Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Advertisements

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

Janez Janša in slovensko politično manihejstvo

jansa

Iz zapora je bil spuščen vodja slovenske opozicije Janez Janša. Glede na dejstvo, da je Janša tisti politik, ki najmočneje buri duhove slovenske javnosti, so bili tudi odzivi na ta dogodek silni in pogojeni z močnim čustvovanjem. Na eni strani smo tako videli evforijo, veselje, saj se je iz zapora vrnil človek, ki v očeh tega dela javnosti predstavlja že skorajda religiozno figuro. Od mučenika za demokracijo in slovenstvo do odrešenika Slovenije, saj naj bi zgolj on imel »moč« ali pa celo »dar« za odrešitev Slovenije pred pogubo, v katero naj bi jo vodili ostanki socializma in komunizma.

Po drugi strani pa je Janša izrazito temačna figura. Ne odrešenik, temveč skušnjavec. Tisti, ki pelje slovenski narod nazaj v mračnjaštvo, v avtoritarizem, klerikalizem, ruralno zaprtost ipd. Tako lahko z minimalnim pretiravanjem rečemo, da je Janša postal alfa in omega slovenskega političnega življenja. Odnos do njega oziroma njegove podobe je tista točka, ki usodno zaznamuje pozicijo vsake politične opcije ali celo posameznikove politične identitete.

Continue reading

Na volilni dan …

Zbor krajanov v prekmurski vasi

Zbor krajanov v prekmurski vasi

Občinske institucije so za svobodo to, kar so za znanost osnovne šole; postavljajo jo na doseg ljudstva; naučijo ga ceniti njeno miroljubno uživanje in ga navadijo na njeno rabo. Narod si sicer lahko dá svobodno vlado brez občinskih institucij, vendar tedaj nima duha svobode.

Alexis de Tocqueville, De la démocratie en Amerique

O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Continue reading

Nove generacije

Nekritično prenašanje vzrocev političnega razmišljanja iz ZDA, pa tudi Zahodne Evrope, na naše razmere je eden od neizogibnih problemov, s katerim se soočamo kot periferna družba. To je še posebej opazno pri naših liberalcih – in to velja v enaki meri za leve in desne liberalce. Prehitro posploševanje zahodnih trendov iz perspektive naših razmer in površno sprejemanje tujih modelov, brez obzira na lokalne tradicije in specifičnosti, sta nevarnosti ravno zato, ker je posnemanje in sledenje Zahodu za nas nujno. Prav tako je zelo pomembno pozorno spremljati dogajanja in spremembe, ki se dogajajo onkraj naših meja, zlasti v državah, od katerih (ne vselej uspešno) prevzemamo modele političnega in družbenega sobivanja ter ekonomske produkcije.

Ta rahlo zateženi uvod vzemite kot samokritični disclaimer za spodnji video, ki govori o novi generaciji Američanov, ki je odraščala v prejšnjem desetletju. Gre za mlade, rojene sredi 90-ih let, torej za generacijo, ki šele vstopa na javno prizorišče. Reportažo je treba, kot rečeno, gledati cum grano salis, vendar mislim, da so nekatere vzporednice s slovensko situacijo zanimive – če ne drugega zato, ker gre za prvo slovensko generacijo v zgodovini, ki je odraščala v primerljivih razmerah kot njihovi sovrstniki v Zahodni Evropi in ZDA.

Reportaža naj bo predvsem spodbuda, da na podoben način razmislimo tudi o novih generacijah Slovencev, ki so bile do sedaj popolnoma izpuščene iz pozornosti naše javnosti in bodo v bodoče odločilno določale in spreminjale naš politični prostor.

O politični kulturi – nekoliko drugače

Tekst je bil objavljen kot komentar v zadnji, poletni številki revije Razpotja.

razklanost

Portugalski prijatelj mi je nekoč razlagal, kako je kot najstnik pogosto dopustoval na portugalski rivieri, kjer je bilo v visoki sezoni več turistov kot domačinov; teh je bilo pravzaprav komaj peščica. Ko se je včasih zgodilo, da je med to množico tujcev srečal sonarodnjaka, se je prav razveselil. »Od kod si?« – »Iz Lizbone. Pa ti?« – »Iz Porta.« Navdušenje se je nemudoma prevesilo v sumničenje in nazadnje v besno prepiranje. Različni zemljepisni izvor je namreč pomenil pripadnost različnim nogometnim klubom in pogovor se je neizogibno končal z zagrizenim prerekanjem o spornih sodniških odločitvah, s polemičnim seciranjem brezštevilnih zgodb in zamer, nakopičenih v dolgih desetletjih medklubskega antagonizma.

