Nemška konservativna revolucija in preseganje ”Interregnuma”

Nemška konservativna revolucija je eno izmed tistih intelektualnih gibanj, ki še dandanes burijo duhove in to tako zaradi povezanosti nekaterih njenih predstavnikov z nacizmom, kot tudi zaradi idej, ki so dandanes morda celo bolj aktualne kot so bile v času Weimarske republike. Pri tem posebej velja omeniti idejo o zatonu Zahoda in determiniranosti zgodovine Oswalda Spenglerja; zgodovinsko pogojenost tubiti Martina Heideggerja, ki preko del Aleksandra Dugina kroji diskurz Kremlja; idejo o pojmu političnega in pluriverzumu Carla Schmitta; ter idejo o tem, da tehnika ni nevtralna in poseduje svoj lasten jezik. Vse te ideje in koncepti kažejo na to, da so bili intelektualci, ki se jih dandanes omenja kot del t.i. konservativne revolucije, pretanjeni opazovalci sveta okoli sebe in so nekatere poti razvoja modernosti videli z izredno ostrimi očmi, kar je prispevalo tudi k temu, da dandanes njihova »publika« ni omejena zgolj na desnico, temveč tudi na nekatere kroge postmoderne levice. Spoprijem s krizo svoje dobe, pogosto s pomočjo filozofije zgodovine, je nekako tudi tisti kriterij, ki je vodil uvrstitev avtorjev pod termin »konservativna revolucija«. Ta namreč v svojem času ni obstajala kot neko enotno gibanje, čeprav so na primer trije pomembni predstavniki tega gibanja Carl Schmitt, Martin Heidegger in Ernst Jünger vodili obsežno korespondenco, Termin se je prvič pojavil z doktorsko disertacijo švicarskega filozofa Armina Mohlerja na baselski univerzi z naslovom Glavna teza pa je bila, da je porazsvetljensko obdobje Evrope nekakšen »interregnum«: ”Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva ter impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.” Filozofija zgodovine ter ostali poskusi razumevanja sodobnega stanja so torej ključni za konservativno revolucijo, kot jo je definiral Armin Mohler in kakršno poznamo danes. Drugo pomembno opazko k naravi konservativne revolucije je dal zgodovinar Jeffrey Herf in sicer, da gre za mislece, ki so želeli sodoben nacionalizem, ki bo osvobojen pruskega konservativizma. V pričujočem eseju bom na kratko opisal t.i. konservativno revolucijo ter njen poskus razumevanja in preseganja moderne dobe.

 

 

Nietzschejanska desnica

 

  Možnih je sicer več pristopov za opis idejnega bistva konservativne revolucije, toda verjetno najpomembnejši izvor in vpliv lahko najdemo pri filozofu Friedrichu Nietzscheju. Izraz konservativna revolucija je prvič uporabil pisatelj Thomas Mann za opis Nietzscheja, čeprav je od Nietzscheja do konservativne revolucije kar dolga pot. Najprej velja omeniti, da Nietzsche osebno nikakor ni bil naklonjen ne nacionalizmu, ne kakršnemu koli kolektivizmu, poleg tega pa tudi nemškega naroda ni ravno čislal. A vendar je njegova kritika modernosti in modernih idej, meščanskega življenja ter težnje po udobju srednjega sloja tisto, kar so predstavniki konservativne revolucije z veseljem povzemali. Tudi oni so bili namreč razočarani nad tokom nemške zgodovine od združitve naprej, kar povzema odnos, ki sta ga do združitve Nemčije zavzela Wagner in Nietzsche. Oba sta namreč združitev Nemčije pričakala z navdušenjem, a sta namesto družbe, ki bi ustvarjala mite in bila zmožna velikih umetniških dosežkov, dočakala zmago meščanstva, vere v napredek in smešne zgodovinske zavesti, kar je posebej Nietzscheja vodilo v ostro kritiko združene Nemčije. Tukaj se tudi vidi oster obrat od Hegla, ki ga lepo ilustrira izjava Carla Schmitta, da lahko naznani Heglovo smrt. Če je Hegel videl v ustavni pruski monarhiji pravi napredek in celo možnost konca zgodovine, se je ta pozicija zdela konservativnim revolucionarjem smešna (če ne zaradi Nietzscheja, pa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni svetovni vojni in stvarjenja šibke in osovražene Weimarske republike). Za konservativno revolucijo je bilo tako nemogoče pristajati na prejšnjo heglovsko paradigmo in Nietzschejeva kritika raznih filozofskih smeri jim je prišla izredno prav. Najprej pa si poglejmo, kakšen odnos do sodobnosti so dejansko zavzeli.

 

Spengler in Jünger – spoprijem z modernostjo

 

  Najbolj znana dela konservativnih revolucionarjev so imela naravo filozofije zgodovine ali klica k stvarjenju nove forme. Posebej velja omeniti dve deli, in sicer Delavec Ernsta Jüngerja ter Zaton zahoda Oswalda Spenglerja, v katerih sta poskusila analizirati potek zgodovine. Pomenljiva pri odnosu do sodobnosti sta predvsem začetka obeh del. Junger namreč v duhu zgoraj opisanega odnosa do meščanstva in modernosti piše, da ta doba razuma nikakor ni bila ukrojena za nemško postavo, Spengler pa piše v predgovoru k drugi izdaji Zatona zahoda, da je njegovo delo nekaj, kar bo kljub bedi in odvratnosti teh let moč s ponosom imenovati nemška filozofija. A oglejmo si najprej, kaj je bila poanta obeh del in kako sta poskušala razumeti svojo lastno dobo. Najprej se ozrimo k Oswaldu Spenglerju ter zlasti k njegovemu monumentalnemu delu Zaton zahoda, v katerem je avtor s pomočjo primerjave civilizacij poskušal napovedati tok, ki ga je ubrala zahodna oz. faustovska civilizacija. Spengler je namreč vsaki civilizaciji pripisoval svoj lasten duh. Tako je antično civilizacijo imenoval za apolonično, zahodno za faustovsko, bizantinsko – arabsko za magično itd.. Vsaka civilizacija ima po Spenglerju svoj lasten specifičen duh, ki se kaže v najrazličnejših področjih od umetnosti do oblik matematike, ki jih kaka civilizacija razvija. Če je klasično civilizacijo oz. kulturo najbolje predstavljala plastika oz. kiparstvo je zahodno civilizacijo najbolj zaznamovala glasba, saj je imela neko težnjo k neskončnosti, ki jo je Spengler imel za izrazito zahodno, faustovsko. Prav iz tega duha naj bi po Spenglerju izvirala težnja zahodnjakov po raziskovanju in potovanju. Druga pomembna teza Spenglerjevega dela pa je razlikovanje med kulturo in civilizacijo. Kultura naj bi predstavljala mladost, znotraj katere je kultura zmožna velikih umetniških in civilizacijskih dosežkov, civilizacija pa nasprotno predstavlja ekspanzijo, ki se posebej kaže skozi pojav Cezarjev. Klasična antična civilizacija je tako po Spenglerju svoje obdobje kulture imela v času klasične Grčije, medtem ko je obdobje civilizacije po Spenglerju predstavljalo rimsko cesarstvo. Po njegovem mnenju je zahod svoj prehod iz kulture v civilizacijo izvedel s francosko revolucijo, kar je vodilo tudi h koncu velike filozofije in umetnosti. Spengler je namreč klasicizem štel za zadnje veliko umetniško gibanje, romantiko pa za čas ko se duša (civilizacije) spomni svoje mladosti, tj. srednjega veka. S tistim trenutkom pa duša civilizacije ostari. Velika umetnost ni več možna, filozofija pa se v veliki meri usmeri zgolj v zgodovino filozofije. Spengler je zato spodbujal mlade naj si raje kot ukvarjanje z filozofijo izberejo tehniko ali gospodarstvo. V času, ko je Spengler pisal Zaton zahoda, je še gojil upanje, da bo Nemčija lahko prevzela vlogo Rima za zahodno civilizacijo, a je kasneje tudi to upanje opustil in v delu Človek in tehnika leta 1932 zapisal, da so vse velike kulture veliki porazi. Tukaj se kaže tudi dokončna zavrnitev liberalne in razsvetljenske vere v napredek kot sekularne različice krščanske eshatologije.

