črtali iz poročila o premieri. Besede, s katerimi je označil Angelin spor s partijo in odnos do nacizma, so izpuhtele, stavek o izključitvi pa je bil zmehčan v »se je s partijo razšla«. Ta verzija – tako rekoč uradna, saj jo je razširila državna tiskovna agencija – je potem zasedla večino informacijskega prostora.

Ob ognju iz polen, vrženih pod noge – Alenka Puhar, Časnik

***

Po podatkih finančnega ministrstva je zadolženost Ljubljane 31. decembra 2006 znašala 29,7 milijona evrov, zadolženost njenih pravnih oseb (mestnih podjetij, zavodov…) še dodatnih 26,2 milijona. Skupno torej 55,9 milijona ali 202,3 evra na Ljubljančana. Podatkov za letos še ni, konec leta 2013 pa je dolg Ljubljane znašal 120,5 milijona evrov, dolg njenih pravnih oseb pa 84 milijonov. Skupaj torej 204 milijone oziroma 758 evrov na Ljubljančana. Dolg Ljubljane je bil konec prejš­njega leta torej skoraj štirikrat večji kot v času, ko je Janković začel županovati.

Grdi obrazi najlepšega mesta na svetu – ni jih malo – Jurij Šimac, Novica Mihajlović, Finance

***

Vprašanja, ki bi morala plavati po javnem prostoru, so sledeča: kakšen je bil Mramorjev odnos do managerskih prevzemov s pomočjo denarja iz državnih bank? Kakšen je Mramorjev pogled na dajanje garancij, koncesij in subvencij? V kakšni relaciji je Mramor z ljudmi, ki so kronični in masivni odvisniki od koncesij, subvencij in garancij? Kdo so ljudje, ki lahko vplivajo na Mramorjevo mnenje pri javnofinančni konsolidaciji? Kakšne so relacije med Mramorjem in posamezniki, ki upravljajo s paradržavnimi podjetji in paradržavnimi skladi?

Vse to bi morali vedeti in analizirati v kontekstu njegovih preteklih dejanj in interesnega kroga iz katerega prihaja in je tisto, o čemer bi morali razpravljati že od prvega dne, ko je iz SMC prišla informacija, da je Mramor njihov ministrski kandidat.

Razumel bi, da je danes gospodarska rast okoli 5 odstotna, da dolg ne presega 20 odstotkov BDP in da imamo proračunski presežek, ampak temu ni tako, zato skorajda popolna odsotnost debate o svetovnem nazoru in interesni grupaciji tega človeka kažeta, da kljub šestletni ali recesiji ali stagnaciji v tej državi še vedno nihče ni sposoben razprave o realnih problemih in načinih reševanja teh problemov.

Dušan Mramor, računovodja, ki je postal finančni minister – Kizo, Portal Plus

***

In your chapter on “The Truth in Socialism”, you say that what conservatives, in your sense, and socialists share is a recognition of the “truth of mutual dependence”. Where, then, does the conflict between socialists and conservatives arise? Over the distribution of the benefits of that mutual dependence?

Partly that. But it also has to do with control. Socialists, when they see a problem, they want a centralised answer to it. Whereas conservatives are more open to the thought that if a problem arises locally, it must be solved locally—to the extent that it can be solved at all. Also, conservatives are open to the thought that most [political] problems are not soluble.

How to be a conservative: a conversation with Roger Scruton – Jonathan Derbyshire, Prospect

***

In reality, as the German economist Walter Eucken observed, actually existing economies involve a web of various market forms, with up to 100 different possible combinations of various types of supply and demand (competitive, semi-oligopolistic, oligopolistic, semi-monopolistic, and monopolistic), each of which can be either open or closed. And market forms, of course, are only one of many aspects of an economy. Reality doesn’t often give us easy choices between good and evil but requires a high level of prudence and discernment. In other words, it requires hard work.

My point is not that every time a person advocates capitalism, socialism, or any other economic “-ism” that she must, therefore, be scapegoating. Rather the goal is to encourage my coreligionists (and myself) to get beyond the abstract.

Do you support capitalism? Socialism? Distributism? Something else? Wonderful. What does that look like among the mess of market forms that actually constitute the economy you participate in every day? Rather than criticizing those policies that fall short of your saintly ideal or align too closely with your Hitler, what ones constitute a first step in the right direction for you? And why? And what are the actual consequences, intended or otherwise, that may come about?

