Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Advertisements

Tolstoj in napoleoni sodobnega naprednjaštva

Nedolgo nazaj sem si na TV Slovenija po naključju ogledal oddajo o novi gledališki priredbi slavnega Tolstojevega romana Ana Karenina. Oddaja, ki jo bila s tehničnega stališča sicer čisto spodobno pripravljena, me je nekoliko presenetila z razumevanjem romana, kot so ga predstavili gostje (igralci in režiser). Glavna junakinja Ana je bila predstavljena kot ženska  pred svojim časom, kot žrtev tradicionalne spolne morale, žrtev zavrte družbe, skratka kot prototip zatirane ženske v meščansko-plemiškem okolju. Nikomur nimam namena odrekati lastnega razumevanja literarnega dela, a dejstvo je, da tako ideološko branje klasikov, ki niti nima dobre podlage v samem tekstu, kaže na izrazito krizo sodobnega kulturnega in intelektualnega »establishmenta«, ki je postal žrtev popolne prevlade levičarsko-progresivne paradigme.

Od smešnega Napoleona …

Ustavimo se najprej pri samem Tolstoju in njegovih delih. Ruskega pisatelja je povprečnemu dijaku slovenski šolski sistem vbil v glavo kot avtorja dveh velikih romanov, absolutnih klasikov svetovne literature: Vojne in mir ter Ane Karenine. Sam sicer nisem nikakršen strokovnjak za Tolstojevo literaturo (oba romana sem prebral le enkrat in še to že v svojih gimnazijskih letih), a že iz te izkušnje mi je jasno, da Ana Karenina gotovo ni delo, ki bi ga morali razumeti kot nekakšen predmoderni feministični manifest. Ravno nasprotno, drznem si trditi, da se v obeh svojih velikih delih mojster iz Jasne Poljane kaže kot konservativec par exellence.

"Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. "

“Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. “

Vojna in mir je tako denimo predvsem delo, ki bi ga lahko še najbolje označili kot »polemiko« proti Zahodu. Ena izmed njegovih osrednjih tem je namreč Napoleonova invazija Rusije ter boj ruskega ljudstva proti osvajalcu. Boj Zahoda proti Vzhodu torej, kar Tolstoj pogosto poudarja v resnici na ljubo dolgih in mučnih filozofskih pasusih. Zahod, ki ga uteleša Napoleon, je individualističen, materialističen ter predvsem ignorantski. Nepozabno je avtorjevo slikanje francoskega cesarja, tedaj absolutnega gospodarja Evrope, kot pravzaprav komične figure, ki si v svoji aroganci domišlja, da resnično usmerja tok zgodovine. Kljub svoji vojaški premoči doživi katastrofalen poraz proti ruski deželi, predvsem pa proti ruskemu ljudstvu. Moč slednjega izvira iz duhovne globine in modrosti, ki jo pooseblja preprost kmet Platon Karatajev. V ospredju so sicer junaki iz najvišjega, plemiškega, razreda ruske družbe, katerih zmožnost za odrešenje pa leži prav v povezanosti z ljudstvom in domovino. Tako nemoralna in zahodnemu načinu življenja popolnoma predana Hélène in njen brat Anatol propadeta, uspejo pa osebe, ki se zmorejo vrniti k »tradicionalnim vrednotam.« To so predvsem Nataša, njen brat Nikolaj in njegova žena Marja ter seveda Pierre Bezuhov. Duhovno odrešitev pred smrtjo najde tudi Andrej Bolkonski. V tem kontekstu moramo razumeti tudi strupen odnos do jezuitov, slednji namreč predstavljajo racionalistični in hipokritski zahodni vdor v pristno rusko krščansko religioznost. V veliki ruski intelektualni debati 19. stoletja med prozahodnimi intelektualci in slovanofili zaseda torej Vojna in mir gotovo častno mesto na slovanofilski strani.

… do nesrečne Ane

Na sicer bistveno drugačen način pravzaprav podobno misel izraža tudi Ana Karenina. Slednja je na prvi pogled res zgodba, ki pripoveduje o tragičnem spopadu med usodno ljubeznijo Ane ter Vronskega in rigidno, hipokritsko plemiško družbo. A sam roman je bistveno bolj prefinjen. Ana je res ujeta v nesrečen zakon, a njeno iskanje izpolnitve v strastno-romantičnem razmerju z Vronskim, kateremu je pripravljena žrtvovati vse, tudi stik s svojim otrokom, ni predstavljeno kot prava pot k rešitvi. Ne ker tega ne bi dopuščala družba, temveč ker samo po sebi ne more predstavljati resničnega temelja za srečno in izpolnjeno življenje. Za neuspeh Aninega zakonolomskega razmerja ni bistveno nasprotovanje konservativne družbe, razmerja se upeha in končno izživi iz svoje lastne dinamike. Ana je tako bolj kot žrtev družbe, žrtev lastnih strasti.

Poleg tega avtor kot protipol Aninemu iskanju sreče v roman postavi svoj alter-ego, Konstantina Levina. Slednji po burni in razuzdani mladosti (ki spominja na Tolstojevo), neuspešnih poskusih utopičnega kmetovanja s svojimi kmeti ter filozofsko-religioznega iskanja smisla končno najde svoj notranji mir v družinskem življenju z ljubljeno Kitty. Izpostaviti moramo, da njuno razmerje nikakor ni strastno-romantično, je resnična ljubezen, ki pozna napake sozakonca (Kitty je tako npr. globoko prizadeta, ko ji Levin pred poroko da brati svoje mladostne dnevnike; Levinovo prvo snubitev Kitty zavrne, ker je zagledana v Vronskega itd.), a jih sprejema ter odpušča. V normalnem družinskem življenju se Levinu nato končno povrne tudi vera v Boga.

Pri vsem tem seveda ni bistveno, da je Vojna in mir slaba zgodovina, bistveno je, da je ta vidik dela slovenskemu dijaku, ki sam ne poseže po epopeji, v šoli, ki naj bi vendarle vodila v razvoj kritičnega mišljenja na vseh področjih, popolnoma nepredstavljen. Prav tako ni bistveno, da obstajajo še številni drugačni vidiki branja Anine zgodbe. Ne trdim namreč, da sem v zgornjih odstavkih zajel vso bistvo obeh romanov, a sem prepričan, da pravkar napisano predstavlja smiseln način branja, ki ima trdno podlago v samem besedilu.

Za konec

Kot je bilo že omenjeno, nikakor nimam namena komurkoli odrekati pravice do lastnega razumevanja literarnega dela. Seveda lahko režiser Ano Karenino predstavi kot prototip feministične borke za pravice žensk. A povsem drugo vprašanje je, koliko podpore ima tako branje v dejanskem tekstu. In tu nastopi problem. V sodobnih kulturnih in intelektualnih krogih uživa levičarsko-progresivna paradigma tako hegemonijo, da preprosto ne zmore razumeti, da bi kateri izmed priznanih klasikov svetovne literature izražal ideje in vrednote, ki niso skladne z njenim lastnim pogledom na svet. To pa vodi v izrazito ideološko branje, kjer v tekstu iščemo predvsem to, kar želimo najti. Po eni strani je to seveda slabo za vsakega bralca in obiskovalca kulturnih prireditev, ki je tako prikrajšan za izrazito večplastno izkušnjo, ki mu jo lahko nudi vrhunska literatura, po drugi strani pa je to slabo za samo levičarsko kulturno elito. Slednja, prepričana, da poseduje vso modrost tega sveta ter da mukoma usmerja tok zgodovine v razsvetljeno prihodnost, deluje pravzaprav smešno. Kot Napoleon.

Ali smo še demokrati?

 

Po drugi svetovni vojni je, kljub poprejšnji nenaklonjenosti do nje na evropski celini, demokracija postala splošno sprejeta kot najbolj sprejemljiv politični sistem ali pa vsaj tisti, ki je najmanj slab.

Tako se dandanes praktično vse politične stranke, think – thanki ter javni intelektualci imajo za demokrate. Pravzaprav vsak poskuša javnosti dokazati, da je tista specifična oblika demokracije, ki jo sam zastopa, tista prava, ki naj bi dejansko izražala voljo ljudstva. Sklicevanje na voljo ljudstva je namreč v demokraciji nujnost, saj za je prehod od ancien regime najbolj zaslužen ravno prehod od merila legitimnosti ne več po božji milosti (dei gratia) v po volji ljudstva. Kar se tega tiče, je ena izmed najboljših interpretacij Carla Smitha v njegovem eseju Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma v katerem je zapisal: »V zgodovini političnih idej obstajajo epohe velikih impulzov in zatišni časi statusa quo brez idej. Tako je epoha monarhije končana, ko se izgubi občutek za načelo kraljevine, za čast, ko se pojavijo meščanski kralji, ki namesto svoje posvečenosti in časti skušajo dokazati svojo uporabnost in koristnost. Zunanji aparat monarhičnih ustanov lahko obstaja še dolgo zatem, toda monarhiji je odbila zadnja ura. Prepričanja, ki sodijo k tej in k nobeni drugi instituciji, se zdaj zdijo zastarela, ne bo manjkalo praktičnih utemeljitev, toda dejansko vprašanje je le, ali se bodo pojavili ljudje in organizacije, ki se bodo dejansko pokazali za enako uporabne ali še uporabnejše, kot so kralji, in bodo s tem preprostim dejstvom odstranili monarhijo. Podobno je s socialno – tehničnimi utemeljitvami parlamenta. Če se parlament iz institucije evidentne resničnosti spremeni v zgolj praktično – tehnično sredstvo, je treba le v kakršnemkoli postopku – ki niti ni nujno odkrita diktatura – via facti pokazati, da gre tudi drugače, in bi parlamentu tako odzvonilo.«

Demokracija, kakršno poznamo, seveda ni zgolj katera koli. Gre namreč za demokracijo, ki je zrasla iz humusa liberalne in nacionalne države 19. stoletja. V taistem eseju je Carl Smith pokazal tudi, da demokracija teži k homogenosti, ki jo je nacionalna država do neke mere ponudila, hkrati pa prave homogenosti nikoli ni bilo – ne socialne, ne mnenjske, ne verske, ne etnične. In zato je liberalno načelo o javnem mnenju, o diskusiji, porodilo parlament – specifično institucijo, ki je vsaj do neke mere bila sposobna zgladiti nasprotja med različnimi skupinami znotraj države. Že pred tem so sicer obstajale podobne institucije, kot so npr. stanovske skupščine, ki pa takrat še niso bile suverene ter so imeli pretežno posvetovalno vlogo. Tako ima parlament svoje načelo, t. j. načelo diskusije, goverment by discussion, ki igra podobno vlogo kot jo je v monarhiji načelo časti. Ravno diskusija je namreč sredstvo, ki je do določene mere omogočilo izraz volje ljudstva – tistega ljudstva, ki podeljuje legitimnost brez popolne nuje po homogenizaciji. Vendar nam dogodki v zadnjem času kažejo na to, da to načelo prihaja h koncu podobno kot načelo časti pri monarhiji. Kot nova načela legitimnosti se kažejo predvsem napredek in človekove pravice. Nekateri krogi postmoderne levice sicer sam koncept napredka do neke mere zavračajo kot produkt zastarele dialektike razsvetljenstva, a se vendarle v javnem diskurzu še zmeraj kaže kot ključen. V velikem delu javnih razprav so namreč krogi »progresivne« levice vedno pripravljeni označiti svoje nasprotnike, kot tiste, ki ne sprejemajo napredka. Poglejmo npr. dogodke na univerzah v tujini, predvsem v anglosaškem svetu, kjer smo bili priča odpovedim debat o spornih temah, pojavom ti. safe spaces ter vsesplošno zmago ti. »pravice do udobja« in politične korektnosti, ki dejansko delata načelo diskusije zastarelo, saj lahko marsikatero stališče koga užali (podobnosti s slovensko levico in razpravo o družinskem zakoniku seveda niso naključne). Tovrstne ideje, ki počasi prihajajo iz zahodne in severne Evrope v Slovenijo nam torej kažejo na resno omajanost načela na katerem temelji sodobna liberalna demokracija. Ti ekscesi naše dobe pa niso edini faktorji pri novih vrednotenjih demokracije.

 

