Primer Damir Avdić ali o nepredvidljivi moči brezimnih uradnikov

V času, ko vesoljno slovenstvo zaposluje vprašanje o (re)definiciji družine, nas je dosegla novica, ki se nedvomno tiče tega vprašanja, a je pri nas žal (v nasprotju z mediji v bivših jugoslovanskih republikah) doživela preskromen odmev. Država (oz. natančneje ljubljanska upravna enota) naj bi Damirju Avdiću poslala pisno sporočilo, v kateri mu sporoča zavrnitev pravice do začasnega bivanja v Republiki Sloveniji. Razlog: Avdić naj bi zaslužil premalo denarja na mesec, da bi lahko bival s Sloveniji.

Vendar Avdić, ki je rojen v Tuzli, a Sloveniji že vrsto let deluje kot priznan umetnik in je vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, v resnici ne služi premalo. Njegov mesečni priliv se giblje okoli 900€, kar je mnogo več od zakonskega minimuma, ki pri nas znaša 270€. Vendar so birokrati, ki se v svojih sivih pisarnah za blagor pravičnosti in reda ne smejo pustiti zbegati usodam posameznikov, občečloveški kulturi ali delovanju države, vključili kalkulatorje in ugotovili, da se Avdiću, kot skoraj vsakemu samozaposlenemu, 70% prihodkov šteje kot strošek (t. i. normirani stroški). Torej, po njihovi višji matematiki, Avdić zasluži le 210€. Kar je seveda velik precedens, saj je skozi takšno računico praktično več kot 80% naših espejevcev upravičenih do socialnih prispevkov, saj so, četudi služijo 1200€ na mesec, pod pragom revščine. Vendar to, sklepamo, naših birokratov ne zanima.

Vendar odločitev UE Ljubljana ne zadeva zgolj in samo Damirja Avdića. Tudi ne zadeva le slovenske glasbene in (urbano)kulturne scene. Avdić je namreč leta 2009 prišel v Slovenijo po poti ljubezni. Tu se je poročil in sad te zakonske zveza sta dva nova državljana. Dva Slovenca!

" Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države."

” Kako lahko država, ki dva človeka združi v zakonsko zvezo in jima omogoči, da rodita in priznata otroke, v naslednjem trenutku, brez večjih procedur, to zakonsko zvezo loči in to družino razbije. Kakšna je država, ki bi rada po eni strani razširila definicijo družine na vse skupnosti, po drugi pa ne omogoča, da zakonski pari postanejo tudi enakovredni državljani in, ko se ji zazdi, enega izmed zakonskih partnerjev kratko malo nažene iz države.”

Continue reading

Advertisements

Neznosna lahkost krutosti

Meseca maja leta 1910 se na evropskem nebu pojavi komet Halley. Dogodek spodbudi med širšim prebivalstvom vzburjenje in nemir. Pojavljajo se apokaliptične napovedi, mediji se razpisujejo o tem dogodku, umetniki ga interpretirajo. Zla slutnja obvladuje celotno območje. In kot se rado zgodi ob takšnih dogodkih, ko neki tujek vstopi v naš vsakodnevni svet, privrejo na dan vse skrite slutnje, ki so v družbi in med posamezniki prisotne v določenem zgodovinskem obdobju. Seveda, ne straši nas komet, tudi ugonobil nas ne bo, ugonobili se bomo prejkone mi sami.

Sto in pet let kasneje nad evropsko nebo ne priplava nikakršen komet, temveč po naših tleh, ki so za seboj pustile krvavo dvajseto stoletje, morije, likvidacije, delitve, etnična čiščenja, upanja na novi svet, razočaranja nad upanji na novi svet in tako dalje in tako naprej, se sprehaja rulja ljudi iz vojnih oz. vsaj politično nestabilnih območij. Ti ljudje, o katerih poslušamo že od začetka poletja, so nenadoma dosegli tudi našo deželo. Čeprav jih je malokdo do sedaj zares videl, jih je prek Slovenije prešlo že nekaj desetih tisočih.

Pri vsem tem se ne moremo izogniti dvema spoznanjema.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Nekaj opazk k migrantski krizi (I.)

V vsaki krizi se vedno skriva tudi priložnost. Priložnost za premisleke in priložnost za odločitve. Evropa in Slovenija se v zadnjih mesecih soočata s takšno krizo. V koncentrirani obliki so privrele na dan frustracije in problemi, ki so bili že dolgo tu. Pri tem je povsem jasno: kriza ni „begunska.“ Ne prinašajo je trume nesrečnikov, ki so se valile in se valijo preko balkanskega polotoka proti obljubljeni (West) Germany. Kriza je povsem avtohtona, povsem „naša“. Je to evropska kriza.

Continue reading

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading