Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Advertisements

Tedenski izbor

branje13

Like Haidt, Girard observes that ideology becomes a source of tribal identity, but at its most extreme it becomes increasingly dependent not on the principles that it espouses but on the psychological kinetics of its adversarial relationship to its rivals. Positive philosophy gives way to the need to feed on rivalry as a source of meaning. This is why extremist ideologies tend to be built upon fabulist views of a possible future: the more spectacular the vision, the more unreachable the goal, the more immersive the cause.

(…)

In the penultimate chapter of The Righteous Mind, Haidt shares with the reader the disorienting moment when he realized conservatism wasn’t so backward and parochial after all:

»As a lifelong liberal, I had assumed that conservatism = orthodoxy = religion = faith = rejection of science. It followed, therefore that as an atheist and a scientist, I was obligated to be a liberal. But Muller asserted that modern conservatism is really about creating the best possible society, the one that brings about the greatest happiness given local circumstances«

Why Secular Liberalism Isn’t Liberal – Forfare Davis, The University Bookman

Continue reading

Caporetto za vse totalitarizme

Jutri se v Gorici napoveduje pohod neofašistične skupine Casa Pound. Pod geslom “Nekateri Italijani se ne predajo” naj bi v večnarodno obmejno mestece prispelo več tisoč „patriotov“ iz Rima in drugih delov Italije ter praznovalo 100-letnico vstopa Italije v prvo svetovno vojno. Pod sloganom „Fašiste ven iz Gorice“ se je na drugi strani organizirala mreža nasprotnikov in napovedala protishod. Ta namerava združiti protestnike različnih političnih nazorov, iz obeh strani meje – iz stare in Nove Gorice. Pridružile pa naj bi se tudi okrepitve iz Ljubljane, Trsta in drugod.

Ravno, ker je namen mojega zapisa polemičen – ta polemičnost pa se dotika problemov širših razsežnosti – naj, v izogib vsakršnim nesporazumom, že na tem mestu jasno poudarim, da namero protishoda trdno podpiram. Namera italijanskih neofašistov je zavržena. Molk, deloma pa celo odobravanje s strani goriških lokalnih oblasti pa sta zastrašujoča.

Zakaj je namera Case Pound zavržena?

Continue reading

Tedenski izbor

lettura

 

Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na Univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, čigar mentor je “akademski profesor”, naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha? (…)

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Nevidni akvarij Alenke Bratušek – Žiga Turk, Časnik

***

Es gibt eine Menge Dinge, die eine angehende EU-Kommissarin können muss, um das grilling zu überstehen – jene Anhörung im Europa-Parlament, bei der Kandidatinnen und Kandidaten ihre Kompetenz für das hohe Amt beweisen sollen. Über glühende Kohlen laufen zu können, gehört normalerweise nicht dazu.

Doch genau diese Qualifikation bringt Violeta Bulc mit, soeben von der slowenischen Regierung als neue EU-Kommissarin nominiert. Sie soll Sloweniens ehemalige Regierungschefin Alenka Bratusek ersetzen, der das Europaparlament die Zustimmung verweigert hatte.

Die 50 Jahre alte Bulc ist nicht bloß Eigentümerin der Beratungsfirma “Vibacom”, sondern auch begeisterte Anhängerin von Esoterik und New Age. Auf ihrem Firmen-Blog erklärt sie, an die “Kraft von Netzwerken, das holistische Individuum und positive Energie” zu glauben.

Umstrittene EU-Kandidatin Bulc: Komissarin für positive Energie – Gregor Peter Schmitz, Der Spiegel

***

Temelje negativne kadrovske selekcije je slovenska politika postavila že na začetku samostojne Slovenije. Razkril jih je Ivan Oman, ko je javno rekel: “Ni važno, da je pismen, važno, da je naš!”

Slovensko politiko tudi danes poganja vodilo: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš.

Zato ostaja blokovska delitev na naše in vaše, zato v slovenski politiki ni mogoče uspeti sposobnim, ki bi smeli razmišljati s svojo glavo, zato predsedniki strank nimajo dostojnih naslednikov, imajo zgolj svoje kopije. A vsaka kopija je le še slabša od originala.

V slovenski politiki so lahko uspešni samo luzerji – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Kdaj in kako bo drugače? Takole smo zapisali v zborniku Evropska Slovenija:

»Z uveljavitvijo liberalne misli bo na prvo mesto spet stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Iz množice takih posameznikov bodo ob ustrezni, spodbudni družbeni klimi zrasle meritorne elite z znanjem, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Na drugi strani bodo ti isti posamezniki res uveljavili svojo svobodno gospodarsko pobudo in na njeni osnovi ustvarjali zasebni kapital.

Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast, kakor tudi za delovanje civilne družbe. Vse to se bo odražalo v močnih zasebnih, civilnodružbenih in državnih institucijah. Te bodo predstavljale prostor za uveljavljanje idej in bodo hkrati njihova valilnica. Večja kot bo možnost za uresničitev idej, večja bo spodbuda posameznikov za njihovo proizvodnjo. In to bo gonilo svobodomiselnega napredka.

Spoštovanje vsakega posameznika, njihova ekonomska okrepitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo odprli tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Kot taka, odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor, bo sama po sebi pritegnila tudi številne posameznike iz sveta, ki bodo s seboj prinesli nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.«

Tako se bodo postopoma vzpostavile predpostavke Slovenije kot normalne evropske države. Tedaj ne bomo več kulturni šok za druge, temveč bomo – sebi in drugim – v iskren, a skromen ponos.

Kulturni šok v Bruslju – Matej Avbelj, Ius Info

***

Orbán exerts fascination on international commentators because he is an Anakin Skywalker-like figure who walked from the light side (democratic, liberal, anti-communist) to the dark side (illiberal and pro-Russian). But this response suggests that Orbán’s story is unique, which is unfortunately not true. Orbán is not the only opportunist populist politician who lost his enthusiasm for western-type democracies. The Turkish president Erdogan for example – who began his career as a religious hardliner – surprised many at the beginning of his political career with his moderate, reformist line of governance. Erdogan established good relations with the US, the EU, and even Israel, and made steps to calm relations with Greece. But he gradually shifted away from this political line and became a populist, nationalist conservative leader, turning against western values and allies, who now wants Turkey to walk its own way instead of belonging to a western alliance. It is symbolic that Erdogan, formerly a good ally of Israel, has just returned the award he received from the Jewish World Congress a decade ago.

This should be a wake-up call for the west: the political attractiveness of the western model is eroding, and populist politicians who have made many efforts to gain the support of the west one or two decades ago are now abandoning the western path.

More Hungarys in Eastern Europe – Péter Krekó, Open Democracy 

***

The question of a double standard on equal rights has much to do with the left’s longstanding devotion to multiculturalism and cultural relativism: that we must respect the value systems of cultures different from our own, and that, since we are all morally compromised, we shouldn’t cast stones. As Azlan points out in his CNN interview, Saudi Arabia may be the most extreme Muslim country in the Middle East, and still it’s the United States’ closest Arab ally. Too often we have funded extremist regimes in the region at the expense of fostering democracy, creating an environment for radical Islam to thrive.

But this doesn’t negate the argument that there is a double standard. Even if we admit complicity in the rise of militant Islam, we have every right to condemn the values of Islamic fundamentalists. Fears of cultural imperiousness cannot allow us to ignore or, worse, justify beliefs and behavior in other cultures that we would never accept here at home.

Yes, Bill Maher Is Boorsih. But We Shouldn’t Be Afraid to Criticize Islam – Eric Sasson, The New Republic

***

Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje. S tem pa se SMC dokončno odmika od predstave o domnevno sredinski stranki, drugačni od predhodnic, ki so jo z njo povezovali nekateri komentatorji po volitvah.  S svojo ljubljansko kapitulacijo so Cerarjevi dokazali, da so povsem običajni nasledniki LDS in Pozitivne Slovenije,  stranka brez lastne volje v službi svojega bloka.

Majhen obliž na veliki rani – Aleš Maver, Časnik

***

Several of the traits that Dawkins displays in his campaign against religion are on show here. There is his equation of superiority with cleverness: the visiting aliens are more advanced creatures than humans because they are smarter and know more than humans do. The theory of evolution by natural selection is treated not as a fallible theorythe best account we have so far of how life emerged and developedbut as an unalterable truth, which has been revealed to a single individual of transcendent genius. There cannot be much doubt that Dawkins sees himself as a Darwin-like figure, propagating the revelation that came to the Victorian naturalist.

Among these traits, it is Dawkins’s identification with Darwin that is most incongruous. No two minds could be less alike than those of the great nineteenth-century scientist and the latter-day evangelist for atheism. Hesitant, doubtful, and often painfully perplexed, Darwin understood science as an empirical investigation in which truth is never self-evident and theories are always provisional. If science, for Darwin, was a method of inquiry that enabled him to edge tentatively and humbly toward the truth, for Dawkins, science is an unquestioned view of the world.

The Closed Mind of Richard Dawkins – John Gray, The New Republic

***

Novi nadškof ima tako vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.

To bo verjetno eden od temeljnih preizkusnih kamnov novega vodenja – na eni strani graditi na vsem dobrem in v spoštovanju in pravilnem vrednotenju prispevka vsakega doslej odgovornega posameznika, po drugem pa odločnost za spremembe ter imenovanje, priznanje in odpravo nepravilnosti, napak ali celo zlorab.