Ernst Jünger

  Ernst Jünger je do tovrstne problematike zavzel drugačno stališče kot Spengler, saj njegovo delo Delavec nakazuje vznik nove forme oz. lika in sicer Delavca, ki naj bi nastopil kot glavni akter zgodovine po meščanu. Za Delavca je po Jüngerju nujno, da zavrne meščanske vrednote in predvsem metode nastopa na odru zgodovine. Lik delavca lahko znotraj Jüngerjevega opusa razumemo kot nadaljevanje lika vojaka oz. natančneje neznanega vojaka, ki ga je razvil predvsem v svojem delu V jeklenih nevihtah (In Stahlgewittern). A med njima kljub podobnosti obstaja bistvena razlika. Oba sta namreč produkta tehnologije, vendar je vojak njen subjekt medtem ko se delavec z njo aktivno identificira ter jo sprejme kot sredstvo, ki bo izničilo razlike med razredi, vojno in mirom ter vojaki in civilisti. Delavec je tako nekdo, ki ne le sprejema tehnologijo, temveč tudi govori njen jezik in je kot tak nosilni lik nove dobe, ki bo vzniknila prek totalne mobilizacije. Delavec po Jungerju ni zgolj pripadnik delavskega razreda, niti ni zgolj človek, ki dela, temveč je delavec v metafizičnem smislu, nekdo, ki nosi delo kot univerzalni zakon sveta. Jungerjevo delo o delavcu so poskušali brati tako skozi nacionalistična očala, kot tudi skozi očala razrednega boja, saj je glavni sovražnik delavca meščan, a je Jünger vselej vztrajal, da gre delavca videti, kot planetarni pojav. Kljub temu pa se je Jünger kasneje oddaljil od svojega stališča glede delavca, kot tudi od svojega sprejemanja tehnike. Tako izkušnja nacizma kot tudi vpliv njegovega brata Georga Friedricha Jüngerja sta vplivala na delo Na marmornih čereh kjer je začel razvijati svojo figuro Anarha, suverenega posameznika, ki se odmakne v nekakšno notranjo emigracijo in tako oddalji od despotizma. Tukaj se vidi tudi Jungerjevo sprejetje tehnologije, ter predvsem likov Delavca in Vojaka kot titanskih, ki so v uporu proti bogovom, kar vodi do nihilizma. Junger je tako preko upornika iz dela Na marmornih čereh do Anarha v Eumeswilu razvil držo posameznika, ki živi v svetu a je nedotaknjen od nihilizma družbe, ki ga obkroža. Na tej točki Junger tudi omili svojo držo do krščanstva ter gre iskati seme njegove spreobrnitve v katolištvo pri starosti 101 leto. V svojem delu Mir, ki ga je napisal med letoma 1942 in 1943 je namreč zapisal: ”Človek ne sme nikoli pozabiti, da so podobe, ki ga sedaj strašijo potegnjene iz njegovega srca. Goreči svet, požgane hiše, uničena mesta, steze uničenja so kakor gobavost čigar bacili se dolgo časa kopičijo znotraj preden se pokaže na površju. To, kar se sedaj kaže navzven, so najgloblje notranje človeške stvari. Zatorej more duhovna odrešitev biti prva in zgolj njen mir lahko prinese blagoslov, ki je predhoden krotenju strasti človeških mislih in src.’‘ Junger se je na tej točki zavedel uničevalne moči nihilizma modernosti, a pred njegovo pozno spreobrnitvijo je glavno sredstvo spoprijema z modernostjo videl v notranji emigraciji, kar ga je močno ločilo od Spenglerja, ki je zagovarjal, da je potrebno svoje življenje posvetiti zgodovini.

 

Zavračanje liberalizma

 

Ena izmed prvin konservativne revolucije, ki bi bila modernemu bralcu morda najbolj tuja, je globoko zavračanje liberalizma in napredka. Ta spoprijem z modernostjo so tako izvršili tudi Carl Schmitt, Martin Heidegger, Arthur Moeller van den Bruck, Stefan George in ostali. V veliki meri ga lahko pripisujemo  Nietzschejevemu zavračanju modernih idej, z izjemo pri Carlu Schmittu, ki je kot katoliško formiran učenjak, svoje pozicije dolgoval tudi katoliškim tradicionalistom kot sta Joseph de Maistre ter Juan Donoso Cortes. Schmitt je kot filozof politike in prava dandanes najbolj poznan sicer po striktno strokovnih tekstih, a njegovi eseji O pojmu političnega in Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma jasno kažeta na njegovo zavračanje liberalizma. Če ne drugače, vsaj kot šibkega in tudi ne končnega sistema. Schmitt se je zavedal, da lahko liberalizmu in parlamentarizmu z vero v diskusijo doba odzvoni tako kot je odzvonila monarhiji, hkrati pa je tudi pokazal možnosti definiranja političnega, ki bi bilo ločeno od navezave na (liberalno) državo. Politično je namreč Schmitt razumel predvsem kot razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in tako za obstoj političnega življenja predvideval obstoj pluriverzuma, se pravi obstoja različnih enot (držav), kar je bilo nasprotno takratni liberalni doktrini prehoda od manjšega k večjemu, kar bo nekoč vodilo tudi do združenja celotnega človeštva. Temu je nasprotoval tudi Heideggerjev pogled o zgodovinski pogojenosti tubiti, ki je vodil do podobnih zaključkov kot Schmittov pojem političnega in Spenglerjev pojem civilizacije, se pravi do zavračanja univerzalizma. Pri zavračanju liberalizma in s tem tudi Weimarske republike pa so nekateri predstavniki konservativne revolucije prešli tudi do podpore nacionalsocializmu. Vpliv na režim so sicer imeli praktično vsi – tukaj se velja spomniti Jungerjeve krilatice, da imajo metki in knjige lastne usode – a vendarle so šteli Oswalda Spenglerja za svojega predhodnika vsaj do njegove kritike nacizma v knjigi Jahre der Entscheidung (Čas odločitve). Podobno  pa je nacistični režim neuspešno ”dvoril” tudi Ernstu Jüngerju in Stefanu Georgeu. Sodelovanje so nato pridobili s strani Carla Schmitta in Martina Heideggerja, pri čemer se lahko vprašamo koliko je šlo pri tem za oportunizem ali za dejansko ideološko prepričanje, čeprav se vsaj pri Heideggerju od objave črne beležke tehtnica nagiba v prid slednjemu. Konservativna revolucija tako sicer nosi del krivde za idejni vzpon nacizma, a vendar je iz njenih vrst izšel tudi upor proti režimu. Med drugim je bil član kroga Stefana Georgea tudi grof Claus von Stauffenberg.

 

Zaključek

 

  Konservativno revolucijo lahko jasno razumemo kot desničarski oz. konservativni upor proti meščansko – liberalni civilizaciji 19. in zgodnjega 20. stoletja ter kot znanilko nove, post-liberalne civilizacije. Modernost in liberalizem sta sicer preživela 20. stoletje in sta še dandanes obraz zahodne civilizacije, a se vendar ne gre slepiti, da nismo priča globalnim spremembam. Globalizacija, ki jo lahko razumemo v smislu Spenglerjevega „cezarizma“, z ZDA na čelu precej dobro kaže kulturno izmučeni Zahod, ki mu vse bolj konkurirajo ostale velesile. Pojav interneta kot nove oblike komunikacije nam razodeva moč in problematičnost tehnike. Spremembe, ki smo jim priča, nam morda nakazujejo pot v novo, postmoderno dobo. Nekateri predstavniki konservativne revolucije so jo že napovedovali in tudi vplivali na tako imenovano postmoderno misel – tudi levičarsko – posebej z vidika njene kritike modernosti. To nam kaže, da je ta misel še dandanes aktualna, ne glede na njeno spornost.

Advertisements

Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.

Continue reading

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Tedenski izbor

branje1

What must one take for granted in order for same-sex marriage to be intelligible? (This is not a question about the motives or beliefs—which can seem quite humane—of those who support same-sex marriage.) It is commonly argued that marriage is no longer principally about the procreation and the rearing of children but that it centers instead on the companionship of the couple and the building of a household. The courts have repeatedly accepted this reasoning. And yet, if same-sex marriage is to be truly equal to natural marriage in the eyes of society and the law, then all the rights and privileges of marriage—including those involving the procreation and rearing of children—must in principle belong to both kinds of marriage, irrespective of the motives impelling a couple toward marriage or whether, once married, they exercise these rights and privileges.

With same-sex couples this can be achieved only by technological means. And so the case for companionate marriage has been supplemented again and again by the argument that we must endorse reproductive technologies that eliminate any relevant difference between a male–female couple and a same-sex couple. This elevates these technologies from a remedy for infertility, what they principally have been, to a normative form of reproduction equivalent and perhaps even superior to natural procreation. But if there is no meaningful difference between a male–female couple conceiving a child naturally and same-sex couples conceiving children through surrogates and various technological means, then it follows that nothing of ontological significance attaches to natural motherhood and fatherhood or to having a father and a mother. These roles and relations are not fundamentally natural phenomena integral to human identity and social welfare but are mere accidents of biology overlaid with social conventions that can be replaced by functionally equivalent roles without loss. The implications are enormousexistential changes to the relation between kinship and personal identity, legal redefinitions of the relation between natural kinship and parental rights, and practical, biotechnical innovations that are only beginning to emerge into view and will be defended as necessary for a liberal society.

(…)

Whether this is the logical outworking of the metaphysical and anthropological premises of liberalism or a radically new thing (…), it marks a point of no return in American public philosophy. And it effectively brings the civic project of American Christianity to an end.

