Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Advertisements

Nemška konservativna revolucija in preseganje ”Interregnuma”

Nemška konservativna revolucija je eno izmed tistih intelektualnih gibanj, ki še dandanes burijo duhove in to tako zaradi povezanosti nekaterih njenih predstavnikov z nacizmom, kot tudi zaradi idej, ki so dandanes morda celo bolj aktualne kot so bile v času Weimarske republike. Pri tem posebej velja omeniti idejo o zatonu Zahoda in determiniranosti zgodovine Oswalda Spenglerja; zgodovinsko pogojenost tubiti Martina Heideggerja, ki preko del Aleksandra Dugina kroji diskurz Kremlja; idejo o pojmu političnega in pluriverzumu Carla Schmitta; ter idejo o tem, da tehnika ni nevtralna in poseduje svoj lasten jezik. Vse te ideje in koncepti kažejo na to, da so bili intelektualci, ki se jih dandanes omenja kot del t.i. konservativne revolucije, pretanjeni opazovalci sveta okoli sebe in so nekatere poti razvoja modernosti videli z izredno ostrimi očmi, kar je prispevalo tudi k temu, da dandanes njihova »publika« ni omejena zgolj na desnico, temveč tudi na nekatere kroge postmoderne levice. Spoprijem s krizo svoje dobe, pogosto s pomočjo filozofije zgodovine, je nekako tudi tisti kriterij, ki je vodil uvrstitev avtorjev pod termin »konservativna revolucija«. Ta namreč v svojem času ni obstajala kot neko enotno gibanje, čeprav so na primer trije pomembni predstavniki tega gibanja Carl Schmitt, Martin Heidegger in Ernst Jünger vodili obsežno korespondenco, Termin se je prvič pojavil z doktorsko disertacijo švicarskega filozofa Armina Mohlerja na baselski univerzi z naslovom Glavna teza pa je bila, da je porazsvetljensko obdobje Evrope nekakšen »interregnum«: ”Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva ter impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.” Filozofija zgodovine ter ostali poskusi razumevanja sodobnega stanja so torej ključni za konservativno revolucijo, kot jo je definiral Armin Mohler in kakršno poznamo danes. Drugo pomembno opazko k naravi konservativne revolucije je dal zgodovinar Jeffrey Herf in sicer, da gre za mislece, ki so želeli sodoben nacionalizem, ki bo osvobojen pruskega konservativizma. V pričujočem eseju bom na kratko opisal t.i. konservativno revolucijo ter njen poskus razumevanja in preseganja moderne dobe.

 

 

Nietzschejanska desnica

 

  Možnih je sicer več pristopov za opis idejnega bistva konservativne revolucije, toda verjetno najpomembnejši izvor in vpliv lahko najdemo pri filozofu Friedrichu Nietzscheju. Izraz konservativna revolucija je prvič uporabil pisatelj Thomas Mann za opis Nietzscheja, čeprav je od Nietzscheja do konservativne revolucije kar dolga pot. Najprej velja omeniti, da Nietzsche osebno nikakor ni bil naklonjen ne nacionalizmu, ne kakršnemu koli kolektivizmu, poleg tega pa tudi nemškega naroda ni ravno čislal. A vendar je njegova kritika modernosti in modernih idej, meščanskega življenja ter težnje po udobju srednjega sloja tisto, kar so predstavniki konservativne revolucije z veseljem povzemali. Tudi oni so bili namreč razočarani nad tokom nemške zgodovine od združitve naprej, kar povzema odnos, ki sta ga do združitve Nemčije zavzela Wagner in Nietzsche. Oba sta namreč združitev Nemčije pričakala z navdušenjem, a sta namesto družbe, ki bi ustvarjala mite in bila zmožna velikih umetniških dosežkov, dočakala zmago meščanstva, vere v napredek in smešne zgodovinske zavesti, kar je posebej Nietzscheja vodilo v ostro kritiko združene Nemčije. Tukaj se tudi vidi oster obrat od Hegla, ki ga lepo ilustrira izjava Carla Schmitta, da lahko naznani Heglovo smrt. Če je Hegel videl v ustavni pruski monarhiji pravi napredek in celo možnost konca zgodovine, se je ta pozicija zdela konservativnim revolucionarjem smešna (če ne zaradi Nietzscheja, pa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni svetovni vojni in stvarjenja šibke in osovražene Weimarske republike). Za konservativno revolucijo je bilo tako nemogoče pristajati na prejšnjo heglovsko paradigmo in Nietzschejeva kritika raznih filozofskih smeri jim je prišla izredno prav. Najprej pa si poglejmo, kakšen odnos do sodobnosti so dejansko zavzeli.