Ta distanca in neodvisnost mu bosta lahko pomagali pri uvajanju potrebnih sprememb, če bo želel in če se bo na to prednost seveda tudi naslonil.

Prvi vtisi o novem ljubljanskem nadškofu – Štefan Kržišnik, Iskreni.net

***

Caring for your corner, making the world a better place, one square foot at a time: this is localism, and conservatism, at root. Supporting the foundations, heritage, and traditions that one has inherited. Using one’s talents and gifts to build a better street, a better neighborhood, a better town or city.

Why Cities Need Localists – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

An atemporal victory of masculinity over the principle of femininity is no victory. A life without history, without children, without season, without going back, without produce besides money, without a fixed vision of “the other side of the river,” just the daily, masturbatory existence of constant acquisition and forward-plowing line without end — this over-masculization is as much a source of impotence, rage and violence as it is of millionaires, and could as easily end in prolonged video-gaming as becoming a CEO. Women, by the very mystery of their form, embody a conception of time that teaches men to rise to the fullness of their humanity — to resist the temptation to violence which is a foremost perversion of masculinity.

It is far more difficult to speak of what the masculinity offers to femininity, for while I daily receive an education from the latter, marvel at the fact, and can attest to its reality — women are awfully quiet about whether men are doing them any good. But if I were to venture a guess, I would say that the masculine form is an education in teleology — in achieving an end. It is written in the very muscular structure of the male form — to accomplish the task, to complete the mission, to do and do well, to use strength.

Masculine and Feminine Time – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Razsežnost vojne je pomenila, da je kruto realnost jarkov na svoji koži izkusil marsikateri slikar, pesnik in pisatelj. Med slovenskimi ustvarjalci je bil v takih kritikah šaljivo oster prav Hinko Smrekar, ki je v svojih podobah in zapisih obsojal vojno, opozarjal na njen nesmisel in razgalil brutalnost avtoritarnega vojaškega sistema. S svojim begom v zaigrano blaznost pa postal “simbol usode malega človeka v spopadu z represivnim militarizmom”. Žal je v drugem velikem svetovnem spopadu sam postal del tragike in nesmisla, na katerega je opozarjal. Na prvi oktobrski dan leta 1942 so ga po brutalnem zaslišanju v Gramozni jami ustrelili fašisti. Če je pogreb minil brez prisotnosti znancev, pa je bil drugi dan Smrekarjev grob ves pokrit s cvetjem.

Zaigrana blaznost Hinka Smrekarja – Maja Kač, MMC RTVSLO

***

Starejši občani so, kot je znano, pogosto tarča raznih vsiljivcev. Ker neprijetni pripetljaj, ki se je zgodil Mesečevim starim staršem tudi ni edini, v bodoče malce več pozornosti ne bo odveč.

Pozor starejši: vsiljivi novinarji revije Reporter na vratih! – Uroš Abram, Spletna Mladina

***

Državnega monopolista niso še nikoli prisilili v učinkovitost s tem, da so mu dali več denarja. Ukrotiš ga lahko le, če ga izpostaviš odprti konkurenci ali pa ga preprosto ukineš.

Konkurenca pri avtomobilskem zavarovanju deluje, prav tako deluje ločitev na obvezni in prostovoljni del zavarovanja (na primer kasko). Na podoben način bi lahko delovala tudi pri zdravstvenem zavarovanju in tudi deluje v številnih državah, po katerih se sicer radi zgledujemo, na primer v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem.

Če bi konkurenco dopustili, bi jo ZZZS najprej skušal onemogočiti, podobno, kot je Telekom nekoč onemogočal konkurenčne ponudnike storitev. Tako kot se agenciji za varstvo konkurence in za telekomunikacije dolgo nista hoteli spraviti nad Telekom, se verjetno tudi agencija za zavarovalni nadzor ne bi lahkega srca spravila nad ZZZS. Ko bi se, bi se moral ta končno prilagoditi. Morda bi kar sam predlagal spremembo upravljavske strukture, se trše pogajal z dobavitelji in z lastnimi močmi preganjal korupcijo.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Wealth inequality is generated not by intrinsic features of capitalism—the most important of which, in Taleb’s view, is that every participant is exposed to the losses that go hand in hand with risk—but from specific state and central-bank policies that reward leveraged speculation and enable financiers to play with no skin in the game. In Taleb’s trenchant phrase, financial inequalities are “one crash away from reallocation.”

This suggests that one way to address both wealth inequality and speculative excesses is to rewrite the rules so that participants must have skin in the game. Whether this is possible in an era of regulatory capture by the very financiers the rules aim to corral is an open question. Wallerstein’s school, like Piketty, also overlooks the transformative power of the factors Giovanni Arrighi—another disciple of Braudel and author of The Long Twentieth Century—identifies as the key drivers of capital accumulation: attracting entrepreneurs and mobile capital.

