O različnih načinih mišljenja

Še ne tako dolgo nazaj smo lahko opazovali televizijsko in tudi internetno debatiranje, ki se je razvilo ob poizkusu redefinicije zakonske zveze in družine skozi nov družinski zakonik. Svoje mnenje o njem smo že jasno predstavili, zato ga na tem mestu nimamo namena obnavljati. V tem zapisu želimo obravnavati drug pojav, ki je doslej v Sloveniji ostal bolj ali manj neopažen. Razpravljanje okrog te pereče tematike je namreč zaznamovalo nekakšno vrtenje v krogu, iz katerega ni izhoda. Pri tem ne mislimo samo na večino komentatorjev, ki ne želijo dobronamerno razpravljati, ampak bolj ali manj nasilno prepričevati, temveč predvsem na dejstvo, da je jezik in način argumentacije zagovornikov in nasprotnikov v veliki meri radikalno drugačen, razprava pa posledično v glavnem neplodna, pravzaprav že a priori nemogoča. Seveda se postavlja vprašanje, kako je to v družbi, ki vsaj navidezno nenehno poudarja svojo racionalnost, sploh mogoče. Še pomembnejše pa se zdi vprašanje o posledicah za nadaljnji razvoj zahodnih demokracij. V pričujočem prispevku nameravamo nanizati nekaj misli, ki bodo lahko služile kot nastavek za nadaljnjo razpravo.

Moderni preobrat

Razmišljanje lahko začnemo s preverljivim dejstvom, da je med zagovorniki in nasprotniki zakona  mogoče najti veliko razliko v navajanju argumentov, ki končno temelji na drugačnem gledanju na svet oz. načinu mišljenja. Tako globoke razlike končno pomenijo to, da se sodobni zahodnjaki ne strinjamo več o tem, kaj pomeni biti racionalen, kot je opozoril ameriški tradicionalistični avtor James Kalb. Kalb razlikuje med tradicionalističnim in tehnicističnim načinom mišljenja, na katerem temelji tudi t. i. kulturni boj. K njegovemu konceptu se bomo še vrnili, sedaj pa lahko opozorimo, da je na preobrat v načinu mišljenja, ki v veliki meri označuje prehod iz predmoderne v moderno dobo, v svojem klasičnem delu Uvod v krščanstvo opozoril že Joseph Ratzinger. Po njegovem mnenju prehod v moderno zaznamuje konec antičnega mišljenja, ki je usmerjeno v bit, v bivajoče, v metafiziko. Moderni obrat, ki se začenja z Descartesom in italijanskim filozofom Giambattistom Vicom, je najprej prinesel historicizem. V skladu s historicizmom lahko človek resnično pozna le tisto, kar je storil sam, kajti resnično pozna le samega sebe. Človekov duh se ne more več poglabljati v bitje, ampak le v storjeno – edini resnični znanosti tako postaneta zgodovina in matematika. Filozofija nadalje postane s Heglom vprašanje zgodovine, nekoliko kasneje si Marx zamišlja ekonomijo na zgodovinski način, Darwin pa pojmuje sistem življenja kot zgodovino življenja. Historicističnemu preobratu je nato sledil še storilnostni preskok – bistvena postane resnica, nanašajoča se na prihodnost, na zmožnost nekaj spremeniti. Zgodovino izpodrine techne, človek lahko zares spozna samo tisto, kar je ponovljivo, kar vodi k popolni prevladi naravoslovne metode ter k neustavljivemu napredku naravoslovnih in tehničnih znanosti.

Ratzingerjev pogled zajema zgodovinske spremembe skozi nekakšen longue duree [tok dolgega trajanja]. Ker tak pristop marsikaj izpušča oz. poenostavlja, lahko kot ilustracijo teze navedemo tudi ožji in natančnejši primer iz sodobne znanosti, na katerega se sklicuje Kalb. V krogih, ki se ukvarjajo s preučevanjem inteligence, je dobro poznan t. i. Flynnov efekt. Slednji označuje nenehno naraščanje rezultatov standardiziranih IQ testov vse od začetka rednega merjenja do danes. Povprečni rezultati le-teh namreč od začetka 20. stoletja vsako desetletje konstantno naraščajo za približno 3%. V reviji New Yorker je Malcolm Gladwell takole opredelil to presenetljivo spremembo:

If an American born in the nineteen-thirties has an IQ of 100, the Flynn Effect says that his children will have IQs of 108, and his grandchildren IQs of close to 120—more than a standard deviation higher. If we work in the opposite direction, the typical teenager of today, with an IQ of 100, would have had grandparents with average IQs of 82—seemingly below the threshold necessary to graduate from high school. And, if we go back even farther, the Flynn Effect puts the average IQs of the school children of 1900 at around 70, which is to suggest, bizarrely, that a century ago the United States was populated largely by people who today would be considered mentally retarded […]

Naši predniki seveda niso zares bili mentalno zaostali, kot opozarja tudi James Flynn. Po njegovih ugotovitvah imamo v zadnjem stoletju resnično opraviti z velikim dvigom inteligence na nekaterih področjih, predvsem na področju abstraktnega, kategoričnega in hipotetičnega mišljenja. Toda pri ostalih vidikih mišljenja napredka ni opaziti. Sledeč Flynnovim ugotovitvam, lahko torej sklenemo, da je moderni človek postal bolj vizualen, abstrakten ter »logično-posledičen« kot njegovi predniki. To pa hkrati pomeni, da pripisuje veliko manjšo vrednost narativnemu in odnosnemu načinu razmišljanja. Skratka, moderni preobrat ni pomenil le velikega preskoka v pogledu na človeka ter njegovo mesto v naravi in družbi, temveč je pomembno vplival tudi na sam način mišljenja.

Tehnicistični um

Sodobni človek sebe ne doživlja več kot del svojega okolja, temveč kot nekaj zunanjega. Stvari nimajo več svojega reda v stvarstvu in posledično nimajo svojega bistva, temveč so podvržene človeški ustvarjalnosti in manipulaciji. Na tak način človek izgublja stik s svojo telesnostjo in materialnostjo sveta okrog sebe. C. S. Lewis je zapisal, da je srednjeveški človek z začudenjem in občudovanjem stremel v svet poln svetlobe, luči in glasbe. Nasprotno pa moderni človek v njem vidi le praznino in tišino. Sodobni zahodni človek ne zmore več vzpostaviti pristnega odnosa do svojega okolja, saj živi v svojem abstraktnem svetu, kjer mavrica ni nič drugega kot poseben barvni spekter, krava pa le štirinožni vretenčar, ki proizvaja mleko in meso. Bistveno se je spremenil tudi odnos do samega sebe. Spričo radikalnega antropocentrizma, ko zmore človek zares spoznati le še svoje lastno delo, mora hkrati tudi na samega sebe gledati le kot na nekaj, kar je nastalo čisto slučajno. Že opisani obrat k storilnosti, k ponovljivosti in gotovosti naravoslovnih eksperimentov je gotovo odprl pot velikemu razvoju naravoslovnih znanosti ter posledično omogočil doslej nezamisljivo materialno udobje, a hkrati na drugih področjih povzročil močno nazadovanje.

Sodobni človek resda bolje razmišlja v sledenju abstraktnim principom, a hkrati ne zna več upoštevati določene konkretne zgodbe ali pripovedi. Tako zanj svet ni več kompleksen skupek avtonomnih človeških skupnosti (kot so družina, soseska, sindikat, država) in naravnih danosti, ki jih moramo spoštovati, temveč zbirka virov, ki jih lahko oblikujemo v skladu z lastnimi željami in predstavami. Podobno tudi ravnanja ljudi ne ureja več transcendentni in splošno veljavni moralni zakon (naravno pravo), temveč je to pravzaprav le človeška konvencija, ki jo lahko poljubno spreminjamo in prilagajamo. Sodobni liberalni model stremi predvsem k enakovredni zadovoljitvi posamičnih želja. S podobno situacijo imamo opravka tudi pri razpravah, s katerimi smo začeli to razmišljanje v prvem delu. Tradicionalistično sklicevanje na naravno pravo in izkušnje preteklosti se zdi sodobnemu tehnicističnemu umu, ki je navajen razmišljati v jasnih abstraktno-logičnih kategorijah (npr. takole: diskriminacija je slaba – če se dve osebi istega spola ne smeta poročiti, je to diskriminacija – torej je potrebno dovoliti homoseksualne poroke), preprosto nerazumljivo in nepomembno. Razprava se zato preprosto izteče v preprost poizkus prevpitja nasprotnika, kjer imajo liberalci spričo svojega gospostva nad večino množičnih medijev in drugih državnih institucij neprekosljivo prednost.