 

Spengler in Jünger – spoprijem z modernostjo

 

  Najbolj znana dela konservativnih revolucionarjev so imela naravo filozofije zgodovine ali klica k stvarjenju nove forme. Posebej velja omeniti dve deli, in sicer Delavec Ernsta Jüngerja ter Zaton zahoda Oswalda Spenglerja, v katerih sta poskusila analizirati potek zgodovine. Pomenljiva pri odnosu do sodobnosti sta predvsem začetka obeh del. Junger namreč v duhu zgoraj opisanega odnosa do meščanstva in modernosti piše, da ta doba razuma nikakor ni bila ukrojena za nemško postavo, Spengler pa piše v predgovoru k drugi izdaji Zatona zahoda, da je njegovo delo nekaj, kar bo kljub bedi in odvratnosti teh let moč s ponosom imenovati nemška filozofija. A oglejmo si najprej, kaj je bila poanta obeh del in kako sta poskušala razumeti svojo lastno dobo. Najprej se ozrimo k Oswaldu Spenglerju ter zlasti k njegovemu monumentalnemu delu Zaton zahoda, v katerem je avtor s pomočjo primerjave civilizacij poskušal napovedati tok, ki ga je ubrala zahodna oz. faustovska civilizacija. Spengler je namreč vsaki civilizaciji pripisoval svoj lasten duh. Tako je antično civilizacijo imenoval za apolonično, zahodno za faustovsko, bizantinsko – arabsko za magično itd.. Vsaka civilizacija ima po Spenglerju svoj lasten specifičen duh, ki se kaže v najrazličnejših področjih od umetnosti do oblik matematike, ki jih kaka civilizacija razvija. Če je klasično civilizacijo oz. kulturo najbolje predstavljala plastika oz. kiparstvo je zahodno civilizacijo najbolj zaznamovala glasba, saj je imela neko težnjo k neskončnosti, ki jo je Spengler imel za izrazito zahodno, faustovsko. Prav iz tega duha naj bi po Spenglerju izvirala težnja zahodnjakov po raziskovanju in potovanju. Druga pomembna teza Spenglerjevega dela pa je razlikovanje med kulturo in civilizacijo. Kultura naj bi predstavljala mladost, znotraj katere je kultura zmožna velikih umetniških in civilizacijskih dosežkov, civilizacija pa nasprotno predstavlja ekspanzijo, ki se posebej kaže skozi pojav Cezarjev. Klasična antična civilizacija je tako po Spenglerju svoje obdobje kulture imela v času klasične Grčije, medtem ko je obdobje civilizacije po Spenglerju predstavljalo rimsko cesarstvo. Po njegovem mnenju je zahod svoj prehod iz kulture v civilizacijo izvedel s francosko revolucijo, kar je vodilo tudi h koncu velike filozofije in umetnosti. Spengler je namreč klasicizem štel za zadnje veliko umetniško gibanje, romantiko pa za čas ko se duša (civilizacije) spomni svoje mladosti, tj. srednjega veka. S tistim trenutkom pa duša civilizacije ostari. Velika umetnost ni več možna, filozofija pa se v veliki meri usmeri zgolj v zgodovino filozofije. Spengler je zato spodbujal mlade naj si raje kot ukvarjanje z filozofijo izberejo tehniko ali gospodarstvo. V času, ko je Spengler pisal Zaton zahoda, je še gojil upanje, da bo Nemčija lahko prevzela vlogo Rima za zahodno civilizacijo, a je kasneje tudi to upanje opustil in v delu Človek in tehnika leta 1932 zapisal, da so vse velike kulture veliki porazi. Tukaj se kaže tudi dokončna zavrnitev liberalne in razsvetljenske vere v napredek kot sekularne različice krščanske eshatologije.

