Feindbild ali Bild eines Feindes?

 

V nemškem prostoru je v družboslovnem besedišču, pa tudi v javni govorici, dokaj priljubljena besedica Feindbild. Slovenskega ustreznika nimamo – najustreznejši prevod bi se glasil „podoba sovražnika,“ „sovražna predstava“ ali pa preprosto „strašilo.“ Nanaša se na abstraktne, posplošene predstave, ki vsebujejo nabor (negativnih) karakteristik, katere naj bi bile lastne določenim ljudem, skupinam ali vrstam ljudi, narodom, organizacijam, državam ali ideologijam. Bistveno zanje je, da svoj objekt na podlagi črno-belega razumevanja sveta konstruirajo kot „sovražnika“ ter ga naslikajo v čim slabši možni luči. Feindbilder zato sodijo med najljubša orodja ekstremističnih, demagoških in populističnih gibanj ter pogost in pomemben element v teorijah zarot. Eden najnazornejših primerov je denimo podoba podlega in pretkanega „Juda“, kakršna se je pojavljala v nacistični propagandi.

V sodobni evropski stvarnosti poznamo kar nekaj tovrstnih razširjenih kolektivnih mentalnih podob in predstav, skozi katere se izražajo različni predsodke – Feindbild Cigana, levičarja/komunista, desničarja/fašista, bogataša/kapitalista, če naj jih naštejem le nekaj. Na njih se pogosto utemeljuje tudi danes tako „popularni“ „sovražni govor“. Ena izmed ključnih nevarnosti sovražnih predstav pa je, da s svojo abstraktno in na binarni logiki temelječo naravo težijo k prelivanju in prepletanju z drugimi – podoba islamskega skrajneža se tako lahko hitro razširi na vse muslimane (v okvirih migrantske krize pa preplete tudi s podobo bljižnevzhodnega migranta). V trenutkih, kot je današnji, je to še posebej nevarno, saj se predstave o krvoločnem islamistu lahko aplicirajo celo na ljudi, ki so se podali na beg pred temi istimi krvoločnimi islamisti. Zato je potrebno biti izredno pazljiv in se izogibati posploševanjem in stereotipom – torej skušnjavi, da bi gojili sovražne podobe.

Continue reading

Advertisements

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Razmislek o Evropi

europa

Zadnje evropske volitve so pokazale velik vzpon evroskeptičnih strank. Britanska Ukip, nemška Alternative fur Deutschland, francoska Front National, če omenim zgolj najbolj »razvpite«, so dosegle kar zavidljiv rezultat. Marsikateri komentatorji, naklonjeni evropski integraciji, so v takšnem izidu videli skorajda katastrofo, medtem ko so se ga drugi veselili. Poleg omenjenih konservativnih strank pa se evroskeptizem močno pojavlja tudi na politični levici, kar kaže na širši spekter tega pojava. Dejavniki, kot so gospodarska kriza, širitev na vzhod, vse večje število priseljencev itd., so poleg marsikaterih zgrešenih politik Evropske unije, kot je npr. vse večja centralizacija in birokratizacija, privedli do razočaranja nad združeno Evropo. A vendar je potrebno biti previden. Če se spomnimo zgolj prispevka, ki ga je projekt evropskega združevanja doprinesel k miru na Stari celini in olajšanju življenja obmejnemu prebivalstvu, vidimo, da ideje združene Evrope ne velja prehitro odpisati. Ravno nasprotno! Kljub temu so kritike in skepsa več kot na mestu, zlasti če upoštevamo sedanje stanje.

Continue reading

Tedenski izbor

lettura

 

Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na Univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, čigar mentor je “akademski profesor”, naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha? (…)

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Nevidni akvarij Alenke Bratušek – Žiga Turk, Časnik

***

Es gibt eine Menge Dinge, die eine angehende EU-Kommissarin können muss, um das grilling zu überstehen – jene Anhörung im Europa-Parlament, bei der Kandidatinnen und Kandidaten ihre Kompetenz für das hohe Amt beweisen sollen. Über glühende Kohlen laufen zu können, gehört normalerweise nicht dazu.