Poudariti moramo, da abstraktno-logični način razmišljanja ne predstavlja višje točke v kontekstu napredka kot takega. Večina bo danes sicer gotovo trdila, da je sodobni znanstveni način razmišljanja neprimerno boljši kot »zaostale« omejitve preteklosti. Toda težava tehnicističnega mišljenja ni v tem, da je samo po sebi napačno. Težava je v tem, da je redukcionistično, da večplastno in kompleksno stvarnost reducira le na en vidik. Globinska pomanjkljivost tehnicističnega mišljenja tudi pojasnjuje, zakaj veličastne mentalne zgradbe oz. ideologije, kot je npr. liberalizem, socializem ali spolna revolucija ne delujejo. Drznemo si trditi, da se večina ljudi te pomanjkljivosti še danes intuitivno zaveda. Libertarni koncepti družbe se tako denimo veliki večini zdijo nesprejemljivi, kar dejansko tudi so. Toda njihovo zavračanje ni toliko povezano s tem, da je v teh konceptih mogoče najti očitne logične napake, temveč preprosto v zavedanju o njihovem redukcionističnem razumevanju človeške narave, v katerem ni mesta za lepo in resnično človeško.

Sodobni tehnicistični mislec je zelo podoben Chestertonovemu norcu. Po velikem angleškem mislecu norec namreč nikakor ni nekdo, ki bi izgubil razum. Norec je tisti, ki je izgubil vse razen razuma. Pri njem lahko opazimo izurjen um, a brez prisotnosti »zdrave pameti«. Kot opozarja Chesterton, je za norost značilna zmes logične popolnosti in duhovne skrčitve. Ni težava v tem, da bi norec napačno logično-posledično sklepal, temveč v tem, da ne vidi »celovite slike«, da je njegov svet omejen na ozek krog. Iz tega kroga se ne more rešiti z navajanjem logičnih dokazov, reši ga lahko samo nenaden in drzen skok, nekakšen »skok vere«, s katerim končno zapusti svoj umski zapor in svobodno zadiha na svežem zraku normalnosti.  

Konservativni odgovor

Kaj torej storiti? Sodobnega tehnicista samo navajanje logičnih argumentov verjetno ne bo prepričalo. Bistvo ni toliko v tem, da na tej ravni pobijemo njegove argumente (seveda je tudi to potrebno), temveč da pokažemo, kako njegov logično-posledični krog morda razloži veliko, a ne vsega. Pomembno je torej, da pokažemo na širšo resničnost, ki je sama tehnicistična miselnost ne more zajeti. Kot tipičen primer lahko izpostavimo problem znanosti. Po naravoslovni paradigmi naj bi do trdnega znanja prišli preko postavljanja hipotez, ki jih je potrebno nato preveriti s pomočjo eksperimentiranja. Težava je, kot je ugotovil madžarski filozof in kemik Michael Polanyi, da znanja dejansko ne pridobivamo na tak način. Kemik, ki se sooča z nekim vprašanjem, ne postavi najprej stotine različnih hipotez, ki jih nato sistematično preverja, temveč preko nekakšnega dojemanja (Polanyi je to imenoval intuicija) zazna bistvo problema in ga nato začne reševati. Znanost je torej vedno osebna, ugotovitve pa nujno vsebujejo določene prvine, ki jih ne moremo eksplicitno opredeliti. Polanyi se je pogosto skliceval na Kantovo ugotovitev, da noben sistem pravil ne določa, kako in kdaj naj bo določeno pravilo uporabljeno.  

"Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo."

“Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo.”

Za vsakršen trajnejši uspeh »konservativcev« je torej potrebno predvsem to, da predstavimo pomanjkljivosti izključno abstraktno-logičnega načina razmišljanja kot takega. To mišljenje je seveda globoko ukoreninjeno v zahodno družbo in se začenja že v osnovni šoli s pozitivistično delitvijo znanja na posamezne predmete. Tak koncept znanja je seveda osiromašen (obravnavanje Homerja je denimo nesmiselno v izključno literarnem kontekstu, brez sočasnega spoznavanja zgodovine in religije), a se čedalje bolj širi tudi na univerze, kjer se denimo pri študiju zgodovine širi tematsko poučevanje. Študentje se tako čedalje manj seznanjajo s celotno zgodovinsko pripovedjo, temveč se osredotočajo na izbrano zgodovinsko (mikro)obdobje ali socialno skupino, ki ga/jo nato secirajo do onemoglosti. Da takšen način preučevanja ne more pripeljati do resničnega razumevanja, kar je končno bistvo zgodovinskega raziskovanja, je povsem jasno.

Konservativno gibanje mora torej predstaviti svoj koncept znanja in načina razmišljanja, ki je mnogo širši od sodobnega abstraktno-logičnega mišljenja (čeprav tega seveda ne izključuje). Spričo neprijaznega javnega prostora, prežetega s tehnicistično paradigmo, bi se moralo to začeti predvsem v družini. Kot nujno pa se kaže tudi nadaljnje ustanavljanje zasebnih šol, ki bodo znale posredovati resnično humanistično izobrazbo. Kot zgled nam lahko služijo ZDA, kjer čedalje več staršev svoje otroke šola doma, obstaja pa tudi mreža visoko kakovostnih institucij visokega šolstva, ki študentom nudijo klasično humanistično izobrazbo. Seveda ne smemo pričakovati, da bo klasični koncept mišljenja v bližnji prihodnosti znova postal večinsko sprejet, a na daljši rok se spričo inherentnih prednosti zdi njegova ponovna uveljavitev skorajda nujna.   

Advertisements

Credo reakcionarja

Erik Maria vitez von Kuehnelt-Leddihn je bil avstrijski politični teoretik in pisatelj; med drugim tudi svetovalec Otta von Habsburga in prijatelj Friedricha von Hayeka. Njegov članek o različnih rabah pojma liberalizma smo že objavili.  Kuehnelt-Leddihn je namreč pred nacizmom je prebežal v ZDA, kjer je deloval do konca življenja. Pričujoči članek je bil objavljen julija leta 1943 v časopisu American Mercury na pobudo uredništva, ki se je sredi vojne odločilo predstaviti »izpovedi vere« s strani predstavnikov različnih svetovnih nazorov, nedvomno kot način, da bi prikazala široko paleto ideologij in miselnih tradicij, zbranih v skupnem boju proti fašizmu. Von Kuehnelt-Leddihn je svoj »credo« objavil pod psevdonimom Francis Stuart Campbell, da bi sorodnike, ki so ostali v Avstriji, zaščitil pred nacističnimi povračili. V besedilu, napisanem v ironičnem tonu, značilnem tako za avtorja kot za revijo, v kateri je bil esej objavljen, se je Kuehnelt-Leddihn predstavil kot »reakcionar«, pri čemer je meril predvsem na kritiko moderne masovne družbe ter kolektivističnih kulturnih in političnih vzorcev, vezanih nanjo. Tudi kritiko »demokracije«, kakor je predstavljena v tekstu, velja razumeti predvsem iz tega vidika – kot polemiko proti egalitaristični politiki, utemeljeni na mobilizaciji množic; pri čemer se seveda navezuje na starejše rabe pojma demokracije, ki ga zasledimo tudi še pri Tocquevillu in najde odmev v konservativnih kritikah fašizma in nacizma kot »totalitarne demokracije«, kakršno najdemo npr. pri izraelskemu zgodovinarju Jacobu Talmonu.

Tekst je eden najbolj nazornih predstavitev kritične miselne tradicije, ki je cvetela predvsem po prvi svetovni vojni; danes za njenega najbolj znanega zastopnika velja Nicolás Gómez Dávila, čigar aforizme smo tudi že objavili.

 

“Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj.”

I.