What could replace the current iteration of global state-capitalism? If we assemble these three potentially transformative dynamics—degrowth, the recoupling of risk and loss, and entrepreneurial mobile capital—we discern a new and potentially productive teleological arc to global capitalism, one that moves from a capitalism based on financial hyper-centralization and obsession with rising consumption to one focused on more efficient use of resources and capital via decentralization and localized innovation.

Is There Capitalism After Cronysm? – Charles Hugh Smith, The American Conservative

Tedenski izbor

 

According to a recent study conducted by Bond University in Australia, sharks are nine times as likely to attack and kill men than they are women. If sinister motivation is attributed for this disparity, as is done in the cases of sex and racial disparities, we can only conclude that sharks are sexist. Another sex disparity is despite the fact that men are 50 percent of the population and so are women, men are struck by lightning six times as often as women. I wonder what whoever is in charge of lightning has against men.

Another gross statistical disparity is despite the fact that Jews are less than 3 percent of the U.S. population and a mere 0.2 percent of the world’s population, between 1901 and 2010, Jews were 35 percent of American and 22 percent of the world’s Nobel Prize winners.

/…/

If America’s diversity worshippers see underrepresentation as “probative” of racial discrimination, what do they propose be done about overrepresentation? After all, overrepresentation and underrepresentation are simply different sides of injustice. If those in one race are overrepresented, it might mean they’re taking away what rightfully belongs to another race. For example, is it possible that Jews are doing things that sabotage the chances of a potential Indian, Alaska Native or Mexican Nobel Prize winner? What about the disgraceful lack of diversity in professional basketball and ice hockey? There’s not even geographical diversity in professional ice hockey; not a single player can boast of having been born and raised in Hawaii, Louisiana or Mississippi.

Do Statistical Disparities Mean Injustice? – Walter E. Williams, The New American

***

Political correctness thus results as a confusion of political word for political action—so saying the wrong words is doing the wrong action. If I say something that disagrees with your position or lifestyle, it may be taken as an actual assault on you, the person.

/…/

Virtues, however, cannot be gained by “identifying” with others psychologically—a virtue is the skill of an action performed repeatedly over time. As Aristotle said, since we are what we repeatedly do, character is a habit and not an attitude. To fight this decadent culture in the academy, pointing it out and criticizing it is not sufficient. As Roger Kimball notes, “those who want to retake the university must devote themselves [to] cultivating those virtues” of candidness and courage, “and perhaps even more to cultivating the virtue of patience, capitalizing wherever possible on whatever local opportunities present themselves” in exercising them (Tenured Radicals, xlvii).

Political Correctness and the University’s Pink Police State – Ryan Shinkel, Ethika Politika

***

We must give up on the hope of restoring the past in this culture. It’s not that some aspects of the past shouldn’t be reclaimed, but rather that doing so, at least at a society-wide level, is not feasible at this point in time. The more we act as if it were so, the greater our losses will be once we definitively lose an unwinnable battle. This “take back America” stuff is self-deluding nostalgia, and the more conservatives believe it, the worse off they will be.

Roger Scruton’s Big Question for the Right – Rod Dreher, The American Conservative

***

Ne razumem, zakaj so sicer inteligentni ljudje pripravljeni vedno znova ponavljati ene in iste neumnosti oziroma laži, ko gre denimo za razliko med zasebnim in državnim lastništvom podjetij? Jih ideologija povsem zaslepi? Ali gre morda za kako drugačno dojemanje tega, kaj je dobro, uspešno in za regijo pomembno podjetje?

Marcel Štefančič, jr. je danes v Studiu City izjavil:

“V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič.” (RTV 4D – Studio City, 22. sept. 2014)

Ampak že če preberete samo prve zadetke za geslo “Lek in Krka” v spletnem iskalniku, dobite povsem drugačno sliko.

***

Dr. Cerar, ko ste leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj je jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zakonov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: ‘Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.’« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa. Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča …

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr. Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).

Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Odprto pismo Miru Cerarju – Jože Dežman, Časnik

***

If Orwell stands as the model leftist who exposed the horrors his own side was willing to commit, Herzen stands as one who went along even though he knew better. More than a limousine liberal, he was a sapphire socialist. In spite of all his natural skepticism, he was willing to overcome it—heroically, he thought—rather than be seen agreeing with the wrong people.

That said, it is no less true that Herzen was aware of this very weakness. “I hate phrases to which we [radicals] have grown used, like Christians to the Creed. They appear moral and good on the surface but they bind thought.”

