Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Nemška konservativna revolucija in preseganje ”Interregnuma”

Nemška konservativna revolucija je eno izmed tistih intelektualnih gibanj, ki še dandanes burijo duhove in to tako zaradi povezanosti nekaterih njenih predstavnikov z nacizmom, kot tudi zaradi idej, ki so dandanes morda celo bolj aktualne kot so bile v času Weimarske republike. Pri tem posebej velja omeniti idejo o zatonu Zahoda in determiniranosti zgodovine Oswalda Spenglerja; zgodovinsko pogojenost tubiti Martina Heideggerja, ki preko del Aleksandra Dugina kroji diskurz Kremlja; idejo o pojmu političnega in pluriverzumu Carla Schmitta; ter idejo o tem, da tehnika ni nevtralna in poseduje svoj lasten jezik. Vse te ideje in koncepti kažejo na to, da so bili intelektualci, ki se jih dandanes omenja kot del t.i. konservativne revolucije, pretanjeni opazovalci sveta okoli sebe in so nekatere poti razvoja modernosti videli z izredno ostrimi očmi, kar je prispevalo tudi k temu, da dandanes njihova »publika« ni omejena zgolj na desnico, temveč tudi na nekatere kroge postmoderne levice. Spoprijem s krizo svoje dobe, pogosto s pomočjo filozofije zgodovine, je nekako tudi tisti kriterij, ki je vodil uvrstitev avtorjev pod termin »konservativna revolucija«. Ta namreč v svojem času ni obstajala kot neko enotno gibanje, čeprav so na primer trije pomembni predstavniki tega gibanja Carl Schmitt, Martin Heidegger in Ernst Jünger vodili obsežno korespondenco, Termin se je prvič pojavil z doktorsko disertacijo švicarskega filozofa Armina Mohlerja na baselski univerzi z naslovom Glavna teza pa je bila, da je porazsvetljensko obdobje Evrope nekakšen »interregnum«: ”Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva ter impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.” Filozofija zgodovine ter ostali poskusi razumevanja sodobnega stanja so torej ključni za konservativno revolucijo, kot jo je definiral Armin Mohler in kakršno poznamo danes. Drugo pomembno opazko k naravi konservativne revolucije je dal zgodovinar Jeffrey Herf in sicer, da gre za mislece, ki so želeli sodoben nacionalizem, ki bo osvobojen pruskega konservativizma. V pričujočem eseju bom na kratko opisal t.i. konservativno revolucijo ter njen poskus razumevanja in preseganja moderne dobe.

 

 

Nietzschejanska desnica

 

  Možnih je sicer več pristopov za opis idejnega bistva konservativne revolucije, toda verjetno najpomembnejši izvor in vpliv lahko najdemo pri filozofu Friedrichu Nietzscheju. Izraz konservativna revolucija je prvič uporabil pisatelj Thomas Mann za opis Nietzscheja, čeprav je od Nietzscheja do konservativne revolucije kar dolga pot. Najprej velja omeniti, da Nietzsche osebno nikakor ni bil naklonjen ne nacionalizmu, ne kakršnemu koli kolektivizmu, poleg tega pa tudi nemškega naroda ni ravno čislal. A vendar je njegova kritika modernosti in modernih idej, meščanskega življenja ter težnje po udobju srednjega sloja tisto, kar so predstavniki konservativne revolucije z veseljem povzemali. Tudi oni so bili namreč razočarani nad tokom nemške zgodovine od združitve naprej, kar povzema odnos, ki sta ga do združitve Nemčije zavzela Wagner in Nietzsche. Oba sta namreč združitev Nemčije pričakala z navdušenjem, a sta namesto družbe, ki bi ustvarjala mite in bila zmožna velikih umetniških dosežkov, dočakala zmago meščanstva, vere v napredek in smešne zgodovinske zavesti, kar je posebej Nietzscheja vodilo v ostro kritiko združene Nemčije. Tukaj se tudi vidi oster obrat od Hegla, ki ga lepo ilustrira izjava Carla Schmitta, da lahko naznani Heglovo smrt. Če je Hegel videl v ustavni pruski monarhiji pravi napredek in celo možnost konca zgodovine, se je ta pozicija zdela konservativnim revolucionarjem smešna (če ne zaradi Nietzscheja, pa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni svetovni vojni in stvarjenja šibke in osovražene Weimarske republike). Za konservativno revolucijo je bilo tako nemogoče pristajati na prejšnjo heglovsko paradigmo in Nietzschejeva kritika raznih filozofskih smeri jim je prišla izredno prav. Najprej pa si poglejmo, kakšen odnos do sodobnosti so dejansko zavzeli.