Sam se ne obotavljam pri razglasitvi dejstva, da sem reakcionar. To dejstvo me navdaja z velikim ponosom. Ne vidim nič več vrline v hrepenečem zorenju v prihodnost kot pa v nostalgičnem gledanju nazaj k poznanim in preizkušenim vrednotam. Izraz reakcionar, kot ga sam uporabljam, ne izraža definitivnega in nesprejemljivega kompleta idej, temveč opisuje stanje duha. Kot reakcionar preziram in nasprotujem stanju duha in trendom časa, v katerem sem prisiljen živeti, in poskušam obnoviti duh, ki je bil najbolje poosebljen v preteklih obdobjih. Dejstvo, da se izraz reakcionar uporablja kot sopomenka za fašiste in ostale zvrsti sodobnega človeka, ki jih pravi reakcionar prezira, ni moja krivda.

Kot iskren reakcionar seveda zavračam nacizem, komunizem, fašizem in ostale ideologije, ki so pravzaprav reductio ad absurdum t. i. demokracije in prevlade drhali. Zavračam absurdno predpostavko vladavine večine, parlamentarni hokuspokus, lažni materialistični liberalizem manchestrske šole ter lažni konservativizem velikih bankirjev in industrialcev. Preziram centralizem in uniformiranost črednega življenja, neumni drhalni duh rasizma, tako privatni kot državni kapitalizem (socializem), ki so vsi prispevali k postopnemu uničenju naše civilizacije v zadnjih dveh stoletij. Pravi reakcionar sedanjosti je upornik proti prevladujočim predpostavkam in »radikalec« v tem, da gre nazaj vse do korenin. Osebno sem reakcionar tradicionalne krščanske vere, z liberalnim pogledom in agrarnimi nagnjenji. V svetu, kjer mnogi okoli mene častijo novo, sam spoštujem oblike in institucije, ki so rasle organsko skozi dolgo časovno obdobje. Obdobja, ki so se prebila skozi velike nevihte, se pravi srednji vek in renesansa – ki se je končala z reformacijo – in osemnajsto stoletje – ki se je končalo s francosko revolucijo –  so bogata s pravili in idejami trajnega pomena. Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj, kjer ekstatični vodje očarajo drhal.

Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –,  in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. Ti štirje jezdeci: Luther, Henrik VIII., Kalvin in Rousseau so bili zgolj glasniki usodnejših prihajajočih reči. Katastrofa je bila dokončna, ko se je francoska revolucija, soočena z večno dilemo med svobodo in enakostjo, odločila za enakost. Giljotina in strasbourški magistrati, ki so določili uničenje zvonika katedrale, ker se je s svojo lepoto vzdigoval nad egalitarnost ostalih stavb, so večni simboli modernizma in perverznega »napredka«. Množice, ki tvorijo organizirane večine z identičnimi idejami in uniformiranim sovraštvom do vsakega, ki si upa biti drugačen, so sodoben produkt teh uporov. Duhovnik in Jud, plemič in berač, genij in bedak, politični nekonformist in filozofski raziskovalec so vsi na spisku prepovedanih. Dandanes tako čreda vlada povsod, a z različnimi sredstvi in pod zelo različnimi oznakami. Ta tiranija pa je tisto, čemur nasprotujem.

“Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –, in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. “

II.

Kot reakcionar verjamem v svobodo, a ne v enakost. Edina enakost, ki jo lahko sprejmem, je duhovna enakost dveh novorojenčkov, ne glede na barvo, vero ali raso njihovih staršev. Sam ne sprejemam ne poniževalnega egalitarizma demokratov ne umetne delitve rasistov, enako pa zavračam tudi razredno razlikovanje komunistov in snobov.

Človeška bitja so edinstvena in bi morala imeti možnost za razvoj svojih osebnosti, to pa pomeni odgovornost, trpljenje in samoto. Sam nisem zgolj ljubitelj monarhije, temveč vseh kronanih ljudi. In najplemenitejša izmed vseh kron je trnova krona. Moderni človek – ta urbanizirana, krotka in kooperativna žival – ni po okusu reakcionarja. Sam verjamem v družino, v naravno hierarhijo znotraj nje in v naravni prepad med spoloma. Rad imam stare može, polne dostojanstva, in ponosne očete. Prav tako pa imam rad tudi pogumne in pokončne otroke. V hierarhiji je namreč najnižji član ravno tako pomemben kot najvišji. In brezno med moškimi in ženskami se mi zdi ravno tako dobro. Noben triumf ni izgradnja mostu čez lužo. Rad imam ljudi z lastnino in nisem preveč navdušen nad blokovskim dečkom, z emšom kot svojim glavnim znamenjem. Preziram tako kapitalizem, ki koncentrira lastnino v roke peščice, kot socializem, ki jo želi prenesti velikemu nikomur, Hidri z milijoni glav in brez duše – družbi. Rad imam ljudi z lastnimi prebivališči, polji in pogledi, ki jih vodijo k samostojnim dejanjem. Bojim se črede: 51 % ljudi, so volili za Hitlerja in Hunenberga, kričeče drhali, ki je podpirala francosko revolucijo, 55 % belcev iz ameriškega juga, ki želijo držati črnce »na njihovem mestu« s pomočjo bakle in vrvi.

Preziram vse množice sestavljene iz ljudi, ki se bojijo biti edinstveni, biti osebe, in ki jim je bolj mar za varnost kot za svobodo. Ki se bojijo svojih sosedov in »skupnosti« bolj kot Boga in svoje vesti. To so ljudje, ki si ne želijo zgolj enakosti, temveč tudi identitete. Tako sumijo vsakogar, ki si upa biti drugačen. Želijo si biti zgolj ordinary, decent chaps po britanskem, regular guys po ameriškem ali rechte Kerle po nemškem vzorcu. Sodobni človek ima namreč eno samo željo: videti vse oblikovano po svojem vzorcu, on sovraži osebnost in se želi asimilirati. Česar pa ne more asimilirati, izkorenini. Vsa naša doba je zaznamovana s širokim sistemom asimilacijih agencij, kamor spadajo šole, oglasi, barake, masovno proizvedene dobrine, množični časopisi, knjige in ideje. Temna stran tega procesa je vidna v družbenem ostrakizmu manjšin v liberalnih demokracijah, v človeških klavnicah in koncentracijskih taboriščih super-demokratičnih totalitarnih režimov in v neskončnih tokovih brezdomskih beguncev, ki tavajo po svetu. Običajni človek, v kateremkoli seštevku, je neusmiljen in mu hudo primanjkuje radodarnosti.

Svoboda je konec koncev aristokratski ideal. V Washingtonu, takoj pred Belo hišo, na Jacksonovem trgu, je čudovit simbol. Spomenik prvega ameriškega egalitarca, obkrožen s spomeniki štirih evropskih plemičev, ki so se v Ameriko prišli borit za svobodo, in ne za identiteto, in sicer: poljsko-beloruski plemič Kościuszko, baron von Steuben, grof de Rochambeu in markiz de Lafayette. Baron de Kalb je počaščen drugje in ime grofa Pulaskega krasi avtocesto v New Jerseyu. Pulaski pa ima tudi spomenik v Savannah. Pulaski je bil namreč edini general, ubit v veliki vstaji ameriških whigov. Mi reakcionarji (pa če to vemo ali ne) smo namreč vsi whigi. Naša tradicija v angleško govorečem svetu je utemeljena na Magni Charti, ki bi jo samo ignorant opisal kot demokratično. Sam ne gojim nobenega navdušenja nad liberalizmom 19. stoletja, z njegovim materializmom in poganskim, se pravi kar najbolj brezvestnem, prepričanjem o preživetju najmočnejših. V evropskih razmerah sem seveda monarhist, ker je monarhija nad-nacionalna in nad-rasna. Ne le, da so svobodne institucije boljše preživele v monarhijah evropskega severozahoda kot pa v republikanskem srcu celine: v etnično mešanem območju Srednje in Vzhodne Evrope smo dolžni imeti raje monarhe s tujimi ženami in materami ter tujimi zeti in snahami kot pa politične voditelje, ki strastno pripadajo specifični narodnosti, razredu ali politični stranki.

