Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Tedenski izbor

 

 

Odločili so se, da za pomorjenimi izbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč – Mitja Ferenc za MMC RTV Slovenija

***

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda. Morda je v avtokratski družbi razumljivo, da želi takratna totalitarna stran še dandanes preko svojih naravnih in ideoloških potomcev počistiti s prav vsakim, ki drugače misli, zagotovo pa slednje ni sprejemljivo v demokratični in pravni družbi, ki kaj da na učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko se spominjamo obletnice osvoboditve nekdanjih nacističnih koncentracijskih taborišč in tam storjenega genocida in hudodelstev zoper človečnost je prav, da če pometamo pred tujim pragom, končno pometemo tudi domačega, saj trava ni nič bolj zelena na slovenskih tleh, kvečjemu bolj krvava in prežeta s človeškimi kostmi in izgubljenimi dušami.

Slovenska trava ni nič bolj zelena – Jernej Letnar Černič. Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

leer_de_todo

Kritičnih glasov komentatorjev, razen na desnici, sploh ni. Kar je tragično, ker dokazuje, da v slovenskem prostoru ideološke delitve še vedno zamegljujejo racionalno presojo in da “levi” novinarji niso sposobni prestopiti ideoloških meja. Večina slovenskih medijskih hiš je ob tem primera ravnala tako, kakor da bi bile v teh hišah zaposlene presstitutke, ne pa novinarji in komentatorji, ki bi bili sposobni samostojnega sprejemanja sklepov.
(…)
Sodba Janezu Janši je zato – enako kot povsem nezakonit odvzem njegovega mandata – kapitulacija prava pred mediji. S to sodbo je prevladala logika, da se v Sloveniji ni več potrebno “kot pijanec plota držati zakonov” in da jih je zaradi “višjega cilja” (včasih partije, danes boja zoper korupcijo) tu in tam mogoče tudi “kreativno” interpretirati. S tem pa smo skozi stranski vhod v sodstvo znova uvedli arbitrarnost in novodoben mišljenjski delikt. To pa je huje, kakor če bi se zaporu izognil nekdo, ki je morda celo kriv, vendar mu tega ni mogoče nedvoumno dokazati.

Nezaznavno kaznivo dejanje – Igor Mekina, Radio študent

 ***

Naj se ugotovi kaj je in kaj ni res; so grajske kleti v Škofji Loki zapolnjene s trupli ali ne? Potem naj se, če se najde množična grobišča, uredi grobnice in kostnice. Naj se sprejme zakon, ki bo določal, da na teh kostnicah plapolala slovenska zastava, ki bo govorila: “Republika Slovenija stoji za tem, da se mrtve pokoplje in spoštuje. Republika Slovenija je civilizirana država. Republika Slovenija je poskrbela, da se mrtve pokoplje ne glede na to, kateri vojaški formaciji so pripadali in brez ozira na to, kateri totalitarni režim je odgovoren za njihovo smrt. Republika Slovenija se zavzema za to, da so kostnice namenjene žrtvam povojnih izvensodnih pobojev, v viden opomin naslednjim generacijam.”

Predlagam tudi, da se na spomenike ali ob spomenike NOB postavi znamenje križa, saj so bili borci NOB povečini kristjani. K spoštovanju njihovega dostojanstva spada tudi spoštovanje njihove verske pripadnosti.

Kaj pomeni “pokopati mrtve”? – Bogdan Vidmar, Časnik

***

This model of learning (…) assumes that teachers and classes are not essential to the learning process. After all, anyone can pick up a book or watch online presentations and extract information. Indeed, if that’s what learning is, then the entire history of education since the advent of the mass-market book has been ineffective and time-wasting. Why do you need a lecturer if you can read the book yourself?

But for liberal education, teachers and classes are essential. Why? Because it’s not just about information, but about dialectic.

What is dialectic? The pursuit of truth, together with others, in a spirit of good will, about the things that matter most to human beings.

(…)

Dialectical learning cannot be assessed in the ways used for information and skills—and especially not by timed questioning intended to elicit valid responses according to a predetermined “competency framework.”

In particular, the highest goal of dialectic—namely, dependable judgment based on thorough consideration of issues that really matter in life—is not assessable by “objective” testing instruments. It can only be assessed by competent dialecticians who watch students’ progress over time as they grapple with ideas, listen to others, join with others in inquiry, become proficient at asking insightful questions, become deft at working through premises and consequences, and so on.