 

Spengler in Jünger – spoprijem z modernostjo

 

  Najbolj znana dela konservativnih revolucionarjev so imela naravo filozofije zgodovine ali klica k stvarjenju nove forme. Posebej velja omeniti dve deli, in sicer Delavec Ernsta Jüngerja ter Zaton zahoda Oswalda Spenglerja, v katerih sta poskusila analizirati potek zgodovine. Pomenljiva pri odnosu do sodobnosti sta predvsem začetka obeh del. Junger namreč v duhu zgoraj opisanega odnosa do meščanstva in modernosti piše, da ta doba razuma nikakor ni bila ukrojena za nemško postavo, Spengler pa piše v predgovoru k drugi izdaji Zatona zahoda, da je njegovo delo nekaj, kar bo kljub bedi in odvratnosti teh let moč s ponosom imenovati nemška filozofija. A oglejmo si najprej, kaj je bila poanta obeh del in kako sta poskušala razumeti svojo lastno dobo. Najprej se ozrimo k Oswaldu Spenglerju ter zlasti k njegovemu monumentalnemu delu Zaton zahoda, v katerem je avtor s pomočjo primerjave civilizacij poskušal napovedati tok, ki ga je ubrala zahodna oz. faustovska civilizacija. Spengler je namreč vsaki civilizaciji pripisoval svoj lasten duh. Tako je antično civilizacijo imenoval za apolonično, zahodno za faustovsko, bizantinsko – arabsko za magično itd.. Vsaka civilizacija ima po Spenglerju svoj lasten specifičen duh, ki se kaže v najrazličnejših področjih od umetnosti do oblik matematike, ki jih kaka civilizacija razvija. Če je klasično civilizacijo oz. kulturo najbolje predstavljala plastika oz. kiparstvo je zahodno civilizacijo najbolj zaznamovala glasba, saj je imela neko težnjo k neskončnosti, ki jo je Spengler imel za izrazito zahodno, faustovsko. Prav iz tega duha naj bi po Spenglerju izvirala težnja zahodnjakov po raziskovanju in potovanju. Druga pomembna teza Spenglerjevega dela pa je razlikovanje med kulturo in civilizacijo. Kultura naj bi predstavljala mladost, znotraj katere je kultura zmožna velikih umetniških in civilizacijskih dosežkov, civilizacija pa nasprotno predstavlja ekspanzijo, ki se posebej kaže skozi pojav Cezarjev. Klasična antična civilizacija je tako po Spenglerju svoje obdobje kulture imela v času klasične Grčije, medtem ko je obdobje civilizacije po Spenglerju predstavljalo rimsko cesarstvo. Po njegovem mnenju je zahod svoj prehod iz kulture v civilizacijo izvedel s francosko revolucijo, kar je vodilo tudi h koncu velike filozofije in umetnosti. Spengler je namreč klasicizem štel za zadnje veliko umetniško gibanje, romantiko pa za čas ko se duša (civilizacije) spomni svoje mladosti, tj. srednjega veka. S tistim trenutkom pa duša civilizacije ostari. Velika umetnost ni več možna, filozofija pa se v veliki meri usmeri zgolj v zgodovino filozofije. Spengler je zato spodbujal mlade naj si raje kot ukvarjanje z filozofijo izberejo tehniko ali gospodarstvo. V času, ko je Spengler pisal Zaton zahoda, je še gojil upanje, da bo Nemčija lahko prevzela vlogo Rima za zahodno civilizacijo, a je kasneje tudi to upanje opustil in v delu Človek in tehnika leta 1932 zapisal, da so vse velike kulture veliki porazi. Tukaj se kaže tudi dokončna zavrnitev liberalne in razsvetljenske vere v napredek kot sekularne različice krščanske eshatologije.