Sam se počutim svobodneje pod človekom, ki ga ni izbral nihče, kot pa pod človekom, ki ga je izbrala večina v slepem sledenju svojim razgretim čustvom. Voltaire je imel več možnosti vplivati na dvore v Postdamu, Parizu in St. Petersburgu kot pa so Dawson, Sorokin, Ferrero ali Bernanos lahko vplivali na »demokratične« množice. Evropski monarhi so intelektualno in moralno presegali svoje republikanske epigone v cilindrih. Burboni izpadejo boljši v primerjavi s politiki treh francoskih republik. Führerji totalitarne dobe so seveda bili bolj »nadarjeni« in uspešni, ker so bili bolj brezvestni. Podprti s strani v celoti zrežiranih plebiscitov so se počutili upravičene, da se spuščajo v pokole, ki jih ne bi dopustil noben Hohenzollern, Habsburg ali Burbon. Platon nam je že pred več kot 2000 leti povedal, da se demokracije nujno izrodijo v diktature, kar je leta 1835 ponovno poudaril Tocqueville. Veličina bedakov na obeh straneh Atlantika tako še vedno meša demokracijo in liberalizem, ki sicer lahko sobivata – ali pa tudi ne. Prepoved, podprta z 51 % volilnega teles, a je seveda demokratična, a le stežka liberalna.

III.

To, kar mi reakcionarji želimo, je svoboda in različnost. Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.

Sam imam kot reakcionar rad patriote, ki so navdušeni nad svojo patrio, domovino, ne maram pa nacionalistov, ki se navdušujejo nad jezikom in krvjo. Reakcionar tako zagovarja idejo zemlje in svobode nasproti kompleksu krvi in enakosti.

“Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.”

Kot reakcionar imam tako stalne poglede kot začasna mnenja. »V nujnih rečem enotnost, v dvomljivih rečeh svoboda, v vseh pa usmiljenje«, je dober reakcionarni program. Če nekaj smatram za resnico, izključim vsa mnenja, ki temu nasprotujejo, toda ne strinjam se z nekaterimi srednjeveškimi cerkvenimi dostojanstveniki in mnogimi kratkovidnimi konservativci, ki verjamejo, da se je možno proti zmotam boriti s silo. Vsako pedantno izkoreninjenje zmote z umetnimi sredstvi (ki so vedno naperjena proti osebam in ne proti ideji sami) se konča s tem, da resnica sama postane neprivlačna, neprijetna in obrabljena. Kot reakcionar spoštujem vsako osebo, ki v skladu s svojo vestjo pogumno in iskreno zagovarja zmotne poglede. Mnogo več spoštovanja imam do fanatičnega katalonskega anarhista, ortodoksnega Juda, prekaljenega kalvinista, ekstatičnega derviša kot pa do humanitarnega psevdoliberalca, ki na skrivaj časti vsemogočno državo. Pravi reakcionar je človek absolutne vere in absolutne velikodušnosti. On pomiri dogmo in svobodo.

Kot reakcionar bi rad videl, da bi ta dežela uresničila več proti-demokratičnih idej svojih ustanovnih očetov. Dejansko je le peščica evropskih piscev močneje rohnela proti demosu (ljudstvu) kot Madison, Hamilton, Marshall, John Adams ali celo Jefferson, ki je zagovarjal meritokratsko aristokracijo, in ne vladavine množice. Hamiltonov centralizem je sicer precej levičarski in ne sme prevladati ne tukaj (v ZDA) ne v Evropi. To, kar potrebujemo na obeh straneh Atlantika, je več osebnega odnosa. Megalomanija in kolektivizem sta sovražnika. Kmet Schmidt iz Hindelanga bi npr. moral najprej biti ponosen, da je glava družine, gospodar kmetije in nato, da je prebivalec Hindelanga. Ob nadaljnjem premisleku bi našel ponos v dejstvu, da je kmet iz doline Allgau in tudi v tem, da je Bavarec. Njegovo nemštvo bi moralo biti mistična enota nekje na obzorju njegovih misli. Toda moderna težnja je vzpostaviti ravno obratno hierarhijo lojalnosti. Nacisti so tako poudarjali devetdeset milijonov Nemcev, Sovjeti so poudarjali množice, nasploh pa enačenje večjega z boljšim kaže našo degradacijo, ki se manifestira v čaščenju kvantitete, preziru do osebe in naš celotni moderni obup v človeško edinstvenost.

Sam menim, da so država, biznis in manufakture veliki sužnjelastniki našega časa. John Doe dela kot njegov duhovni prednik, srednjeveški tlačan, en dan in pol na teden za svojega najemodajalca. Od štirih mesečnih plač mora vsaj eno dati korporaciji, ki mu oddaja bivališče. Če pa tega ne stori, sledi izselitev – nadloga, ki je tlačan trinajstega stoletja ni poznal. V tovarni gara, za razliko od člana ceha, za neznanega investitorja in pokvarjene delovodje, če ne, tako kot v Sovjetski zvezi, za leviathansko zmes države in družbe. Delavci bi morali biti lastniki sredstev proizvodnje; pravzaprav ne poznamo nobenega razloga, zakaj delavci ne bi bili dobesedno lastniki tovarn ali pa lastniki deležev, razdeljenih po določenem ključu. Proizvodni obrat bi lahko bil življenjska skupnost, nič manj kot srednjeveška delavnica.

Rad imam svobodne ljudi, ki pa so pogosto »nazadnjaki«, kot so npr. Tirolci, Švicarji iz goratih predelov, Škoti, Navarci, Baski, mrki kmetje iz Balkana in Kurdi. Oni so ubežali manjšemu zlu srednjeveškega hlapčevstva in velikemu zlu sodobne urbanizacije. So reakcionarni, konservativni in svobodoljubni. Privoščijo si lahko biti konservativni, ker njihova kultura ni uglašena s sodobnostjo in ker imajo nekaj, kar je vredno ohraniti. Urbani konservativec pa ni po drugi strani nič drugega kot zadržani naprednjak. Sam verjamem v človeka odličnosti in dolžnosti kot nasprotja navadnemu človeku, čigar edina moč leži v številčnosti, čigar politična manifestacija je podreditev vnaprej pripravljenim »prepričanjem« ali »vodjem«, ki se za razliko od »vladarjev« ne razlikujejo od množice, temveč poosebljajo njene najslabše značilnosti.

Danes peščica reakcionarjev nosi breme boja proti ultra-naprednjaštvu v njegovi totalitarni obliki. Vedo, da se demokracija kot sila ne more postaviti na pot totalitarizmu in da začetne oblike ne morejo uspeti proti svojim zrelejšim izrazom. Platon, Tocqueville, Donoso Cortés in Burckhardt so vse to vedeli. Tako progresivna demokracija kot psevdo-liberalizem nista nič drugega kot žironde, predhodnica terorja. Med to peščico spadajo Winston Churchill in grof Galen, grof Preysin in von Faulhaber, Niemoller in Georges Bernanos, Giraud in d’Ormesson, grof Teleki, Calvo Sotelo, Schuschnigg in Edgar Jung. Nobeden izmed njih ni sklepal kompromisov ne z žirondo ne s terorjem v njihovih sodobnih oblikah. Na življenje in smrt, ne bodo se vdali. In se niso. Prav tako kot niso nujno verjeli v krasno staro preteklost v nasprotju s krasnim novim svetom, temveč so videli katastrofe sedanjosti kot nekaj, kar raste iz zmot preteklosti v katastrofe prihodnosti. Izolirani so zaradi suma, ki jih obdaja. Dojema se jih kot »špilferderberje«, ker se ne pridružujejo univerzalnemu panegiriku napredka. Postali so nepopustljivi in strastni in svoje prapore bodo nosili vse v smrti. In njihovi prapori so stari, ponosni in častni.

Robert Nisbet in iskanje skupnosti

Nepoznavanje miselne tradicije konservatizma lahko gotovo označimo kot eno izmed največjih belih lis slovenske humanistike. Da se slednje počasi zapolnjujejo, se lahko poleg nekaterim redkim objavam del konservativnih klasikov (v mislih imam predvsem deli Nova politična znanost E. Voegelina ter Moč idej R. Weaverja, ki ju je izdal Inštitut Karantanija) zahvalimo tudi prispevku Kritike konservativne. Namen pričujočega zapisa je nadaljevanje tega poslanstva – v njem namreč želim predstaviti pomembnega avtorja, ki je v slovenskem prostoru tako rekoč nepoznan, in sicer ameriškega sociologa Roberta Nisbeta.