Ernst Jünger

  Ernst Jünger je do tovrstne problematike zavzel drugačno stališče kot Spengler, saj njegovo delo Delavec nakazuje vznik nove forme oz. lika in sicer Delavca, ki naj bi nastopil kot glavni akter zgodovine po meščanu. Za Delavca je po Jüngerju nujno, da zavrne meščanske vrednote in predvsem metode nastopa na odru zgodovine. Lik delavca lahko znotraj Jüngerjevega opusa razumemo kot nadaljevanje lika vojaka oz. natančneje neznanega vojaka, ki ga je razvil predvsem v svojem delu V jeklenih nevihtah (In Stahlgewittern). A med njima kljub podobnosti obstaja bistvena razlika. Oba sta namreč produkta tehnologije, vendar je vojak njen subjekt medtem ko se delavec z njo aktivno identificira ter jo sprejme kot sredstvo, ki bo izničilo razlike med razredi, vojno in mirom ter vojaki in civilisti. Delavec je tako nekdo, ki ne le sprejema tehnologijo, temveč tudi govori njen jezik in je kot tak nosilni lik nove dobe, ki bo vzniknila prek totalne mobilizacije. Delavec po Jungerju ni zgolj pripadnik delavskega razreda, niti ni zgolj človek, ki dela, temveč je delavec v metafizičnem smislu, nekdo, ki nosi delo kot univerzalni zakon sveta. Jungerjevo delo o delavcu so poskušali brati tako skozi nacionalistična očala, kot tudi skozi očala razrednega boja, saj je glavni sovražnik delavca meščan, a je Jünger vselej vztrajal, da gre delavca videti, kot planetarni pojav. Kljub temu pa se je Jünger kasneje oddaljil od svojega stališča glede delavca, kot tudi od svojega sprejemanja tehnike. Tako izkušnja nacizma kot tudi vpliv njegovega brata Georga Friedricha Jüngerja sta vplivala na delo Na marmornih čereh kjer je začel razvijati svojo figuro Anarha, suverenega posameznika, ki se odmakne v nekakšno notranjo emigracijo in tako oddalji od despotizma. Tukaj se vidi tudi Jungerjevo sprejetje tehnologije, ter predvsem likov Delavca in Vojaka kot titanskih, ki so v uporu proti bogovom, kar vodi do nihilizma. Junger je tako preko upornika iz dela Na marmornih čereh do Anarha v Eumeswilu razvil držo posameznika, ki živi v svetu a je nedotaknjen od nihilizma družbe, ki ga obkroža. Na tej točki Junger tudi omili svojo držo do krščanstva ter gre iskati seme njegove spreobrnitve v katolištvo pri starosti 101 leto. V svojem delu Mir, ki ga je napisal med letoma 1942 in 1943 je namreč zapisal: ”Človek ne sme nikoli pozabiti, da so podobe, ki ga sedaj strašijo potegnjene iz njegovega srca. Goreči svet, požgane hiše, uničena mesta, steze uničenja so kakor gobavost čigar bacili se dolgo časa kopičijo znotraj preden se pokaže na površju. To, kar se sedaj kaže navzven, so najgloblje notranje človeške stvari. Zatorej more duhovna odrešitev biti prva in zgolj njen mir lahko prinese blagoslov, ki je predhoden krotenju strasti človeških mislih in src.’‘ Junger se je na tej točki zavedel uničevalne moči nihilizma modernosti, a pred njegovo pozno spreobrnitvijo je glavno sredstvo spoprijema z modernostjo videl v notranji emigraciji, kar ga je močno ločilo od Spenglerja, ki je zagovarjal, da je potrebno svoje življenje posvetiti zgodovini.