The Civil Project of American Christianity – Micheal Hanby, First Things

  Continue reading

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

(…)

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

portrait-of-edmond-maitre-the-reader

Če je pomembno le število znakov, naštempljane ure, potem bodo uredniki hitro ugotovili, da so v idealni deželi: člankov jim še brati ni treba, kaj šele komentirati in se komu zameriti. Tudi novinarji se bodo hitro prilagodili. Kdor odda raziskan in temeljito pripravljen članek, je idiot – mar bi skopiral nekje od nekod, izpolnil normo glede znakov, poštempljal odmerjeno število ur, od tega pol na kavici s predstavnikom lastnika, kjer bi se mu prilizoval.

(…)

Omeniti moram še element novinarskega dela, ki pa je zunaj poklica in del nezavednih družbenih pravil: jamranje, pasivnost, letargija, fatalizem. Tudi če objavite še tako raziskano in šokantno novico, recimo lopovščino kakega politika, bodo ljudje le zavzdihnili “Takle mamo” in to bo to. Politik seveda ne bo odstopil, le zameril bo.

Skratka, javno mnenje, ki bi moralo biti največji zaveznik novinarstva, pri nas ne obstaja.

Obstaja le javno jamranje. To pa se lahko najbolj naslaja ravno pri zgodbah o lačnih čistilkah in tako je krog sklenjen.

Mučno potovanje v nepomembnost – Miha Mazzini, Planet Siol

 

***

Mariboru je šlo slabo že takrat, ko se je še zdelo, da gre Sloveniji dobro. Poudarjam: zdelo! Danes je vsakomur jasno, da se kriza v Sloveniji ni začela 15. septembra 2008 z bankrotom Lehman Brothersov. To nas je kvečjemu pahnilo v spiralo, na katero pa že prej nismo bili pripravljeni.

Razlogi za slovensko zavoženost so starejši. Če bi bili pametnejši, bi jih videli v Mariboru. Namesto da bi v njihovih težavah videli resne, splošne, vseslovenske napake – ekonomske, politične, socialne, kulturne napake, celo zmote -, smo videli zanemarljive probleme lokalnih ljudi, ki da se ne znajdejo in pričakujejo pomoč drugih.

Maribor je bil vseh teh dvajset in več let ogledalo Slovenije, ki nam je kazalo prihodnost. Našo skupno prihodnost. Mi pa smo gledali stran.

(…)

Nihče ni v Mariboru videl splošnih slovenskih problemov. Ne ti ne jaz, ne profesorji ne komentatorji in ne politiki – ne Kučan ne Drnovšek, ne vsi tisti vmes med njunimi časi in današnjim Cerarjem.

Maribor je veliki poraz slovenskega ekonomskega in političnega modela. Sram nas je lahko.

Maribor je Slovenija : samo bolj fejst nor – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

V Sloveniji se je plačna enakost povečala, ugotavlja urad za makroekonomske analize in razvoj. Kot so pojasnili, so se plače nižje izobraženih v krizi najbolj zvišale (nominalno za več kot 16 odstotkov), plače višje izobraženih pa so se znižale.

(…)

Res se je enakost torej povečala, a na žalost tako, da smo vsi revnejši.

Čedalje bolj enaki, čedalje bolj revni – Rok Pikon, Finance

***

Zelo nizek obisk /kinodvoran/ po Sloveniji pomeni, da se, ne glede na to, da smo praktično v vseh večjih mestih v zadnjih desetih letih dobili kinosredišča (te imajo Koper, Kranj, Ljubljana, Celje, Novo mesto, Maribor in Murska Sobota), vseeno srečujemo z nekakšno deurbanizacijo mladega resnejšega aktivnega prebivalstva, ki kulturne vsebine preprosto vse manj spremlja na tak način, da se odpravi od doma. (…) Če (in kako) mladi filmske vsebine spremljajo doma, pa je že drugo, morda malce bolj filozofsko vprašanje.

Nadaljnji strahovit padec kinooobiska v letošnjem letu kaže, da je erozija resnejšega filmskega občinstva vse večja in večja in da je ta ostala relativno čvrsta zgolj še v jasno določenih nišah filmske kulture, ki jo recimo v Ljubljani tvorita Kinodvor in Liffe.

V zgolj dvanajstih letih se je Slovenija iz dežele, kjer je film, tudi slovenski (v obdobju 1998–2003), relativno dobro cvetel, spremenila v urbano puščavo iz poapokaliptičnih filmov, kjer se mladi ljudje najraje zadržujejo doma, od koder jih sem ter tja spravijo zgolj še razvpiti filmi. Ti seveda niso sinonim za mestno življenje, kjer naj bi se rojevale družbene pobude in nove ideje.

Slovenija, dežela brez mestnega življenja? – Samo Rugelj, Planet Siol

***

Homosexual marriage is primarily a creation of the judiciary, a fact which is especially evident right now as the lower federal courts go about using the United States Supreme Court’s 2013 Windsor decision to nullify the marriage laws of state after state.

In this essay, we deal with the decisions of the Massachusetts Supreme Court in 2003 and a federal district court in California in 2010 holding man-and-woman marriage deficient and, indeed, unconstitutional. But how and on what basis did they do that? There were no written laws, constitutions, or case precedents in either state or federal constitutional law to which to refer. Marriage had existed in the form of a relationship of a man and a woman with a primary purpose of procreation for all human history. Before the homosexual rights movement, no one had ever thought to sue marriage. Marriage was not considered to be a subject for “equal protection” analysis in either state or federal constitutional law. It was not a civil rights issue, much less an “issue.”

The Courts Invent Homosexual Marriage – Erasmus More, The Imaginative Conservative

***

The book contains numerous examples to illustrate the deleterious effect boycotts have upon academic freedom. We’re told of authors who refuse to have their books translated into Hebrew, Israeli academics pulled from the editorial boards of journals, PhD students prevented from taking up scholarships, as well as many more mundane examples of academics not being able to speak at conferences or take part in collaborative research projects.

The Boycott-Israel Brigade Undermines the University – Joanna Williams, Spiked

***

Pero el problema es que la palabra liberal la quiere todo el mundo. Todos son liberales y conservadores, o socialistas a fuer de liberal. Es una palabra manipulada por todo el mundo. Por eso los que de verdad somos liberales tenemos que tener clara una cosa: si eres liberal tienes que serlo en todas las manifestaciones. La palabra liberalismo no solamente habla de libertades, también de liberación. El liberalismo habla de que el ser humano no puede estar oprimido por los poderes financieros, ni por el poder de los medios de comunicación, ni por el eclesiástico. En este mundo la tendencia a la concentración de poder es tremenda. Este es el problema del liberalismo y tarda uno mucho en entenderlo.

[Težava je, da si besedo liberalizem želijo prisvojiti vsi. Vsi so liberalci in konservativci ali pa so socialisti, ker so liberalci. Gre za besedo, ki jo vsi manipulirajo. Zato nam mora resničnim liberalcem biti jasno nekaj: če si liberalec, moraš biti liberalec v vseh pogledih. Beseda liberalizem ne govori le o svoboščinah, temveč tudi o osvoboditvi. Liberalizem pravi, da človek ne sme biti zatiran niti s strani finančnih moči niti s strani medijskih moči niti strani moči cerkvenih institucij. V našem svetu obstaja grozljiva koncentracija moči. To je problem, s katerim se sooča liberalizem, in zelo zamuja z njegovim dojemanjem.]

Antonio Garrigues Walker: “El auge de Podemos es absoluta y radicalmente lógico y positivo” – Guillermo de Haro & Álvaro Corazón Rural, Jot Down Magazine

***

The full horror of the CIA interrogation and detention programmes launched in the wake of the September 11 terror attack was laid bare in the long-awaited Senate report released on Tuesday.

While parts of the programme had been known – and much more will never be revealed – the catalogue of abuse is nightmarish and reads like something invented by the Marquis de Sade or Hieronymous Bosch.

Detainees were forced to stand on broken limbs for hours, kept in complete darkness, deprived of sleep for up to 180 hours, sometimes standing, sometimes with their arms shackled above their heads.

Prisoners were subjected to “rectal feeding” without medical necessity. Rectal exams were conducted with “excessive force”. The report highlights one prisoner later diagnosed with anal fissures, chronic hemorrhoids and “symptomatic rectal prolapse”.

The report mentions mock executions, Russian roulette. US agents threatened to slit the throat of a detainee’s mother, sexually abuse another and threatened prisoners’ children. One prisoner died of hypothermia brought on in part by being forced to sit on a bare concrete floor without pants.

Rectal rehydration and waterboarding: the CIA torture report’s grisliest findings – Dominic Rushe & al, The Guardian

***

Torture is absolutely wrong and absolutely useless, and demonstrating the truth of both statements will make clear how completely bankrupt its defenders’ arguments really are. Proving that torture achieves nothing except the cruel degradation of human beings takes away the only argument its defenders have left. It would obviously be better if no one were willing to offer a defense for something as abhorrent as torture, but we know very well that quite a few people are prepared to do that so long as they can dress up what they’re defending in euphemisms and false claims about its efficacy. The point of insisting on torture’s uselessness is to strip away the remaining falsehoods that its defenders use to conceal the ugly reality of what they are defending.