Scapegoats of Christian Social Thought – Dylan Pahman, Ethika Politika

***

Zaradi vnetega zagovarjanja državnih investicij kot vzvoda gospodarske rasti vas večkrat primerjajo z Jožetom Mencingerjem. Vas ta primerjava moti?

Za te stvari mi je vseeno, včasih so me zmerjali kot neoliberalca, zdaj kot keynesijanca ali mencingerjanca, če hočete. Pomembno je, da znaš v pravem času najti prave recepte za konkretne težave. Najhuje je, če vztrajaš pri istih stališčih vse življenje. Mencinger je nekoč o mojih stališčih dejal nekaj v smislu, končno je ugotovil, jaz to vem že vse življenje. Ampak težava je ravno v tem, da je keynesianec že vse življenje. Keynesijanec moraš biti, kadar je čas za to, torej ko imaš težave s povpraševanjem. Hudič je, če želiš vse bolezni zdraviti z istim zdravilom.

Kam je šel liberalec v meni? – Jože P. Damijan, intervju za Manager

***

Begin with the disease. At the core of America’s problems with health care is a great delusion: it likes to think it has a vibrant private marketplace. In fact the country has long had a subsidy-laden system that is the most expensive and complicated in the world, with much of the government cash going to the rich, millions of people left out and little individual responsibility.

/…/

Obamacare’s effects will not be fully understood for years; but it will never be the core of the problem. If America wants to stick to the idea that it has a health-care market, then it should focus on trying to make it more like a market—with prices, competitors and some form of choice.

How to fix Obamacare – The Economist

Tedenski izbor

kertesz

Sam nisem voznik, zato vsaki kritiki, ki jo naslovim na samozavestnega slovenskega voznika, sledi: »Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!« Dober voznik ne potrebuje legitimacije drugega, dovolj mu je dejstvo, da je on voznik in vozi tako, kot je pač v navadi v teh krajih. Legitimacije ne pridobi z odgovorno soudeležbo v občem prostoru prometa, kjer so pravila jasna in vsakemu udeležencu že prej znana, temveč sam od sebe, v neke vrste cehovski solidarnosti, s tiho zavestjo, da si to lahko privošči, ker je močnejši. Ni promet kot občost tista, ki nekomu podeli status dobrega voznika, temveč je dober voznik tisti, ki ustvarja stanje v prometu.

S takimi dobrimi vozniki se srečujemo na vsakem ovinku svojega bivanja. Ko se pogajamo z občinskimi politiki in lokalnimi veljaki, ko poskušamo sodelovati z odgovornimi v javnih inštitucijah na področju kulture in drugih družbenih dejavnostih, ko se moramo meniti s poldržavnimi gospodarstveniki, študentskimi funkcionarji itd. Nihče se ne počuti kot del neke občosti, da je odgovoren do nje, in da bo legitimacijo, ali dela dobro ali ne, dobil ravno v tem, ko bodo vsi njeni udeleženci bolj optimalno delovali. Ne, že samo dejstvo, da so se prebili do neke pozicije in počnejo stvari tako, kot je v navadi, je čisto dovoljšnje upravičenje za njihovo nadaljnje delovanje.

»Ko boš imel vozniški izpoit, boš že razumel!« – Miha Kosovel, Časnik

***

Redukcija politike na boj med klientelami je, res, značilnost Vzhodne Evrope. In sploh perifernih držav. To pa se dogaja prav zato, ker te države niso vzpostavile učinkovitega mehanizma izmenjave elit. Ravno zato, ker v premnogih družbenih podsistemih vlada kadrovska inertnost, postane skrajna politizacija edini način, kako stvari premakniti iz mrtve točke. Politični boj se sprevrže v borbo za pozicije v javnem sektorju in paradržavnih strukturah, saj se zdi, da po normalni poti, prek kriterijev meritokratske selekcije, ni mogoče spremeniti ničesar. Javni sektor postane sistem dodeljevanja rent in sinekur političnim privržencem, ki v zameno skrbijo za širjenje »ideološke« (beri: kulturnobojne) megle, ki zakriva, za kaj v resnici gre. To stanje je gojišče vse bolj nezmernih idej o raznih »neoliberalnih revolucijah« – ki pa ne morejo priti do besede drugače kot z jezikom kulturnega boja, kar je voda na mlin taistim predatorskim elitam. Začarani krog.