Doch genau diese Qualifikation bringt Violeta Bulc mit, soeben von der slowenischen Regierung als neue EU-Kommissarin nominiert. Sie soll Sloweniens ehemalige Regierungschefin Alenka Bratusek ersetzen, der das Europaparlament die Zustimmung verweigert hatte.

Die 50 Jahre alte Bulc ist nicht bloß Eigentümerin der Beratungsfirma “Vibacom”, sondern auch begeisterte Anhängerin von Esoterik und New Age. Auf ihrem Firmen-Blog erklärt sie, an die “Kraft von Netzwerken, das holistische Individuum und positive Energie” zu glauben.

Umstrittene EU-Kandidatin Bulc: Komissarin für positive Energie – Gregor Peter Schmitz, Der Spiegel

***

Temelje negativne kadrovske selekcije je slovenska politika postavila že na začetku samostojne Slovenije. Razkril jih je Ivan Oman, ko je javno rekel: “Ni važno, da je pismen, važno, da je naš!”

Slovensko politiko tudi danes poganja vodilo: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš.

Zato ostaja blokovska delitev na naše in vaše, zato v slovenski politiki ni mogoče uspeti sposobnim, ki bi smeli razmišljati s svojo glavo, zato predsedniki strank nimajo dostojnih naslednikov, imajo zgolj svoje kopije. A vsaka kopija je le še slabša od originala.

V slovenski politiki so lahko uspešni samo luzerji – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Kdaj in kako bo drugače? Takole smo zapisali v zborniku Evropska Slovenija:

»Z uveljavitvijo liberalne misli bo na prvo mesto spet stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Iz množice takih posameznikov bodo ob ustrezni, spodbudni družbeni klimi zrasle meritorne elite z znanjem, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Na drugi strani bodo ti isti posamezniki res uveljavili svojo svobodno gospodarsko pobudo in na njeni osnovi ustvarjali zasebni kapital.

Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast, kakor tudi za delovanje civilne družbe. Vse to se bo odražalo v močnih zasebnih, civilnodružbenih in državnih institucijah. Te bodo predstavljale prostor za uveljavljanje idej in bodo hkrati njihova valilnica. Večja kot bo možnost za uresničitev idej, večja bo spodbuda posameznikov za njihovo proizvodnjo. In to bo gonilo svobodomiselnega napredka.

Spoštovanje vsakega posameznika, njihova ekonomska okrepitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo odprli tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Kot taka, odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor, bo sama po sebi pritegnila tudi številne posameznike iz sveta, ki bodo s seboj prinesli nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.«

Tako se bodo postopoma vzpostavile predpostavke Slovenije kot normalne evropske države. Tedaj ne bomo več kulturni šok za druge, temveč bomo – sebi in drugim – v iskren, a skromen ponos.

Kulturni šok v Bruslju – Matej Avbelj, Ius Info

***

Orbán exerts fascination on international commentators because he is an Anakin Skywalker-like figure who walked from the light side (democratic, liberal, anti-communist) to the dark side (illiberal and pro-Russian). But this response suggests that Orbán’s story is unique, which is unfortunately not true. Orbán is not the only opportunist populist politician who lost his enthusiasm for western-type democracies. The Turkish president Erdogan for example – who began his career as a religious hardliner – surprised many at the beginning of his political career with his moderate, reformist line of governance. Erdogan established good relations with the US, the EU, and even Israel, and made steps to calm relations with Greece. But he gradually shifted away from this political line and became a populist, nationalist conservative leader, turning against western values and allies, who now wants Turkey to walk its own way instead of belonging to a western alliance. It is symbolic that Erdogan, formerly a good ally of Israel, has just returned the award he received from the Jewish World Congress a decade ago.

This should be a wake-up call for the west: the political attractiveness of the western model is eroding, and populist politicians who have made many efforts to gain the support of the west one or two decades ago are now abandoning the western path.

More Hungarys in Eastern Europe – Péter Krekó, Open Democracy 

***

The question of a double standard on equal rights has much to do with the left’s longstanding devotion to multiculturalism and cultural relativism: that we must respect the value systems of cultures different from our own, and that, since we are all morally compromised, we shouldn’t cast stones. As Azlan points out in his CNN interview, Saudi Arabia may be the most extreme Muslim country in the Middle East, and still it’s the United States’ closest Arab ally. Too often we have funded extremist regimes in the region at the expense of fostering democracy, creating an environment for radical Islam to thrive.

But this doesn’t negate the argument that there is a double standard. Even if we admit complicity in the rise of militant Islam, we have every right to condemn the values of Islamic fundamentalists. Fears of cultural imperiousness cannot allow us to ignore or, worse, justify beliefs and behavior in other cultures that we would never accept here at home.

Yes, Bill Maher Is Boorsih. But We Shouldn’t Be Afraid to Criticize Islam – Eric Sasson, The New Republic

***

Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje. S tem pa se SMC dokončno odmika od predstave o domnevno sredinski stranki, drugačni od predhodnic, ki so jo z njo povezovali nekateri komentatorji po volitvah.  S svojo ljubljansko kapitulacijo so Cerarjevi dokazali, da so povsem običajni nasledniki LDS in Pozitivne Slovenije,  stranka brez lastne volje v službi svojega bloka.

Majhen obliž na veliki rani – Aleš Maver, Časnik

***

Several of the traits that Dawkins displays in his campaign against religion are on show here. There is his equation of superiority with cleverness: the visiting aliens are more advanced creatures than humans because they are smarter and know more than humans do. The theory of evolution by natural selection is treated not as a fallible theorythe best account we have so far of how life emerged and developedbut as an unalterable truth, which has been revealed to a single individual of transcendent genius. There cannot be much doubt that Dawkins sees himself as a Darwin-like figure, propagating the revelation that came to the Victorian naturalist.

Among these traits, it is Dawkins’s identification with Darwin that is most incongruous. No two minds could be less alike than those of the great nineteenth-century scientist and the latter-day evangelist for atheism. Hesitant, doubtful, and often painfully perplexed, Darwin understood science as an empirical investigation in which truth is never self-evident and theories are always provisional. If science, for Darwin, was a method of inquiry that enabled him to edge tentatively and humbly toward the truth, for Dawkins, science is an unquestioned view of the world.

The Closed Mind of Richard Dawkins – John Gray, The New Republic

***

Novi nadškof ima tako vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.

To bo verjetno eden od temeljnih preizkusnih kamnov novega vodenja – na eni strani graditi na vsem dobrem in v spoštovanju in pravilnem vrednotenju prispevka vsakega doslej odgovornega posameznika, po drugem pa odločnost za spremembe ter imenovanje, priznanje in odpravo nepravilnosti, napak ali celo zlorab.

Ta distanca in neodvisnost mu bosta lahko pomagali pri uvajanju potrebnih sprememb, če bo želel in če se bo na to prednost seveda tudi naslonil.

Prvi vtisi o novem ljubljanskem nadškofu – Štefan Kržišnik, Iskreni.net

***

Caring for your corner, making the world a better place, one square foot at a time: this is localism, and conservatism, at root. Supporting the foundations, heritage, and traditions that one has inherited. Using one’s talents and gifts to build a better street, a better neighborhood, a better town or city.

Why Cities Need Localists – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

An atemporal victory of masculinity over the principle of femininity is no victory. A life without history, without children, without season, without going back, without produce besides money, without a fixed vision of “the other side of the river,” just the daily, masturbatory existence of constant acquisition and forward-plowing line without end — this over-masculization is as much a source of impotence, rage and violence as it is of millionaires, and could as easily end in prolonged video-gaming as becoming a CEO. Women, by the very mystery of their form, embody a conception of time that teaches men to rise to the fullness of their humanity — to resist the temptation to violence which is a foremost perversion of masculinity.

It is far more difficult to speak of what the masculinity offers to femininity, for while I daily receive an education from the latter, marvel at the fact, and can attest to its reality — women are awfully quiet about whether men are doing them any good. But if I were to venture a guess, I would say that the masculine form is an education in teleology — in achieving an end. It is written in the very muscular structure of the male form — to accomplish the task, to complete the mission, to do and do well, to use strength.

Masculine and Feminine Time – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Razsežnost vojne je pomenila, da je kruto realnost jarkov na svoji koži izkusil marsikateri slikar, pesnik in pisatelj. Med slovenskimi ustvarjalci je bil v takih kritikah šaljivo oster prav Hinko Smrekar, ki je v svojih podobah in zapisih obsojal vojno, opozarjal na njen nesmisel in razgalil brutalnost avtoritarnega vojaškega sistema. S svojim begom v zaigrano blaznost pa postal “simbol usode malega človeka v spopadu z represivnim militarizmom”. Žal je v drugem velikem svetovnem spopadu sam postal del tragike in nesmisla, na katerega je opozarjal. Na prvi oktobrski dan leta 1942 so ga po brutalnem zaslišanju v Gramozni jami ustrelili fašisti. Če je pogreb minil brez prisotnosti znancev, pa je bil drugi dan Smrekarjev grob ves pokrit s cvetjem.

Zaigrana blaznost Hinka Smrekarja – Maja Kač, MMC RTVSLO

***

Starejši občani so, kot je znano, pogosto tarča raznih vsiljivcev. Ker neprijetni pripetljaj, ki se je zgodil Mesečevim starim staršem tudi ni edini, v bodoče malce več pozornosti ne bo odveč.

Pozor starejši: vsiljivi novinarji revije Reporter na vratih! – Uroš Abram, Spletna Mladina

***

Državnega monopolista niso še nikoli prisilili v učinkovitost s tem, da so mu dali več denarja. Ukrotiš ga lahko le, če ga izpostaviš odprti konkurenci ali pa ga preprosto ukineš.

Konkurenca pri avtomobilskem zavarovanju deluje, prav tako deluje ločitev na obvezni in prostovoljni del zavarovanja (na primer kasko). Na podoben način bi lahko delovala tudi pri zdravstvenem zavarovanju in tudi deluje v številnih državah, po katerih se sicer radi zgledujemo, na primer v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem.

Če bi konkurenco dopustili, bi jo ZZZS najprej skušal onemogočiti, podobno, kot je Telekom nekoč onemogočal konkurenčne ponudnike storitev. Tako kot se agenciji za varstvo konkurence in za telekomunikacije dolgo nista hoteli spraviti nad Telekom, se verjetno tudi agencija za zavarovalni nadzor ne bi lahkega srca spravila nad ZZZS. Ko bi se, bi se moral ta končno prilagoditi. Morda bi kar sam predlagal spremembo upravljavske strukture, se trše pogajal z dobavitelji in z lastnimi močmi preganjal korupcijo.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Wealth inequality is generated not by intrinsic features of capitalism—the most important of which, in Taleb’s view, is that every participant is exposed to the losses that go hand in hand with risk—but from specific state and central-bank policies that reward leveraged speculation and enable financiers to play with no skin in the game. In Taleb’s trenchant phrase, financial inequalities are “one crash away from reallocation.”

This suggests that one way to address both wealth inequality and speculative excesses is to rewrite the rules so that participants must have skin in the game. Whether this is possible in an era of regulatory capture by the very financiers the rules aim to corral is an open question. Wallerstein’s school, like Piketty, also overlooks the transformative power of the factors Giovanni Arrighi—another disciple of Braudel and author of The Long Twentieth Century—identifies as the key drivers of capital accumulation: attracting entrepreneurs and mobile capital.

What could replace the current iteration of global state-capitalism? If we assemble these three potentially transformative dynamics—degrowth, the recoupling of risk and loss, and entrepreneurial mobile capital—we discern a new and potentially productive teleological arc to global capitalism, one that moves from a capitalism based on financial hyper-centralization and obsession with rising consumption to one focused on more efficient use of resources and capital via decentralization and localized innovation.

Is There Capitalism After Cronysm? – Charles Hugh Smith, The American Conservative