Resnici na ljubo je treba reči, da je Nisbet avtor, ki ne sodi med »zvezdnike« niti med nekoliko ekscentričnimi krogi konservativnih intelektualcev v anglosaških deželah. Kot poudarja priznani kolumnist New York Timesa Ross Douthat, lahko razloge za to iščemo predvsem v tem, da Nisbet ni bil izstopajoča osebnost. Manjkale so mu npr. filozofske ambicije Lea Straussa ali Richarda Weaverja, prav tako pa ni nikoli iznašel dobro zvenečih fraz, kot je denimo »imanenca eshatona« Ericha Voegelina. Ne glede na to imamo opravka z avtorjem, čigar ideje so izredno zanimive in, upam si reči, nepogrešljive za vsakega, ki bi rad bolje razumel sodobne družbene procese, predvsem problem skupnosti.

Robert Nisbet

Robert Nisbet

O pomenu skupnosti v konservativni miselni tradiciji sem že pisal. Dejansko je prav pomen, ki ga konservativci pripisujemo skupnosti nasproti posamezniku ter s tem nujno povezano vprašanje avtoritete, ena bistvenih razlik med nami in našimi liberalnimi »bratranci«. O Nisbetovih uvidih glede te problematike bomo več izvedeli nekoliko kasneje, za začetek si najprej grobo oglejmo njegovo življenjsko pot.

Continue reading

Tedenski izbor

FolioCarols

Če nič od tega ne bo razkritega, pričakujemo vsaj en pošten medijski umor Bojana Petana. Saj veste, Dnevnik je v tej panogi v samem svetovnem vrhu. Dajte jim Dalajlamo pa kak teden dni časa in iz njega bodo naredili mešanico Al Capona, Radovana Karadžića ter Bernarda Madoffa. Njihova prepričljivost, angažiranost in posvečenost medijskim umorom je tako iskrena in silna, da jim je za to res potrebno dati posebno priznanje. Nobena novica za Dnevnik ni tako pozitivna, da iz nje ne bi mogli narediti negativnega spina in nobena informacija ni tako kredibilna, da je ne bi mogli popolnoma relativizirati. Zato vas, sužnje Petana, najlepše prosim, da raztrgate svoje okove in temu trpečemu narodu omogočite vsaj en pošten (čeprav ojdipovski) resničnostni šov letos, in sicer “Dnevnik uniči svojega gospodarja”.

Končno! Vukovićeva in Ranka bosta v Dnevniku raztrgali lastnika Petana! – Kizo, Portal Plus

***

By running on a single issue, anticorruption candidates often avoid taking positions on the long list of problems their countries face: stagnant economies, a need for foreign investment, a lackluster civil service. And getting things done often requires knowing how to deal with the people and practices of a corrupt system.

In Slovenia, for instance, Cerar has already faced two serious obstacles in his fight to eliminate corruption. First, many of his nominees to high positions in his new government come from the political establishment he campaigned against. This raises serious doubts about the credibility of Cerar’s electoral promises. Second, a majority of legal institutions continue to do a poor job of upholding the rule of law. The Slovenian judiciary, for example, remains among the least trusted institutions in Slovenia. In a recent high-profile case, the Ljubljana county court sentenced Janez Jansa, the leader of the main opposition party, to two years in prison for accepting bribes in a public procurement case. According to a former justice of the country’s constitutional court, the case was based on insufficient, largely circumstantial evidence. But with the backing of Cerar’s own party, Jansa was also stripped of his seat in parliament, underscoring the political nature of the prosecution and suggesting that Cerar might not be as independent as voters believed him to be.

Put simply, eliminating corruption is difficult, if not nearly impossible—especially from the outside. Yet eastern Europeans hope for deliverance. In Romania, Slovenia, and Ukraine, a silent majority has rejected right-wing nationalists in favor of unassuming, pro-European reformers. Liberal-minded parties throughout eastern Europe should take note and seek renewal themselves, drawing to their ranks antiestablishment outsiders with moral backbone.

 The Eastern European Spring. Voters Tilt Toward Pro-EU, Anti-Corruption Candidates – Mitchell A. Orenstein, Bojan Bugarič, Foreign Affairs

Continue reading

Tedenski izbor


reading-stairs

Across Eastern Europe, local oligarchs and investment groups — some directly connected to their countries’ political leadership — are snapping up newspapers and other media companies, prompting deep concerns among journalists and others about press freedom.

It is just one of an array of developments across the region raising questions, a quarter century after the fall of the Berlin Wall, about progress toward Western standards of democracy and free speech. As in Russia, there are increasing worries about a potentially dangerous concentration of power in the hands of people who have managed to acquire both wealth and political influence and are increasingly extending their control to media outlets.

Oligarchs of Eastern Europe Scoop Up Stakes in Media Companies – Rick Lyman, The New York Times

***

Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih v slovenskih sindikatih je po podatkih državnega statističnega urada avgusta letos obsegala 2.445 evrov. Za primerjavo: povprečna slovenska bruto plača je avgusta letos dosegla 1.517 evrov.

Plačni rekorderji so po podatkih iz baze GVIN v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva, ki ga vodi Zvonko Vukadinovič. Lani je povprečna bruto plača v tem sindikatu, ki sicer zaposluje pet ljudi, znašala 5.071 evrov bruto. Med prvo deseterico najbolje plačanih sindikalistov se uvršča tudi Sviz Branimirja Štruklja s povprečno plačo 2.607 evrov bruto. Ob tem povejmo, da več kot 2.600 evrov zasluži le 10 odstotkov najbolje plačanih v državi.

Razkrivamo: sindikalisti med slovenskimi plačnimi rekorderji – Jurij Šimac, Jure Ugovšek, Finance

***

You can’t succeed in politics if you give too much appearance of despising the low arts by which we govern ourselves. Fastidious distaste for the roughness and meanness of political life may work in a seminar room, but it’s fatal on the campaign trail.

This distaste is common among people who’ve enjoyed success outside of politics, in academia or journalism or business, and who go into politics with the reasonable assumption that the prestige they achieved in their former profession should automatically transfer into politics. It doesn’t. People who think they’re entitled to standing—because they are brainy, rich, or famous—almost always lose. They forget you earn your standing, you are not entitled to it. That’s the best thing about democracy, the single reason why we’re not yet entirely governed by wealthy oligarchs.

I may have come into politics with an unacknowledged condescension toward the game and the people who played it, but I left with more respect for politicians than when I went in. The worst of them—the careerists and predators—you find in all professions. The best of them were a credit to democracy. They knew the difference between an adversary and an enemy, knew when to take half a loaf and when to insist on the whole bakery, knew when to trust their own judgment and when to listen to the people.

 I Wish Someone Had Told Me This Before I Became a Politician – Michael Ignatieff, The New Republic

***

Dejstvo je, da je ta družba, ta politična nomenklatura, ta slovenska levičarska falanga spravila SDS na rob propada. Bolj kot s političnimi metodami – legitimnimi ali nelegitimnimi, obsojanja ali skomiganja z rameni vrednimi – pa jim je to uspelo s psihološko vojno proti njihovemu karizmatičnemu voditelju. Pravilno so domnevali, da se mu bo nekega dne utrgalo in da bo pri tem nastal vtis, da ni poti ne nazaj ne naprej.
Odnos politike in javnosti do SDS – in obratno! – je vseh dvajset let nekakšna samouresničujoča se prerokba. Dogaja se to, kar hočejo drugi – oni pa ostajajo na svoji liniji.

Na svoji liniji: edini možni reset SDS – Marko Crnkovič, Požareport

***

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več.

(…)

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači. Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Spomini na neko resetiranje – Žiga Turk, Čas-opis

***

But modernisers have two great faults. The first is to assume that what is modern is inevitable. Soviet Communism was modern once, and part of its power lay in its claim that it was inevitable. It wasn’t, and now it is dead.

