Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Advertisements

Še o konservativnosti in liberalizmu

Nekaj mesecev je preteklo odkar je zelo zanimiva in relevantna razprava o odnosu med konservativizmom in liberalizmom začasno potihnila. Prispevku, ki sem ga bil objavil oktobra, je sledila vrsta kvalitetnih zapisov, pri čemer je posebno vrednost imelo dejstvo, da je vsak izmed njih obravnavani odnos motril iz drugačnega gledišča in pristopal do njega na izviren način.

edmund-burke

Ker razprava nikakor še ni izčrpana, sem se odločil, da ji s pomočjo krajšega prispevka skušam dati malce novega zagona. Moj glavni cilj bo – poleg dodatne pojasnitve nekaterih lastnih tez ter opomb k njihovi kritiki – podati nekaj možnih iztočnic za nadaljnjo razpravo.Zato bom najprej vnovič izpostavil temeljne teze mojega zapisa. Temu bo sledila dodatna razlaga tistih vidikov, ki so bili morda premalo jasno razdelani, pri čemer se bom navezal predvsem na izvrsten članek pisca Bonalda, ki je bil v veliki meri odziv na moje pisanje. Preko navezave na nekatere Bonaldove pomembnejše uvide in nadaljnjega razdelave svojih tez bom nato skušal razviti širše razmišljanje, ki ga želim nasloviti nanj ter na vse (potencialno) sodelujoče v razpravi.

Continue reading

Janez Janša in slovensko politično manihejstvo

jansa

Iz zapora je bil spuščen vodja slovenske opozicije Janez Janša. Glede na dejstvo, da je Janša tisti politik, ki najmočneje buri duhove slovenske javnosti, so bili tudi odzivi na ta dogodek silni in pogojeni z močnim čustvovanjem. Na eni strani smo tako videli evforijo, veselje, saj se je iz zapora vrnil človek, ki v očeh tega dela javnosti predstavlja že skorajda religiozno figuro. Od mučenika za demokracijo in slovenstvo do odrešenika Slovenije, saj naj bi zgolj on imel »moč« ali pa celo »dar« za odrešitev Slovenije pred pogubo, v katero naj bi jo vodili ostanki socializma in komunizma.

Po drugi strani pa je Janša izrazito temačna figura. Ne odrešenik, temveč skušnjavec. Tisti, ki pelje slovenski narod nazaj v mračnjaštvo, v avtoritarizem, klerikalizem, ruralno zaprtost ipd. Tako lahko z minimalnim pretiravanjem rečemo, da je Janša postal alfa in omega slovenskega političnega življenja. Odnos do njega oziroma njegove podobe je tista točka, ki usodno zaznamuje pozicijo vsake politične opcije ali celo posameznikove politične identitete.

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

Zakaj nisem liberalec?

Mnogi so že slišali za znameniti esej F. A. Hayeka Zakaj nisem konservativec. Pričujoči zapis lahko razumete kot nekakšen »odgovor« nanj, torej poskus premisleka o odnosu med konservativizmom in klasičnim liberalizmom iz nasprotne, tj. konservativne strani. Zapis ni neposredno polemiziranje s Hayekovimi stališči, temveč gre za razmislek o notranjih nedoslednostih liberalizma: predvsem v njegovi klasični obliki. Premislek o tej problematiki je zlasti potreben, če upoštevamo »kopernikanski obrat« slovenske desnice od krščanskega socializma do klasičnega liberalizma. Priznam, klasični liberalizem ima kar nekaj dobrih točk oz. stališč, kot so poudarjanje razlikovanja med družbo in državo, dejavnega in ustvarjalnega življenja človeka ter tudi nekatere ekonomske rešitve. A vendar marsikatera od dobrih rešitev klasičnega liberalizma v sebi skriva »pasti«, ki bi se jim vsaka politika – zlasti pa takšna, ki je naklonjena konservativnim idealom – morala izogniti. Ali se vsaj poskusila izogniti.