Torture Is Wrong and Useless – Daniel Larison, The American Conservative

***

There is, however, another prism through which to examine these grim stories: the use of excessive violence by the state (see article). It, too, has complex origins, but quite a lot of them may be susceptible to reform. In many cases Americans simply do not realise how capricious and violent their law-enforcement system is compared with those of other rich countries. It could be changed in ways that would make America safer, and fairer to both blacks and whites.

Bits of America’s criminal-justice system are exemplary—New York’s cops pioneered data-driven policing, for instance—but overall the country is an outlier for all the wrong reasons. It jails nearly 1% of its adult population, more than five times the rich-country average. A black American man has, by one estimate, a one in three chance of spending time behind bars. Sentences are harsh. Some American states impose life without parole for persistent but non-violent offenders; no other rich nation does. America’s police are motivated to be rapacious: laws allow them to seize assets they merely suspect are linked to a crime and then spend the proceeds on equipment. And, while other nations have focused on community policing, some American police have become paramilitary, equipping themselves with grenade launchers and armoured cars. The number of raids by heavily armed SWAT teams has risen from 3,000 a year in 1980 to 50,000 today, by one estimate.

Above all, American law enforcement is unusually lethal: even the partial numbers show that the police shot and killed at least 458 people last year. By comparison, those in England and Wales shot and killed no one.

America’s Police on Trial – The Economist

 ***

Votre ouvrage, en rendant Foucault compatible avec le néolibéralisme, risque de faire grincer un paquet de dents!

J’espère ! C’est un peu le but du livre. Je voulais clairement rompre avec l’image bien trop consensuelle d’un Foucault en opposition complète avec le néolibéralisme sur la fin de sa vie. De ce point de vue, je pense que les interprétations traditionnelles de ces derniers travaux sont erronées, ou évitent du moins une partie du problème. Il est devenu aujourd’hui une sorte de figure intouchable dans une partie de la gauche radicale. Les critiques à son encontre sont pour le moins timides. Cet aveuglement est d’autant plus étonnant que j’ai moi même été surpris de l’indulgence dont fait part Foucault vis-à-vis du néolibéralisme lorsque je me suis plongé dans les textes. Ce n’est pas uniquement son cours aux Collège France qui pose question (Naissance de la biopolitique) mais de nombreux articles et interviews, qui sont pourtant accessibles. Foucault était très attiré par le libéralisme économique : il voyait dans celui-ci la possibilité d’une forme de gouvernementalité beaucoup moins normative et autoritaire que la gauche socialiste et communiste qu’il trouvait totalement dépassée. Il percevait notamment dans le néolibéralisme une politique « beaucoup moins bureaucratique » et « beaucoup moins disciplinariste » que celle proposée par l’État social d’après guerre. Il semble imaginer un néolibéralisme qui ne projetterait pas ses modèles anthropologiques sur les individus et leur offrirait une autonomie plus grande face à l’État.

Peut-on critiquer Foucault? – Daniel Zamora, Ballast

***

Slovenija je bila že pred letošnjim letom na nehvaležnem prvem mestu držav po številu sodb ESČP na število prebivalstva z ugotovljenim kršitvami Evropske konvencije. Zdi se, da je v iztekajočem se letu svoj položaj le še utrdila. Statistični podatki so več kot alarmantni, zaradi česar zahtevajo skrbno ter resno obravnavo. Dosegli so že takšno stopnjo resnosti, da jih nosilci državnih oblasti ne morejo več kar tako pometati pod preprogo, če jim je seveda kaj mar za izboljšanje stanja na področju varovanja človekovih pravic.

Najprej se bo potrebno vprašati zakaj smo dosegli tolikšno število obsodilnih sodb Evropskega sodišča in zakaj se varovanje človekovih pravic prav nič ne izboljšuje. Več kot očitno je, da težave nastajajo ne le zaradi pomanjkljivega znanja o Evropski konvenciji, ampak morda tudi zaradi premajhnega zavedanja resnosti problema. Odsotnost resnega obravnavanja takšnih sistematičnih in vsesplošnih težav izhaja iz vseh vej oblasti v Sloveniji, pa tudi od organov, ki naj bi delovali na področju varovanja človekovih pravic. Denimo, letno poročilourada Varuhinje človekovih pravic za leto 2013 obravnava le posamezna drevesa – navaja denimo le dve sodbi Evropskega sodišča zoper Slovenijo, ne vidi pa celotnega gozda, torej sistematičnih in vsesplošnih težav slovenske države, prvič, pri uresničevanju Evropske konvencije, in drugič, pri izvrševanju sodb Evropskega sodišča v slovenskem pravnem redu.

Tristo – Jernej Letnar Černič, Ius Info

***

Po raziskavah zgodovinarjev, ki se ukvarjajo z genocidom nad Romi, je bilo med drugo svetovno vojno v Evropi pobitih okrog pol milijona Romov in Sintov. Nekateri raziskovalci to številko sicer močno povečujejo. Romi so bili, tako kot Judje, žrtev genocida, ki so ga izvajali nacisti in ga strokovno imenujemo porrajmos. Heinrich Himmler je namreč sredi novembra 1943 tudi uradno izenačil položaj Romov z žalostno usodo evropskih Judov.
(…)
Omenjene poboje, ki so jih zakrivili pripadniki partizanskega gibanja, moramo prišteti med vojne zločine nad Romi. Resda ni šlo za genocid, saj slovenske partizanske oblasti niso nikoli ukazale njihovega načrtnega ubijanja. Ampak, ali to spremeni dejstvo, da so več kot polovico vsega romskega prebivalstva v t. i. Ljubljanski pokrajini med drugo svetovno vojno pobili pripadniki partizanskega gibanja?

Sprenevedanje po slovensko – Renato Podbersič ml., Časnik

 

***

Most protesters said Thursday morning that they had returned to the camp not to resist the clearance, but to witness what they called the beginning of another era in a long-term democratic movement.

“This is definitely not the end of the movement,” lawmaker Leong told TIME just hours before his arrest. “With this awakening of the Hong Kong people, we have sown the seeds for the next wave of the democratization movement.”

Hong Kong’s Main Democracy Protest Camp Falls With Leading Protest Figures Arrested – Elizabeth Barber, Time

Tedenski izbor

reading-bus

And yet, since Rivlin was elected President, in June, he has become Israel’s most unlikely moralist. Rivlin—not a left-wing writer from Tel Aviv, not an idealistic justice of the Supreme Court—has emerged as the most prominent critic of racist rhetoric, jingoism, fundamentalism, and sectarian violence, the highest-ranking advocate among Jewish Israelis for the civil rights of the Palestinians both in Israel and in the occupied territories. Last month, he told an academic conference in Jerusalem, “It is time to honestly admit that Israel is sick, and it is our duty to treat this illness.”

Around Rosh Hashanah, the Jewish New Year, Rivlin made a video in which he sat next to an eleven-year-old Palestinian Israeli boy from Jaffa who had been bullied: the two held up cards to the camera calling for empathy, decency, and harmony. “We are exactly the same,” one pair read. A couple of weeks ago, Rivlin visited the Arab town of Kafr Qasim to apologize for the massacre, in 1956, of forty-eight Palestinian workers and children by Israeli border guards. No small part of the Palestinian claim is that Israel must take responsibility for the Arab suffering it has caused. Rivlin said, “I hereby swear, in my name and that of all our descendants, that we will never act against the principle of equal rights, and we will never try and force someone from our land.”

Israel’s One-State Reality – David Remnick, The New Yorker

***

Zaradi ljubega kulturniškega miru se denar deli po načelu vsakemu malo in tako ni več ustanove, ki bi se lahko ponašala z vsebinskimi presežki, saj so ti v veliki meri odvisni tudi od denarja. Galerije in muzeji tako nimajo dovolj denarja za odkupe dragih del, ne gostijo velikih razstav iz tujine, slabša je ponudba na glasbenih in gledaliških odrih.

Ali konkretneje: ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč, večinoma javnih, od katerih jih je zgolj likovni umetnosti namenjenih 72? Če nanje gledamo kot na stabilno zaposlitveno oazo, jih potrebujemo, iz zornih kotov zanimanja javnosti, pomena za družbo in gospodarnosti pa niti ne.

Ali Slovenci potrebujemo 167 muzejev, galerij in razstavišč – Jožica Grgič, Delo

***

Medijske hiše so okužene s paraziti, ki se igrajo novinarje, so za to dobro plačani, njihov izplen pa bi bil na trgu — kjer vsi mediji z izjemo RTV Slovenija tudi so — tako mizeren, da bi jim še iz Ajpesa in Dursa stisnili focen. Verjamem, da so si številni z delom v preteklosti (ko pa vsekakor niso bili v takšni poziciji, kot smo sedaj mi) zaslužili svoje pozicije, vendar kako lahko sobiva v idiotski simbiozi delavcev neko podjetje, kjer nekateri uživajo vse pravice, ki pa so nedosegljivi privilegiji v očeh tistih, ki jih ne samo, da ne nimajo, temveč zanje še plačujejo?!?!?!