Liberalna in naprednjaška omejitev demokracije

Klasično liberalna misel, četudi po svoji naravi vedno podpira diskusijo in svobodo govora, ni nujno povezana z demokratičnostjo. Demokracija namreč predvsem daje odgovor na vprašanje, kdo naj vlada in ne kako naj se vlada, ali kaj so vrednote vladavine. Prva omejitev demokracije se kaže že v parlamentarizmu, kar pa je vseeno še zmerna omejitev, ki bi, dosledno izpeljana, lahko preprečila marsikatero tiranijo. Pravzaprav je ravno Platonova teorija o degradaciji demokracije v tiranijo klasičen argument proti ljudskemu udejstvovanju v javnem in političnem življenju. Zgodovinar Moses I. Finley je v svoji knjigi Antična in moderna demokracija citiral kaj nekaj modernih političnih znanstvenikov, ki branijo apatijo in ljudsko neudeležbo. Iz njih vejejo podobni argumenti kot iz Platona in Aristotela, a z dvema pomembnima razlikama. Ne Platon, ne Aristotel se nikoli nista imela za demokrata, temveč sta demokracijo zavračala, medtem ko se sodobni avtorji s pogledi kot so, da ekstremistična gibanja privlačijo ekstremiste (Platon in nasprotovanje udeležbi čevljarjev v politiki) ali da je politična apatija znak strpnosti in protiutež fanatikom, ki so resnična nevarnost za demokracijo (Aristotel in njegovo pisanje o tem, da bo demokracija najboljša v državi kjer so številni poljedelci in živinorejci, ki so raztreseni po državi in nimajo potrebe, da bi se pogosto sestajali), kljub podobnosti z grškimi avtorji samooklicani demokrati. Druga razlika pa je, da sta Platon in Aristotel videla politiko kot pot k dobremu življenju, k višjim ciljem, medtem ko sodobni liberalizem cilje, posebej takšne moralne narave, ki težijo k temu kar sta Platon in Aristotel dojemala kot objektivno dobro življenje, življenje v skladu z vrlino, v imenu svoje pluralistične etike zavrača. Charles Taylor je opazil, da tovrstna interpretacija liberalizma, sicer močno ceni osebne in ekonomske svoboščine, precej manj pa politične, kar mnogi avtorji sami priznajo, kot je npr. knjiga Beyond democracy Franka Karstena in Karla Bekmana, oba sodelavca klasično liberalnega Mises institute. Karsten je v intervjuju za Portal plus svoje stališče formuliral takole: » Recimo, v demokraciji ni postavljena nobena meja česa večina ne more vsiliti posamezniku in v demokraciji je posameznik zgolj podvržen željam in ciljem kolektivnega. Pravzaprav obstaja v demokraciji samo ena individualna pravica in to je pravica do glasovanja. Zagovorniki demokracije trdijo, da demokracija ščiti pravice manjšin, ampak v samem jedru, v katerem je posameznik najmanjši element, manjšine nimajo nobenega vpliva na večino in nobenih pravic. Dejansko obstajajo danes pravice manjšin samo zaradi tega, ker večina selektivno podeljuje manjšinske pravice. To podeljevanje pravice manjšini pa je dostikrat podvrženo trenutno popularnim preferencam in seveda težava je, da ni nujno, da je manjšina, ki ji pripadate, takšna, da je popularna. Edina pravica, ki bi jo manjšine lahko imele, je svoboda, ampak te pravice demokracija ne zagotavlja. « To stališče odpira povsem legitimne ugovore, a vendar se s temi ugovori odprejo nova vprašanja, kot denimo od kod izvira suverenost ali pa celo praktične omejitve svoboščin, kot so na primer tiste na zahodnih univerzah.

 

 

Tukaj pa smo že prišli do naslednje točke in sicer še mnogo bolj sporne pozicije za omejitev demokracije kot je klasično liberalna – libertarna, in sicer t.i. naprednjaške (ang. progressive). Tovrstna misel je v marsičem bližja Platonovi in Aristotelovi poziciji, in sicer v tem, da je naloga države usmerjati ljudi k dobremu življenju, kar si tovrstna ideologija razlaga kot pot k socialni pravičnosti: strpnost, pravica do udobja, porazdelitev bogastva itd.. Tovrstno pozicijo se pogosto napačno enači s kulturnim marksizmom, a vendar sta si tako marksizem kot progresivizem v marsikaterih točkah presenetljivo podobna, ter vpliva Marxa in marksistov na progresivce ne gre zanikati. Obe sta namreč nekakšna oblika sekularne (politične) religije, ki obljubljata tuzemsko odrešitev ter trdita, da poznata voljo ljudstva bolje kakor ljudstvo samo. V svojem bistvu so naprednjaški ugovori demokraciji sicer podobni kot liberalni, se pravi: glasovanja o pravicah manjšin, demokratična omejitev svobode itd., a ključna razlika je, da je naprednjaška pozicija za dosego svojih ciljev dobrega in socialno pravičnega življenja pripravljena omejiti tudi osebne svoboščine kot je svoboda govora, ter ekonomske svoboščine v imenu preprečevanja neenakosti. Klasični liberalizem pa je do demokracije nezaupljiv, ker obstaja dejanska skrb, da bi prevelika moč odločanja lahko vodila do totalne oblasti in širjenja države, poleg tega pa mu je pomembneje kako se vlada, kot pa kdo vlada. Progresivizem na drugi strani ni občutljiv za širjenje države, dokler gre pri temu širjenju za prave cilje. Zgoraj opisane omejitve demokracije hkrati pokažejo na nekatere druge probleme premika od demokracije in sicer vprašanja izvira legitimnosti in suverenosti.

 

Legitimnost iz človekovih pravic

Stephane Hessel, francoski diplomat, ter človek, ki je preživel Dachau, je nekoč zapisal, da smo končno prišli do točke, ko suverenost izhaja iz človekovih pravic. To bi lahko poimenovali kot lep idealizem, a se pri tem kaže kljub vsemu nekaj problemov. Eden izmed drugih snovalcev listine o človekovih Jacques Maritain je namreč že malo po kreaciji tega dokumenta napisal, da so takrat sicer lahko sporazumeli o tem kaj so človekove pravice, niso pa se mogli sporazumeti o tem, na čemer te pravice stojijo. Na prvi pogled to seveda ni nič problematičnega, a vendar se kmalu pokaže, da ni tako. Filozof Rok Svetlič je namreč v svojem zadnjem intervjuju v Primorski novicah opozoril na pomembno dejstvo glede prava in zakonov: Sleherni pravni red sestavljata dve sestavini. Eno je formalni del; to je tisto, kar lahko preberete v zakonu. Vedno pa je še tu druga polovica prava, ki ni napisana in se je ne da napisati; to je naš način razmišljanja, tisto, kar imamo v glavah, forma mentis. V sebi imamo nekega avtopilota, s pomočjo katerega razumemo svet. Problem je, če nastane med tistim, kar je napisano v pravu, in tistim, kar ljudje razmišljajo, prevelika razlika. Lepa ilustracija tega so zadnji primeri demokratizacije Bližnjega vzhoda, kjer smo naivno verjeli, da bomo dobili demokracijo zgolj s kopiranjem našega pravnega reda, na primer v Afganistanu ali Iraku. Verjamem, da imata Afganistan in Irak zdaj zelo podobno zakonodajo, kot jo imamo mi, ampak način razmišljanja je tam tako silovito drugačen, da se vsi pravni predpisi razpočijo kot milni mehurček.” . Tako pridemo do tega, da bodo isto listino o človekovih pravicah ljudje različnih političnih, filozofskih, verskih in/ali ideoloških pozicij brali različno, in tako hitro pridemo do problemov. Ljudje progresivnih, liberalnih in konservativnih pozicij bodo tukaj izrazito trčili, posebej takrat, ko nekateri izmed njih vidijo svojo pozicijo, kot tisto, ki po vodilo do imanence eshatona, do zemeljskega raja. Zato pa se velja spomniti na preroška svarila Edmunda Burka iz njegovega dela Razmišljanja o revoluciji v Franciji, kjer je opozoril kako lahko metafizične doktrine o človekovih pravicah vodijo v razrušenje konkretnih pravic, ki jih človek uživa kot pripadnik neke politične skupnosti, stanu itd. Se pravi, tudi človekove pravice, ne glede na hvalevreden namen tovrstnega sklepa, se prav tako kot ideologije lahko izkažejo kot vir za legitimacijo imperialističnih ali avtokratskih teženj še posebej če zavračajo pluriverzum kot konstanto političnega življenja.

