Tedenski izbor


V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance


Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.


Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus


This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.


The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries


Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.


It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire


Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times


I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic


Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija


Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.


Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse


In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt


The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX


Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik


Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan


At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American



Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov


Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik


Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it


Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO


Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas


To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox


Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist


The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times


The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American


Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.


It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things


Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Tedenski izbor


Ne more pa gospodarski liberalizem biti udarna točka programa NSi, njihova naslovna zgodba, pozicijski slogan, jedro prepoznavnosti, edinstvena primerjalna prednost (…). Ker to nikakor ni zgodba večinskega potencialnega volivca NSi. Čeprav kakšen nadobuden strankin funkcionar, ki je pravkar odkril eleganco liberalne ekonomske misli, zdaj meni, da ga morajo zato kar naenkrat imeti radi vsi njegovi potencialni volivci. Ki jim v večini primerov za eleganco liberalne misli bolj ali manj visi dol.


Po vsebini pa mora NSi svoj liberalizem postaviti nekoliko v ozadje in postati, če želite, žlahtna konservativna stranka. Nikar, prosim, ne dovolite, da bi vam asociacija na Kučana za vedno onečedila to lepo besedno zvezo. Raje si tule preberite, kaj naj bi to zares pomenilo: www.kirkcenter.org.

NSi se mora dovolj jasno profilirati, da bo prva izbira za vse krščansko usmerjene volivce, tako tiste, ki bolj stavijo na tekmovalnost in meritokracijo, kot tiste, ki bi v ospredje prej postavili sožitje in solidarnost. Tudi kakšen krščanski socialist se mora prej najti pri njih kot pri kakšni naslednici Zveze komunistov ali pri kakšni skrajni novolevičarski združbi tipa Luka Mesec. Tudi vsem tistim kristjanom, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pridušati čez pohlep, sodobni materializem in brezdušni kapitalizem, mora znati pokazati, da ni pravi odgovor zatekanje h karšnemkoli kolektivizmu in centalnoplanskemu etatizmu.

Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm. – Blaž Vodopivec, Finance


Desetletje, v katerem se je zgodila finančna, gospodarska in socialna kriza, ko je država zdrknila na obrobje EU, smo se novinarji, politiki, sodniki in odvetniki ukvarjali s Patrio. Medtem ko so druge države iskale poti, kako iz krize, smo mi bojevali versko vojno med dvema religijama, med verniki v “kriv je” in verniki v “ni kriv”.

Proces Patria je samo zgovoren dokaz, da nam je tranzicijska povzpetniška elita ukradla državo, ki je ni sposobna voditi. Tako kot osemletni otrok ni sposoben voziti avtomobila, ker je pač premajhen, nevaren sebi, sopotnikom in drugim udeležencem v prometu, tako naša tranzicijska elita ni sposobna upravljati države v korist in blaginjo vseh državljanov. Ne zmrdujte se nad Hrvati, ki kupujejo naša podjetja, to je za nas sreča, naši politiki jih uničujejo.

Ostaja zgolj vprašanje, ali smo se iz Patrie morda le kaj naučili. Odziv Luke Mesca, da je ustavno sodišče spet pristransko, kaže na to, da se tudi tranzicijski podmladek sploh noče nič naučiti.

Luzerji – Uroš Urbas, Siol.net

Continue reading

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.


Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor



There are also the religious traditions, ones that meld with awe and wonder to make the holiday both beautiful and holy. Advent, brimming over with both theology and beauty, helps us refocus on the meaning beyond the temporal. It takes the material and makes it transcendent. It turns the simple—candles, words, songs, prayers—into timeless moments. Christmas hymns, sweet and haunting, transform our normal cadences of worship into something new, yet incredibly old: they transform our patterns of praise into timely yet timeless reverence. These are the most important traditions of the Christmas season.

Considering Tradition – Gracy Olmstead, The American Conservative


Država za normalno delovanje potrebuje sposobne in profesionalne uradnike ter državnike. Pri nas se zdi, da prevladujejo apartčiki, birokrati in ne ravno bleščeči politiki.