O plemenitem poslanstvu Grege Repovža – Luka G. Lisjak, Časnik

***

Še vedno sem prepričan, da sta SDS in Janša glavna za kakršenkoli preobrat na bolje v Sloveniji. Na žalost pa kaže, da SDS sporočila volitev še ni dojela. Po objavi rezultatov so izdali javno sporočilo, ki še najbolj spominja na kakšen razglas zvezne partije v času, ko je nekdanja država že razpadala po vseh šivih, in se je nanašal na neko resničnost, ki je živela samo še v glavah zveznih funkcionarjev. Ko bo Janševa obsodba razveljavljena, mu Slovenija ne bo razvila rdeče preproge in ga povabila, naj postane imperator. Na žalost bo odziv sistema in tudi velike večine prebivalcev »business as usual«. Kardinal Rode je spomnil, da sta tudi Gandi in Mandela po prihodu iz zapora prevzela vodenje preporoda države. Vendar je prvi pogoj za to, da se nekaj podobnega zgodi tudi pri nas, da Janša pride iz zapora vsaj kot pol Gandi ali pol Mandela. Če pride kot stoodstotni Janša ali celo 150-odstotni Janša, se bo čedalje večji del zmernega volilnega spektra, tistega, ki ga je za premierski položaj podprl leta 2004, odvračal od njega.

Post mortem – Blaž Vodopivec, Finance

***

Če smo demokrati, imamo zato samo eno možnost: spoštovati voljo ljudi in strpno sprejeti dejstvo, da je Janez Janša poslanec. Ali so njegovi volilci normalni? Da. Preprosto verjamejo, da je nedolžen in po krivem obsojen. In glede na šlamastiko slovenskega pravosodja, ki je prepleteno z mafijskimi omrežji pokvarjenih sodnic in sodnikov, imajo svoje argumente. Ali je vso to dogajanje zdravo za Slovenijo? Niti slučajno.

SDS je stranka, ki je danes ni mogoče vključiti v politični proces vodenja države. Je stranka destrukcije, ki s svojim pomembnim deležem pridobljenim na volitvah zaradi svoje strategije krči parlamentarni prostor. Je stranka, ki nima namena sodelovati in se pogovarjati z nikomer. Niti z najbližjimi, celo partnerji. Tako kot ima Italija težave z destruktivnostjo predstavnikov Beppe Grilla, ima tudi Slovenija težavo s tem, da petina parlamentarnega prostora nima namena sodelovati pri vodenju države. Tej petini pa se je sedaj pridružila tudi Združena levica, ki destrukcijo vodi z drugega kota. Zato je maneverski prostor pomembno zožen in terja še toliko več dialoga med preostalimi zmernimi političnimi silami. Ta strategija SDS je z vidika volilnega rezultata samomorilska. Zaradi take kampanje so samo na zadnjih volitvah izgubili vsaj pet odstotkov. Z vidika politike, ki hoče uspeh na volitvah ter nato vladati, je taka strategija torej nespametna.

Toda ta strategija je z njihovega vidika povsem utemeljena in celo edina možna etična drža.

A je to demokracija, da je Janša poslanec? – Sebastjan Jeretič, Neurovirtu

***

I recognize the Fox Geezer Syndrome these readers identify. This is what happens when conservatism becomes an ideology instead of an approach to life. It indicates an extremely unconservative temperament, frankly. /…/ These Fox Geezers may well be conservative in their politics, right down the line. What they’re doing, though, is allowing politics to consume their minds and their entire lives, such that they are making impossible the kinds of things that true conservatives ought to be dedicated to conserving: that is, the permanent things, like family. I have been around Fox Geezers before, and I see absolutely no difference between them and the kind of self-righteous loudmouths on the left that make reasonable discussion impossible, because all problems are reduced to a conflict between Good and Evil, and decided in advance.

The tragedy — and I think it is exactly that — is that the elderly often have great wisdom to share with the younger generations, to say nothing of the fact that it is they who have the long view, and who ought to understand how important it is to nurture bonds among family members, especially across the generations. Yet in these cases, it is they who behave like teenagers and twentysomethings, full of piss and vinegar and a toxic certainty, plus a radioactive impulse to crusade. What they lack is the principal conservative virtue: Prudence.

Fox Geezer Syndrome – Rod Dreher, The American Conservative

***

It’s not that abortion opponents don’t really care about abortion as such, but only about sexual mores, but that political language is necessarily corrupt because its purpose is pornographic in the sense that it is intended to provoke action, not increase understanding.

/…/

I really, really do believe that the more seriously you take the proposition that abortion is categorically immoral, the more morally imperative it is for you not to hitch your wagon to the star of either political party. Nothing is more corrupting of the anti-abortion cause than its subsumption into a culture war that is fundamentally – fundamentally – about making it easier for politicians to get re-elected.