 

 

Zavračanje pluriverzuma in problem suverenosti

Iz istega obdobja kakor Edmund Burke je izhajal tudi Francoz Joseph de Maistre, ki je prav tako bil skeptičen do razsvetljenskega idealizma in je svojo kritiko povzel z besedami, da je že srečal Francoza, Angleža in Rusa, ni pa še srečal človeka o katerem govorijo razsvetljenci. Kaj pa to pomeni za nas? De Maistrova izjava nam kaže na zavedanje, da človek povečini živi znotraj manjših, manj abstraktnih skupnosti kot je celo človeštvo in da po svoji naravi ne more političnega sveta dojemati drugače kot raznolikega, sestavljenega iz različnih enot se pravi, kot pluriverzuma. Ta pluriverzum pa tako sestavljajo različne enote, se pravi države ali ljudstva, iz katerih prebivalcev je izpeljana suverenost po volji ljudstva, ki je splošno sprejet temelj suverenosti v moderni Evropi. V primeru suverenosti iz človekovih pravic, ki imajo za svoj predmet celotno človeštvo, pogosto izredno abstraktno razumljeno (kot razsvetljenci časa Burka in de Maistra), pa se avtomatsko zavrne teorijo suverenosti iz ljudstva in pridemo do naslednjega problema, ki ga je prav tako že pravilno razumel Carl Schmitt in sicer, da v kolikor neka politična enota nase pripne legitimnost po volji človeštva, lahko to izrabi za legitimacijo uporabe najhujših sredstev proti nasprotniku, bolj kot če bi se borila za kak drugi, bolj zemeljski cilj. Prav tako takšna legitimnost, lahko prepreči ljudstvu izražati svojo voljo v kolikor nasprotuje specifični interpretaciji človekovih pravic ali človeštva in s tem legitimira omejitev demokratičnega odločanja. Seveda omenjeni argumenti zgoraj ne pomenijo, da so bili kritiki demokracije od Platona do Hayeka nujno v zmoti, problem pa je, da omejevanje demokratičnega odločanja ne more biti več demokratično, čeprav bi mnogi njegovi zagovorniki to radi verjeli. Prav tako je to v marsičem v nasprotju s splošno sprejeto teorijo vlade po volji ljudstva. Javna razprava o demokraciji in njeni vrednosti bo tako potrebna tudi v prihodnje, a vendar ne bo mogla biti brez jasne razprave o vseh povezanih faktorjih od suverenosti, do človekovih pravic, do naravnega prava itd., če noče postati farsa, opremljena s puhlicami in populističnimi slogani.



Sekularizem ni eden, sekularizma sta dva

Prejšnji teden je Bonald predstavil kritiko sekularnega liberalizma kot nazorskega modela oziroma politične prakse, ki je inherentno netolerantna do verskih prepričanj, kadar ta pridejo navzkriž z ideološkim programom, na katerem temelji sekularni družbeni konsenz.

Liberalizem? Ne, progresivizem

Pri tem je govoril o »sekularnem liberalizmu«, kar ni napačna oznaka, vendar bi bilo pravilneje govoriti o naprednjaški ali progresivistični paradigmi. Če je namreč liberalizem v političnem pogledu, kot je zapisal španski filozof Ortega y Gasset, predvsem »volja živeti z nasprotnikom, še več, s šibkim nasprotnikom«, pa progresivizem temelji na normativnem idealu družbe, na podlagi katerega državljane deli na »napredne« in »nazadnjaške«, pri čemer si smejo le prvi nadejati enakopravnega sodelovanja v političnem procesu. Težava je v tem, da se ta ideal venomer spreminja (»napreduje«, pač) in s tem, kot je v svojem stalinističnem obdobju dejal Milovan Đilas, »tako kot reka med svojim tokom na bregovih pušča blato in drugi balast«. V »napredni družbi« so takšno blato seveda »nazadnjaške ideje«; balast pa tisti, ki se jih trmasto oklepajo.

“Tudi sodobno nestrpnost proti Katoliški cerkvi težko razumemo mimo dejstva, da smo pred drugo svetovno vojno Slovenci po številnih kriterijih bili najbolj katoliški narod v Evropi.”

Continue reading

Tedenski izbor

branje8

Ne more pa gospodarski liberalizem biti udarna točka programa NSi, njihova naslovna zgodba, pozicijski slogan, jedro prepoznavnosti, edinstvena primerjalna prednost (…). Ker to nikakor ni zgodba večinskega potencialnega volivca NSi. Čeprav kakšen nadobuden strankin funkcionar, ki je pravkar odkril eleganco liberalne ekonomske misli, zdaj meni, da ga morajo zato kar naenkrat imeti radi vsi njegovi potencialni volivci. Ki jim v večini primerov za eleganco liberalne misli bolj ali manj visi dol.

(…)

Po vsebini pa mora NSi svoj liberalizem postaviti nekoliko v ozadje in postati, če želite, žlahtna konservativna stranka. Nikar, prosim, ne dovolite, da bi vam asociacija na Kučana za vedno onečedila to lepo besedno zvezo. Raje si tule preberite, kaj naj bi to zares pomenilo: www.kirkcenter.org.

NSi se mora dovolj jasno profilirati, da bo prva izbira za vse krščansko usmerjene volivce, tako tiste, ki bolj stavijo na tekmovalnost in meritokracijo, kot tiste, ki bi v ospredje prej postavili sožitje in solidarnost. Tudi kakšen krščanski socialist se mora prej najti pri njih kot pri kakšni naslednici Zveze komunistov ali pri kakšni skrajni novolevičarski združbi tipa Luka Mesec. Tudi vsem tistim kristjanom, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pridušati čez pohlep, sodobni materializem in brezdušni kapitalizem, mora znati pokazati, da ni pravi odgovor zatekanje h karšnemkoli kolektivizmu in centalnoplanskemu etatizmu.

Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm. – Blaž Vodopivec, Finance

***

Desetletje, v katerem se je zgodila finančna, gospodarska in socialna kriza, ko je država zdrknila na obrobje EU, smo se novinarji, politiki, sodniki in odvetniki ukvarjali s Patrio. Medtem ko so druge države iskale poti, kako iz krize, smo mi bojevali versko vojno med dvema religijama, med verniki v “kriv je” in verniki v “ni kriv”.

Proces Patria je samo zgovoren dokaz, da nam je tranzicijska povzpetniška elita ukradla državo, ki je ni sposobna voditi. Tako kot osemletni otrok ni sposoben voziti avtomobila, ker je pač premajhen, nevaren sebi, sopotnikom in drugim udeležencem v prometu, tako naša tranzicijska elita ni sposobna upravljati države v korist in blaginjo vseh državljanov. Ne zmrdujte se nad Hrvati, ki kupujejo naša podjetja, to je za nas sreča, naši politiki jih uničujejo.

Ostaja zgolj vprašanje, ali smo se iz Patrie morda le kaj naučili. Odziv Luke Mesca, da je ustavno sodišče spet pristransko, kaže na to, da se tudi tranzicijski podmladek sploh noče nič naučiti.