Obstaja teorija, po kateri je notorična trdovratnost slovenskih političnih sporov povezana s pomanjkanjem močne kulture klubskega nogometa. Marjan Rožanc je trdil, da se je zatrti skupnostni duh slovenstva, ki se vse od rehabilitacije protestantske reformacije nekoliko sramuje svojega katolištva, vrnil v sprevrženi obliki podtalnega kolektivizma, kot prenapeto sektaštvo.

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – tretjič

Volitve Cerar

Prejšnji zapis v seriji je bil posvečen problemu politične ponudbe na Slovenskem. Zaključil sem ga z opazko o pomanjkanju spodobnosti med politiki kot pomembnem, morda celo poglavitnem razlogu za obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.

V tretjem delu pozornost z vidika ponudbe premeščam na vidik povpraševanja. Namesto politikov, ki kar pogosto dajejo vtis, da se ne zavedajo, da je njihov delodajalec narod (in ne morda obratno), tokrat kanim okrcati narod sam. Zanj se namreč pogosto zdi, da se ne zaveda povsem tega, da je narod. V smislu skupnosti državljanov – kot nacija, kot država. 

Eden izmed izrazov takšnega stanja je „slabo povpraševanje“ ,značilno tako za velik del profiliranih volilcev, kot tudi za večino političnih brezdomovincev. Pri prvih se izraža predvsem kot neizbirčnost, pri drugih predvsem kot apatija.

Continue reading

Ortega y Gasset: O mentaliteti vstajništva

Objavljamo nov prevod razmišljanj filozofa Ortege y Gasseta. Gre za nadaljevanje njegove kritike partikularizma, ki smo jo objavili pred poldrugim mesecem. Tudi tokrat gre za besedilo, za katerega se zdi, da je bilo, kljub časovni in geografski oddaljenosti, napisano skoraj po meri trenutnih razmer v Sloveniji. Ponekod je treba le zamenjati datume in imena in slovenskemu bralcu se bo zazdelo, da – kot je opozoril že Zorko Simčič – tekst “govori o nas”.

Pred branjem je potrebna ena sama opomba: v besedilu se Ortega poigrava s pojmom pronunciamiento: beseda dobesedno pomeni “razglas” oziroma “proglas”, nanaša pa se na obliko državnih udarov, značilnih za Španijo (a tudi Portugalsko in Latinsko Ameriko) v 19. stoletju. Gre za pojav, ko so poveljniki posameznih vojaških enot javno odrekli legitimnost obstoječi civilni oblasti in začasno razglasili prevzem oblasti v državi. Beseda je postala sinonim za vojaško vstajništvo – in Ortega jo vzame kot simptom širše mentalitete izključevalnega partikularizma.

José Ortega y Gasset

José Ortega y Gasset

Continue reading

Ortega y Gasset: Partikularizem in antiparlamentarizem

Nadaljujemo s prevodi razmišljanj filozofa Ortege y Gasseta. Gre za poglavje iz knjižice Španija brez hrbtenice (España invertebrada, 1921), kjer Ortega nadaljuje razmišljanje o razdrobljenosti politične skupnosti. Zelo aktualna tema za sedanje slovenske razmere!

Ortega oriše mentaliteto, ki vodi v enostransko nasilje: povzame jo v besedni zvezi »direktna akcija«. Pojem izvira iz revolucionarnega sindikalizma, ki se je razširil v Španiji na začetku 20. stoletja pod vplivom francoskega socialističnega misleca Georgesa Sorela, čigar teorije o vlogi nasilja v politiki so navdihnile tako fašizem kot določene radikalne levičarske struje.

Ortega ta pojem, ki je bil do tedaj vezan na revolucionarno levico, razširi in ga uporabi kot metaforo za enostransko politično miselnost kot táko in jo prikaže kot posledico partikularizma in nepripravljenosti za državljansko sobivanje.