You Know What’s Murder? Politics Is Murder – Noah Millman, The American Conservative

***

It is not an accident that the three key planks of the Left-wing outlook today – the anti-Israel anti-war sentiment, the shallow anti-capitalism of Occupy, and the worship of those who leak info from within the citadels of power – should all have had issues with anti-Semitism. It is because the left, feeling isolated from the public and bereft of any serious means for understanding modern political and economic affairs, has bought into a super-simplistic, black-and-white, borderline David Icke view of the world as a place overrun and ruled by cabals and cults and sinister lobby groups. And who has always, without fail, been the final cabal, the last cult, to find themselves shouldering the ultimate blame for the warped, hidden workings of politics, the economy and foreign turmoil? You got it – the Jews.

 Is the Left Anti-Semitic? Sadly, it is heading that way – Brendan O’Neill, The Daily Telegraphy

***

Up until now, even European politicians who were paying attention to developments in Hungary — German Chancellor Angela Merkel, for example — believed that they didn’t have any political capital to spare amid the euro crisis. It was difficult enough for European leaders to bully Greek governments into drastic spending cuts; they didn’t want to be seen lecturing small central European nations on democratic norms as well. But given the current perception, right or wrong, that the continent’s financial crisis is no longer acute, Brussels and Europe’s bigger states may finally get serious about Orban. They should understand that the new ideological conflict — liberal versus illiberal Europe — is a greater danger to the foundations of the EU than the euro crisis. Of course money matters — but a rising antiliberalism inside the EU, inspired and materially supported by Putin, could tear the Union apart morally and, ultimately, politically. Orban has done the rest of Europe a favor by spelling out his illiberal intentions so openly — and making it clear just how high the stakes are.

Moscow’s Trojan Horse: In Europe’s Ideological War, Hungary Picks Putinism – Jan-Werner Müller, Foreign Affairs

***

I’d respectfully argue that libertarianism is neither dangerous nor doomed, and that people who think otherwise are misled by a double standard they use when analyzing this political faction. When they write about a “libertarian moment,” they act as if it would mean the immediate embrace of an extreme, ideologically pure version of a philosophy that most actual sympathizers embrace with pragmatic moderation. Yes, if the most radical faction of any ideology that has never before exercised power was suddenly put in charge, that might well end in disaster. But in the real world, libertarian ideas will only ever be implemented partially in a system of checks and balances where modest reforms are difficult to achieve, never mind sweeping, rapid changes. It’s true, but trivially so, that neither a libertarian nor a liberal nor conservative utopia is coming. But liberals and conservatives exercise power regularly, so no one is under the silly illusion that their ascendance would entail a pure ideological program untempered by reality.

“Is libertarian economics at all realistic?” Krugman asks, as if the question is coherent. There are deep disagreements among libertarians about economic policy. There is never a moment when an entire economic philosophy comes up for a vote. It may just be that libertarian thinkers are correct on the merits of some policies, like rent control, and incorrect on others, like the gold standard, and that the prudent thing for a pluralistic society would be to adopt their best ideas and insights, rather than preemptively declaring all libertarian economic ideas unrealistic.

Libertarians Can Be a Significant Force for Good in U.S. Politics – Conor Friedersdorf, The Atlantic

***

 

Prostitution is moving online whether governments like it or not. If they try to get in the way of the shift they will do harm. Indeed, the unrealistic goal of ending the sex trade distracts the authorities from the genuine horrors of modern-day slavery (which many activists conflate with illegal immigration for the aim of selling sex) and child prostitution (better described as money changing hands to facilitate the rape of a child). Governments should focus on deterring and punishing such crimes—and leave consenting adults who wish to buy and sell sex to do so safely and privately online.

Prostitution: A personal Choice – The Economist

 

***

Compared to virtually all comedians today, Williams was a gentleman. He certainly wasn’t a jerk in the mode of Johnny Carson or Seinfeld. Nor did he content himself with ironically orbiting life with sad eyes in the mode of Bill Murray. He was hardly ever gratuitously gross, because he knew, even as a performer, he had grown-up responsibilities. Even though, in my opinion, Louis C.K. is funnier and maybe deeper, he has a lot to learn about being a grown-up, to say nothing of a gentleman.

Williams, apparently, never achieved in his own life the self-confidence and self-knowledge of his best characters. He seemed never to have been quite comfortable in his own skin. Too much restlessness and not enough serenity. He was a great man.

Robin WIlliams as a Man in Full – Peter Augustine Lawler, National Review