Luzerji – Uroš Urbas, Siol.net

Continue reading

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Tedenski izbor

branje3

 

Ni problem idejna sorodnost nekaterih političnih strank in Cerkve. Taka sorodnost je dobrodošla. Tudi ni problem, če Cerkev kdaj nakaže, katera stranka ji je po krščanskih etičnih merilih in družbenem nauku bližja. Na tem mestu bi celo predlagal, da bi se kdaj kak organ pri SŠK, denimo Komisija za pravičnost in mir, oglasil z (pol)uradno (a nezavezujočo) oceno strankarskih programov jasno in glasno imenovavši stranke – pa naj „cerkvena učiteljica“ Ranka Ivelja še tako zavija z očmi. Bolje jasno povedana beseda nad pultom kot šepetajoča hipnoza volivca pod pultom.
Problem je, ko politično poškoduje eklezialno. Ko politika v cerkveno občestvo vnese svoje kriterije razločevanja, kdo je in kdo ni na pravi poti. Naj ponazorim s svežim primerom dveh duhovniških imen. Revija Reporter, 23. marec 2015: pišoči duhovnik Janez Turinek na strani 55, s strani Boštjana M. Turka komentirani duhovnik Milan Knep na strani 35. Turinekovim antikomunističnim erupcijam je dana cela Reporterjeva plahta, Knepovi dialogi z zakoncema Hribar so hudo okrcani. Turinek lahko zapiše, kar se mu zljubi, za Knepa je med vrsticami sugerirano, da ni primeren za odgovornega za katehezo v ljubljanski nadškofiji. Uredniško sporočilo revije je moč dešifrirati takole: militantni duhovniki (t,j, katoličani) à la Janez Turinek so okej, mostograditeljski duhovniki (t.j. katoličani) à la Milan Knep niso okej!
V času Udbe se je temu reklo diferenciacija klera (prim. isti Reporter, str. 19). Cilj diferenciacije? Nič drugega kot nadzor politike nad religijo.
***

Here’s the thing: Having been advertised to our whole lives, we millennials have highly sensitive BS meters, and we’re not easily impressed with consumerism or performances.

In fact, I would argue that church-as-performance is just one more thing driving us away from the church, and evangelicalism in particular.

Many of us, myself included, are finding ourselves increasingly drawn to high church traditions Catholicism, Eastern Orthodoxy, the Episcopal Church, etc. precisely because the ancient forms of liturgy seem so unpretentious, so unconcerned with being “cool,” and we find that refreshingly authentic.

What millennials really want from the church is not a change in style but a change in substance.

We want an end to the culture wars. We want a truce between science and faith. We want to be known for what we stand for, not what we are against.

We want to ask questions that don’t have predetermined answers.

We want churches that emphasize an allegiance to the kingdom of God over an allegiance to a single political party or a single nation.

Why Millenials are Leaving the Church – Rachel Held Evans, CNN blogs

Continue reading

Tedenski izbor

reading-hipster

Ali, dragi levičarji, razumete perverzijo, ki se dogaja na Mladini? Ta tednik ni proti privatizaciji, ker sovraži Janšo, ni proti privatizaciji zato, ker so partizani umirali za našo svobodo in slovenski jezik, niti ni proti privatizaciji, ker ne prenese kapitalizma, proti je zaradi tega, ker je proti njihov lastnik, politično upravljani zmazek, imenovan NLB! S tega vidika je enačba Mladina = politično upravljana NLB = interesne skupine, ki so penetrirale v vlado, najlepši model za opisovanje motivov Mladine.

Kako kazino kapitalizem hrani Mladino – Kizo, Portal Plus

***

Oblast govori o reševanju krize, hkrati pa zaradi socialnega miru marginalizira in v tujino izganja sodobnemu svetu najbolje prilagojen del prebivalstva.

Namesto da smo “mladi” in naivno čakamo, da se “postaramo” – ali pa pristanemo na izgon možganov – se že enkrat opredelimo in politično organizirajmo kot generacija. In sporočimo – dovolj, tudi mi si zaslužimo enake priložnosti. Zaslužimo in izboriti si moramo generacijsko neodvisnost; torej sposobnost sprejemanja lastnih odločitev kot posledice vsaj približne premoženjske neodvisnosti. Naša moralna odgovornost v prvi vrsti ni in ne sme biti do staršev in starih staršev, ampak do lastnih partnerjev in – morda ravno zaradi katastrofalne socialne situacije nerojenih in zato povsem neupoštevanih – otrok. Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni.

Odj**ite že s temi mladimi – Davor Hafnar, Torek ob petih

Continue reading

Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

O smislu konservativizma je bilo rečeno mnogo premišljenih stvari. Veseli me, da je urednikom Kritike konservativne uspelo spodbuditi plodno politično razpravo. Še toliko bolj sem vesel, da se ta debata ne izreka o dnevni politiki ali o groteskah geopolitike, temveč o principih razmišljanja o politiki. Seveda, politični principi morajo biti vedno izdelani z ozirom na posebno, z ozirom na specifične primere političnega delovanja. Toda Kritika konservativna je eden izmed redkih portalov, ki nabor teh zgledov ni omejila na slovensko strankarsko pahljačo.

K tej debati bi rad dodal svoje razmišljanje o konservativnosti kot svetovnem nazoru. Če prav razumem, je definicija tega izraza ostala sporna. To nas navsezadnje ne bi smelo presenetiti. Izraz, kot je »konservativnost« – izraz, podvržen polemični taktiki, agitatorski rabi, filozofskemu navdihu –, nosi v sebi celo serijo pomemskih plasti, ki se jih ne da zajeti z izčrpno opredelitvijo. T. S. Eliot ni konservativen na isti način kot Paul Claudel, John Updike gotovo ni isti tip konservativca kakor Jacques Maritain. Toda kljub temu mislim, da obstaja nek smisel konservativnosti, skupen vsem ljudem, vsem politikam, vsem piscem, vsem ready-made političnim stališčem, ki se opisujejo kot konservativni. Konservativec je vedno nekdo, ki hoče ohranjati.

Abstraktno, kajne? Zdi se mi, da ne. Hans Blumenberg, filozof in zgodovinar idej, je menil, da je poslednji smisel vsake velike pojmovne konstelacije neka metafora. S tem ni imel v mislih analogij, ki nam pomagajo pri učenju ali poučevanju rabe nekega izraza, temveč metaforo kot temelj samega razumevanja, doumetja smisla nekega pojma. Vedeti, kaj pomeni nek pojem, pomeni znati uporabljati metaforo, ki leži v osrčju njegovega pomenskega blodnjaka. Kaj bi bila torej metafora v ozadju pojma konservativnosti? Seveda, ni nam treba seči dlje od besede same: osnovna metafora pojma konservativnosti je predstava konzerviranja, ohranjanja. Kot je izvrstno pokazal Opazovalec Rudolf, moramo vzeti to prispodobo zares, prignati jo moramo do njenih skrajnih konsekvenc. Konservativca moramo misliti kot nekoga, »ki mu gre za ribo, in ne za konzervo«, pravi Rudolf v sijajni karakterizaciji, ki pa znova ni le pomožna analogija, temveč privilegiran način razumevanja pojma konservativnosti.