The Minister of Paradox – Gary Saul Morson, The New Criterion

***

Ali se je raznoterim činom vseh vrst italijanskih vojaških sil, ki so si tako strastno želele prihod svetega očeta na kostnico v Redipulji in si preko vojaškega ordinariata obdržale organizacijo dogodka tudi ob tihem nasprotovanju vernikov krajevne nadškofije, morda papeževo razmišljanje zdelo izzivalno?
Odgovora nimamo. Ostal pa nam je globok vtis, da je papež s svojimi besedami, pa tudi s samim potekom svojega sobotnega obiska, ko je pred osrednjo svečanostjo v Redipulji obiskal še avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer dejansko počivajo ‘naši predniki’ (kdo izmed naših se je vojskoval v italijanskih vrstah!), pospravil z vsako ceneno nacionalno-vojaško retoriko. “Vojna je norost”… “in zdaj je čas joka”. In pika. Najbrž se je papež Frančišek zaradi istih razlogov izognil tudi običajni toplini do vernikov, saj se ni podal mednje niti ob prihodu niti ob odhodu: to ni bila ne vojaška parada ne praznik, česar tudi marsikateri vernik resnici na ljubo ni dojel.

To ni bila ne vojaška parada ne praznik – Igor Gregori, Novi glas

***

Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje.

/…/

Zato je slovenska osnovna šola je podobna razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat predmetnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

Kriza blagostanja – Dušan Merc, Pogledi

***

Doesn’t “progressive” reflect the spirit of the Progressive Era a century ago, when the country benefited from the righteous efforts of muckrakers and others who fought big-city political bosses, attacked business monopolies and promoted Good Government?

The era was partly about that. But philosophically, the progressive movement at the turn of the 20th century had roots in German philosophy (Hegel and Nietzsche were big favorites) and German public administration (Woodrow Wilson’s open reverence for Bismarck was typical among progressives). To simplify, progressive intellectuals were passionate advocates of rule by disinterested experts led by a strong unifying leader. They were in favor of using the state to mold social institutions in the interests of the collective. They thought that individualism and the Constitution were both outmoded.

It is that core philosophy extolling the urge to mold society that still animates progressives today—a mind-set that produces the shutdown of debate and growing intolerance that we are witnessing in today’s America.

The Trouble Isn’t Liberals. It’s Progressives – Charles Murray, The Wall Street Journal

***

Predvsem pa se politika z etiko nima kaj ukvarjati. Naloga politike je, da poskrbi za pravno državo, ki bo pravočasno in pošteno kaznovala ljudi, ki prestopijo meje razumljivo napisanih in logičnih zakonov. Ko pa politiki začnejo govoriti, da morajo ljudje postati bolj etični, pa to pomeni, da želijo s svojimi instrumenti – ki so po definiciji instrumenti oblasti in prisile – spreminjati ljudi same.

Politik, ki si za cilj postavi spreminjati naravo ljudi, slej ko prej postane bodisi dalajlama bodisi stalinist.

Učna leta izumitelja Mirka – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Words you probably never thought you’d read in the Telegraph. Words which, as a Gladstonian Liberal, I never thought I’d write.

/…/

This sort of utterly amoral screw-everyone capitalism has become much more prevalent in the last 15 years. Our financial elite is now totally out of control. They learned nothing from the crisis, except that the rest of us were stupid enough to give them a second chance. And, now, having plucked all the “low hanging fruit,” they’re destroying the middle classes for profit.

Our current problems have their roots in the early 80s. While much of what Reagan and Thatcher did was necessary, the trouble is that they set a deregulatory train in motion which, over the last couple of decades has dismantled so much of the legal framework that protected us from greedy scuzzballs.

The middle classes went along with it. We were sick of the Left, tired of powerful unions and, besides, very few us could remember the inequality of the 1920s that gave rise to many of these regulations in the first place. Also, vain fools that we were, we identified upwards. We thought the elite had our interests at heart. The 0.1% must have found this pretty cute. They knew the truth. We weren’t their pals, we were just at the end of the line for the financial blood-letting.

Why aren’t the British middle classes staging a revolution? – Alex Proud, The Telegraph

***

I’d like to remind you of Alasdair MacIntyre’s definition of emotivism in After Virtue:

“What is the key to the social content of emotivism? It is the fact that emotivism entails the obliteration of any genuine distinction between manipulative and non-manipulative social relations. Consider the contrast between, for example, Kantian ethics and emotivism on this point. For Kant–and a parallel point could be made about many earlier moral philosophers–the difference between a human relationship uninformed by morality and one so informed is precisely the difference between one in which each person treat the other primarily as a means to his or her ends and one in which one treats each other as an end.”

Walsh almost exclusively uses others as means to his own end of scoring points in the culture wars (and boosting internet traffic). This is why his writing is so banal. It does not challenge anyone to drop their defenses.

In the end Walsh becomes like his enemies, because in his rivalries he plays a zero-sum cultural warrior game of ‘either me or the other’ (I just clicked on a link to an interview with him some random site and the popup ad predictably read “fight the liberal media”). Perhaps the only heuristic value of Walsh’s writing lies in the way that it suggests an overlap between MacIntyre‘s discussion of emotivism and Girard‘s discussion of mimetic rivalry.