Ernst Jünger

  Ernst Jünger je do tovrstne problematike zavzel drugačno stališče kot Spengler, saj njegovo delo Delavec nakazuje vznik nove forme oz. lika in sicer Delavca, ki naj bi nastopil kot glavni akter zgodovine po meščanu. Za Delavca je po Jüngerju nujno, da zavrne meščanske vrednote in predvsem metode nastopa na odru zgodovine. Lik delavca lahko znotraj Jüngerjevega opusa razumemo kot nadaljevanje lika vojaka oz. natančneje neznanega vojaka, ki ga je razvil predvsem v svojem delu V jeklenih nevihtah (In Stahlgewittern). A med njima kljub podobnosti obstaja bistvena razlika. Oba sta namreč produkta tehnologije, vendar je vojak njen subjekt medtem ko se delavec z njo aktivno identificira ter jo sprejme kot sredstvo, ki bo izničilo razlike med razredi, vojno in mirom ter vojaki in civilisti. Delavec je tako nekdo, ki ne le sprejema tehnologijo, temveč tudi govori njen jezik in je kot tak nosilni lik nove dobe, ki bo vzniknila prek totalne mobilizacije. Delavec po Jungerju ni zgolj pripadnik delavskega razreda, niti ni zgolj človek, ki dela, temveč je delavec v metafizičnem smislu, nekdo, ki nosi delo kot univerzalni zakon sveta. Jungerjevo delo o delavcu so poskušali brati tako skozi nacionalistična očala, kot tudi skozi očala razrednega boja, saj je glavni sovražnik delavca meščan, a je Jünger vselej vztrajal, da gre delavca videti, kot planetarni pojav. Kljub temu pa se je Jünger kasneje oddaljil od svojega stališča glede delavca, kot tudi od svojega sprejemanja tehnike. Tako izkušnja nacizma kot tudi vpliv njegovega brata Georga Friedricha Jüngerja sta vplivala na delo Na marmornih čereh kjer je začel razvijati svojo figuro Anarha, suverenega posameznika, ki se odmakne v nekakšno notranjo emigracijo in tako oddalji od despotizma. Tukaj se vidi tudi Jungerjevo sprejetje tehnologije, ter predvsem likov Delavca in Vojaka kot titanskih, ki so v uporu proti bogovom, kar vodi do nihilizma. Junger je tako preko upornika iz dela Na marmornih čereh do Anarha v Eumeswilu razvil držo posameznika, ki živi v svetu a je nedotaknjen od nihilizma družbe, ki ga obkroža. Na tej točki Junger tudi omili svojo držo do krščanstva ter gre iskati seme njegove spreobrnitve v katolištvo pri starosti 101 leto. V svojem delu Mir, ki ga je napisal med letoma 1942 in 1943 je namreč zapisal: ”Človek ne sme nikoli pozabiti, da so podobe, ki ga sedaj strašijo potegnjene iz njegovega srca. Goreči svet, požgane hiše, uničena mesta, steze uničenja so kakor gobavost čigar bacili se dolgo časa kopičijo znotraj preden se pokaže na površju. To, kar se sedaj kaže navzven, so najgloblje notranje človeške stvari. Zatorej more duhovna odrešitev biti prva in zgolj njen mir lahko prinese blagoslov, ki je predhoden krotenju strasti človeških mislih in src.’‘ Junger se je na tej točki zavedel uničevalne moči nihilizma modernosti, a pred njegovo pozno spreobrnitvijo je glavno sredstvo spoprijema z modernostjo videl v notranji emigraciji, kar ga je močno ločilo od Spenglerja, ki je zagovarjal, da je potrebno svoje življenje posvetiti zgodovini.

 

Zavračanje liberalizma

 

Ena izmed prvin konservativne revolucije, ki bi bila modernemu bralcu morda najbolj tuja, je globoko zavračanje liberalizma in napredka. Ta spoprijem z modernostjo so tako izvršili tudi Carl Schmitt, Martin Heidegger, Arthur Moeller van den Bruck, Stefan George in ostali. V veliki meri ga lahko pripisujemo  Nietzschejevemu zavračanju modernih idej, z izjemo pri Carlu Schmittu, ki je kot katoliško formiran učenjak, svoje pozicije dolgoval tudi katoliškim tradicionalistom kot sta Joseph de Maistre ter Juan Donoso Cortes. Schmitt je kot filozof politike in prava dandanes najbolj poznan sicer po striktno strokovnih tekstih, a njegovi eseji O pojmu političnega in Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma jasno kažeta na njegovo zavračanje liberalizma. Če ne drugače, vsaj kot šibkega in tudi ne končnega sistema. Schmitt se je zavedal, da lahko liberalizmu in parlamentarizmu z vero v diskusijo doba odzvoni tako kot je odzvonila monarhiji, hkrati pa je tudi pokazal možnosti definiranja političnega, ki bi bilo ločeno od navezave na (liberalno) državo. Politično je namreč Schmitt razumel predvsem kot razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in tako za obstoj političnega življenja predvideval obstoj pluriverzuma, se pravi obstoja različnih enot (držav), kar je bilo nasprotno takratni liberalni doktrini prehoda od manjšega k večjemu, kar bo nekoč vodilo tudi do združenja celotnega človeštva. Temu je nasprotoval tudi Heideggerjev pogled o zgodovinski pogojenosti tubiti, ki je vodil do podobnih zaključkov kot Schmittov pojem političnega in Spenglerjev pojem civilizacije, se pravi do zavračanja univerzalizma. Pri zavračanju liberalizma in s tem tudi Weimarske republike pa so nekateri predstavniki konservativne revolucije prešli tudi do podpore nacionalsocializmu. Vpliv na režim so sicer imeli praktično vsi – tukaj se velja spomniti Jungerjeve krilatice, da imajo metki in knjige lastne usode – a vendarle so šteli Oswalda Spenglerja za svojega predhodnika vsaj do njegove kritike nacizma v knjigi Jahre der Entscheidung (Čas odločitve). Podobno  pa je nacistični režim neuspešno ”dvoril” tudi Ernstu Jüngerju in Stefanu Georgeu. Sodelovanje so nato pridobili s strani Carla Schmitta in Martina Heideggerja, pri čemer se lahko vprašamo koliko je šlo pri tem za oportunizem ali za dejansko ideološko prepričanje, čeprav se vsaj pri Heideggerju od objave črne beležke tehtnica nagiba v prid slednjemu. Konservativna revolucija tako sicer nosi del krivde za idejni vzpon nacizma, a vendar je iz njenih vrst izšel tudi upor proti režimu. Med drugim je bil član kroga Stefana Georgea tudi grof Claus von Stauffenberg.