Continue reading

Tedenski izbor

 

According to a recent study conducted by Bond University in Australia, sharks are nine times as likely to attack and kill men than they are women. If sinister motivation is attributed for this disparity, as is done in the cases of sex and racial disparities, we can only conclude that sharks are sexist. Another sex disparity is despite the fact that men are 50 percent of the population and so are women, men are struck by lightning six times as often as women. I wonder what whoever is in charge of lightning has against men.

Another gross statistical disparity is despite the fact that Jews are less than 3 percent of the U.S. population and a mere 0.2 percent of the world’s population, between 1901 and 2010, Jews were 35 percent of American and 22 percent of the world’s Nobel Prize winners.

/…/

If America’s diversity worshippers see underrepresentation as “probative” of racial discrimination, what do they propose be done about overrepresentation? After all, overrepresentation and underrepresentation are simply different sides of injustice. If those in one race are overrepresented, it might mean they’re taking away what rightfully belongs to another race. For example, is it possible that Jews are doing things that sabotage the chances of a potential Indian, Alaska Native or Mexican Nobel Prize winner? What about the disgraceful lack of diversity in professional basketball and ice hockey? There’s not even geographical diversity in professional ice hockey; not a single player can boast of having been born and raised in Hawaii, Louisiana or Mississippi.

Do Statistical Disparities Mean Injustice? – Walter E. Williams, The New American

***

Political correctness thus results as a confusion of political word for political action—so saying the wrong words is doing the wrong action. If I say something that disagrees with your position or lifestyle, it may be taken as an actual assault on you, the person.

/…/

Virtues, however, cannot be gained by “identifying” with others psychologically—a virtue is the skill of an action performed repeatedly over time. As Aristotle said, since we are what we repeatedly do, character is a habit and not an attitude. To fight this decadent culture in the academy, pointing it out and criticizing it is not sufficient. As Roger Kimball notes, “those who want to retake the university must devote themselves [to] cultivating those virtues” of candidness and courage, “and perhaps even more to cultivating the virtue of patience, capitalizing wherever possible on whatever local opportunities present themselves” in exercising them (Tenured Radicals, xlvii).

Political Correctness and the University’s Pink Police State – Ryan Shinkel, Ethika Politika

***

We must give up on the hope of restoring the past in this culture. It’s not that some aspects of the past shouldn’t be reclaimed, but rather that doing so, at least at a society-wide level, is not feasible at this point in time. The more we act as if it were so, the greater our losses will be once we definitively lose an unwinnable battle. This “take back America” stuff is self-deluding nostalgia, and the more conservatives believe it, the worse off they will be.

Roger Scruton’s Big Question for the Right – Rod Dreher, The American Conservative

***

Ne razumem, zakaj so sicer inteligentni ljudje pripravljeni vedno znova ponavljati ene in iste neumnosti oziroma laži, ko gre denimo za razliko med zasebnim in državnim lastništvom podjetij? Jih ideologija povsem zaslepi? Ali gre morda za kako drugačno dojemanje tega, kaj je dobro, uspešno in za regijo pomembno podjetje?

Marcel Štefančič, jr. je danes v Studiu City izjavil:

“V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič.” (RTV 4D – Studio City, 22. sept. 2014)

Ampak že če preberete samo prve zadetke za geslo “Lek in Krka” v spletnem iskalniku, dobite povsem drugačno sliko.

***

Dr. Cerar, ko ste leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj je jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zakonov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: ‘Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.’« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa. Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča …

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr. Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).

Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Odprto pismo Miru Cerarju – Jože Dežman, Časnik

***

If Orwell stands as the model leftist who exposed the horrors his own side was willing to commit, Herzen stands as one who went along even though he knew better. More than a limousine liberal, he was a sapphire socialist. In spite of all his natural skepticism, he was willing to overcome it—heroically, he thought—rather than be seen agreeing with the wrong people.

That said, it is no less true that Herzen was aware of this very weakness. “I hate phrases to which we [radicals] have grown used, like Christians to the Creed. They appear moral and good on the surface but they bind thought.”

The Minister of Paradox – Gary Saul Morson, The New Criterion

***

Ali se je raznoterim činom vseh vrst italijanskih vojaških sil, ki so si tako strastno želele prihod svetega očeta na kostnico v Redipulji in si preko vojaškega ordinariata obdržale organizacijo dogodka tudi ob tihem nasprotovanju vernikov krajevne nadškofije, morda papeževo razmišljanje zdelo izzivalno?
Odgovora nimamo. Ostal pa nam je globok vtis, da je papež s svojimi besedami, pa tudi s samim potekom svojega sobotnega obiska, ko je pred osrednjo svečanostjo v Redipulji obiskal še avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer dejansko počivajo ‘naši predniki’ (kdo izmed naših se je vojskoval v italijanskih vrstah!), pospravil z vsako ceneno nacionalno-vojaško retoriko. “Vojna je norost”… “in zdaj je čas joka”. In pika. Najbrž se je papež Frančišek zaradi istih razlogov izognil tudi običajni toplini do vernikov, saj se ni podal mednje niti ob prihodu niti ob odhodu: to ni bila ne vojaška parada ne praznik, česar tudi marsikateri vernik resnici na ljubo ni dojel.

To ni bila ne vojaška parada ne praznik – Igor Gregori, Novi glas

***

Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje.

/…/

Zato je slovenska osnovna šola je podobna razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat predmetnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

Kriza blagostanja – Dušan Merc, Pogledi

***

Doesn’t “progressive” reflect the spirit of the Progressive Era a century ago, when the country benefited from the righteous efforts of muckrakers and others who fought big-city political bosses, attacked business monopolies and promoted Good Government?

The era was partly about that. But philosophically, the progressive movement at the turn of the 20th century had roots in German philosophy (Hegel and Nietzsche were big favorites) and German public administration (Woodrow Wilson’s open reverence for Bismarck was typical among progressives). To simplify, progressive intellectuals were passionate advocates of rule by disinterested experts led by a strong unifying leader. They were in favor of using the state to mold social institutions in the interests of the collective. They thought that individualism and the Constitution were both outmoded.

It is that core philosophy extolling the urge to mold society that still animates progressives today—a mind-set that produces the shutdown of debate and growing intolerance that we are witnessing in today’s America.

The Trouble Isn’t Liberals. It’s Progressives – Charles Murray, The Wall Street Journal

***

Predvsem pa se politika z etiko nima kaj ukvarjati. Naloga politike je, da poskrbi za pravno državo, ki bo pravočasno in pošteno kaznovala ljudi, ki prestopijo meje razumljivo napisanih in logičnih zakonov. Ko pa politiki začnejo govoriti, da morajo ljudje postati bolj etični, pa to pomeni, da želijo s svojimi instrumenti – ki so po definiciji instrumenti oblasti in prisile – spreminjati ljudi same.