Sam še vedno verjamem v moč novinarstva, v dobre novinarje in dobre zgodbe. Verjamem, da se bodo na internetu nekateri znali prilagoditi. Če bi Guardian, ki ima z brezplačnim dostopom več bralcev kot plačljivi New York Times na spletu (pa je Anglija, koliko, petkrat manjša od ZDA?), danes zakasiral svojim bralcem vsebino, v katero toliko vlagajo, bi zlahka preživel (kot bi tudi YouTube).

Problem nastane, ko v zgodbe, novinarje in novinarsto ne verjamejo več sodelavci in ustvarijo delovno okolje, v kateri so najbolj brani in najbolj spoštovani novinarji katalizator favšije. Od bralcev pa prav ti, ki šimfajo in so favš, ne bi mogli biti dlje. Dol jim visi zanje.

Zbogom, tipkovnica – Jaša Lorenčič

***

As the world marked the 25th anniversary of the fall of the Berlin Wall, it was hard to sit here in Hungary and celebrate the end of Soviet-style communism. Looking at the actions of the Fidesz Government, it feels more like we are caught in a retro nightmare, and the whole system, or something like it, is starting up again.

The parallels to old-style communism are everywhere:

• the effort to control the media, which began as soon as Fidesz took power in 2010;
• the reduction of seats in Parliament and redrawing of voting districts in an attempt to ensure one-party rule;
• the special taxes on banks, telecoms, the media – businesses making what government officials bizarrely describe as an “unfair” profit;
• the nationalization of industries;
• the love affair with Moscow and criticism of Western Europe and America;
• the questioning of capitalism without proposing any reasonable alternative.

Along with all these maneuvers, there is also an apparent effort to create a new proletariat, a hard-working, underpaid underclass of people who must learn to enjoy Hungary, because they cannot afford to leave it.

Communism Is Dead, but Its Spirit Lives – Tom Popper, Budapest Business Journal

***

Letting kids who are behavior problems in schools grow up to become hoodlums and then criminals is no favor to them or to the black community. Moreover, it takes no more than a small fraction of troublemakers in a class to make it impossible to give that class a decent education. And for many poor people, whether black or white, education is their one big chance to escape poverty.

The people in the Obama administration who are pushing this counterproductive policy are not stupid. They are political, which is worse. They know what they are doing and they are willing to sacrifice young blacks to do it.

Racial Quota Punishment – Thomas Sowell, Townhall.com

***

Obstaja samo en nagon, ki ga je težje zatreti kot seksualnega: in to je nagon, da bi izpadli pametni.

Ni neverjetno, da so vsi hoteli videti ta video. Čudno bi bilo, če ga ne bi. Sex sells. Videli so ga tudi ljudje, ki jim sicer ne pride na misel, da bi gledali porniče, vendar so posnetek dojeli kot dokumentarec in s tem legitimirali svojo radovednost. Tudi prav.

Kar je zares neverjetno, so iz tega izpeljane intelektualne in moralne implikacije.

Najprej so bili tu skratka tisti, ki so v posnetku videli dokumentarno vrednost in iz njega polizali nekaj zimzelenih modrosti o katastrofalnem stanju v slovenskem šolstvu.

Ni perverzno seksati v šoli. Ni perverzno gledati seks v šoli. Ni perverzno skrivaj snemati seks v šoli. Perverzno je gledati seks v šoli in govoriti o šolstvu.

Seks v šoli – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

What it also proved is that elements of the Left are working hard to define new parameters for freedom of speech. You are free to speak so long as it doesn’t offend certain sensibilities, which of course amounts to no real freedom at all. I’m reminded of the old Puritan ethic that a human being had liberty only in so far as that liberty led them to salvation. Any practice of liberty that led away from God represented slavery to lies and was thus outlawed – for the good of the so-called sinner. Many on the Left imitate the very authoritarian mindset of the people on the religious Right that they claim to hate, likewise trying to safeguard their definition of freedom by eradicating contrary ideas. On the subject of abortion, the Left can enjoy that authoritarianism because contemporary society broadly agrees with them. But a day will come when they try to argue for something that proves unpopular and they, too, will be gagged. And I’ll be there to defend their right to say something that I disagree with.

Because the older you get the more you realise that just as important as your beliefs are your freedom to articulate them without fear. I guess maturity makes wet liberals of us all.

Oxford students shut down abortion debate. Free speech is under assault on campus – Tim Stanley, Daily Telegraph 

Temna stran Walterja Whita

walter white

Nobena skrivnost ni, da se je televizija oziroma, natančneje, televizijska serija v zadnjih letih dokončno uveljavila kot vrhunski žanr umetniškega ustvarjanja. Če je v preteklosti bila predvsem sinonim za »žajfnice«, kot sta denimo Dallas ali Dinastija, predstavljajo danes prav nekatere televizijske serije vrhunske umetniške izdelke, ki se lahko mirno postavijo ob bok najboljšim filmom. Prednosti serije proti filmu so očitne: serije lahko raziskuje ideje oz. karakterni razvoj na način, kot jih dvourni film preprosto ne more. Zato tudi ni čudno, da se čedalje več nadarjenih ustvarjalcev ukvarja s serijo, ki je presegla zgolj zabavno vlogo.

Rezultat tega so serije na vrhunskem produkcijskem nivoju, kot so The Sopranos,Breaking Bad, Deadwood, The Wire, Game of Thrones in mnoge druge. Zanimivo vprašanje, ki se ob tem postavlja, je idejna usmerjenost priznanih novejših serij; pri tem seveda umetniškega izdelka nočemo zreducirati na neko banalno »sporočilo«, temveč pogledati samo tematiko, predvsem pa način njene obravnave. Kot konservativce nas seveda zanima predvsem to, ali lahko katero od teh serij gledamo konservativno. Za izredno popularno Martinovo Igro prestolov lahko tako npr. takoj rečemo, da tega nikakor ne moremo trditi. HBO-jev izdelek je namreč produkcijsko na najvišjem nivoju, a v svojem bistvu prazen. Podaja nam podobo skrajno krutega sveta, kjer zaman iščemo najmanjše sledi milosti in moralne jasnosti. Na prvi pogled nam njen fiktivni svet deluje fascinantno (serija gledalca pritegne z napeto zgodbo, razkošno kostumografijo in, nikar ne pozabimo, tudi bolj ali manj mehkimi pornografskimi prizori), a se ne moremo znebiti vtisa, da je to le tista lažna zunanja privlačnost oz. skušnjava, ki jo krščanska tradicija pripisuje zlu.

V tem prispevku se bomo posvetili drugi televizijski seriji, ki jo številni razglašajo celo za najboljši izdelek, ki je v zadnjih letih prišel na televizijo: gre za Breaking Bad (v slovenščini prevedena kot Kriva pota), ki v Sloveniji sicer ni bila deležna take pozornosti kot v ZDA (kot izjemo velja izpostaviti esej Matije Potočnika Pribošiča Virtuozno zlo, objavljen v reviji Razpotja, ki pa izhaja iz drugačnih teoretskih podmen kot pričujoči zapis in ga zato tu ne bom komentiral). Njena kakovost seveda ni pod vprašajem, navsezadnje je osvojila 16 emijev, 2 zlata globusa in številne druge priznane nagrade. A v tem zapisu bomo poskušali pokazati nekaj drugega, kar bo mogoče presenetilo marsikaterega bralca – Breaking Bad lahko namreč vsaj po skromnem mnenju avtorja teh vrstic razglasimo za konservativno serijo par excellence.

Continue reading

Tedenski izbor

reading2

 

Mass clientelism, Fukuyama writes, is different from outright corruption. It creates a primitive (but economically highly damaging) form of democratic accountability. Citizens, after all, can say that they’ll only keep casting their ballot for a politician who actually delivers that plum job in Athens.

Fukuyama argues that the real division in Europe is not between a disciplined, hard-working north and a dolce far niente south, or between countries with generous welfare states and those harder on the needy. The real opposition is between what he calls a clientelistic Europe and a nonclientelistic Europe.

Francis Fukuyama’s ‘Political Order and Political Decay’ – Jan-Werner Mueller, The Irish Times

***

Miti so vsegliharska poceni promocija različnih interesnih grupacij, ki se prolongirajo z mediji samo zaradi tega, ker obstoj mitov garantira donos. Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati. To so slovenske kosovske bitke.

Trije najbolj odurni miti o slovenski politiki in ekonomiji – Kizo, Portalplus

***

Bergant, Starič, druščina, dobro jutro. Pred dobrim letom je bil vaš kolega na TV Slovenija suspendiran, ker je povedal, da Bratuškova v svojem govoru v Mariboru ni povedala nič. Takrat neke velike zaskrbljenosti glede kratenja novinarske svobode niste pokazali. Je mogoče zdaj, ko je njeno vsebinsko praznost uradno potrdila tudi Evropa, trenutek za katarzo? Boste na odgovornost pozvali odgovorno urednico, ki je odgovorna za tisto? In še pomembneje, boste končno odložili rožnata očala in pogledali svet v njegovih pravih barvah? Je mogoče bruseljska blamaža Bratuškove priložnost, da postanete neodvisna, nepri­stranska in neobrzdana četrta veja oblasti in se resno lotite resnih zgodb?