The second is to equate modernity with virtue and so to treat its critics as moral inferiors. In Britain, the saga of same-sex marriage is a classic case. Parts of the Western world are heading in that direction: “therefore” it must be welcomed: “therefore” its opponents are bigots: “therefore” they should be virtually disqualified from public office.

All those “therefores” are wrong. A moderate conservative approach would try to balance the age-old, universal view that marriage is between a man and a woman with tolerance of homosexual relationships. This balance was achieved by civil partnerships, but violated by the way that Mr Cameron casually imposed gay marriage. His approach insulted settled beliefs, and therefore wounded him politically more than people like to state directly. In times of wrenching economic change, social conservatism (not to be confused with social authoritarianism) helps reassure people. Instead, we have had doctrinaire, finger-wagging modernism from a party that calls itself Conservative. And, broadly speaking, the better off and better educated have been lecturing the less fortunate. Again, a reason to edge towards Ukip.

Ukip’s Rochester win shows voters no longer trust the main parties – Charles Moore, Daily Telegraph

***

On a une gauche européenne sociale qui préfère parler de politiques publiques (policies) plutôt que de politique (politics). Ce discours-là ne peut pas battre la Manif pour tous. Beaucoup de gens sont heurtés par la société de la rentabilité dans laquelle on vit, une société du chiffre où on évalue les enfants dès 3 ans. Les conservateurs de la nouvelle génération proposent une vision du monde philosophiquement contre-révolutionnaire mais qui répond à ces aspirations-là, en rejetant le productivisme, le consumérisme, et l’économie inféodée à la finance. Ils trouvent écho dans la société. Mais il y a aussi une France qui ne supporte plus de vivre dans la société d’Eric Zemmour. Qui parle pour cette France-là? Qui s’insurge ? Être à gauche, ça ne consiste pas, comme le décrit la Manif pour tous, à être un libéral-libertaire fanatique de GPA et désireux de vendre des bébés sur Internet à des consommateurs américains. Il y a la place pour un mouvement républicain qui s’appuie sur les idéaux égalitaires. La République n’est pas qu’un bataillon de CRS filmé par BFM TV : au-delà du maintien de l’ordre, la République c’est aussi la générosité.

Gaël Brustier: “La Manif pour tous est un combat pour l’hégémonie culturelle” – Mathilde Carton, Les In Rocks

 

***

Across the United States and Europe, sexual partnerships between persons of the same sex are being legally recognized as “marriages,” thus abolishing in law the principle of marriage as a conjugal union and reducing it to nothing other than sexual or romantic companionship or domestic partnership. The unavoidable message is a profoundly false and damaging one: that children do not need a mother and a father in a permanent complementary bond.

To insist on the truth that neither mothers nor fathers are expendable is not to dishonor anyone.

Marriage and the Black Family – Jacqueline C. Rivers, Public Discourse 

***

If your go-to image of a student is someone who’s free-spirited and open-minded, who loves having a pop at orthodoxies, then you urgently need to update your mind’s picture bank. Students are now pretty much the opposite of that. It’s hard to think of any other section of society that has undergone as epic a transformation as students have. From freewheelin’ to ban-happy, from askers of awkward questions to suppressors of offensive speech, in the space of a generation. My showdown with the debate-banning Stepfords at Oxford and the pre-crime promoters at Cambridge echoed other recent run-ins I’ve had with the intolerant students of the 21st century. I’ve been jeered at by students at the University of Cork for criticising gay marriage; cornered and branded a ‘denier’ by students at University College London for suggesting industrial development in Africa should take precedence over combating climate change; lambasted by students at Cambridge (again) for saying it’s bad to boycott Israeli goods. In each case, it wasn’t the fact the students disagreed with me that I found alarming — disagreement is great! — it was that they were so plainly shocked that I could have uttered such things, that I had failed to conform to what they assume to be right, that I had sought to contaminate their campuses and their fragile grey matter with offensive ideas.

Free speech is so last century. Today’s students want the ‘right to be comfortable’ – Brendan O’Neill, The Spectator

 

***

Pornography is an act of disgust, for by visually isolating the sexual organs for the sake of stimulus and libidinous pleasure, it places its viewer in contact with the genitalia considered as objects unto themselves. Once the desire for physical pleasure evoked by the visual stimulus of genitalia is satisfied, the genitalia lose their “erotic light” and reassume their status as organs with functions quite apart from that of sexual gratification. They become disgusting.

Thus the faces of pornography and pornographic advertising are usually sneers, and expressions of lust tend to mimic a barely suppressed nausea. Within the pornographic, Eros never smiles, never laughs, never plays — she is busy holding down and warding off disgust by the force of sexual arousal. The sin of pornography is not that it makes sex too free and casual, but that it makes it something serious — a suppression of disgust that is doomed, at the end of the day, to return to it. The tragedy of pornography is not that it makes men and women lust after each other, but that it makes them disgusted by the images of each other.

Are the Genitals Beautiful? – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Molti dei triestini in platea non sono mai entrati nel teatro della Kulturni Dom, sono quelli che, come me, stanno seguendo la scena con un occhio ai sottotitoli. L’effetto è ancora più straniante perché non viene giustificato, lascia credere l’incredibile e, al tempo stesso, mostra l’occasione perduta: quindi avremmo potuto fare così? Parlarci? Dialogare? Trieste, una città in guerra è uno spettacolo concepito in occasione del centenario, ma di fatto, grazie all’intuizione del giovane regista Igor Pison, i due testi di Marko Sosič e Carlo Tolazzi sono stati manipolati e fusi in una pièce sul linguaggio. A Trieste la Grande Guerra è stata solo l’esordio di un conflitto che le due comunità autoctone hanno condotto e, potremmo dire, interpretato per tutto il Novecento. L’italianizzazione coatta degli sloveni, le foibe titine, la divisione in zona A e zona B, le manifestazioni contro il bilinguismo, e sempre l’ombra della cortina di ferro alle spalle del Carso e la possibilità che la paranoia si trasformi in odio personale; possibilità la cui soluzione ottimale è stata una surreale convivenza tra estranei.”

Trieste, città in guerra. Dialogo sul palco tra italiani e sloveni – Mauro Covacich, Corriere della Sera

***

Naj se torej omejim le na nekaj vtisov, kot so se mi porajali ob nedeljskem spremljanju njegove posvetitve v stolnici sv. Nikolaja. Njena najopaznejša značilnost je bila, da so razen v vznesenih obrednih obrazcih skoraj scela umanjkale velike besede. Kako drugače kot pred slabima dvema desetletjema, ko smo bili še mladi petelinčki in smo za velike praznike namesto nevpadljive pridige patra Zoreta na Tromostovju poslušali med oboki iste stolnice, v kateri so ga sedaj posvetili, rafale težkih misli in izjav ter imeli o vsaki izmed njih občutek, da izraža ravno tisto, kar nas trenutno najbolj žuli. Šele čez veliko časa smo se zbudili v bridkem spoznanju, da ni zaradi velikih besed Cerkev iz neke pravljične, v mitične višave povzdignjene preteklosti nič bliže, da pa ji zaradi od besed vse drugačnih dejanj pod nogami spodmika sedanjost.

Nič takega se ni dogajalo v nedeljo. Nabito polna stolnica, zaradi katere sem si sicer čestital, ker sem se zadnji hip odločil zgolj za spremljanje slovesnosti po televiziji, me je skupaj z na prvi pogled nenavadno kombinacijo dvornega baročnega ambienta, baročnih latinskih mašnih napevov in lesene pastirske palice novega nadškofa spomnila predvsem na genialnega Dominika Smoleta. In na zaključek njegove resda kisle pokristjanjevalne drame Krst pri Savici. Tudi za zbrano ljudstvo v Nikolajevi stolnici bi lahko kot za njegove Slovence, ki na koncu napolnijo oder, rekli: Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj.  Da, namesto vzvišenih fraz je bil v ospredju ta molčeči, preprosti, a v plašč prostora z žlahtnim izročilom oblečeni (še) biti tukaj.

Biti tukaj – Aleš Maver, Časnik

***

Naš kulturni model je v marsičem posnetek tistega iz petdesetih, šestdesetih let 20. stoletja. A odtlej se je ogromno spremenilo, vzniknile so, denimo, nevladne organizacije, ki ne delujejo za zasebno zabavo, saj krepko spreminjajo javni prostor in je tudi njihov obstoj pravzaprav v javnem interesu – pri čemer je tistih 0,5 odstotka dohodnine, s katerimi jih državljani lahko podpremo, za njihovo delovanje odločno premalo. Kosovel je poudaril še, da je v Sloveniji težko govoriti o trgu za kulturo, še zlasti pri vseh zadevah, ki imajo opravka s slovenskim jezikom (knjige ni mogoče prepustiti trgu). A kako iznajti sistem, da bodo uporabniki lahko nagradili tiste izdelke, dogodke, ki so zanje relevantni? Vprašati se moramo, kaj je v javnem interesu, kaj je dovolj dobro, da dobi javna sredstva, je razmišljal Kosovel. Presenetil ga je podatek, da je kar 90 odstotkov vseh sredstev iz razpisov ministrstva za kulturo šlo v Ljubljano. »Razumel bi, če bi bila ta številka 70, toda 90 odstotkov!« je vzkliknil. Kakovost in relevantnost kulturnih dogodkov in vsega, kar se odvija s podporo javnih sredstev, bi morali po njegovem mnenju ocenjevati tudi ljudje, ne le neke strokovne komisije na ministrstvu.

Prispevki k spremembi slovenskega kulturnega modela – Pogledi

***

The Russian state has always done everything it could to conflate love of country with love of government, arguing that one is indistinguishable from the other.

This is why Russians who love their homeland but question their government are once again being cast as ‘enemies,’ ‘traitors,’ and ‘fifth columnists.’ They are hounded and threatened in both public and private. This is why independent media in Russia is not just in a precarious position anymore but has been almost declared anathema. The simple calculation made says that Russia equals the Kremlin. As it permeates most aspects of public life, the state is declared to be the face and soul of the Russian nation.

(…)

And because the Kremlin’s strategic thinking is more short-term than long-term, casting the government as the soul of the nation has become a kind of band-aid solution to this multitude of problems. Sure, things may be hard, the message goes, but the government is the glue that’s holding everything together —criticising us is like criticising the ground beneath your feet. People fall for this argument because they don’t feel they have a choice. The problem of autocracy is that it is like a perpetually collapsing house of cards. It leaves the people living under it few alternatives apart from propping it up, or being buried underneath it.

Kremlinophobia, russophobia, and other states of paranoia – Natalia Antonova, Open Democracy

Kaj je pravzaprav konzervativizem?

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Continue reading

Tedenski izbor

reading2

 

Mass clientelism, Fukuyama writes, is different from outright corruption. It creates a primitive (but economically highly damaging) form of democratic accountability. Citizens, after all, can say that they’ll only keep casting their ballot for a politician who actually delivers that plum job in Athens.

Fukuyama argues that the real division in Europe is not between a disciplined, hard-working north and a dolce far niente south, or between countries with generous welfare states and those harder on the needy. The real opposition is between what he calls a clientelistic Europe and a nonclientelistic Europe.

Francis Fukuyama’s ‘Political Order and Political Decay’ – Jan-Werner Mueller, The Irish Times

***

Miti so vsegliharska poceni promocija različnih interesnih grupacij, ki se prolongirajo z mediji samo zaradi tega, ker obstoj mitov garantira donos. Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati. To so slovenske kosovske bitke.

Trije najbolj odurni miti o slovenski politiki in ekonomiji – Kizo, Portalplus

***

Bergant, Starič, druščina, dobro jutro. Pred dobrim letom je bil vaš kolega na TV Slovenija suspendiran, ker je povedal, da Bratuškova v svojem govoru v Mariboru ni povedala nič. Takrat neke velike zaskrbljenosti glede kratenja novinarske svobode niste pokazali. Je mogoče zdaj, ko je njeno vsebinsko praznost uradno potrdila tudi Evropa, trenutek za katarzo? Boste na odgovornost pozvali odgovorno urednico, ki je odgovorna za tisto? In še pomembneje, boste končno odložili rožnata očala in pogledali svet v njegovih pravih barvah? Je mogoče bruseljska blamaža Bratuškove priložnost, da postanete neodvisna, nepri­stranska in neobrzdana četrta veja oblasti in se resno lotite resnih zgodb?

Levo. Priden. Piškotek – Blaž Vodopivec, Finance

***

Seveda niso vsi novinarji neprofesionalni, manipulativni, kupljeni, pokvarjeni ali preprosto butasti. O številnih bi lahko napisal veliko pohvalnega. Toda večina teh ob vsem skupaj tiho gleda stran in se ne zgane. Čeprav splošno nezaupanje v medije, ki ga opisane slabe prakse povzročajo, najbolj škodi prav tistim, ki odstopajo od povprečja.

(…)
Tako kot niso vsi novinarji slabi, tudi vsi mediji niso enako neprofesionalni ali manipulativni. Nikakor pa zapisano ne velja samo za tiste, ki jim običajno pravimo levičarski ali dominantni mediji. Če uporabim duhovito domislico Blaža Vodopivca, piškotke za novinarje pečejo tako na levici kot na desnici in tudi v zasebnem sektorju. Sam zato za medije in roke, ki jih hranijo, že nekaj časa uporabljam izraz “krotilci javnega mnenja”

Sedem razlogov, zakaj bi morali novinarji razkriti svoje vire – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Ker se torej vračamo tja, od koder smo prišli, pravzaprav z dvojno plebiscitarno večino pobegnili, javna intelektualna vest narekuje, da je nekaj treba storiti. V nasprotju z Lukacsem menim, da alternative niso samomor, dekadenca in revolucija, temveč aktivna, javno-intelektualna državljanska zavzetost za evropsko Slovenijo. Pri čemer se je treba zavedati, da tu ne gre za ad hoc politični, ekonomski ali katerikoli kratkoročni interesni izziv, temveč za jedrno civilizacijsko vprašanje o tem, kakšna družba ali država bomo. Oblikovati je treba široko, vključujočo koalicijo razmišljujočih ljudi, zares vseh, »ki dobro v srcu mislijo«, da bodo s svojim delom in imenom aktivno branili tisti vrednostni civilizacijski minimum, ki nam ga zapoveduje slovenska ustava. Demokratično in pravno, ekonomsko odprto in socialno prijazno slovensko državo, utemeljeno na človekovem dostojanstvu, zasidrano v vsebinskem liberalizmu, ki naj nas popelje v svetovljansko smer zahodnega sveta, ne pa v provincialno samozadostnost semidespotskih režimov na obronku Evrope.

Samomor, dekadenca ali revolucija – Matej Avbelj, Časnik

***

Zakaj imamo torej takšne težave z zavračanjem smejočih županov, ki so v resnici navadni kriminalci? Zakaj vsi po malem goljufamo in utajujemo davke? Zakaj imamo problem s sprejemanjem lastne države in spoštovanjem njenih institucij? Zakaj dvomimo v pravno državo in enakost pred zakonom, zakaj smo prepričani, da sta klientelizem in korupcija osrednja problema naše državljanske eksistence?

Odgovori se skrivajo v intimnem dojemanju države kot slabe, nepravične in nefunkcionalne. Umanjkanje normativne integracije se stopnjuje do tiste skrajnosti, onkraj katere je prostor za vse in kjer je tudi dovoljeno vse. To je tisti pravi Balkan, katerega smo ponotranjili približno tako, kot so naši politični zaporniki in pošteni župani obtoženca Josipa Broza Tita, ki se je v bombaškem procesu leta 1928 drl iz zatožni klopi: »Ne priznajem buržoaski sud, jer se smatram odgovornim samo svojoj komunističkoj partiji!«

Banditi, Balkanci, titoisti – Dejan Steinbuch, Finance

***

Most of Mrs Merkel’s predecessors stood for at least one big, controversial project. Konrad Adenauer after 1949 bound the new republic to the West at the cost of making reunification seem impossible. Willy Brandt recognised East Germany. Helmut Schmidt allowed American Pershing missiles in West Germany to deter a Soviet attack. Helmut Kohl made the Germans give up the D-mark for the euro. Gerhard Schröder liberalised the labour market.