Politik, ki si za cilj postavi spreminjati naravo ljudi, slej ko prej postane bodisi dalajlama bodisi stalinist.

Učna leta izumitelja Mirka – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Words you probably never thought you’d read in the Telegraph. Words which, as a Gladstonian Liberal, I never thought I’d write.

/…/

This sort of utterly amoral screw-everyone capitalism has become much more prevalent in the last 15 years. Our financial elite is now totally out of control. They learned nothing from the crisis, except that the rest of us were stupid enough to give them a second chance. And, now, having plucked all the “low hanging fruit,” they’re destroying the middle classes for profit.

Our current problems have their roots in the early 80s. While much of what Reagan and Thatcher did was necessary, the trouble is that they set a deregulatory train in motion which, over the last couple of decades has dismantled so much of the legal framework that protected us from greedy scuzzballs.

The middle classes went along with it. We were sick of the Left, tired of powerful unions and, besides, very few us could remember the inequality of the 1920s that gave rise to many of these regulations in the first place. Also, vain fools that we were, we identified upwards. We thought the elite had our interests at heart. The 0.1% must have found this pretty cute. They knew the truth. We weren’t their pals, we were just at the end of the line for the financial blood-letting.

Why aren’t the British middle classes staging a revolution? – Alex Proud, The Telegraph

***

I’d like to remind you of Alasdair MacIntyre’s definition of emotivism in After Virtue:

“What is the key to the social content of emotivism? It is the fact that emotivism entails the obliteration of any genuine distinction between manipulative and non-manipulative social relations. Consider the contrast between, for example, Kantian ethics and emotivism on this point. For Kant–and a parallel point could be made about many earlier moral philosophers–the difference between a human relationship uninformed by morality and one so informed is precisely the difference between one in which each person treat the other primarily as a means to his or her ends and one in which one treats each other as an end.”

Walsh almost exclusively uses others as means to his own end of scoring points in the culture wars (and boosting internet traffic). This is why his writing is so banal. It does not challenge anyone to drop their defenses.

In the end Walsh becomes like his enemies, because in his rivalries he plays a zero-sum cultural warrior game of ‘either me or the other’ (I just clicked on a link to an interview with him some random site and the popup ad predictably read “fight the liberal media”). Perhaps the only heuristic value of Walsh’s writing lies in the way that it suggests an overlap between MacIntyre‘s discussion of emotivism and Girard‘s discussion of mimetic rivalry.

On Not Fighting Matt Walsh’s Cultural Warrior Contagion – Artur Rosman, Cosmos in the Lost

***

Za konec pa še naravnost genialni zapis Carla Truemana v First Things, ki ga zaradi kratkosti objavljamo kar v celoti:

Britain’s Daily Telegraph reports that anti-incest laws in Germany could be struck down on the grounds that they constitute an unacceptable intrusion into the right to sexual self-determination. The narrow context is the case of a brother and sister who have lived together for years and have four children. The wider context is the very meager basis upon which laws relating to sexual ethics are now built.

In a world where consent provides the only de facto limit to acceptable sexual ethics, this legal move has a certain obvious legal and cultural logic. If the brother and sister are in love, why should they not live together in a sexual partnership? Even the pragmatic argument from the risk of congenital defects in children is irrelevant: birth control and abortion are the obvious answers which this present age would give.

In fact, it is not so much the legitimation of incest in itself as it is the collapse of the boundaries of sexual taboos given our current ethical logic which makes the case significant. The question of consent is itself surely a complex one when it comes to sexual morality and even this might soon be faced with a serious challenge. Take, for example, bestiality (or, to use the more anodyne modern term, zoophilia). I regularly eat cows, pigs, sheep and chickens whose consent to be part of my diet is (I assume) rarely if ever sought before they arrive on my dinner plate. The law as it stands clearly does not recognize the need for a cow to give permission before it is slaughtered and turned into a hamburger. One assumes that it would not require its consent for a less drastic fate.

A thought thus comes to mind if any notion of sexual ethics is not to vanish in its entirety: Either consent is not a sufficient basis for a sexual ethic, or eating meat needs to be outlawed as soon as possible.

Tedenski izbor

library-reading

The enormity of the destruction of flight MH17 should have led Mr Putin to draw back from his policy of fomenting war in eastern Ukraine. Yet he has persevered, for two reasons. First, in the society he has done so much to mould, lying is a first response. The disaster immediately drew forth a torrent of contradictory and implausible theories from his officials and their mouthpieces in the Russian media: Mr Putin’s own plane was the target; Ukrainian missile-launchers were in the vicinity. And the lies got more complex. The Russian fiction that a Ukrainian fighter jet had fired the missile ran into the problem that the jet could not fly at the altitude of MH17, so Russian hackers then changed a Wikipedia entry to say that the jets could briefly do so. That such clumsily Soviet efforts are easily laughed off does not defeat their purpose, for their aim is not to persuade but to cast enough doubt to make the truth a matter of opinion. In a world of liars, might not the West be lying, too?

A Web of Lies: Russia. MH17, and the West – The Economist

***

As America grew and changed after World War II, urban planners dismissed the historic structure of town life. Old buildings were demolished to make way for modern architecture. Neighborhoods gave way to suburbs designed around and for the automobile. Not only did this erase the aesthetic loveliness of our towns, it had dangerous consequences for community. Alexandria’s battle to preserve something small and traditional amid the burgeoning sprawl of the nation’s capital region is a struggle with obvious parallels to the efforts of traditionalist conservatives around the country—those who believe in creative preservation, not just creative destruction. But there’s more at stake here, too: a future for American urbanism that doesn’t just hold onto the best of the past but makes it a viable, enlivening pattern for the 21st century as well. Redevelopment must be handled with a delicate touch, careful not to stretch or tear the precious fabric that makes a town a place.

The Battle of Alexandria – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

Young Democrats have become selfishly against real equality in their opposition to any kind of moral restraint imposed by government. They’re the party of uninhibited freedom in one’s own personal life. And they are no longer moved by any sensitivity to the injustices of the growing inequality — or the struggles of the failing middle class — that are the consequences of the unmediated effects of the global competitive marketplace on ordinary American lives. Well, I’ve been saying for a while that big-government progressivism, or the communitarian Left, is dead.

Is Progressivism Dead? – Peter Augustine Lawler, National Review

***

According to Orbán, the time of liberal democracies has come to an end. Something else, something better will come that will ensure “competitiveness” in this global economy. Orbán mentioned a few countries worth imitating: Singapore, China, India, Turkey, and Russia. What a happy prospect in the center of Europe!

Close to the end of his speech Orbán listed a number of unexpected global occurrences. For example, no one would have ever imagined that Barack Obama could be sued by Congress for repeatedly encroaching on Congress’s power. He expressed his utter astonishment and continued: “What do you think, how long could I stay in office if parliament could sue me for overstepping our authority?” Viktor Orbán does not even pretend. He tells the whole world that he has unlimited power. He has no shame. In fact, he is proud of it.