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Continue reading

Nove generacije

Nekritično prenašanje vzrocev političnega razmišljanja iz ZDA, pa tudi Zahodne Evrope, na naše razmere je eden od neizogibnih problemov, s katerim se soočamo kot periferna družba. To je še posebej opazno pri naših liberalcih – in to velja v enaki meri za leve in desne liberalce. Prehitro posploševanje zahodnih trendov iz perspektive naših razmer in površno sprejemanje tujih modelov, brez obzira na lokalne tradicije in specifičnosti, sta nevarnosti ravno zato, ker je posnemanje in sledenje Zahodu za nas nujno. Prav tako je zelo pomembno pozorno spremljati dogajanja in spremembe, ki se dogajajo onkraj naših meja, zlasti v državah, od katerih (ne vselej uspešno) prevzemamo modele političnega in družbenega sobivanja ter ekonomske produkcije.

Ta rahlo zateženi uvod vzemite kot samokritični disclaimer za spodnji video, ki govori o novi generaciji Američanov, ki je odraščala v prejšnjem desetletju. Gre za mlade, rojene sredi 90-ih let, torej za generacijo, ki šele vstopa na javno prizorišče. Reportažo je treba, kot rečeno, gledati cum grano salis, vendar mislim, da so nekatere vzporednice s slovensko situacijo zanimive – če ne drugega zato, ker gre za prvo slovensko generacijo v zgodovini, ki je odraščala v primerljivih razmerah kot njihovi sovrstniki v Zahodni Evropi in ZDA.

Reportaža naj bo predvsem spodbuda, da na podoben način razmislimo tudi o novih generacijah Slovencev, ki so bile do sedaj popolnoma izpuščene iz pozornosti naše javnosti in bodo v bodoče odločilno določale in spreminjale naš politični prostor.

O politični kulturi – nekoliko drugače

Tekst je bil objavljen kot komentar v zadnji, poletni številki revije Razpotja.

razklanost

Portugalski prijatelj mi je nekoč razlagal, kako je kot najstnik pogosto dopustoval na portugalski rivieri, kjer je bilo v visoki sezoni več turistov kot domačinov; teh je bilo pravzaprav komaj peščica. Ko se je včasih zgodilo, da je med to množico tujcev srečal sonarodnjaka, se je prav razveselil. »Od kod si?« – »Iz Lizbone. Pa ti?« – »Iz Porta.« Navdušenje se je nemudoma prevesilo v sumničenje in nazadnje v besno prepiranje. Različni zemljepisni izvor je namreč pomenil pripadnost različnim nogometnim klubom in pogovor se je neizogibno končal z zagrizenim prerekanjem o spornih sodniških odločitvah, s polemičnim seciranjem brezštevilnih zgodb in zamer, nakopičenih v dolgih desetletjih medklubskega antagonizma.

Obstaja teorija, po kateri je notorična trdovratnost slovenskih političnih sporov povezana s pomanjkanjem močne kulture klubskega nogometa. Marjan Rožanc je trdil, da se je zatrti skupnostni duh slovenstva, ki se vse od rehabilitacije protestantske reformacije nekoliko sramuje svojega katolištva, vrnil v sprevrženi obliki podtalnega kolektivizma, kot prenapeto sektaštvo.

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – tretjič

Volitve Cerar

Prejšnji zapis v seriji je bil posvečen problemu politične ponudbe na Slovenskem. Zaključil sem ga z opazko o pomanjkanju spodobnosti med politiki kot pomembnem, morda celo poglavitnem razlogu za obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.

V tretjem delu pozornost z vidika ponudbe premeščam na vidik povpraševanja. Namesto politikov, ki kar pogosto dajejo vtis, da se ne zavedajo, da je njihov delodajalec narod (in ne morda obratno), tokrat kanim okrcati narod sam. Zanj se namreč pogosto zdi, da se ne zaveda povsem tega, da je narod. V smislu skupnosti državljanov – kot nacija, kot država. 

Eden izmed izrazov takšnega stanja je „slabo povpraševanje“ ,značilno tako za velik del profiliranih volilcev, kot tudi za večino političnih brezdomovincev. Pri prvih se izraža predvsem kot neizbirčnost, pri drugih predvsem kot apatija.