Aparatčik se odlikuje po preprosti veri in zvestobi sistemu. To je vera, ki najbolje uspeva v odsotnosti razsodnosti in razuma: res je tisto, kar reče šef, toliko bolj, če enako govori tudi Šef. Šef z veliko in oni z malo začetnico seveda dobro vesta, da zvestoba ni zastonj, zato poskrbita za svojega vernika. Državni aparat v socializmu je deloval po tem načelu in glede na slovenski model demokratizacije (smo za spremembo, ampak tako, da se razen imena ne bo nič spremenilo) ne more presenečati, da javni sektor povečini še vedno deluje po tem načelu.

Lubi Slouenci – Peter Lah, Planet Siol


Vse skupaj je tako absurdno, da nam kot argumente nasprotniki privatizacije navajajo že to, da se oni slabo počutijo, ker na Brniku zdaj pristanejo na nemškem letališču, kot je pred dnevi potožila Violeta Tomič. Pa čakajte malo, bi mar morali sodržavljani gospe plačati letališče, da bo njej prihranjen nek iracionalen občutek?! A takšna je ta družba enakih in enakopravnih, da so preference tistih pri koritu vsiljene vsem? No, saj v resnici to ne preseneča – gre za sestavni del družbenopolitičnega sistema, ki ga gospa zagovarja. Tudi njen strankarski kolega Luka Mesec razkriva podobne tendence, ko vzklika, da je državno lastništvo v podjetjih še zadnji vzvod [centralnoplanske politike], ki ga imajo. In odgovarjam mu: saj! Natanko zato je privatizacija nujna.

Za boljše leto 2015 – Rok Novak, Finance


The depravity and barbarism of a movement such as the Islamic State can obscure the disturbing reality: namely, that the politicisation of culture, and its intolerant consequences, is gaining strength across the world. It has certainly contributed to the hardening of the rivalry between the West and Russia.


The problem with international cultural crusades is not the actual values – many of the sentiments promoted by Western institutions are worthy and enlightened ones. No, the problem is that such crusades assume that Western states possess the moral authority to question, undermine and change the laws and values of communities throughout the world. When diplomacy and geopolitics become entwined with the attempt to affirm the moral superiority of a way of life, the outcome is always unpredictable.

The real danger with the globalisation of the Culture Wars is that it threatens to confuse diplomatic problems with existential questions that touch on a people’s way of life.

The Year the Culture Wars Went Global – Frank Furedi, Spiked


Nobene težave nimam z uvrščanjem ljudi na levo, na desno in na sredino. Nekateri so konservativni, drugi progresivni, nekateri so etatisti, drugi liberalci. Razlike morajo biti, razlike so dobre, razlike delajo polemike zanimive, v polemikah se brusijo ideje.

Ne sprejemam pa ločevanja duhov, tega, da med nami gradijo čedalje višji zid. Za ta zid si želim, da leta 2015 pade. To ni tisti naš domači berlinski zid iz leta 1945, o katerem prava desnica trdi, da ga vzdržuje udbomafija. To je zid, ki ga gradijo skupaj in ki preprečuje, da bi se razumno pogovarjali o tem, kako našo državo spet spraviti v gibanje.

Ločitev duhov 2015? Ne, hvala – Žiga Turk, Planet Siol

Tedenski izbor



Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na Univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, čigar mentor je “akademski profesor”, naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha? (…)

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Nevidni akvarij Alenke Bratušek – Žiga Turk, Časnik


Es gibt eine Menge Dinge, die eine angehende EU-Kommissarin können muss, um das grilling zu überstehen – jene Anhörung im Europa-Parlament, bei der Kandidatinnen und Kandidaten ihre Kompetenz für das hohe Amt beweisen sollen. Über glühende Kohlen laufen zu können, gehört normalerweise nicht dazu.

Doch genau diese Qualifikation bringt Violeta Bulc mit, soeben von der slowenischen Regierung als neue EU-Kommissarin nominiert. Sie soll Sloweniens ehemalige Regierungschefin Alenka Bratusek ersetzen, der das Europaparlament die Zustimmung verweigert hatte.

Die 50 Jahre alte Bulc ist nicht bloß Eigentümerin der Beratungsfirma “Vibacom”, sondern auch begeisterte Anhängerin von Esoterik und New Age. Auf ihrem Firmen-Blog erklärt sie, an die “Kraft von Netzwerken, das holistische Individuum und positive Energie” zu glauben.

Umstrittene EU-Kandidatin Bulc: Komissarin für positive Energie – Gregor Peter Schmitz, Der Spiegel


Temelje negativne kadrovske selekcije je slovenska politika postavila že na začetku samostojne Slovenije. Razkril jih je Ivan Oman, ko je javno rekel: “Ni važno, da je pismen, važno, da je naš!”

Slovensko politiko tudi danes poganja vodilo: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš.

Zato ostaja blokovska delitev na naše in vaše, zato v slovenski politiki ni mogoče uspeti sposobnim, ki bi smeli razmišljati s svojo glavo, zato predsedniki strank nimajo dostojnih naslednikov, imajo zgolj svoje kopije. A vsaka kopija je le še slabša od originala.

V slovenski politiki so lahko uspešni samo luzerji – Uroš Urbas, Planet Siol


Kdaj in kako bo drugače? Takole smo zapisali v zborniku Evropska Slovenija:

»Z uveljavitvijo liberalne misli bo na prvo mesto spet stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Iz množice takih posameznikov bodo ob ustrezni, spodbudni družbeni klimi zrasle meritorne elite z znanjem, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Na drugi strani bodo ti isti posamezniki res uveljavili svojo svobodno gospodarsko pobudo in na njeni osnovi ustvarjali zasebni kapital.

Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast, kakor tudi za delovanje civilne družbe. Vse to se bo odražalo v močnih zasebnih, civilnodružbenih in državnih institucijah. Te bodo predstavljale prostor za uveljavljanje idej in bodo hkrati njihova valilnica. Večja kot bo možnost za uresničitev idej, večja bo spodbuda posameznikov za njihovo proizvodnjo. In to bo gonilo svobodomiselnega napredka.

Spoštovanje vsakega posameznika, njihova ekonomska okrepitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo odprli tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Kot taka, odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor, bo sama po sebi pritegnila tudi številne posameznike iz sveta, ki bodo s seboj prinesli nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.«

Tako se bodo postopoma vzpostavile predpostavke Slovenije kot normalne evropske države. Tedaj ne bomo več kulturni šok za druge, temveč bomo – sebi in drugim – v iskren, a skromen ponos.

Kulturni šok v Bruslju – Matej Avbelj, Ius Info


Orbán exerts fascination on international commentators because he is an Anakin Skywalker-like figure who walked from the light side (democratic, liberal, anti-communist) to the dark side (illiberal and pro-Russian). But this response suggests that Orbán’s story is unique, which is unfortunately not true. Orbán is not the only opportunist populist politician who lost his enthusiasm for western-type democracies. The Turkish president Erdogan for example – who began his career as a religious hardliner – surprised many at the beginning of his political career with his moderate, reformist line of governance. Erdogan established good relations with the US, the EU, and even Israel, and made steps to calm relations with Greece. But he gradually shifted away from this political line and became a populist, nationalist conservative leader, turning against western values and allies, who now wants Turkey to walk its own way instead of belonging to a western alliance. It is symbolic that Erdogan, formerly a good ally of Israel, has just returned the award he received from the Jewish World Congress a decade ago.

This should be a wake-up call for the west: the political attractiveness of the western model is eroding, and populist politicians who have made many efforts to gain the support of the west one or two decades ago are now abandoning the western path.

More Hungarys in Eastern Europe – Péter Krekó, Open Democracy 


The question of a double standard on equal rights has much to do with the left’s longstanding devotion to multiculturalism and cultural relativism: that we must respect the value systems of cultures different from our own, and that, since we are all morally compromised, we shouldn’t cast stones. As Azlan points out in his CNN interview, Saudi Arabia may be the most extreme Muslim country in the Middle East, and still it’s the United States’ closest Arab ally. Too often we have funded extremist regimes in the region at the expense of fostering democracy, creating an environment for radical Islam to thrive.