Levo. Priden. Piškotek – Blaž Vodopivec, Finance

***

Seveda niso vsi novinarji neprofesionalni, manipulativni, kupljeni, pokvarjeni ali preprosto butasti. O številnih bi lahko napisal veliko pohvalnega. Toda večina teh ob vsem skupaj tiho gleda stran in se ne zgane. Čeprav splošno nezaupanje v medije, ki ga opisane slabe prakse povzročajo, najbolj škodi prav tistim, ki odstopajo od povprečja.

(…)
Tako kot niso vsi novinarji slabi, tudi vsi mediji niso enako neprofesionalni ali manipulativni. Nikakor pa zapisano ne velja samo za tiste, ki jim običajno pravimo levičarski ali dominantni mediji. Če uporabim duhovito domislico Blaža Vodopivca, piškotke za novinarje pečejo tako na levici kot na desnici in tudi v zasebnem sektorju. Sam zato za medije in roke, ki jih hranijo, že nekaj časa uporabljam izraz “krotilci javnega mnenja”

Sedem razlogov, zakaj bi morali novinarji razkriti svoje vire – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Ker se torej vračamo tja, od koder smo prišli, pravzaprav z dvojno plebiscitarno večino pobegnili, javna intelektualna vest narekuje, da je nekaj treba storiti. V nasprotju z Lukacsem menim, da alternative niso samomor, dekadenca in revolucija, temveč aktivna, javno-intelektualna državljanska zavzetost za evropsko Slovenijo. Pri čemer se je treba zavedati, da tu ne gre za ad hoc politični, ekonomski ali katerikoli kratkoročni interesni izziv, temveč za jedrno civilizacijsko vprašanje o tem, kakšna družba ali država bomo. Oblikovati je treba široko, vključujočo koalicijo razmišljujočih ljudi, zares vseh, »ki dobro v srcu mislijo«, da bodo s svojim delom in imenom aktivno branili tisti vrednostni civilizacijski minimum, ki nam ga zapoveduje slovenska ustava. Demokratično in pravno, ekonomsko odprto in socialno prijazno slovensko državo, utemeljeno na človekovem dostojanstvu, zasidrano v vsebinskem liberalizmu, ki naj nas popelje v svetovljansko smer zahodnega sveta, ne pa v provincialno samozadostnost semidespotskih režimov na obronku Evrope.

Samomor, dekadenca ali revolucija – Matej Avbelj, Časnik

***

Zakaj imamo torej takšne težave z zavračanjem smejočih županov, ki so v resnici navadni kriminalci? Zakaj vsi po malem goljufamo in utajujemo davke? Zakaj imamo problem s sprejemanjem lastne države in spoštovanjem njenih institucij? Zakaj dvomimo v pravno državo in enakost pred zakonom, zakaj smo prepričani, da sta klientelizem in korupcija osrednja problema naše državljanske eksistence?

Odgovori se skrivajo v intimnem dojemanju države kot slabe, nepravične in nefunkcionalne. Umanjkanje normativne integracije se stopnjuje do tiste skrajnosti, onkraj katere je prostor za vse in kjer je tudi dovoljeno vse. To je tisti pravi Balkan, katerega smo ponotranjili približno tako, kot so naši politični zaporniki in pošteni župani obtoženca Josipa Broza Tita, ki se je v bombaškem procesu leta 1928 drl iz zatožni klopi: »Ne priznajem buržoaski sud, jer se smatram odgovornim samo svojoj komunističkoj partiji!«

Banditi, Balkanci, titoisti – Dejan Steinbuch, Finance

***

Most of Mrs Merkel’s predecessors stood for at least one big, controversial project. Konrad Adenauer after 1949 bound the new republic to the West at the cost of making reunification seem impossible. Willy Brandt recognised East Germany. Helmut Schmidt allowed American Pershing missiles in West Germany to deter a Soviet attack. Helmut Kohl made the Germans give up the D-mark for the euro. Gerhard Schröder liberalised the labour market.

Nobody in Germany today considers Angela Merkel capable of a similar level of leadership. Her power is immense but mainly potential. “She has not tried out how much power she has. For that she would have to dare to do something, to go against polls and the Zeitgeist,” concludes Mr Kurbjuweit. “In a certain way, Merkel is thus a powerless chancellor.” She uses her power to block, not to promote. It is power amassed but unused. If she goes on this way, that will be her main legacy.

Sedating, not leading – The Economist

***

Russia has attempted to involve Poland in the invasion of Ukraine, just as if it were a post-modern re-run of the historic partitions of Poland. “He wanted us to become participants in this partition of Ukraine,” says Sikorski. “Putin wants Poland to commit troops to Ukraine. These were the signals they sent us. … We have known how they think for years. We have known this is what they think for years. This was one of the first things that Putin said to my prime minister, Donald Tusk, [soon to be President of the European Council] when he visited Moscow. He went on to say Ukraine is an artificial country and that Lwow is a Polish city and why don’t we just sort it out together. Luckily Tusk didn’t answer. He knew he was being recorded.”

Putin’s Coup – Ben Judah, Politico Magazine

***

Kiev feels like a Russian city, architecturally and linguistically. Check into a hotel, signal a waiter, enter a shop, and chances are you will be addressed in Russian. Television talk shows are bilingual — guests speak the language in which they are most comfortable. Taxi drivers still listen to “Russky Chanson,” Russian prison ballads that are something of a cross between gangsta rap and country and western music.

But recent months brought subtle changes. The young consider speaking Ukrainian cool. Some older Ukrainians have adopted the attitude that Russia does not own the culture.

“Some of my friends think that real patriots of Ukraine should not speak Russian because they are enemies,” said Irina Bekeshkina, a sociologist who specializes in political polling. “Why should we identify Putin with the Russian language? Russian language and culture has been around a lot longer than Putin.”

Conflict Uncovers a Ukrainian Identity Crisis Over Deep Russian Roots – Neil McFarquhar, The New York Times

***

I wrote a piece for the New Republic soon afterward about the Obamacon phenomenon—prominent conservatives and Republicans who were openly supporting Obama. Many saw in him a classic conservative temperament: someone who avoided lofty rhetoric, an ambitious agenda, and a Utopian vision that would conflict with human nature, real-world barriers to radical reform, and the American system of government. (…)

In my opinion, Obama has governed as a moderate conservative—essentially as what used to be called a liberal Republican before all such people disappeared from the GOP. He has been conservative to exactly the same degree that Richard Nixon basically governed as a moderate liberal, something no conservative would deny today. (Ultra-leftist Noam Chomsky recently called Nixon “the last liberal president.”)

Obama Is a Republican: He’s the Heir to Richard Nixon, Not Saul Alinsky – Bruce Bartlett, The American Conservative

***

Vatican II sought to respond to the changing circumstances of modernity.  Council Fathers wanted to discover how the Holy Spirit was moving the Church to present the teachings of her faith to a new world.  The Council Fathers sought to discover how to follow Our Lord’s great commission to “go and make disciples of all nations” (Mt. 28:19) in the cultures of modernity.  The attempts by the Council Fathers to answer these questions and to present the fruits of their deliberations, however, were hindered by a media contingent attempting to explain the conciliar debates in terms alien to the council and divorced from a deeply historical and nuanced understanding of the faith.  Thus, many misleading and false interpretations of council spread quickly. If nothing else, it allowed for the so-called “hermeneutic of rupture,” which saw Vatican II as a clear split with the tradition of the faith, to survive and take root. Those who were not already well catechized and firm in their faith were unable to differentiate the true faith from that presented to them by a largely secular media.

The Dangers of Transparency – John Macias, Ethika Politika

***

One exception to the generally positive religion-marriage link is Latin America, as the figure above indicates. In many countries in this region, cohabitation, single parenthood, and family instability are high, according to data from the World Family Map. And, yet, so too are forms of the Catholic and Protestant faith. Marriage is comparatively weak, and religion is comparatively strong, in countries like Colombia, Peru, and Ecuador. In these countries, religious faith may be a lifeline for women, children, and families in communities where the family is weak and poverty is common, places where—as political scientists Pippa Norris and Ronald Inglehart have argued—“existential insecurity” is high.

So, perhaps it’s no accident that Pope Francis has been making waves with his untraditional approach to tackling the issue of marriage. He may be less likely to associate strong families with strong faith, and more likely to see the ways in which religious faith can be a balm for fragile families. After all, in Francis’s native Latin America, the ties between hearth and altar are attenuated at best.

Religion and Family around the Globe – Bradford Wilcox, First Things

***

The central message, after all, of the New Atheism — the message that divides it from earlier forms of skepticism — is that it’s perfectly obvious that God and the supernatural don’t exist, and the only reason you might think otherwise is because you’re either a fool or a charlatan. Dawkins doesn’t know theology and is proud he doesn’t; P.Z. Meyers will happily tell you that the religious emperor obviously has no clothes, and any argument to the contrary is merely the courtier’s reply. It’s obvious, they’ll tell you, that the supernatural doesn’t exist, because science hasn’t found it, and we know that science is the only valid method of inquiry, because the supernatural doesn’t exist.