 

Zaključek

 

  Konservativno revolucijo lahko jasno razumemo kot desničarski oz. konservativni upor proti meščansko – liberalni civilizaciji 19. in zgodnjega 20. stoletja ter kot znanilko nove, post-liberalne civilizacije. Modernost in liberalizem sta sicer preživela 20. stoletje in sta še dandanes obraz zahodne civilizacije, a se vendar ne gre slepiti, da nismo priča globalnim spremembam. Globalizacija, ki jo lahko razumemo v smislu Spenglerjevega „cezarizma“, z ZDA na čelu precej dobro kaže kulturno izmučeni Zahod, ki mu vse bolj konkurirajo ostale velesile. Pojav interneta kot nove oblike komunikacije nam razodeva moč in problematičnost tehnike. Spremembe, ki smo jim priča, nam morda nakazujejo pot v novo, postmoderno dobo. Nekateri predstavniki konservativne revolucije so jo že napovedovali in tudi vplivali na tako imenovano postmoderno misel – tudi levičarsko – posebej z vidika njene kritike modernosti. To nam kaže, da je ta misel še dandanes aktualna, ne glede na njeno spornost.

Feindbild ali Bild eines Feindes?

 

V nemškem prostoru je v družboslovnem besedišču, pa tudi v javni govorici, dokaj priljubljena besedica Feindbild. Slovenskega ustreznika nimamo – najustreznejši prevod bi se glasil „podoba sovražnika,“ „sovražna predstava“ ali pa preprosto „strašilo.“ Nanaša se na abstraktne, posplošene predstave, ki vsebujejo nabor (negativnih) karakteristik, katere naj bi bile lastne določenim ljudem, skupinam ali vrstam ljudi, narodom, organizacijam, državam ali ideologijam. Bistveno zanje je, da svoj objekt na podlagi črno-belega razumevanja sveta konstruirajo kot „sovražnika“ ter ga naslikajo v čim slabši možni luči. Feindbilder zato sodijo med najljubša orodja ekstremističnih, demagoških in populističnih gibanj ter pogost in pomemben element v teorijah zarot. Eden najnazornejših primerov je denimo podoba podlega in pretkanega „Juda“, kakršna se je pojavljala v nacistični propagandi.

V sodobni evropski stvarnosti poznamo kar nekaj tovrstnih razširjenih kolektivnih mentalnih podob in predstav, skozi katere se izražajo različni predsodke – Feindbild Cigana, levičarja/komunista, desničarja/fašista, bogataša/kapitalista, če naj jih naštejem le nekaj. Na njih se pogosto utemeljuje tudi danes tako „popularni“ „sovražni govor“. Ena izmed ključnih nevarnosti sovražnih predstav pa je, da s svojo abstraktno in na binarni logiki temelječo naravo težijo k prelivanju in prepletanju z drugimi – podoba islamskega skrajneža se tako lahko hitro razširi na vse muslimane (v okvirih migrantske krize pa preplete tudi s podobo bljižnevzhodnega migranta). V trenutkih, kot je današnji, je to še posebej nevarno, saj se predstave o krvoločnem islamistu lahko aplicirajo celo na ljudi, ki so se podali na beg pred temi istimi krvoločnimi islamisti. Zato je potrebno biti izredno pazljiv in se izogibati posploševanjem in stereotipom – torej skušnjavi, da bi gojili sovražne podobe.

Continue reading

Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.