What Competency-based Education Cannot Do – Christopher B. Nelson, The Imaginative Conservative

***

What is very telling is that the broadsheet press is leading the charge against Cosby, using the very same tactics of salacious finger-pointing as they condemned in the tabloids when they ‘named and shamed’ paedophiles. It seems all sides in public life are now involved in a modern version of demonology, suspending rationality in the desperate hunt for some kind of horribleness we can cohere our disconnected society in opposition to. Ultimately, this ugly rush to condemn those who haven’t been convicted of a crime speaks to a widespread disregard for what is lost when someone is so condemned: freedom. We used to take seriously the process of convicting someone because we took seriously what they risked losing – their liberty. Not anymore. Liberty, life, justice, be damned – collective outrage is more important.

Bill Cosby is innocent. We forget this at our peril – Brendan O’Neill, Spiked

***

While Blanc views women as brainless putty, to be moulded by nonsense and automated conversation, the campaigners against Blanc view women as desperately helpless and in need of state assistance to keep them away from lechy men.

Of course, Blanc and his loony techniques are nothing to be afraid of. If anything, they are a tragic symptom of a culture in which intimacy has been so problematised, and the process of seduction so heavily dissected and imbued with anxiety, that some have decided to adopt a robotic pseudo personality to address members of the opposite sex. Sadly, our government needs little excuse to exercise draconian controls over our national borders. It has already banned a long list of comedians, politicians and thinkers from our shores based on what they think and say. Now Blanc joins that sorry list. And no doubt the petty bureaucrats in the Home Office will be delighted to have the support of the new authoritarians in the Twittersphere.

 Julien Blanc is a dickhead – Luke Gittos, Spiked

***

Liberalizem je gotovo slaba politična in svetovnonazorska usmeritev, a ima eno samo prednost, ki je noben drug sistem nima, prav ta prednost pa je bistvena. Liberalni sistem, če je res tak, dovoljuje tudi vse druge poskuse, medtem ko diktature, pa naj bodo še tako socialno ali drugače utemeljene, razen lastnega recepta ne dopuščajo nič drugega. Če kdo hoče, lahko pod liberalno vlado ustanovi socialistično vodeno podjetje, lahko vsem zaposlenim da enako plačo, lahko vse naredi za solastnike.  Seveda so taki poskusi vedno obstajali in tudi vedno propadli – spet zaradi nerealnosti “dobrega človeka”, o katerem kritiki liberalne pozicije nepoboljšljivo sanjajo.

O neoliberalizmu – Vinko Ošlak, Časnik

***

There hasn’t been a nationwide ban on alcohol in nearly a lifetime, but prohibition-era regulatory relics still manage to put a damper on what could be an even more thriving industry: Craft beer.

(…)

Another remnant of the prohibition era are “sin taxes” on alcohol. On average, 40 percent of the cost of every beer is going into federal or state coffers, partially to dissuade you from enjoying your favorite craft brew. These taxes are even higher on both spirits and wine.

Perhaps most damaging are the prohibition-era distribution laws known as the “three-tier” system. Under this regime, suppliers, wholesalers, and retailers must remain entirely separate entities. In a classic example of a government-created monopoly, this scheme forces brewers to sign contracts with one distributor, who then has exclusive rights to sell their product to stores and restaurants in a given area.

Free the Markets, Free the Brews – Corie Whalen Stephens, Red Alert Politics

O konservativnosti in liberalizmu

Že pred časom me je k snovanju zapisa o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom spodbudil odličen zapis Opazovalca Rudolfa. Tedaj sem si kot dolgoročni cilj zadal ustvariti niz člankov, ki bi se temu odnosu posvetili poglobljeno in na večih ravneh. To ostaja naloga za prihodnost. Ker se je Rudolfovemu zapisu pred kratkim pridružila še zanimiva razprava izpod peresa Barbarosse, ki je vzbudila razmeroma širok odmev, se čutim zavezanega, da se v debato že na tej točki vključim tudi sam. To nameravam storiti s krajšim zapisom, ki naj na strnjen način poda nekaj mojih pogledov na obravnavani odnos. Za bolj poglobljene analize pa bo, kot že rečeno, čas še kasneje.

gladstone

Continue reading

Tedenski izbor

1960s-ladies-reading

No, leta 1991, ko je Slovenija stopala na pot – žal le navidezne, ampak to je že druga tema –, demokracije, je bila sramotna sodba iz leta 1947, ki je uničila življenje Angele Vode in večine drugih udeležencev čarovniškega Nagodetovega procesa, končno uradno razveljavljena, Angela pa je bila posthumno oprana vseh krivd in sramote. A tudi to nikoli ne bo spremenilo dejstva, da je ta oseba morala celo življenje strahotno trpeti in na koncu ponižujoče umreti. Od lakote. Ja, od lakote. V Jugoslaviji, kjer ste vi imeli vse, kajne? Ah, verjamem, seveda ste imeli vse. Tam, čez mejo, ste res imeli vse. Tudi referenco … današnje združene levice. Ah da, ravno maja prihodnje leto bo minilo natanko 30 let, ko je Angela Vode umrla od lakote. Gospica sodnica Roblek, ki jo citiram na začetku tega sestavka, naj se malo zamisli, koliko je bilo pred 30 leti torej vredno zaupanje slovenskega sodstva!

V Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote – Ana Jud, Časnik

***

Short of reaching the Moon, today’s Russia does not have the option of new territories elsewhere. Striking back in its habitual sphere of domination only wastes resources that should go into starting afresh. Like pre-WWI Ottoman Empire (and the Austrian), Russia is stuck in the stage of half-hearted reforms alternating with retrenchment, all the while trying to recover past glory.

Like during the Ottoman decay, no external power wishes to promote a collapse of Russia – the result would be too messy and unpredictable.

Like during the Ottoman decay, no external power wishes to promote a collapse of Russia – the result would be too messy and unpredictable. Short of outside jolts, such empires can last. But external jolts do occur. Sometimes the decaying empire unintentionally triggers them by trying to strike back. Germany did not unleash the First World War; Austria did – technologically third class, poorly organized, inept but pugnacious Austria. This was akin to today’s Russia, apart from nuclear weapons, another feature Russia inherited from better days.

This is the broader framework for viewing Russia’s recent actions. We have here another case of a socio-economically decaying society, still mired in nostalgia, still waiting for its Atatürk or de Gaulle. This decaying structure is still capable of considerable mischief.

The Second Crimean War: When Decaying Empires Strike Back – Rein Taagepera, University of Tartu blog

***

In sacred architecture, the building and the spaces within serve  to connect users to a deeper reality that transcends its walls. They function as a gateway from the material world to a spiritual realm–the focus is on the eternal, not the object that portends to represent it. In a secular context like Modernism, the object is the thing itself, and all meaning is tied directly to that object.

Art & Religion Need Each Other – Rod Dreher, The American Conservative

***

Naj vas ne preseneti, če bo Evropa poizkuse Židana, Erjavca in vseh ostalih razumela na način, da je v dolini Šentflorjanski normalno, da revidiramo sezname, v kolikor niso iz njega izbrani kandidati, ki so po volji najmočnejšim političnim komolčarjem.

Nas moti, da se to tako dela, da je v tem najboljša ravno ona ali da nam odpira oči s pogledom v politično kloako? – Boris Meglič, Portalplus

***

Ambiciozna vlada, ki bi želela delati v dobro ljudi, bi si za cilj postavila, da bo v štiriletnem mandatu davčno breme na delo zmanjšala z zdajšnjih 42,5 odstotka pod povprečje OECD (ki je 35,9 odstotka). To bi bilo najprej solidarno, saj bi vsaka odstotna točka davčne razbremenitve povprečnemu zaposlenemu prinesla 208 evrov več letnega dohodka, dobro pa bi bilo tudi za gospodarstvo, ki bi tako lažje motiviralo zaposlene in privabilo naložbe iz tujine, ki jih krvavo potrebujemo, saj razvojnega kapitala trenutno v Sloveniji pač ni dovolj. Politiki bi lahko nabirali celo javnomnenjske točke, sklepali dogovore s socialnimi partnerji o tem, koliko prihranka od sproščenih dajatev naj gre delavcem, koliko delodajalcem in kar je podobne maškarade (čeprav je trapasto, da eno in drugo sploh birokratsko delimo, saj gre tako oboje iz iste vreče tistega, kar zaposleni zasluži). Za priboljšek bi bil zadovoljen še Bruselj, ki bi opazil, da se je Slovenija končno odločila celo preseči kakšno od priporočil, ki izražajo zgolj najbolj nujno.

Državne finance: sodobnim tlačanom, 2. del – Rok Novak, Finance

***

A far more serious person, the dissident Russian analyst Andrei Piontkovsky, has recently published an article arguing, along lines that echo Zhirinovsky’s threats, that Putin really is weighing the possibility of limited nuclear strikes — perhaps against one of the Baltic capitals, perhaps a Polish city — to prove that NATO is a hollow, meaningless entity that won’t dare strike back for fear of a greater catastrophe. Indeed, in military exercises in 2009 and 2013, the Russian army openly “practiced” a nuclear attack on Warsaw.

War in Europe is Not a Hysterical Idea – , The Washigton Post