Branje, ki bo marsikoga presunilo zaradi svoje aktualnosti.

accion-directa

 

Continue reading

Ugled, slava, doksa (1.)

dan-mladosti

Ugled je ključna kategorija sodobnega političnega življenja. Če se človek odloči za vstop v politiko, se mora sprijazniti z dejstvom, da ne bo nikoli deloval zgolj kot funkcionar – kot anonimni izvrševalec ali uradniški tehnokrat –, temveč bo nastopal tudi kot osebnost.

Janković ali Janša sta veliko več od seštevka vseh funkcij, ki sta jih opravljala v življenju. Janša ni samo poslanec ali bivši premier, Janković nedvomno ni zgolj župan prestolnice. Sta osebnosti, ki uživata med nekaterimi sodržavljani spoštovanje, med drugimi sovraštvo in prezir; povedano drugače, sestavni del njunega političnega delovanja – njunih interakcij z javnostjo in sodržavljani – je ugled.

Seveda, v demokraciji so najvišji izraz političnega strinjanja volitve, s katerimi državljani svojim izbrancem uradno podelijo zaupanje in s tem tudi mandat. Toda politiki si poskušajo izboriti tudi druge, otipljivejše, manj abstraktne dokaze naklonjenosti. Janez Drnovšek je osvajal bralne police svojih rojakov, Katarina Kresal si je z odločnim, ženstvenim nastopom prislužila naslov Slovenke leta, Borut Pahor – no, Borut Pahor je za naklonjenost tekmoval na več kot en način. A motili bi se, če bi v teh poskusih dvorjenja javnemu mnenju videli zgolj sredstvo pridobivanja volilnih glasov. Kajti moderni politik ni učenec Machiavellija. Po javnem pripoznanju in ugledu hlepi vsaj toliko – včasih celo še bolj – kot po politični moči v ožjem smislu besede, tj. po zmožnosti odločanja o državnih zadevah.

Vendar kaj sploh pomeni ta pojem, »ugled«?

Continue reading

Nova stranka? Ne, hvala!

15884-nova-stranka

V članku V frontnih časih so linije poravnane, objavljenem v današnjem Časniku, se je dr. Tomaž Erzar pozitivno odzval na moj zapis Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

V svojem razmišljanju je, kot ponavadi, podal vrsto zanimivih iztočnic. O marsikateri od njih bi bilo vredno razpravljati. Zaenkrat bi rad odgovoril zgolj na zadnjo točko njegovega razmišljanja, ki je sicer zgolj bežno omenjena. V njej dr. Erzar, nekoliko dvoumno, omenja potrebo po ustanovitvi nove stranke:

Nujna bo ustanovitev nove stranke, ki ne bo stranka za parlamentarne boje in izredne razmere, ampak prostor ustvarjalnega dialoga brez jeze. Samo taka stranka lahko odpre prostor javnosti za mlado generacijo, ki noče prevzeti stare frontne drže, starih delitev in stare jeze in sovraštva.

Iz zapisa ni povsem jasno, ali dr. Erzar res misli na novo politično stranko – saj pravi, naj to “ne bo stranka za parlamentarne boje” – ali pojem “stranke” uporablja le v retoričnem pomenu kot novo sfero političnega udejstvovanja za mlade.

Zato naj ne zameri, če bom to pobudo vzel dobesedno, torej tako, kot jo je zelo verjetno razumela večina bralcev – kot predlog po ustanovitvi nove stranke.

Vprašanji strankarske strukture ter odnosa med civilno sfero in političnimi strankami sta temi, o kateri bom še precej pisal v prihodnje. Prav tako o osnovni poanti Erzarjevega članka, namreč o problemu “strnjenih vrst”, tj. strategijah politične homogenizacije in njihovem vplivu na javni diskurz.

Zaenkrat le kratek odziv.

Continue reading

Zmernost in dolga senca žlahtnega konservativizma

burke message


V prejšnjem prispevku sem objavil razmišljanje ob priliki smrti Franca Zagožna. Morda se je komu zdel zapis preveč kritičen in zato nepieteten. Če sem se v njem osredotočil na specifični vidik politične vloge, ki jo je v slovenski tranziciji odigral Franc Zagožen, je to predvsem zato, ker o teh vprašanjih ob njegovem slovesu ni bilo govora. Glasovi, ki so se oglasili ob tej priložnosti, so poleg njegovih nespornih zaslug za demokratizacijo v obdobju slovenske pomladi (1988 – 1990) poudarjali zlasti njegove osebne kvalitete.