Foreign journalists should no longer have to pretend either. They don’t have to use milquetoast adjectives like “conservative,” “right-of-center,” and “conservative-nationalist” anymore. Call it what it is. A one-man dictatorship with more or less free but unfair elections.

Viktor Orbán’s Hungary: An Illiberal Democracy – Hungarian Spectrum

***

While you are on the demonstration, if passersby disagree with you about Israel and Gaza, do not surround them, shove them, steal their phone and call them a “Jew Zionist”. Having a different view of where blame and responsibility lie in the current conflict does not make someone a proxy-combatant for you to attack.

While you are at the demonstration, do not compare Israel to Nazi Germany. Gaza is not the Warsaw Ghetto. If you can’t tell the difference, this post explains it. It’s a totally false comparison that plays on Jewish sensibilities in order to provoke a reaction. Another word for that is Jew-baiting. Don’t do it.

In fact, don’t take any banner or placard that has a swastika on it. Not when it is equated with a Star of David and not when it is drawn on Bibi Netanyahu’s forehead. Don’t you find it odd that the only political demonstrations where it is considered OK by people on the Left to wave a swastika, just happen to be protests against the world’s only Jewish state? That’s an almighty coincidence.

Oh, and don’t wave a Socialist Worker banner out of the window of a Lamborghini. It makes you look like a shmuck. And I bet you don’t even need your Jewish friends to translate what that means.

An Open Letter to Pro-Palestinian Protestors – Dave Rich, The Huffington Post 

***

There is no moral justification for Hamas firing rockets against Israeli cities, but what initially sparked the current conflict was Israel’s determination to undermine the reconciliation between Fatah and Hamas. By that agreement, Hamas actually subordinated itself to the Palestinian Authority and to a new government that was to be staffed by technocrats who had no affiliation to either party. As Nathan Thrall from the International Crisis Group wrote in The New York Times, that agreement could have served the interest of an Israeli government committed to a two-state solution:

It offered Hamas’s political adversaries a foothold in Gaza; it was formed without a single Hamas member; it retained the same Ramallah-based prime minister, deputy prime ministers, finance minister and foreign minister; and, most important, it pledged to comply with the three conditions for Western aid long demanded by America and its European allies: nonviolence, adherence to past agreements and recognition of Israel.

But from the beginning, Israel set out to undermine it. That was consistent with Israel’s denial of Palestinian self-rule, and it helped to provoke the current conflict.

Who Bears More Responsibility for the War in Gaza? – John B. Judis, The New Republic

***

Vse navedeno kaže, da pisanja na roko nikakor ne gre izrinjati iz šolskih klopi na račun uvajanja računalniških pripomočkov, kakršne so tablice. Te naj bodo le dopolnilo ostalim oblikam učenja in poučevanja. Kako tablice delujejo, otroci dovolj zgodaj ugotovijo sami, v šoli bi moral biti poudarek na drugih aktivnostih, meni Tancigova. Pisanje na roko spodbuja tudi razvoj fine motorike; predmeti, v okviru katerih se odvijajo telesne aktivnosti in spodbuja kreativnost (umetnost), bi morali imeti več prostora v šolskem kurikulu. Finski arhitekt in izjemni mislec Juhani Pallasmaa v knjigi Misleča roka(izid izvirnika 2009) zelo dobro pokaže pomen povezanosti telesa in možganov (utelešena kognicija) ter poudarja povezovanje uma in roke ter pomen ročnega risanja pri ustvarjalnem delu.

Uporaba sodobnih tehnologij ima po drugi strani za posledico, da se, laično rečeno, možgani polenijo. Človeški možgani so zelo plastični in se oblikujejo odvisno od rabe, zato ni vseeno, v kakšnem okolju živimo ali kaj delamo. Prva svarila pred pasivizacijo je bilo slišati že v času zmagovitega pohoda televizije, z internetom in sodobnimi tehnološkimi igračkami je podobno. Posledice prevelikega naslanjanja na tehnologijo je zaznati pri študentih, ki imajo zaradi pomanjkljivega znanja pogosto velike težave pri iskanju informacij ali selekcioniranju le-teh, se raje kot na izvirnike naslanjajo na kratke obnove knjižnih in strokovnih del, ki jih dobijo na spletu … Vse to neredko vodi v površinskost, nepoglobljenost in nereflektiranost /…/

O izginjanju pisanja na roke – Agata Tomažič, Pogledi

***

Dawkins’ narrowmindedness, his unshakeable belief that the entire history of human intellectual achievement was just a prelude to the codification of scientific inquiry, leads him to dismiss the insights offered not only by theology, but philosophy, history and art as well.

To him, the humanities are expendable window-dressing, and the consciousness and emotions of his fellow human beings are byproducts of natural selection that frequently hobble his pursuit and dissemination of cold, hard facts. His orientation toward the world is the product of a classic category mistake, but because he’s nestled inside it so snugly he perceives complex concepts outside of his understanding as meaningless dribble. If he can’t see it, then it doesn’t exist, and anyone trying to describe it to him is delusional and possibly dangerous.

Richard Dawkins: What on Earth Happened to You? – Eleanor Robertson, The Guardian

***

Bonus: članek dr. Mateja Avblja, objavljen v Delu pred enim letom, ter intervju z Bernardom Brščičem, objavljen v reviji Razpotja poleti l. 2011:

Spoštovanje vsakega posameznika, njegova ekonomska osamosvojitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo pomagali odpreti tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor ali svetovnonazorsko obarvanost, bo evropska Slovenija lahko pritegnila tudi številne posameznike s sveta, ki bodo s seboj prinesli spet nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.

Ideja Evropske Slovenije – Matej Avbelj, Delo

===

Sam menim, da je ekonomiziranje, torej postavljanje primata ekonomiji in reduciranje vsega družbenega na ekonomsko, pogubno. Politika preprosto ima svojo dimenzijo in ekonomija ji je podrejena in je samo sredstvo za reševanje ekonomskega problema. V 20. stoletju pa smo zdrsnili v to, da je ekonomija postala primarna in politika zgolj odvisna od ekonomije. Politika se tako reducira bodisi na zadovoljevanje interesov – gre za politiko brez romantike, bodisi na urejanje javnih zadev iz vidika sodobne doktrine menedžiranja. Sam obema pojmovanjema politike in političnega ostro nasprotujem, zlasti redukciji političnega na udejanjanje interesov. Res pa je, da ob analizi slovenske stvarnosti človek zelo hitro dobi občutek, da politika ni nič drugega kot udejanjanje interesov.

Kljub temu sam menim, da je izhod iz te brezupne družbene krize povezan ravno z reafirmacijo političnega, s sposobnostjo političnih skupin, da artikulirajo skupno dobro.

 

Ugrabitev države in kriza političnega: pogovor z Bernardom Brščičem – Marijana Koren, Razpotja

Kaj konzervira konzerva konzervativca?

Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.

Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.

riba3

Continue reading