On Not Fighting Matt Walsh’s Cultural Warrior Contagion – Artur Rosman, Cosmos in the Lost

***

Za konec pa še naravnost genialni zapis Carla Truemana v First Things, ki ga zaradi kratkosti objavljamo kar v celoti:

Britain’s Daily Telegraph reports that anti-incest laws in Germany could be struck down on the grounds that they constitute an unacceptable intrusion into the right to sexual self-determination. The narrow context is the case of a brother and sister who have lived together for years and have four children. The wider context is the very meager basis upon which laws relating to sexual ethics are now built.

In a world where consent provides the only de facto limit to acceptable sexual ethics, this legal move has a certain obvious legal and cultural logic. If the brother and sister are in love, why should they not live together in a sexual partnership? Even the pragmatic argument from the risk of congenital defects in children is irrelevant: birth control and abortion are the obvious answers which this present age would give.

In fact, it is not so much the legitimation of incest in itself as it is the collapse of the boundaries of sexual taboos given our current ethical logic which makes the case significant. The question of consent is itself surely a complex one when it comes to sexual morality and even this might soon be faced with a serious challenge. Take, for example, bestiality (or, to use the more anodyne modern term, zoophilia). I regularly eat cows, pigs, sheep and chickens whose consent to be part of my diet is (I assume) rarely if ever sought before they arrive on my dinner plate. The law as it stands clearly does not recognize the need for a cow to give permission before it is slaughtered and turned into a hamburger. One assumes that it would not require its consent for a less drastic fate.

A thought thus comes to mind if any notion of sexual ethics is not to vanish in its entirety: Either consent is not a sufficient basis for a sexual ethic, or eating meat needs to be outlawed as soon as possible.

Avgust Jenko – Kladivar Jugoslavije

                      

Te dni poteka sto let od Cerske bitke, v kateri je vojska Kraljevine Srbije izvojevala veliko zmago nad številčnejšimi in neprimerno bolje opremljenimi avstro-ogrskimi četami, ki so bile po porazu prisiljene k umiku s srbskega ozemlja. S prvo veliko zmago antante v Veliki vojni je bil odbit prvi vdor centralnih sil v Srbijo.

V noči iz 16. na 17. avgust je na pobočjih Cera v boju z 28. polkom iz Prage padel tudi slovenski prostovoljec Avgust Jenko (1894-1914), eden glavnih snovalcev narodno-revolucionarnega mladinskega gibanja Preporod. Svoje mlado življenje je položil na oltar jugoslovanske ideje, ki je tedaj prevevala srca in vlivala upanja številnim mladim slovenskim domoljubom.

V počastitev njegovega spomina objavljamo besede, ki sta jih ob dvajseti obletnici Cerske bitke in odkritju spominske plošče na Jenkovi rojstni hiši na Gosposvetski cesti v Ljubljani izrekla njegova preporodovska tovariša Rajko Paulin in Vladislav Fabjančič – Jenkov cerski soborec. Spomin na Avgusta Jenka pa naj bo tudi opomin na mnoge druge mlade narodnjake – idealiste, ki so mu sledili skozi štiri leta Velike vojne kot tudi v kasnejših spopadih slovenske zgodovine, se za podobne ideale borili pod različnimi zastavami in gesli ter se pri tem vse prepogosto gledali preko puškinih cevi.

“Padel je mladi vitez iz vojske Kralja Matjaža. Odšel je v zarje Vidove junak med junaki. Dva tisoč jih spi pod Cerom… Njegov duh je zmagal ko so poletele jugoslovanske dobrovoljske legije po njegovi poti – v svobodo !

Vstopil je v ono dolgo vrsto narodnih mučenikov – od Matije Gubca do septembrskih žrtev, do revolucionarnih ‘Preporodovcev’ in junakov ogabnih avstrijskih veleizdajniških procesov, do Endlicherja, do groba Janžeta Novaka, do jetnikov Ljubljanskega gradu z Ivanom Cankarjem in drugimi, do žrtev Judenburga, do v trpljenju preizkušenih dobrovoljcev Albanije, Dobrudže in Soluna, do koroških junakov Maistra, Malgaja, Puncerja, do nesvobodnih primorskih rojakov Gortana in drugih, ki so jih še po vojni streljali v hrbet… Ena sama velika družina, ki je do dna izkusila, kako težko in nehvaležno je resnično delo za narod, kako težko je prostovoljno vzeti na ramo križ – t o d a  k a- k o  l e p  i n  v z v i š e n  j e  c i l j ! Vse sta gnali neomajna ljubezen in vera v naš trpeči milijon.