Nobody in Germany today considers Angela Merkel capable of a similar level of leadership. Her power is immense but mainly potential. “She has not tried out how much power she has. For that she would have to dare to do something, to go against polls and the Zeitgeist,” concludes Mr Kurbjuweit. “In a certain way, Merkel is thus a powerless chancellor.” She uses her power to block, not to promote. It is power amassed but unused. If she goes on this way, that will be her main legacy.

Sedating, not leading – The Economist

***

Russia has attempted to involve Poland in the invasion of Ukraine, just as if it were a post-modern re-run of the historic partitions of Poland. “He wanted us to become participants in this partition of Ukraine,” says Sikorski. “Putin wants Poland to commit troops to Ukraine. These were the signals they sent us. … We have known how they think for years. We have known this is what they think for years. This was one of the first things that Putin said to my prime minister, Donald Tusk, [soon to be President of the European Council] when he visited Moscow. He went on to say Ukraine is an artificial country and that Lwow is a Polish city and why don’t we just sort it out together. Luckily Tusk didn’t answer. He knew he was being recorded.”

Putin’s Coup – Ben Judah, Politico Magazine

***

Kiev feels like a Russian city, architecturally and linguistically. Check into a hotel, signal a waiter, enter a shop, and chances are you will be addressed in Russian. Television talk shows are bilingual — guests speak the language in which they are most comfortable. Taxi drivers still listen to “Russky Chanson,” Russian prison ballads that are something of a cross between gangsta rap and country and western music.

But recent months brought subtle changes. The young consider speaking Ukrainian cool. Some older Ukrainians have adopted the attitude that Russia does not own the culture.

“Some of my friends think that real patriots of Ukraine should not speak Russian because they are enemies,” said Irina Bekeshkina, a sociologist who specializes in political polling. “Why should we identify Putin with the Russian language? Russian language and culture has been around a lot longer than Putin.”

Conflict Uncovers a Ukrainian Identity Crisis Over Deep Russian Roots – Neil McFarquhar, The New York Times

***

I wrote a piece for the New Republic soon afterward about the Obamacon phenomenon—prominent conservatives and Republicans who were openly supporting Obama. Many saw in him a classic conservative temperament: someone who avoided lofty rhetoric, an ambitious agenda, and a Utopian vision that would conflict with human nature, real-world barriers to radical reform, and the American system of government. (…)

In my opinion, Obama has governed as a moderate conservative—essentially as what used to be called a liberal Republican before all such people disappeared from the GOP. He has been conservative to exactly the same degree that Richard Nixon basically governed as a moderate liberal, something no conservative would deny today. (Ultra-leftist Noam Chomsky recently called Nixon “the last liberal president.”)

Obama Is a Republican: He’s the Heir to Richard Nixon, Not Saul Alinsky – Bruce Bartlett, The American Conservative

***

Vatican II sought to respond to the changing circumstances of modernity.  Council Fathers wanted to discover how the Holy Spirit was moving the Church to present the teachings of her faith to a new world.  The Council Fathers sought to discover how to follow Our Lord’s great commission to “go and make disciples of all nations” (Mt. 28:19) in the cultures of modernity.  The attempts by the Council Fathers to answer these questions and to present the fruits of their deliberations, however, were hindered by a media contingent attempting to explain the conciliar debates in terms alien to the council and divorced from a deeply historical and nuanced understanding of the faith.  Thus, many misleading and false interpretations of council spread quickly. If nothing else, it allowed for the so-called “hermeneutic of rupture,” which saw Vatican II as a clear split with the tradition of the faith, to survive and take root. Those who were not already well catechized and firm in their faith were unable to differentiate the true faith from that presented to them by a largely secular media.

The Dangers of Transparency – John Macias, Ethika Politika

***

One exception to the generally positive religion-marriage link is Latin America, as the figure above indicates. In many countries in this region, cohabitation, single parenthood, and family instability are high, according to data from the World Family Map. And, yet, so too are forms of the Catholic and Protestant faith. Marriage is comparatively weak, and religion is comparatively strong, in countries like Colombia, Peru, and Ecuador. In these countries, religious faith may be a lifeline for women, children, and families in communities where the family is weak and poverty is common, places where—as political scientists Pippa Norris and Ronald Inglehart have argued—“existential insecurity” is high.

So, perhaps it’s no accident that Pope Francis has been making waves with his untraditional approach to tackling the issue of marriage. He may be less likely to associate strong families with strong faith, and more likely to see the ways in which religious faith can be a balm for fragile families. After all, in Francis’s native Latin America, the ties between hearth and altar are attenuated at best.

Religion and Family around the Globe – Bradford Wilcox, First Things

***

The central message, after all, of the New Atheism — the message that divides it from earlier forms of skepticism — is that it’s perfectly obvious that God and the supernatural don’t exist, and the only reason you might think otherwise is because you’re either a fool or a charlatan. Dawkins doesn’t know theology and is proud he doesn’t; P.Z. Meyers will happily tell you that the religious emperor obviously has no clothes, and any argument to the contrary is merely the courtier’s reply. It’s obvious, they’ll tell you, that the supernatural doesn’t exist, because science hasn’t found it, and we know that science is the only valid method of inquiry, because the supernatural doesn’t exist.

Duh. Obviously.

The mix of self-congratulation and playground taunts that defines the movement is, in essence, merely the flipside of the defining characteristic of religious fundamentalism: a refusal to acknowledge the intellectual experiences of others. Never mind that plenty of thoughtful, sincere people believe in God due to varying mixes of personal experience and ontological argument; it’s just so obvious that scientific rationalism is the only valid means of interpreting the world that the experiences of others can simply be dismissed out of hand.

Rape Culture, Fundamentalism, and the New Atheism – Luke T. Harrington, Presbylutheranism

***

Italijanski filozof Gianni Vatimo razume današnji čas kot »mnoštvo«. S tem hoče povedati, da se sodobni človek ne počuti več povsem vključenega v delo institucij, ki so se oblikovale v 19. in 20. stoletju. Korporativni model, kjer je vsaka panoga ali skupina reprezentirana s strani višjih, ponekod javnih institucij, danes ne deluje več tako organsko kot nekoč. Zato se v sodobnem mnoštvu nenehno rojevajo nove in nove oblike združevanja in delovanja, ki hočejo iz posameznikov ustvarjati javno: pobude, društva, zadruge, kolektive, gibanja, iniciative … Vendar ta združevanja, čeprav izhajajo iz zasebne pobude (s strani posameznikov ali skupin), niso nujno usmerjena le v zasebno dobrobit, temveč želijo doseči neko javno dobro.

Ta premik se je zgodil v vseh segmentih družbe, vendar je najrazločneje opazen prav na področju kulture. Zanjo ne moremo več reči, da je najboljše, najsodobnejše, najkvalitetnejše zaobseženo v javnih ustanovah. Konkretno: ne moremo reči, da so vsi interesi ustvarjalcev in odjemalcev kulture zaobseženi znotraj tradicionalnih kulturnih institucij, kot so kulturni domovi, knjižnice in gledališča. Mesta, ki so znana po svojem živahnem kulturnem življenju, to še dodatno dokazujejo. Berlin, Praga, Krakov, Varšava, Gradec, Gent, pa tudi Pordenone ali Ljubljana ne uživajo ugleda zanimivih in živahnih kulturnih središč zaradi svojih javnih kulturnih zavodov, pač pa ravno zaradi omogočanja spodbud od spodaj, da kulturna združenja bolj optimalno delujejo in s tem ustvarjajo svojo razpoznavnost.

Goriški kulturi naproti – Miha Kosolel, Anja Medved, Gorazd Božič, Goriška.si

Kako so gradili zlati gugel

Vseveden, vseviden, vseprisoten. Povsod je, čeprav ga ne vidimo. Če ga prosimo, nam pomaga. Pozna vse najintimnejše skrivnosti, ki jih skrivamo pred drugimi – še več, pozna nas bolje, kot se sami. Vsakemu posebej se lahko posveti in vsakemu posebej namenja sporočila; in hkrati stvari gleda iz višje, drugačne in celovitejše perspektive. Oglaša se v nam razumljivem, domačem jeziku, čeprav je sam onkraj vseh jezikov. Ne, to ni dobri stari mrtvi bog krščanske metafizike. Ne, to je še kako krepki in živi striček Google.

Continue reading