Duh. Obviously.

The mix of self-congratulation and playground taunts that defines the movement is, in essence, merely the flipside of the defining characteristic of religious fundamentalism: a refusal to acknowledge the intellectual experiences of others. Never mind that plenty of thoughtful, sincere people believe in God due to varying mixes of personal experience and ontological argument; it’s just so obvious that scientific rationalism is the only valid means of interpreting the world that the experiences of others can simply be dismissed out of hand.

Rape Culture, Fundamentalism, and the New Atheism – Luke T. Harrington, Presbylutheranism

***

Italijanski filozof Gianni Vatimo razume današnji čas kot »mnoštvo«. S tem hoče povedati, da se sodobni človek ne počuti več povsem vključenega v delo institucij, ki so se oblikovale v 19. in 20. stoletju. Korporativni model, kjer je vsaka panoga ali skupina reprezentirana s strani višjih, ponekod javnih institucij, danes ne deluje več tako organsko kot nekoč. Zato se v sodobnem mnoštvu nenehno rojevajo nove in nove oblike združevanja in delovanja, ki hočejo iz posameznikov ustvarjati javno: pobude, društva, zadruge, kolektive, gibanja, iniciative … Vendar ta združevanja, čeprav izhajajo iz zasebne pobude (s strani posameznikov ali skupin), niso nujno usmerjena le v zasebno dobrobit, temveč želijo doseči neko javno dobro.

Ta premik se je zgodil v vseh segmentih družbe, vendar je najrazločneje opazen prav na področju kulture. Zanjo ne moremo več reči, da je najboljše, najsodobnejše, najkvalitetnejše zaobseženo v javnih ustanovah. Konkretno: ne moremo reči, da so vsi interesi ustvarjalcev in odjemalcev kulture zaobseženi znotraj tradicionalnih kulturnih institucij, kot so kulturni domovi, knjižnice in gledališča. Mesta, ki so znana po svojem živahnem kulturnem življenju, to še dodatno dokazujejo. Berlin, Praga, Krakov, Varšava, Gradec, Gent, pa tudi Pordenone ali Ljubljana ne uživajo ugleda zanimivih in živahnih kulturnih središč zaradi svojih javnih kulturnih zavodov, pač pa ravno zaradi omogočanja spodbud od spodaj, da kulturna združenja bolj optimalno delujejo in s tem ustvarjajo svojo razpoznavnost.

Goriški kulturi naproti – Miha Kosolel, Anja Medved, Gorazd Božič, Goriška.si

Tedenski izbor

forbidden-fruit

Zdaj smo navajeni, da vas uvrščamo v levo sredino italijanskega političnega prizorišča, toda občutek imam, da ste se po zadnjem županskem mandatu nekako izvili iz klasične bipolarnosti italijanskega političnega sistema. Imam prav?
Lahko rečem, da nimam popolnoma nič skupnega z desničarsko tradicijo. Že leta pa seveda mislim, da so tovrstne delitve preživete – to ne pomeni, da ne obstajajo radikalne razlike med enimi in drugimi: v pogledih na pomen osrednjih državnih institucij, denimo, ali pa pomen demokracije. Toda starih političnih usmeritev ne moremo več soditi po starih merilih. In katera so ta merila – če zdaj ne posegava nazaj do Adama in Eve, ampak se ustaviva v povojnem času? Socialne demokracije je vedno označevala misel, da je povsod navzočna država potrebna za uravnavanje gospodarskih ciklov in za zagotavljanje enakih možnosti. Dolgo so socialne demokracije gojile določen tip fiskalne politike – a ta nas je čedalje bolj bremenila. Ta model – lahko bi rekli, da gre za Evropi prilagojen keynesianski model – se je povsem izčrpal in to si je treba priznati. O tem sem govoril že leta 1984. Zgodila se je fiskalna kriza države: država ne more več igrati vloge nosilke tako razraslih socialdemokratskih politik. Celoten konstrukt je treba razgraditi, in to s federalističnimi politikami in podporami, srednji razred je treba na novo ozavestiti … Ampak državo je treba razgraditi, če hočemo še naprej zagotavljati zaposlovanje, razvoj in drugo. Usmeriti se moramo proti politiki ministrstev, proti birokraciji … Stara levica pa še naprej po starem brani pravice čedalje manjše skupine prebivalstva: če že koga branijo – ampak to čedalje redkeje počnejo –, potem branijo stalno zaposlene, ne branijo pa prekernih delavcev, mladih, nezaposlenih … Vso to politiko je treba radikalno prevetriti. Govorim o politikah dela in javne uprave. Žal se v Italiji nove vizije prepočasi uveljavljajo. Reforme potekajo točkovno – to je Renzijeva metoda. A nove vizije sistema ni.

“Slovenija je neskončno bolj konkurenčna kot Italija”: intervju z Massimom Caccarijem – Janko Petrovec, MMC RTVSLO

***

Inferno je skrajna posledica tendencioznega, simplifikatorskega, pavšalističnega, demagoškega, katastrofičnega, brezizhodnostnega dojemanja gospodarske krize in njenih socialnih implikacij. Möderndorfer operira z obče veljavnimi in v dominantnem diskurzu sprejetimi klišeji o črno-belih socialnih razmerjih: delavec in sindikalist proti direktorju in birokratu, direktor in birokrat proti delavcu in sindikalistu. Inferno je tragedija absurda, v kateri se v vrtoglavi spirali nezaustavljivo kaže vse, kar se brezpravnemu človeku, ki ostane brez službe, lahko v predivji domišljiji socialno čutečega Slovenca dandanes pripeti.

Film je generaliziran stereotip pogleda na slovensko družbo, polno domnevnih krivic – tudi tistih, ki se jim nihče na svetu ne more izogniti –, zgoščenih v osebni in socialni fiasko nič krivega posameznika. Umetnik je zdaj iz tega končno naredil veliko, bigger-than-life zgodbo.

Super, načeloma: vsak film, vsakršna literatura, umetnina, celo pop, je bigger-than-life in mora taka tudi biti. Vendar je Inferno pornografska verzija socialne kritike – v tem smislu, da gre za depresivni social porn, ki se ga je domislil prvi, ki je imel želodec in denar, da iz kupa majhnih družbenih resnic, kot si jih predstavljajo mediji in njihovi ne preveč razgledani konzumenti, sestavi eno samo veliko laž, veljavno le zato, ker ji je dal navidezno umetniško, filmično, profesionalno legitimiteto.

Inferno dramaturško funkcionira, socialno pa niti malo. Kar je po svoje še huje: Möderndorfer ni instrumentaliziral zgodbe v političnem smislu, instrumentaliziral jo je emotivno. On je samo radikaliziral in v enem človeku, v eni družini personificiral to, kar so vam mediji in politiki – ki jih v filmu, hvalevredno, vsaj to, ni – in angažirani intelektualci leta in leta vbijali v glavo o nemoči malega človeka, soočenega z brutalnim kapitalom.

Inferno, to so drugi möderndorferji – Marko Crnkovič, Pogledi

***

This ideology offered Stalin a deep sense of certainty in the face of political and economic setbacks. If policies designed to produce prosperity created poverty instead, an explanation could always be found: the theory had been incorrectly interpreted, the forces were not correctly aligned, the officials had blundered. If Soviet policies were unpopular, even among workers, that too could be explained: antagonism was rising because the class struggle was intensifying.

Whatever went wrong, the counterrevolution, the forces of conservatism, the secret influence of the bourgeoisie could always be held responsible. These beliefs were further reinforced by the searing battles of 1918–20 between the Red and White Armies. Over and over again, Stalin learned that violence was the key to success. “Civil war,” Kotkin writes, “was not something that deformed the Bolsheviks; it formed them … [providing] the opportunity to develop and to validate the struggle against ‘exploiting classes’ and ‘enemies’ (domestic and international), thereby imparting a sense of seeming legitimacy, urgency, and moral fervor to predatory methods.”

Understanding Stalin – Anne Applebaum, The Atlantic

***

O, ko bi bilo več ‘profesorjev kodretov’ po naših fakultetah, ki bi pripravljali ljudi za dejansko profesionalno življenje, ki bi nam dajali, kot pravi zgoraj omenjeni bivši študent profesor Kodreta ‘pravi pristop in širok pogled’! Tako pa mnoge fakultete omogočajo, da študenti nekaj let le “kopipejstajo” z interneta, reproducirajo eks katedra povedano, … in na koncu dobijo papir, ki nič ne velja.