Narod bo še in še potreboval junake, kakršen je bil naš Avgust Jenko.  M l a d i n a  n a j  m u  j i h   d á,  ker mu jih le       o n a  more dati. Od srca do srca naj gre čista misel nanj – iz nje naj se rodi zdrav up v našo  b o l j š o  bodočnost!

S l a v a  s p o m i n u  n e s m r t n e g a  A v g u s t a  J e n k a !  S l a v a  n j e m u  –  p r v e m u  P r e p o r o d o v c u,  p r a v e m u  j u g o s l o v a n s k e m u  d o b r o v o l j c u  b e s e d e,  p e r e s a  i n  –  d e j a n j a !“

***

„Naš Jenko spi svoj zadnji sen nekje na hribu Ceru blizu vasi Tekeriša tam nad Šabcem. Nima svojega groba; kje je njegova jama, kdo ve; morda v skupni grobnici vojakov, padlih v strašnem klanju na Ceru, morda leže njegove kosti kje samotno pod žitnim poljem ali v družbi z avstrijskim vojakom, ki sta si drug drugemu zadala smrtne rane ? Kdo ve ?“

(Vir: Dobrovoljci kladivarji Jugoslavije 1912 – 1918, ur. E. Turk, J. Jeras, R. Paulin, samozaložba “Sreskih  organizacij Saveza ratnih dobrovoljaca Kraljevine Jugoslavije” v Ljubljani in Mariboru, Ljubljana, 1936.)

Tedenski izbor

ostrich-newspaper

Dejstvo, da je osemdeset strokovnjakov pol leta pisalo program, ki je skorajda na ravni retardiranosti, pa priča o tem, da ga obdaja ekipa, ki je popolnoma nekredibilna in niti v sanjah ni sposobna odigrati zahtevnejše partije z rentniki.

Če k temu dodamo, da bo Cerar na volitvah odnesel tako silno zmago, da se bodo njegovi kadri zavlekli v vse pore družbe in tam postali ključni izvrševalci, da je bila s Štefancem pred nekaj meseci osvojena še zadnja nadzorna institucija, ki je tako postala mrtvoudna, in da bo medijski filter tesen kot še nikoli, potem je jasno, da je sezona lova na rente odprta in da lahko pričakujemo dokončni potop te institucionalno degenerirane družbe. Ampak v tem ni nič hudega, to je volja ljudstva.

Medtem bo na drugi strani političnega spektra, SDS-u uspelo dokazati, da so SLS in NSi leglo odurnih udbovcev, murgelskih agentov, političnih prevarantov in komunističnih likvidatorjev.

Kdo bo v imenu Saibabe Cerarja plenil po državi? – Kizo, Portal Plus

***

Če je torej vaš svetovni nazor res klasično liberalen, potem je vaša vloga v tem svetu lahko samo obstranskega pomena. In če niste ravno preveč nagnjeni k samomorilskemu obnašanju, potem pozabite na velike zgodbe, ki bi vas iz libertarca spremenile v oportunističnega socialnega inženirja. Dojemite že enkrat Rothbarda in Nozicka (tudi če se izključujeta) in temu primerno zavzemite svoj prostor v družbi. Povedano drugače, čistosti misli ne morete ohraniti s statistiko o tem, koliko ljudi ste z jehovskim pogledom in na kratki rok prepričali z vašo zgodbo. In če vas to spoznanje pahne v depresijo, potem se sprijaznite, da ste v resnici zakrinkani totalitarec, ne pa klasični liberalec.

Zakaj morate zavrniti idejo klasičnega liberalizma? – Rado Pezdir, Pogledi

***

Zato je korak N.Si naproti v Sloveniji praktično nezastopanemu liberalizmu pogumen. Neizogibno namreč ustvarja trenja med strujami v stranki sami in pretrese v njihovem volilnem telesu. Če bodo želeli širiti svojo bazo prek do zdaj večinoma starejše demografije in ruralnega okolja, imajo pred seboj verjetno še precej izzivov. Za začetek bi jim svetoval, da posvojijo misel Thomasa Jeffersona, ki je – sicer precej veren mož – v razmisleku o toleranci do ljudi, ki mislijo in živijo drugače kot bi on, zapisal: »Če me ne boli in me ne udari po žepu, zakaj bi bilo to meni mar.« In spomnijo naj se nanjo, ko bo prišla znova naokoli kakšna debata o pravicah istospolno usmerjenih ali o marihuani …

Nehajte deliti, česar ni in kar ni vaše – Rok Novak, Finance

***

The ethical conservative believes, with Samuel Johnson, in knowledge of the commonsense kind derived from experience, including the historical experience of humanity, which Edmund Burke called “the general bank and capital of nations and of ages.” This kind of conservative sees the usefulness of humble, honest, informed reason, but he honestly concedes, with Socrates, that there is much he does not and cannot know, limited as he is by his particular experience and imperfect reason. He holds much of what he knows tentatively, admitting that he cannot prove conclusively much of what nevertheless seems certainly so. He accepts this uncertainty as an inescapable aspect of human existence and is deeply skeptical of attempts to construct elaborate systems of abstract knowledge or ambitious schemes for restructuring society, confessing with Russell Kirk that “[t]he cardinal principle of conservative thought is the conviction that new systems and structures incline dangerously toward presumption.”