Continue reading

O vplivu Katoliške cerkve na slovensko politiko – empirično

 

krst-pri-savici

Predvsem v predvolilnem času smo veliko slišali o vplivu Katoliške cerkve na slovensko politiko. Ker živimo v moderni dobi, si lahko pri oceni teh trditev pomagamo s priljubljenimi orodji moderne – številkami in definicijami. Začnimo s slednjimi.

Continue reading

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – drugič

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Namen mojega prejšnjega zapisa ni bil bodisi podpreti bodisi diskvalificirati katerekoli izmed obstoječih političnih strank, temveč spregovoriti o stvarnem stanju na slovenskem političnem prizorišču. Najprej o pojavu „političnega brezdomovinstva“ – o dejstvu, da vedno manj ljudi voli oziroma se sploh politično opredeljuje. Ter da je ta pojav še posebej značilen, tako rekoč vsesplošen za mlajše generacije, ki so spričo demografske luknje tako in tako vse bolj odrinjene na rob.

Velik del prebivalstva, še posebej mlajšega – ne glede na vrednote in politične usmeritve – očitno ne vidi izbire, ki bi bila vredna glasu na volitvah ali celo izraza aktivnejše podpore. Ne vidi bistvene razlike med „levo“ in „desno“ opcijo niti ga ne pritegnejo dnevnopolitična prerekanja o temah, kot so družinska ali pa arhivska zakonodaja.

Continue reading

Premislek o državnem prazniku

Ob praznovanju letošnjega dneva državnosti objavljam nekoliko dopolnjeno refleksijo izpred dveh let, ki so jo spodbudile polemike glede prisotnosti partizanskih simbolov na osrednji proslavi na Kongresnem trgu. Prvotno je bila objavljena v reviji Razpotja – in z nekoliko grenkobe lahko rečem, da je danes še bolj aktualna kot pred dvema letoma.

***

Tudi letošnji [l. 2012] državni praznik ob dnevu državnosti ni minil brez polemik. Dan, ki naj bi bil trenutek veselja in ponovnega odkrivanja tega, kar nam je skupno, so zaznamovale zagrenjenost, medsebojno nagajanje in jalove polemike. Povprečni državljan (v kolikor ni le brezbrižno zamahnil z roko), se je ob tem verjetno odzval podobno kot Jack Nicholson v filmu Mars Attacks (Tim Burton, 1996), ko v vlogi naivno liberalnega ameriškega predsednika nagovori marsovskega ambasadorja z legendarnim vprašanjem: »Why can’t we all just … get along?«

Čeprav takšni dobronamernosti ne moremo odrekati pristnosti – in čeprav je nedvomno boljša od skandiranja strankarskih navijačev in od molilnih mlinčkov njihovih intelektualnih sekundantov –, je žal (kot kmalu za tem, ko izreče omenjeni stavek, ugotovi Nicholson sam) obsojena na neuspeh. Kajti vsak spor, še zlasti, če je dolgotrajen, ima svoje razloge. Jonathan Swift je bil žal prevelik optimist, ko je v Guliverjevih potovanjih domneval, da so ti razlogi povečini banalni. Sam se, nasprotno, bojim, da za našimi liliputanskimi spori tiči vse prej kot banalna dilema in da si glede tega ne moremo nadejati pomiritve, dokler je ne bomo razrešili – pošteno, temeljito in brez rokohitrstva. Ta premislek je skromen poskus v to smer.

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu

brezdomovinci

Pred kratkim sem se dotaknil vprašanja „desnice“ na Slovenskem ter umestnosti rabe te oznake v umni razpravi. Pri tem sem se obregnil zlasti ob brezvsebinskost levo-desne dihotomije, kakor se je uveljavila v Sloveniji.

Na temo smiselnih opredelitev desnice (in levice) bo sledilo še več prispevkov, tokratni pa se bo normativnim vprašanjem politične semantike ter z njimi povezanih predalov, kategorij, etiket ter zmerjavk namenoma odpovedal. Spregovoril bo raje o tistem pomembnem segmentu slovenske stvarnosti, ki živi onkraj njih ter njim navkljub.

Pričujoče besedilo se tako prvenstveno nanaša na vse tiste, ki se v današnji Sloveniji uvrščamo med politične brezdomovince.

Politično brezdomovinstvo je pojav, značilen zlasti za mlajše generacije, ki v zadnjih letih narašča po vsej Evropi. Stopnje in obseg tega sicer vseevropskega fenomena se razlikujejo od države do države, pri čemer „prednjačijo“ mlajše in manj razvite demokracije, med katere nedvomno sodi tudi Slovenija. Izraža se denimo v visokem odstotku prebivalstva, ki se ne udeležuje volitev ali pa običajno odda neveljavne glasovnice.

Continue reading

Huda Jama ali strategija spoštljivega molka

Foto: Vlada RS

Foto: Vlada RS

Sedmega aprila je Tadej Troha v svoji kolumni – tem verjetno najbolj zgovornem, eruditskem in berljivem mešanju megle pri nas – izpostavil faux pas televizijskega kviza Moja Slovenija, ki je na neroden način in v neprimernem kontekstu izpostavil odkritje množičnega grobišča v Barbara rovu pri Hudi Jami.

Piše Troha:

Potem ko so tekmovalci pravilno uganili prvo iskano kulturno znamenitost, »Trubarjevo domačijo«, ter jo ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia tudi skoraj pravilno locirali na gigantskem zemljevidu Slovenije, je sledil naslednji izziv. »Zdaj pa drugi kraj, to pa je res kraj, ni znamenitost, čeprav ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let. Toliko v pomoč, poglejmo, kaj iščemo: _ _ _ _ _ _ _ _.«

V trenutku, ko se je na zaslonu izpisalo _ U _ A JAMA, je namreč postalo jasno: kraj v bližini Laškega, ki »ga vsi poznamo zaradi enega dogodka izpred par let«, kraj, ki so se ga ob zvokih infantilne sintesajzerske polke in ritmičnem ploskanju celotnega studia zapodili iskat na gigantskem zemljevidu Slovenije ter se ob tem nadvse dobro zabavali, je – Huda Jama.

Troho je potrebno pohvaliti, da je na strnjen način izpostavil neprimernost takega postopanja s tako kočljivo temo.

Nadaljuje:

Jasno, šokantna je že sama domislica avtorja kviza, da Huda Jama nastopi kot nevtralen kraj med kraji. Kaj je zarojilo po glavi človeku, ki mu je to padlo na pamet, ne bomo nikoli vedeli in se tudi ni smiselno spraševati – odgovornost je namreč mnogo širša. Odgovoren je najprej tisti, ki je to vprašal, odgovoren je tisti, ki je izrekel pravilni odgovor, še bolj odgovoren zato, ker se v tistem trenutku ni ustavil, temveč je hitel spraševati, kje ta Huda Jama je, da jo bo našel na zemljevidu in dobil točke. Odgovorni so tudi vsi odgovorni, ki te šokantnosti niso prepoznali ter bodisi med snemanjem bodisi v montaži poskrbeli za – tokrat upravičeno – samocenzuro.

In takoj zatem dodaja: »A tu se odgovornost ne konča« … Seveda se ne konča – uganete, kdo je po Trohi dejansko odgovoren za trivializacijo Hude Jame? Ne, tokrat ni Janez Janša. Ste pa skoraj zadeli:

Prav v enaki meri so za odsotnost reakcije odgovorni tudi vsi člani tiste združbe, ki v zadnjih letih na Hudi Jami gradi svojo politično agendo ter se ne zadovolji z obsodbo tega zločina in zgodovinsko raziskavo, temveč ga pretvarja v mit, po katerem bi Hudo Jamo morali razumeti kot pratravmo slovenskega naroda, kot izvor skoraj fizično oprijemljive mračne energije, ki je povzročila moralni, posledično pa (v njihovi logiki) tudi ekonomski razpad države – pri čemer sistematično in brez racionalnih razlogov (vsaj pasivno) negirajo zgodovinska dejstva, denimo dejstvo, da med storilci in žrtvami v veliki meri sploh ni šlo za Slovence.

Kriva je torej, če poenostavimo za počasnejše bralce (navsezadnje pišemo za stran, na katero v nadpovprečnem odstotku zahajajo konservativni obiskovalci), slovenska desnica.

Continue reading