Ko umre politik, je pogosto slišati hvale njegovih pozitivnih osebnih lastnosti, saj je poudarjanje le-teh najbolj eleganten način, kako se izogniti političnim ocenam njegovega delovanja, ki bi v občutljivem trenutku utegnile raniti občutljivost pokojnikovih svojcev, prijateljev in tesnih sopotnikov. Toda v tem primeru so tudi Zagožnovi nekdanji sopotniki poudarjali predvsem njegove značajske poteze: poštenost, razumnost, preudarnost, razsodnost – predvsem pa zmernost. V času, ko je ekonomski in politični vidik njegovih življenjskih prizadevanj izgubil na prepričljivosti, je spominjanje na te karakterne lastnosti samo po sebi imelo vlogo nekakšne rehabilitacije.

Continue reading

Matej Avbelj o razkrajanju institucij

Objavljamo komentar dr. Mateja Avblja, ki ga spodbudilo nedavno dogajanje okoli odstopa novoimenovanih ministrov v vladi Alenke Bratušek. Besedilo je bil prvotno objavljeno v dnevniku Večer. Avtorju in časniku se zahvaljujemo, da sta nam dovolila objavo na naši strani.

 

Foto: Aleš Černivec/Delo

Foto: Aleš Černivec/Delo

Matej Avbelj – “Slamnati ministri”

 

Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.

Tako po slovenski ustavi pred Državnim zborom zaprisežejo predsednik republike, predsednik vlade in ministri. Prisega je simbolni akt nastopa najpomembnejših javnih funkcij in iskrena institucionalna zaveza državljankam in državljanom, da bo delo opravljano zakonito, zavzeto in z izključnim namenom prispevati k skupnemu dobremu.

Trend nekajdnevnih, enomesečnih ter drugih resigniranih ministrovanj, ki smo mu priča pod to vlado, je ne le farsično zanikanje te zaprisege, prav tako ni samo v posmeh državljankam in državljanom te države niti ni le nezadržno krnjenje njenega ugleda, ampak v ustavnopravnem smislu pomeni začetek njene institucionalne razgradnje.

Kar sledi, ne bo moraliziranje ad personam. V tem kratkem zaskrbljenem odzivu ad rem želim izpostaviti ustavnopravno ogrožanje temeljev slovenske države, ki ga sprožata opisana praksa ad hoc slamnatih ministrov ter povsem neprimerno odzivanje predsednice vlade nanjo. Pri tem izhajam iz prepričanja, da je država resna institucija, ki smo jo ustanovili za nedoločen čas, za prihodnje generacije, in s katero ne more in ne sme nihče ravnati po načelu: za nami potop. Država je vrednota. Ne le moja, temveč je ustavnopravna vrednota, ki smo ji, kot piše v temeljni ustavni listini, Slovenci namenili večstoletni boj: konkretna življenja, hrepenenja in usode ljudi, ki so živeli, ustvarjali in umirali na teh tleh. Slovenska država, zasidrana v Evropski uniji, torej evropska Slovenija, je transcendentalni ukaz, ki ga je vsakokratni politiki naložil slovenski narod s plebiscitarno večino.

Vsi tisti, ki vstopajo v politiko, zlasti pa na vodilne položaje, morajo razumeti, da stopajo na polje javnega. Na polje, ki ga opredeljujejo ustavne in zakonske zahteve; na polje, kjer naj bi v skladu z najvišjimi standardi demokracij zahodnega liberalnega tipa, ki smo jih zapisali tudi v slovensko ustavo, vladala pravila in načela javnega razuma. Polje političnega je polje javnega, kjer je nadzor javnosti nujno brezkompromisen. Na tem polju ni prostora za sentimentalnost. Kdor se odloči za udejstvovanje na njem, to počne kot institucionalni akter, ki z vso svojo politično persono, ki ji mora za trajanje mandata podrediti vse ostale posvetne skrbi, jamči, da bo institucija, ki jo bo vodil, delovala prav in dobro. Zato najvišjih državnih institucij ne more in, kot kaže slovenska praksa, tudi ne sme zasedati prav vsakdo. Institucije države so v pravno-političnem smislu gradnik države. Če institucije ne delujejo, če sta jim z ravnanjem njihovih najvišjih akterjev odvzeti digniteta in integriteta, potem ne more delovati niti država.