But this doesn’t negate the argument that there is a double standard. Even if we admit complicity in the rise of militant Islam, we have every right to condemn the values of Islamic fundamentalists. Fears of cultural imperiousness cannot allow us to ignore or, worse, justify beliefs and behavior in other cultures that we would never accept here at home.

Yes, Bill Maher Is Boorsih. But We Shouldn’t Be Afraid to Criticize Islam – Eric Sasson, The New Republic


Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje. S tem pa se SMC dokončno odmika od predstave o domnevno sredinski stranki, drugačni od predhodnic, ki so jo z njo povezovali nekateri komentatorji po volitvah.  S svojo ljubljansko kapitulacijo so Cerarjevi dokazali, da so povsem običajni nasledniki LDS in Pozitivne Slovenije,  stranka brez lastne volje v službi svojega bloka.

Majhen obliž na veliki rani – Aleš Maver, Časnik


Several of the traits that Dawkins displays in his campaign against religion are on show here. There is his equation of superiority with cleverness: the visiting aliens are more advanced creatures than humans because they are smarter and know more than humans do. The theory of evolution by natural selection is treated not as a fallible theorythe best account we have so far of how life emerged and developedbut as an unalterable truth, which has been revealed to a single individual of transcendent genius. There cannot be much doubt that Dawkins sees himself as a Darwin-like figure, propagating the revelation that came to the Victorian naturalist.

Among these traits, it is Dawkins’s identification with Darwin that is most incongruous. No two minds could be less alike than those of the great nineteenth-century scientist and the latter-day evangelist for atheism. Hesitant, doubtful, and often painfully perplexed, Darwin understood science as an empirical investigation in which truth is never self-evident and theories are always provisional. If science, for Darwin, was a method of inquiry that enabled him to edge tentatively and humbly toward the truth, for Dawkins, science is an unquestioned view of the world.

The Closed Mind of Richard Dawkins – John Gray, The New Republic


Novi nadškof ima tako vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.

To bo verjetno eden od temeljnih preizkusnih kamnov novega vodenja – na eni strani graditi na vsem dobrem in v spoštovanju in pravilnem vrednotenju prispevka vsakega doslej odgovornega posameznika, po drugem pa odločnost za spremembe ter imenovanje, priznanje in odpravo nepravilnosti, napak ali celo zlorab.

Ta distanca in neodvisnost mu bosta lahko pomagali pri uvajanju potrebnih sprememb, če bo želel in če se bo na to prednost seveda tudi naslonil.

Prvi vtisi o novem ljubljanskem nadškofu – Štefan Kržišnik, Iskreni.net


Caring for your corner, making the world a better place, one square foot at a time: this is localism, and conservatism, at root. Supporting the foundations, heritage, and traditions that one has inherited. Using one’s talents and gifts to build a better street, a better neighborhood, a better town or city.

Why Cities Need Localists – Gracy Olmstead, The American Conservative


An atemporal victory of masculinity over the principle of femininity is no victory. A life without history, without children, without season, without going back, without produce besides money, without a fixed vision of “the other side of the river,” just the daily, masturbatory existence of constant acquisition and forward-plowing line without end — this over-masculization is as much a source of impotence, rage and violence as it is of millionaires, and could as easily end in prolonged video-gaming as becoming a CEO. Women, by the very mystery of their form, embody a conception of time that teaches men to rise to the fullness of their humanity — to resist the temptation to violence which is a foremost perversion of masculinity.

It is far more difficult to speak of what the masculinity offers to femininity, for while I daily receive an education from the latter, marvel at the fact, and can attest to its reality — women are awfully quiet about whether men are doing them any good. But if I were to venture a guess, I would say that the masculine form is an education in teleology — in achieving an end. It is written in the very muscular structure of the male form — to accomplish the task, to complete the mission, to do and do well, to use strength.