What Is ‘Ethical Conservativism’? – Brian Patrick Mitchell, The American Conservative

***

The people who wrote the Constitution of the United States understood what dangers there are to the freedom of the people — and that freedom can be quietly eroded by degrees, rather than taken all at once. Too many people today seem oblivious to such dangers. So what if the government used the muscle of the Internal Revenue Service to keep groups opposed to the Obama administration tied up in red tape or litigation in an election year? Enough games like that can make our elections meaningless.

America’s Birthday – Thomas Sowell, Frontpage Magazine  

***

Latin American political movements will continue to misuse religious doctrine and abuse sacred imagery to make their policies resonate with a Christian audience wary of the Church’s history of supporting authoritarian governments against Communist movements. In this context, Pope Francis’s rhetoric is an important first step in helping to reclaim Christ from the revolutionaries.

How Hugo Chávez Became the New Christ – Lisa Carrol-Davis, First Things

***

Če naj bo domoljubje sestavni del našega načrta za prihodnosti, potem naj bo to najprej ljubezen do slovenske kulture in jezika. Ne moreš biti domoljub, če sovražiš človeka, ki živi v tvoji bližini samo zato, ker ni v isti stranki, ne hodi v isto cerkev, ne deli istih življenjskih prepričanj. Domoljub pomeni, da ljubiš svojo zemljo, da jo obdeluješ, ne mečeš odpadkov nanjo, je ne uničuješ na kakršen koli drugačen način. Biti domoljub avtomatično ne pomeni, da si desno usmerjen, domoljub tudi ni vsakdo, čigar bele in rdeče krvničke so v dveh zadnjih generacijah potrjeno slovenske – kaj pa mi vemo, kaj so počele naše babice?

Kdo je pravi Slovenec? – Natalija Gorščak, RTV Slovenija

***

Italijani danes zavračajo fašizem, katerega so sami zamesili in izvozili po celem svetu. Fašizem, ki se je zarodil iz nacionalistične retorike in nasilja prve svetovne vojne. Zavračati fašizem in obenem podpirati nacionalistične mite, tudi s posrednim in prikritim čaščenjem, ki so odločilno botrovali njegovemu nastanku, je primerljivo obsojanju strupenih sadežev drevesa ob njegovem istočasnem zalivanju. Upamo, da bosta predsednika o vsem tem pomislila, ko bosta izražala čast italijanskim »mučenikom« v Svetišču pri Rodopolju, ki so napadali in morili njihove prednike, osvajali njihova ozemlja, ter jih »poveličevali« s krvjo ubogih vojakov, primoranih v smrt ali pred strelski vod.

Izjava ob dogodku v Rodopolju – Časnik

***

Pluralism, education, open markets: these were once Arab values and they could be so again. Today, as Sunnis and Shias tear out each others’ throats in Iraq and Syria and a former general settles onto his new throne in Egypt, they are tragically distant prospects. But for a people for whom so much has gone so wrong, such values still make up a vision of a better future.

The tragedy of the Arabs – The Economist

Viribus unitis

90 JAHRESTAG ATTENTAT VON SARAJEWO: GEMAELDE FRANZ FERDINAND

Vsa Avstro-Ogrska je potopljena v veliko žalost radi strašnega dogodka, ki se je zvršil dopoldne v Sarajevu, stolnem mestu bosensko-hercegovskem. Cesarski princ prestolonaslednik nadvojvoda Franc Ferdinand, glavna opora starega cesarja Franca Jožefa in upanje vse avstrijske monarhije, je bil s soprogo Zofijo vojvodinjo Hohenberg vred v Sarajevu na ulici zavratno umorjen.

Veselega srca je šel Franc Ferdinand nadzorovat v Bosno vojaške vaje. Ko pa je izpolnil svojo dolžnost in nehal poveljevati, ko je hotel pri poklonstvu v Sarajevu naznaniti, kako toplo mu bije srce za enotni slovanski narod, pa sproži zverinski mladenič nanj revolver in njemu in njegovi blagi soprogi neusmiljeno prestriže nit življenja.

Žalujeta danes vsa Avstrija in Svetoštefanska krona v spominu na svetlega njunega prestolonaslednika in vsa njuna ljudstva se ob tej hudi uri, še bolj nego včeraj, goreče zaklinjajo, da ob prestolu stoje in hočejo stati v bodoče, držeč se z zvestim in neomajnim srcem gesla cesarskega – Viribus unitis!