Močna, učinkovita država, ne takšna, ki bi zatirala ljudi, temveč služila izvrševanju njihovih pravic in izpolnjevanju medsebojnih dolžnosti, potrebuje močne institucije, ki jih bodo zasedali ljudje z znanjem, izkušnjami, odgovornostjo, predvsem pa z integriteto. Država, ki jo vodijo ljudje šibkega znanja, brez mednarodno primerljivih izkušenj, kjer se odgovornost vselej prevali na koga drugega ali pa na, kako priročno, črko zakona, in kjer mrgoli nečednih ali celo kaznivih ravnanj, odkritih konfliktov interesov, pa je šibka država. Je država v krizi, kjer vladajo ozadja. Taka država je Slovenija.

Pa vendar taka Slovenija ni tista, ki smo jo zapisali v ustavo; niti ni taka, kot jo je s plebiscitarnim izidom zaukazalo slovensko ljudstvo. Čeprav ga želijo nekdanji najbolj vplivni politiki prepričati, da je slovenski narod shisteriziran, da ne ve, kaj hoče, in da je, reci in piši, naša ambicija imeti lastno normalno državo morda prevelika, zgodovinska dejstva pričajo nasprotno. Ta narod, državljanke in državljani, so krivi le toliko, kolikor so v okoliščinah izrazito izkrivljene ekonomske razporeditve moči in medijske krajine, ustvarjene na njeni podlagi, iz volitev v volitve ter skozi svoje vsakodnevno ravnanje dopustili, da je narobe postalo prav in prav narobe. Zamujenega in napačno storjenega je bilo ogromno; kar pa nas ne odvezuje, da vendarle vztrajamo na tem, kar je prav.

Ni prav, da predsednica vlade z nenavadno institucionalno sentimentalnostjo in razumevanjem sprejema odstop ministrice, ki jo je pravkar predlagala. Če je njen odstop, upoštevaje resignirani pobeg prejšnjega ministra in nekajmesečno odsotnost institucionalnega vodenja, velik udarec za integriteto institucije, ima osladna reakcija predsednice vlade vsaj enak učinek na še pomembnejšo institucijo, ki jo zaseda sama. Ad rem, torej ne glede na konkretna imena, si preprosto ne smemo dovoliti institucionalne prakse, kjer bodo ministri odstopali iz dneva v dan, iz meseca v mesec, njihov vodja, ministrski predsednik, pa bo na vse to gledal z dobrohotnim razumevanjem. Takšna praksa razkraja institucije, ki se jim to dogaja, in ustavnopravno spodjeda državo, ki jo te institucije sestavljajo. Povsem človeško, in ne zaradi javne kritike, ki je conditio sine qua non v demokratični družbi, v taki državi nihče, ki da vsaj nekaj nase, ne bo želel več kandidirati na najodgovornejša mesta. Politika bo zato, kot se že dogaja, privlačila ne najboljše, ampak najbolj naše, iznajdljive in spretne, ki funkcije, na katere so imenovani, razumejo kot odskočno desko za maksimizacijo svojih osebnih interesov in koristi svojih interesnih skupin.

Takšna politika, razumljivo, ni politika skupnega dobrega, temveč je politika fevdov. Vsakokratni predsednik vlade, in tako tudi tokratna predsednica, bi moral ob opisanih dogodkih za nastale razmere odgovornost najprej prevzeti sam. Storiti bi moral vse, kar je v njegovih močeh, da se taka praksa konča. Če pa tega ne zmore, je dolžan odgovornost prepustiti drugemu, o katerem naj, če je treba, ljudstvo tudi znova odloči na volitvah. Zatečeno stanje predstavlja pogoje za dolgoročno razgradnjo ustavnopravnih temeljev slovenske države, na kratki rok pa krepi tiste vplivne interesne skupine, ki jim opisano brezvladje nadvse ustreza, in ki so za nas, davkoplačevalce, najbolj usodne.