Masculine and Feminine Time – Marc Barnes, Bad Catholic


Razsežnost vojne je pomenila, da je kruto realnost jarkov na svoji koži izkusil marsikateri slikar, pesnik in pisatelj. Med slovenskimi ustvarjalci je bil v takih kritikah šaljivo oster prav Hinko Smrekar, ki je v svojih podobah in zapisih obsojal vojno, opozarjal na njen nesmisel in razgalil brutalnost avtoritarnega vojaškega sistema. S svojim begom v zaigrano blaznost pa postal “simbol usode malega človeka v spopadu z represivnim militarizmom”. Žal je v drugem velikem svetovnem spopadu sam postal del tragike in nesmisla, na katerega je opozarjal. Na prvi oktobrski dan leta 1942 so ga po brutalnem zaslišanju v Gramozni jami ustrelili fašisti. Če je pogreb minil brez prisotnosti znancev, pa je bil drugi dan Smrekarjev grob ves pokrit s cvetjem.

Zaigrana blaznost Hinka Smrekarja – Maja Kač, MMC RTVSLO


Starejši občani so, kot je znano, pogosto tarča raznih vsiljivcev. Ker neprijetni pripetljaj, ki se je zgodil Mesečevim starim staršem tudi ni edini, v bodoče malce več pozornosti ne bo odveč.

Pozor starejši: vsiljivi novinarji revije Reporter na vratih! – Uroš Abram, Spletna Mladina


Državnega monopolista niso še nikoli prisilili v učinkovitost s tem, da so mu dali več denarja. Ukrotiš ga lahko le, če ga izpostaviš odprti konkurenci ali pa ga preprosto ukineš.

Konkurenca pri avtomobilskem zavarovanju deluje, prav tako deluje ločitev na obvezni in prostovoljni del zavarovanja (na primer kasko). Na podoben način bi lahko delovala tudi pri zdravstvenem zavarovanju in tudi deluje v številnih državah, po katerih se sicer radi zgledujemo, na primer v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem.

Če bi konkurenco dopustili, bi jo ZZZS najprej skušal onemogočiti, podobno, kot je Telekom nekoč onemogočal konkurenčne ponudnike storitev. Tako kot se agenciji za varstvo konkurence in za telekomunikacije dolgo nista hoteli spraviti nad Telekom, se verjetno tudi agencija za zavarovalni nadzor ne bi lahkega srca spravila nad ZZZS. Ko bi se, bi se moral ta končno prilagoditi. Morda bi kar sam predlagal spremembo upravljavske strukture, se trše pogajal z dobavitelji in z lastnimi močmi preganjal korupcijo.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever – Janez Šušteršič, Planet Siol


Wealth inequality is generated not by intrinsic features of capitalism—the most important of which, in Taleb’s view, is that every participant is exposed to the losses that go hand in hand with risk—but from specific state and central-bank policies that reward leveraged speculation and enable financiers to play with no skin in the game. In Taleb’s trenchant phrase, financial inequalities are “one crash away from reallocation.”

This suggests that one way to address both wealth inequality and speculative excesses is to rewrite the rules so that participants must have skin in the game. Whether this is possible in an era of regulatory capture by the very financiers the rules aim to corral is an open question. Wallerstein’s school, like Piketty, also overlooks the transformative power of the factors Giovanni Arrighi—another disciple of Braudel and author of The Long Twentieth Century—identifies as the key drivers of capital accumulation: attracting entrepreneurs and mobile capital.

What could replace the current iteration of global state-capitalism? If we assemble these three potentially transformative dynamics—degrowth, the recoupling of risk and loss, and entrepreneurial mobile capital—we discern a new and potentially productive teleological arc to global capitalism, one that moves from a capitalism based on financial hyper-centralization and obsession with rising consumption to one focused on more efficient use of resources and capital via decentralization and localized innovation.

Is There Capitalism After Cronysm? – Charles Hugh Smith, The American Conservative