Tudi v postdiplomskem študiju se tak način študija nadaljuje, tako, da mnogokje lahko na enak način tudi magistrirate in doktorirate. Na primer, na Fakulteti za družbene vede, je pod mentorstvom cenjenega profesorja dr. Veljka Rusa, magistrirala tudi naša Magistra, ki je zadnjič na zaslišanju pred očmi evropske in slovenske javnosti “švicala” pod težo zelo normalnih vprašanj. (…)

Alenka Bratušek je po moje tako tudi šolski primer neuspeha našega visokošolskega sistema izobraževanja. In, da ne bo pomote, seveda tudi brezsramnosti sistema političnega kadrovanja ljudi brez ‘pravega pristopa in širokega pogleda’. Saj, kaj pa so pravzaprav s pomočjo težkih vprašanj iskali evropski parlamentarci? Podrobno znanje o sistemu energetike in ravnanja z okoljem v Evropi? Ne, saj je vsakemu človeku jasno, da se človek ne more v podrobnosti seznaniti s tako obširnima temama v dveh tednih. Iskali so pač ‘pravi pristop in širok pogled’, se želeli utrditi v prepričanju, da Alenka ‘zna in zmore’ opraviti to za kar je bila predlagana, ter da ima trdna moralna načela.

Mojster za vse, mojster za mafijo – Aleš Čerin, Časnik

***

V 25 letih nam namreč ni uspelo odgovoriti na nekaj povsem osnovnih vprašanj:

1) Do katere ravni je dopustno politično kadrovanje, torej kadrovanje na podlagi politične afinitete/preferenc/nazorov, do katere ravni pa je kadrovanje izključno strokovno?

2) Do katere ravni se pri strokovnih imenovanjih – kljub temu da gre za strokovne funkcije – dopušča diskrecijsko vlogo politike, ker je pač potrebno politično zaupanje, od kod pa to ne velja več in je treba dati prednost drugim kriterijem? In kateri so ti drugi kriteriji?

3) Kateri so tisti družbeni podsistemi, kjer je nujno, da obstaja politična pluralnost in minister (vlada) mora skrbeti za uravnoteženost (vojska, šolstvo, znanost, kultura, javna RTV …), kateri pa so tisti družbeni podsistemi, kjer je ta pluralnost sicer manj nujna, a zaželena?

Da bi prišli do dogovora o političnem kadrovanju, nam še nikoli ni uspelo, saj nimamo niti trohice skupnih kriterijev. Zato se nam dogajata popolna poljubnost in pristranskost tistega, ki kadrovsko nastavlja, in tistega, ki njegovo kadrovsko politiko kritizira.

Navada je, da se samodejno razdelimo po preferencah, in dokler je JJ na oblasti, levica joče nad kadrovskim cunamijem, ko pa je na oblasti levica, jočejo nad cunamijem desni.

Posledica: slovenska politika sploh ni več tekmovanje različnih politik in vizij razvoja posameznih političnih strank, temveč tekma med interesnimi skupinami s ciljem, kateri bo uspelo nastaviti čim več svojih ljudi na pomembne položaje, kjer je čim več javnega denarja.

Rdeča čistka – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej.

Boljše je, da ti reko: “Pomakni se naprej!!” – Reformirana stran

***

I believe that any Christian who is qualified to write a good popular book on any science may do much more by that than by any direct apologetic work…. We can make people often attend to the Christian point of view for half an hour or so; but the moment they have gone away from our lecture or laid down our article, they are plunged back into a world where the opposite position is taken for granted….What we want is not more little books about Christianity, but more little books by Christians on other subjects—with their Christianity latent. You can see this most easily if you look at it the other way around. Our faith is not very likely to be shaken by any book on Hinduism. But if whenever we read an elementary book on Geology, Botany, Politics, or Astronomy, we found that its implications were Hindu, that would shake us. It is not the books written in direct defense of Materialism that make the modern man a materialist; it is the materialistic assumptions in all the other books. In the same way, it is not books on Christianity that will really trouble him. But he would be troubled if, whenever he wanted a cheap popular introduction to some science, the best work on the market was always by a Christian.

So it is with music. What’s needed is not Christians writing “Christian” music. What’s needed is the best music in the world to be written by Christians, that the world might know the validity, depth, and truth of Christianity as an experienced reality, not as a deluge of clichés set to pop-music, working to negate the meat and bone of this rich, all-encompassing religion.

5 Reasons to Kill Christian Music – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Non-Muslims are not responsible for interpreting or reinterpreting Muslim sources. It is instead the duty of Muslim scholars to react to ISIS. Without a doubt, several Muslim clerics have previously criticized ISIS, and recently a collective effort appeared in an open letter signed by 126 Muslim scholars. Yet, the verses, texts, and historical accounts used by ISIS to harm mutual coexistence and religious freedom need more attention and a rigorous, reliable explanation from the Muslim community. ISIS can only be stopped when zealous Muslims are able to find an expression of their faith more in line with Islam’s scripture than ISIS’s expression. The world is watching while hundreds of Muslims seem to be debating within themselves whether or not ISIS really is that best expression. Muslim scholars must wrestle with these textual elements and provide what they believe to be the “correct” Islamic teaching concerning caliphate, jihad, and treating the non-Muslims.

What Makes ISIS Appealing? – Ayman S. Ibrahim, First Things

***

Preprost primer, kako samo na naši strani hriba ni mogoče najti rešitve: v zdravstvenih domovih (ki jih seveda mora imeti vsaka občina) morajo biti laboratoriji, kjer vam naredijo analize krvi, urina, blata in podobnih vzorcev. Zaradi razvoja tehnologij in analiz so lahko ekonomični, zanesljivi in strokovno vodeni le veliki laboratoriji, ki bi hkrati oskrbovali deset ali 20 zdravstvenih domov.

To je preprosto tehnološko in ekonomsko dejstvo, o katerem ni kaj razpravljati, če želimo biti kredibilni. Tako je pač leta 2014 – povsod. V Avstriji to dejstvo sprejemajo tako, da več zdravnikov ustanovi skupni laboratorij, ki oskrbuje vse – lahko tudi v obliki zadruge.

Tudi pri nas vsi pristojni vedo, da bi bilo to ekonomsko in strokovno potrebno, ampak – imamo občine. In vsaka občina ima svoj zdravstveni dom in svoj laboratorij v njem. In čeprav ta laboratorij ni podoben ničemur, kar je kredibilno (vključno z rezultati), človek ne pride živ prek občinskih mej. Mrtev pa zaradi občinskih mrliško-oglednih služb tudi ne.

Gastarbajterji – Alojz Ihan, Planet Siol

 ***

Nikoli ničesar ne ustvari. Njegova drža je samo nasprotje dela. Kajti prepričan je, da vsako človeško prizadevanje nujno vključuje naivnost, nezdružljivo z njegovim najhujšim strahom: da bi se jemal preresno. Vendar to ne pomeni, da je hipster komična figura. Nasprotno, hipster se obkroži z mrtvimi stvarmi: njegov svet je tako zasičen z obskurnimi referencami, preživelo modo in citati, da bi lahko bilo kakršnokoli znamenje duhovitosti resnično le še čudež. Njegova strast je delo arheologa. Kajti stvar – oblačilo, bend ali frizura – lahko postane atribut njegovega okusa šele po svoji smrti. Okus je grobnica stvari, on je njen nočni čuvaj. Na hipsterju ni nič novega.

Nekromatika stvari. O duhovnem bistvu hipsterstva – Aljoša Kravanja, Airbeletrina

O politični kulturi – nekoliko drugače

Tekst je bil objavljen kot komentar v zadnji, poletni številki revije Razpotja.

razklanost

Portugalski prijatelj mi je nekoč razlagal, kako je kot najstnik pogosto dopustoval na portugalski rivieri, kjer je bilo v visoki sezoni več turistov kot domačinov; teh je bilo pravzaprav komaj peščica. Ko se je včasih zgodilo, da je med to množico tujcev srečal sonarodnjaka, se je prav razveselil. »Od kod si?« – »Iz Lizbone. Pa ti?« – »Iz Porta.« Navdušenje se je nemudoma prevesilo v sumničenje in nazadnje v besno prepiranje. Različni zemljepisni izvor je namreč pomenil pripadnost različnim nogometnim klubom in pogovor se je neizogibno končal z zagrizenim prerekanjem o spornih sodniških odločitvah, s polemičnim seciranjem brezštevilnih zgodb in zamer, nakopičenih v dolgih desetletjih medklubskega antagonizma.

Obstaja teorija, po kateri je notorična trdovratnost slovenskih političnih sporov povezana s pomanjkanjem močne kulture klubskega nogometa. Marjan Rožanc je trdil, da se je zatrti skupnostni duh slovenstva, ki se vse od rehabilitacije protestantske reformacije nekoliko sramuje svojega katolištva, vrnil v sprevrženi obliki podtalnega kolektivizma, kot prenapeto sektaštvo.

Continue reading

Konservativčev vodnik po filmu – drugič

Michael-Collins-Liam-Neeson

Michael Collins – globok film o domoljubju, kakršnega Slovenci žal še nismo znali narediti.

Malo znano dejstvo je, da so se primorski Slovenci pod fašizmom zgledovali po Irski. To velja tako za narodno-napredne skupine, ki so oblikovale vstajniško organizacijo TIGR, kot za konservativne katoliške skupine, ki jih je bolj privlačila sposobnost irskega nacionalizma, da organizira široko in trdno mrežo pasivnega, nenasilnega odpora.

Continue reading