 

Zavračanje liberalizma

 

Ena izmed prvin konservativne revolucije, ki bi bila modernemu bralcu morda najbolj tuja, je globoko zavračanje liberalizma in napredka. Ta spoprijem z modernostjo so tako izvršili tudi Carl Schmitt, Martin Heidegger, Arthur Moeller van den Bruck, Stefan George in ostali. V veliki meri ga lahko pripisujemo  Nietzschejevemu zavračanju modernih idej, z izjemo pri Carlu Schmittu, ki je kot katoliško formiran učenjak, svoje pozicije dolgoval tudi katoliškim tradicionalistom kot sta Joseph de Maistre ter Juan Donoso Cortes. Schmitt je kot filozof politike in prava dandanes najbolj poznan sicer po striktno strokovnih tekstih, a njegovi eseji O pojmu političnega in Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma jasno kažeta na njegovo zavračanje liberalizma. Če ne drugače, vsaj kot šibkega in tudi ne končnega sistema. Schmitt se je zavedal, da lahko liberalizmu in parlamentarizmu z vero v diskusijo doba odzvoni tako kot je odzvonila monarhiji, hkrati pa je tudi pokazal možnosti definiranja političnega, ki bi bilo ločeno od navezave na (liberalno) državo. Politično je namreč Schmitt razumel predvsem kot razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in tako za obstoj političnega življenja predvideval obstoj pluriverzuma, se pravi obstoja različnih enot (držav), kar je bilo nasprotno takratni liberalni doktrini prehoda od manjšega k večjemu, kar bo nekoč vodilo tudi do združenja celotnega človeštva. Temu je nasprotoval tudi Heideggerjev pogled o zgodovinski pogojenosti tubiti, ki je vodil do podobnih zaključkov kot Schmittov pojem političnega in Spenglerjev pojem civilizacije, se pravi do zavračanja univerzalizma. Pri zavračanju liberalizma in s tem tudi Weimarske republike pa so nekateri predstavniki konservativne revolucije prešli tudi do podpore nacionalsocializmu. Vpliv na režim so sicer imeli praktično vsi – tukaj se velja spomniti Jungerjeve krilatice, da imajo metki in knjige lastne usode – a vendarle so šteli Oswalda Spenglerja za svojega predhodnika vsaj do njegove kritike nacizma v knjigi Jahre der Entscheidung (Čas odločitve). Podobno  pa je nacistični režim neuspešno ”dvoril” tudi Ernstu Jüngerju in Stefanu Georgeu. Sodelovanje so nato pridobili s strani Carla Schmitta in Martina Heideggerja, pri čemer se lahko vprašamo koliko je šlo pri tem za oportunizem ali za dejansko ideološko prepričanje, čeprav se vsaj pri Heideggerju od objave črne beležke tehtnica nagiba v prid slednjemu. Konservativna revolucija tako sicer nosi del krivde za idejni vzpon nacizma, a vendar je iz njenih vrst izšel tudi upor proti režimu. Med drugim je bil član kroga Stefana Georgea tudi grof Claus von Stauffenberg.

 

Zaključek

 

  Konservativno revolucijo lahko jasno razumemo kot desničarski oz. konservativni upor proti meščansko – liberalni civilizaciji 19. in zgodnjega 20. stoletja ter kot znanilko nove, post-liberalne civilizacije. Modernost in liberalizem sta sicer preživela 20. stoletje in sta še dandanes obraz zahodne civilizacije, a se vendar ne gre slepiti, da nismo priča globalnim spremembam. Globalizacija, ki jo lahko razumemo v smislu Spenglerjevega „cezarizma“, z ZDA na čelu precej dobro kaže kulturno izmučeni Zahod, ki mu vse bolj konkurirajo ostale velesile. Pojav interneta kot nove oblike komunikacije nam razodeva moč in problematičnost tehnike. Spremembe, ki smo jim priča, nam morda nakazujejo pot v novo, postmoderno dobo. Nekateri predstavniki konservativne revolucije so jo že napovedovali in tudi vplivali na tako imenovano postmoderno misel – tudi levičarsko – posebej z vidika njene kritike modernosti. To nam kaže, da je ta misel še dandanes aktualna, ne glede na njeno spornost.

Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Rok Stergar: Stranpoti nekega besedila

Na članek “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” se je z daljšo repliko odzval dr. Rok Stergar,  izredni profesor na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Za zelo zanimiv in tehten zapis se avtorju zahvaljujemo in se mu hkrati opravičujemo za razmeroma pozno objavo njegovega besedila.

***

Rok Stergar 

Stranpoti nekega besedila

Ob prebiranju teksta “Stranpoti slovenskega zgodovinopisja” sem prikimaval avtorju, ko je opozoril, da slovenskemu zgodovinopisju primanjkuje polemičnih diskusij, ki bi skozi soočenje argumentov pripomogle k boljšemu razumevanju preteklosti. Res je, sem pomislil, argumentiranih razprav je premalo. Toda potem sem v sklepu prebral, da sem kot modernist – torej nekdo, ki misli, da so Slovenci in drugi narodi vsebinsko in kronološko nov pojav in ne evolucija starejše identitetne kategorije – prav jaz med tistimi “zagovorniki prevladujočih stališč”, ki si “na vse pretege trudijo dokazati svoj prav, pri čemer se izogibajo soočenju z nasprotnimi mnenji.” Ker nerad mislim eno in počnem nasprotno, sem o očitku resno razmislil. Toda bolj kot sem razmišljal in večkrat kot sem prebral omenjeni tekst, bolj se mi je dozdevalo, da ga avtor ni napisal ravno sine ira et studio in so zato njegovi sklepi dvomljive vrednosti. Naj to svoje mnenje argumentiram!

Continue reading

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.

Continue reading

Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

Continue reading

Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.
 

Tedenski izbor

ostrich-newspaper

Dejstvo, da je osemdeset strokovnjakov pol leta pisalo program, ki je skorajda na ravni retardiranosti, pa priča o tem, da ga obdaja ekipa, ki je popolnoma nekredibilna in niti v sanjah ni sposobna odigrati zahtevnejše partije z rentniki.

Če k temu dodamo, da bo Cerar na volitvah odnesel tako silno zmago, da se bodo njegovi kadri zavlekli v vse pore družbe in tam postali ključni izvrševalci, da je bila s Štefancem pred nekaj meseci osvojena še zadnja nadzorna institucija, ki je tako postala mrtvoudna, in da bo medijski filter tesen kot še nikoli, potem je jasno, da je sezona lova na rente odprta in da lahko pričakujemo dokončni potop te institucionalno degenerirane družbe. Ampak v tem ni nič hudega, to je volja ljudstva.

Medtem bo na drugi strani političnega spektra, SDS-u uspelo dokazati, da so SLS in NSi leglo odurnih udbovcev, murgelskih agentov, političnih prevarantov in komunističnih likvidatorjev.

Kdo bo v imenu Saibabe Cerarja plenil po državi? – Kizo, Portal Plus

***

Če je torej vaš svetovni nazor res klasično liberalen, potem je vaša vloga v tem svetu lahko samo obstranskega pomena. In če niste ravno preveč nagnjeni k samomorilskemu obnašanju, potem pozabite na velike zgodbe, ki bi vas iz libertarca spremenile v oportunističnega socialnega inženirja. Dojemite že enkrat Rothbarda in Nozicka (tudi če se izključujeta) in temu primerno zavzemite svoj prostor v družbi. Povedano drugače, čistosti misli ne morete ohraniti s statistiko o tem, koliko ljudi ste z jehovskim pogledom in na kratki rok prepričali z vašo zgodbo. In če vas to spoznanje pahne v depresijo, potem se sprijaznite, da ste v resnici zakrinkani totalitarec, ne pa klasični liberalec.

Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma? – Rado Pezdir, Pogledi

***

Zato je korak N.Si naproti v Sloveniji praktično nezastopanemu liberalizmu pogumen. Neizogibno namreč ustvarja trenja med strujami v stranki sami in pretrese v njihovem volilnem telesu. Če bodo želeli širiti svojo bazo prek do zdaj večinoma starejše demografije in ruralnega okolja, imajo pred seboj verjetno še precej izzivov. Za začetek bi jim svetoval, da posvojijo misel Thomasa Jeffersona, ki je – sicer precej veren mož – v razmisleku o toleranci do ljudi, ki mislijo in živijo drugače kot bi on, zapisal: »Če me ne boli in me ne udari po žepu, zakaj bi bilo to meni mar.« In spomnijo naj se nanjo, ko bo prišla znova naokoli kakšna debata o pravicah istospolno usmerjenih ali o marihuani …

Nehajte deliti, česar ni in kar ni vaše – Rok Novak, Finance

***

The ethical conservative believes, with Samuel Johnson, in knowledge of the commonsense kind derived from experience, including the historical experience of humanity, which Edmund Burke called “the general bank and capital of nations and of ages.” This kind of conservative sees the usefulness of humble, honest, informed reason, but he honestly concedes, with Socrates, that there is much he does not and cannot know, limited as he is by his particular experience and imperfect reason. He holds much of what he knows tentatively, admitting that he cannot prove conclusively much of what nevertheless seems certainly so. He accepts this uncertainty as an inescapable aspect of human existence and is deeply skeptical of attempts to construct elaborate systems of abstract knowledge or ambitious schemes for restructuring society, confessing with Russell Kirk that “[t]he cardinal principle of conservative thought is the conviction that new systems and structures incline dangerously toward presumption.”

What Is ‘Ethical Conservativism’? – Brian Patrick Mitchell, The American Conservative

***

The people who wrote the Constitution of the United States understood what dangers there are to the freedom of the people — and that freedom can be quietly eroded by degrees, rather than taken all at once. Too many people today seem oblivious to such dangers. So what if the government used the muscle of the Internal Revenue Service to keep groups opposed to the Obama administration tied up in red tape or litigation in an election year? Enough games like that can make our elections meaningless.

America’s Birthday – Thomas Sowell, Frontpage Magazine  

***

Latin American political movements will continue to misuse religious doctrine and abuse sacred imagery to make their policies resonate with a Christian audience wary of the Church’s history of supporting authoritarian governments against Communist movements. In this context, Pope Francis’s rhetoric is an important first step in helping to reclaim Christ from the revolutionaries.

How Hugo Chávez Became the New Christ – Lisa Carrol-Davis, First Things

***

Če naj bo domoljubje sestavni del našega načrta za prihodnosti, potem naj bo to najprej ljubezen do slovenske kulture in jezika. Ne moreš biti domoljub, če sovražiš človeka, ki živi v tvoji bližini samo zato, ker ni v isti stranki, ne hodi v isto cerkev, ne deli istih življenjskih prepričanj. Domoljub pomeni, da ljubiš svojo zemljo, da jo obdeluješ, ne mečeš odpadkov nanjo, je ne uničuješ na kakršen koli drugačen način. Biti domoljub avtomatično ne pomeni, da si desno usmerjen, domoljub tudi ni vsakdo, čigar bele in rdeče krvničke so v dveh zadnjih generacijah potrjeno slovenske – kaj pa mi vemo, kaj so počele naše babice?

Kdo je pravi Slovenec? – Natalija Gorščak, RTV Slovenija

***

Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju. Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod.

Izjava ob dogodku v Rodopolju – Časnik

***

Pluralism, education, open markets: these were once Arab values and they could be so again. Today, as Sunnis and Shias tear out each others’ throats in Iraq and Syria and a former general settles onto his new throne in Egypt, they are tragically distant prospects. But for a people for whom so much has gone so wrong, such values still make up a vision of a better future.

The tragedy of the Arabs – The Economist

Tedenski izbor

gentleman reading newspaper

Bonus – najboljši nenamerni komentar k letošnji zmagi na Evroviziji: