Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Advertisements

Nasvidenje, mister Mussomeli!

V teh dneh je ameriški diplomat Joseph Mussomeli zapustil službovanje kot veleposlanik Združenih držav Amerike v Ljubljani in odšel nazaj v svojo deželo v zasluženo penzijo. Mediji in javna grla (ter seveda tudi domorodsko ljudstvo) imajo o Mussomeliju zelo deljena mnenja. Če bi na hitro pregledali le tista, ki se nočejo vrednostno opredeliti do njegove 4-letne pojavnosti v Sloveniji, bi največkrat zasledili pridevnik kontroverzni. Vendar, kaj je tisto, kar je bilo za nas tako kontroverznega pri njem?

Le hiter pregled njegovega udejstvovanja nam pokaže, da je Mussomeli nedvomno bil zelo izkušen diplomat, države v katerih je služboval pa so zelo oddaljene od slovenske realnosti. Egipt, Filipini, Šrilanka, Bahrajn in Kambodža. Tik preden je prišel v našo skupnost, pa je služboval kot Veleposlanik ZDA v Kabulu. Slovenija seveda spada med tiste države, ki so strateško povsem nepomembne, zato je seveda dobra destinacija za zaslužne diplomate, ki se morajo malo odpočiti ali pa jim manjka kakšno leto do penziona. In tako je tudi Mussomeli, ko je zapustil Afganistan, prišel k nam na počitek za nekaj let. Še sam je izjavil, da so mu v Washingtonu dejali, da je »Slovenija urejena družba brez težav«. Nič lepšega, noge po kavbojsko na mizo, vsake toliko pa se prikažeš na kakšnem visokem srečanju. Vendar ne. Mussomeli je prejšnjo izjavo dopolnil: »Seveda se ne bi mogli bolj zmotiti.«

Continue reading

Tedenski izbor

calvarlist

 

Moraliziranje ima tako na moralizirajočega posameznika nasprotne učinke od pričakovanih. Je kontraproduktivno. Bolj, kot si pripovedujem, kako moralen in integriteten da sem, bolj se bom v to zaciklano prepričal, manj bom tako ravnal. In, ko mi bo okolica nastavila, kot se spodobi, ogledalo, ga bom razbil, ker mi ne bo všeč podoba v njem. Pa čeprav, kot je najbrž vsem jasno, ni in ne more biti krivo ogledalo, ampak le tisti, ki se v njem ogleduje.

Še slabše pa se nam godi, ko moraliziranje z nivoja posameznika potegnemo na raven javnega diskurza in ga celo spremenimo v njegovo paradigmo kot merilo javnega ravnanja. To lahko sproži dve, po svoje znova paradoksalni, reakciji: popolno relativizacijo standardov ravnanja in zavestno, sistematično zavračanje kakršnekoli odgovornosti za svoja javna ravnanja.

Konec moraliziranja – Matej Avbelj, Ius Info

***

In tako se je še enkrat izkazalo, da je poglavitni smisel Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje ta, da nudi delovna mesta uradnikom, ki so tam zaposleni. Včasih se vprašam, zakaj skoraj nobeno svetovanje, ukrep, mehanizem, spodbuda ali delavnica ne služi svojemu dejanskemu namenu, marveč samo kot krmilo za občutek, da nekje neka vladna služba nekaj počenja. Pogosto se vprašam, kaj bi veljalo storiti, da bi bilo drugače. Odgovore še čakam.

Kraj, kjer se končajo sanje – Katja Perat, Delo

 ***

In our day, prejudice against gays is just a very faint shadow of what it once was. But the abolition of prejudice against gays does not necessarily mean that same-sex marriage is inevitable or optimal. There are other avenues available, none of which demands immediate, sweeping, transformational legislation or court judgements.

We are in the middle of a fierce battle that is no longer about rights. It is about a single word, “marriage.”

Two men or two women together is, in truth, nothing like a man and a woman creating a life and a family together. Same-sex relationships are certainly very legitimate, rewarding pursuits, leading to happiness for many, but they are wholly different in experience and nature.

Gay and lesbian activists, and more importantly, the progressives urging them on, seek to redefine marriage in order to achieve an ideological agenda that ultimately seeks to undefine families as nothing more than one of an array of equally desirable “social units,” and thus open the door to the increase of government’s role in our lives.

I’m Gay and I Oppose Same-Sex Marriage – Doug Mainwaring, Public Discourse

***

In recent years, progressive politics has been known for its pursuit of social change in the moral realm, with LGBTQ causes at the forefront of its crusade. But the poor have been left behind. In ironic fact, progressives have given up equality for the sake of also giving up virtue.

With old-fashioned virtue, there might be a chance at equality. But “progress” has been determined to consist in the final dismantling of all moral structures that once lent backbone to the demands of the virtuous poor. Without meaningful work, there can be no working class. Another way of saying this is that without the kind of work that imparts a working-class identity, the working class can have no class-consciousness.

People need work. The poor—and all of us—are made virtuous in part by the need to labor; to struggle, not with one another in the sense of “class struggle,” but with our bodies and within our souls; to practice the virtues of diligence and self-denial; to have something to show for ourselves. If the “virtuous poor” are virtuous, it is because work has made them so. Take away work, and you take away humanity. That goes for the elite, too.

Are We Proving Marx Right? – The Hipster Conservative

***

The current trends in America, Wall Street getting richer, everyone else getting poorer, politicians of both parties feeding brazenly at Wall Street’s trough, the party of the Left in full blown attack gear not on inequality, which it has done nothing to address, but picking at and rubbing raw the scabs of identity politics—this can’t keep going on indefinitely without something really bad happening.

Abandoned by the Left – Scott McConnell, The American Conservative

***

Increasingly the divides in American life are not between those who defend equality of opportunity versus those who demand equality of result, as Nisbet argued. Rather they are between whether freedom and voluntary association on a more local level can win out over coercion and bureaucracy at an ever more distant national level. Kunkel’s desire for sustainable production by worker-owned businesses and grassroots democratic decision-making seems to envision a new kind of politics, more local and left-libertarian in nature, that transcends easy categorization. And if there is a genuine mood rising among Americans, particularly the young, toward a return to smallness and democratic self-control throughout American society, then the argument now should revolve around means.

What’s Left After Marx – Matthew Hartwood, The American Conservative

 ***

Conservatives should embrace him /Foucault/ and his work. From a conservative perspective, the great thing about Foucault’s writing is that it is more plastic than Marx, and far less economically subversive. Academics rooted in Foucauldian thought are far more compatible with neoliberalism than the old Marxist academics.

In some ways, Zamora’s book is an effort by some on the left to try to “discipline” Foucault’s flirtation with the right. It will be interesting to see the academic left’s response to the book. But Zamora also reveals why free-marketeers might want to give Foucault another read and not just dismiss him with the “post-modern” epithet.

Why Michel Foucault is the libertarian’s best friend – Daniel W. Dresner, The Washington Post

***

Given Chesterton and Burke, there exists a liberalism consistent with right reason and revelation. Extension of economic and political liberalism into all-encompassing worldviews would be an American heresy. But one can take them to be prudent means—of negative liberty for the sake of trade and civic liberties under the rule of law—when rightly ordered toward proper ends known by natural reason and revelation. As Chesterton writes in What I Saw in America: “The unconscious democracy of America is a very fine thing. It is a true and deep and instinctive assumption of the equality of citizens, which even voting and elections have not destroyed.”

Different Kinds of Liberalism – Ryan Schinkel, Ethika Politika

***

Havlu je Srednja Evropa je omogočala vizijo neke drugačne, demokratične Češke (oziroma Češkoslovaške). Njegova osebnost je bila zato tudi za druge srednjeevropske države monumentalnega pomena. Na prvi pogled se morda res zdi, da je ideja o Srednji Evropi nek romantičen in nostalgičen pojem, ki se navzven lepo sliši, znotraj pa je votel. Ali kot piše Jančar: »Kaj nas resnično druži v srednjeevropskem prostoru, je precej nedorečeno. Zdaj se naenkrat kaže, da nas je bolj združeval odpor do njegove razdeljenosti kot pa sorodna kulturna vprašanja.« Svobodna demokratična družba, pluralizem, spoštovanje temeljnih človekovih pravic, odprtost in prevzemanje odgovornosti pa vendarle ostajajo nekatere skupne vrednote srednjeevropskega prostora, ki povezujejo, če že ne vladajoče strukture, pa predvsem ljudi, ki živijo na tem prostoru. To pa so prav vrednote, ki jih pooseblja Havlovo življenje.

Srednja Evropa Václava Havla – Jernej Letnar Černič, Razpotja

***

Ne glede na dejanske in objektivno ugotovljive razloge za kršitve in napake, ki so se zgodile v sodni kalvariji, znani kot afera Patria, se bo za dobršen del prebivalstva ta zgodba kazala kot zadnja etapa te izključevalne prakse.
Posledice bodo vsaj dvojne.

Prvič, Janševi podporniki bodo za kršitve človekovih pravic v zadevi Patria klicali na odgovornost ne le dejanskih in objektivnih krivcev, temveč celotni slovenski mainstream; to se pravi vse tiste, ki ne spadajo v njihov krog.

Drugič: če živiš v okolju, kjer ti še pri najbolj očitnih in eklatantnih kršitvah tvojih osnovnih pravic na pomoč priskočijo skoraj izključno le podporniki in kjer se politična kritika takoj pretvori v podporo politični izločitvi, potem je logično, da lahko računaš le na podpornike. In če lahko računaš le na podpornike in če od tistih, ki ne spadajo mednje, ne moreš pričakovati niti osnovne državljanske in človeške empatije, potem je logično, da postane lojalnost glavni, celo edini kriterij selekcije.

Družba, ki se začne organizirati po teh principih – ki so, povejmo jasno, principi klanovstva –, se začenja nevarno oddaljevati od razmer demokratičnega sobivanja.

Kako je Janez Janša postal državni sovražnik številka ena – Luka Lisjak Gabrijelčič, Planet Siol.net

***

As these examples of democratic regression into various forms of ‘illiberal democracy’ in Central and Eastern Europe show, democratic consolidation is still far from complete. The most disturbing detail is the vulnerability of ‘consolidated democracies’ such as Hungary or Slovenia to ‘democratic regression’, which reminds us that democracies are inherently unable of being ‘definitely established’. While significant progress in the development of ‘electoral democracy’ in the region has been achieved, ‘liberal democracy’ still remains fragile and weak. Moreover, the legal institutions of liberal democracy in Central and Eastern European countries significantly differ from those of their Western European counterparts. Behind a façade of harmonised legal rules transposed from various EU legal sources, several cracks have begun to appear, exposing the fragility of constitutional democracy in these countries.

As a consequence, Central and Eastern European countries are once again displaying certain features of “lands in between” which call attention to their constantly precarious and indeterminate location on the political map of Europe. Zwischen-Europa, as some interwar German writers called it, lies in the territory between the West and the Russian East and is said to have been the “unfinished part of Europe” for most of the 20th century. Its political and legal institutions were similarly “caught” in between the democratic West and the authoritarian East.

Academics should be careful not to exaggerate the progress made by Central and Eastern Europe since the fall of the Berlin Wall – Ivan T. Berend, Bojan Bugarič, LSE Blog

***

Skeptics have been planning the EU’s funeral for decades, but time and again, the union has refused to die. During the EU’s latest and most profound crisis, national governments once more chose to reaffirm and deepen their commitments. This rapid growth of EU power, however, has given rise to a number of misguided and counterproductive policies that have undercut public support and left the EU in a deep malaise. European citizens today largely ignore the EU’s many achievements or take them for granted, instead equating the organization with economic pain and feckless leadership. The union endures, but it has lost its mojo.

The EU has worn out its default strategy of muddling through crises. Lurching from one calamity to the next has damaged the credibility of Brussels and national governments alike. It is time for a bold and far-reaching agenda. To see a Europe truly reborn and fit for the twenty-first century, EU leaders must reassert with confidence—on the economy, on security, and on democracy—that Europe is stronger when it stands united.

Europe Reborn. How to Save the European Union from Irrelevance – Matthias Matthijs & R. Daniel Kelemen, Foreign Affairs

***

Narodno identiteto bomo zgubili zaradi ležernosti, neaktivnosti, ne-ljubezni do domovine, ne pa zato, ker bi v stiski priskočili na pomoč ljudem, ki nas potrebujejo. Najlažje je ljubiti svoje. A Kristus nas poziva, da ljubimo tujce. »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25, 35).

Če že ne moremo začeti ljubiti, ker smo to najčistejše čustvo umazali in pocukrali, se sklicujmo vsaj na pravičnost in mir.

Tujec sem bil in me niste sprejeli – Irena Vadnjal, Časnik

***

During the Korean War, alarmed by the shocking rapidity of American POWs’ breakdowns and indoctrination by their communist captors, the CIA began investing in mind-control research. In 1953, the CIA established the MK-ULTRA program, whose earliest phase involved hypnosis, electroshock and hallucinogenic drugs. The program evolved into experiments in psychological torture that adapted elements of Soviet and Chinese models, including longtime standing, protracted isolation, sleep deprivation and humiliation. Those lessons soon became an applied “science” in the Cold War.

During the Vietnam War, the CIA developed the Phoenix program, which combined psychological torture with brutal interrogations, human experimentation and extrajudicial executions. In 1963, the CIA produced a manual titled “Kubark Counterintelligence Interrogation” to guide agents in the art of extracting information from “resistant” sources by combining techniques to produce “debility, disorientation and dread.” Like the communists, the CIA largely eschewed tactics that violently target the body in favor of those that target the mind by systematically attacking all human senses in order to produce the desired state of compliance.

(…)

(B)ecause the concept of torture has been so muddled and disputed, I suggest that accountability would be more publicly palatable if we reframed the CIA’s program as one of human experimentation. If we did so, it would be more difficult to laud or excuse perpetrators as “patriots” who “acted in good faith.” Although torture has become a Rorschach test among political elites playing to public opinion on the Sunday morning talk shows, human experimentation has no such community of advocates and apologists.

The CIA Didn’t Just Torture, It Experimented on Human Beings – Lisa Hajjar, The Nation

Traktat o fenomenologiji hipohondrične epistemologije

 (Esej je bil prvič objavljen pomladi 2012 v 7. številki , posvečeni temi “zdravje”. Z njim sem hotel predvsem v javno razpravo uvesti pojem “družbene hipohondrije”. Skoraj tri leta kasneje ugotavljam, da bi bil ta pojem še bolj koristen kot tedaj.)

Continue reading

Temna stran Walterja Whita

walter white

Nobena skrivnost ni, da se je televizija oziroma, natančneje, televizijska serija v zadnjih letih dokončno uveljavila kot vrhunski žanr umetniškega ustvarjanja. Če je v preteklosti bila predvsem sinonim za »žajfnice«, kot sta denimo Dallas ali Dinastija, predstavljajo danes prav nekatere televizijske serije vrhunske umetniške izdelke, ki se lahko mirno postavijo ob bok najboljšim filmom. Prednosti serije proti filmu so očitne: serije lahko raziskuje ideje oz. karakterni razvoj na način, kot jih dvourni film preprosto ne more. Zato tudi ni čudno, da se čedalje več nadarjenih ustvarjalcev ukvarja s serijo, ki je presegla zgolj zabavno vlogo.

Rezultat tega so serije na vrhunskem produkcijskem nivoju, kot so The Sopranos,Breaking Bad, Deadwood, The Wire, Game of Thrones in mnoge druge. Zanimivo vprašanje, ki se ob tem postavlja, je idejna usmerjenost priznanih novejših serij; pri tem seveda umetniškega izdelka nočemo zreducirati na neko banalno »sporočilo«, temveč pogledati samo tematiko, predvsem pa način njene obravnave. Kot konservativce nas seveda zanima predvsem to, ali lahko katero od teh serij gledamo konservativno. Za izredno popularno Martinovo Igro prestolov lahko tako npr. takoj rečemo, da tega nikakor ne moremo trditi. HBO-jev izdelek je namreč produkcijsko na najvišjem nivoju, a v svojem bistvu prazen. Podaja nam podobo skrajno krutega sveta, kjer zaman iščemo najmanjše sledi milosti in moralne jasnosti. Na prvi pogled nam njen fiktivni svet deluje fascinantno (serija gledalca pritegne z napeto zgodbo, razkošno kostumografijo in, nikar ne pozabimo, tudi bolj ali manj mehkimi pornografskimi prizori), a se ne moremo znebiti vtisa, da je to le tista lažna zunanja privlačnost oz. skušnjava, ki jo krščanska tradicija pripisuje zlu.

V tem prispevku se bomo posvetili drugi televizijski seriji, ki jo številni razglašajo celo za najboljši izdelek, ki je v zadnjih letih prišel na televizijo: gre za Breaking Bad (v slovenščini prevedena kot Kriva pota), ki v Sloveniji sicer ni bila deležna take pozornosti kot v ZDA (kot izjemo velja izpostaviti esej Matije Potočnika Pribošiča Virtuozno zlo, objavljen v reviji Razpotja, ki pa izhaja iz drugačnih teoretskih podmen kot pričujoči zapis in ga zato tu ne bom komentiral). Njena kakovost seveda ni pod vprašajem, navsezadnje je osvojila 16 emijev, 2 zlata globusa in številne druge priznane nagrade. A v tem zapisu bomo poskušali pokazati nekaj drugega, kar bo mogoče presenetilo marsikaterega bralca – Breaking Bad lahko namreč vsaj po skromnem mnenju avtorja teh vrstic razglasimo za konservativno serijo par excellence.

Continue reading

Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

Pričujoči članek je bil napisan novembra 2012 ter objavljen v 10. številki Razpotij, reviji humanistov Goriške (jesen-zima 2012). Ker v njem razgrnjeno razmišljanje danes (žal) ni prav nič manj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka, ga ob 96. obletnici prevrata objavljamo tudi na našem portalu.

***

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

Continue reading

Tedenski izbor

civilwar

Glasilo Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana, v zadnji številki sploh ne omenja drugih kandidatov na prihajajočih lokalnih volitvah. Seveda je v glasilu dovolj prostora namenjenega aktualnemu županu Zoranu Jankoviću in njegovim projektom, pri Transparency International ugotavljajo, da je publikacija za skoraj 55 odstotkov daljša od običajne take publikacije, zaznali so podobnost med oblikovnimi rešitvami v občinskem glasilu in v propagandnem gradivu liste Zorana Jankovića.

Jankovićevo glasilo se je znašlo v ‘sivi coni’ – Novica Mihajlović, Finance

***

Pope Francis isn’t the best thing to happen to the Gospel in our lifetime, just as he isn’t the best thing to happen to the global economy, politics, or ecumenism. He’d surely tell you that himself if you asked. He is, though—by his own admission—an example of a life lived in Christ, and of a sinner saved by a merciful God. His pontificate is a story worth retelling to our children and grandchildren, and more importantly one worth listening to carefully and with rapt attention. Not because its characters are played by the biggest stars, but because the writing is just so damn good.

Pope Francis is a Toxic Asset – Andrew M. Haines, Ethika Politika

***

To be sure, I had many other Evangelical apologetic heroes, who were not only outstanding scholars in their respective disciplines, but also good and decent people as well. In the case of this latter group, however, unlike the former, they were men and women of prayer, devotion, deep piety, and personal charity.  Because their Christian faith was not reducible to cerebral combat, they had an attractive manner and radiated a sense of joy, contentment, and real intellectual curiosity.  I wanted to be like them.

After I re-entered the Catholic world nearly eight years ago, I discovered a similar phenomenon. Some Catholic apologists were like the first group I had encountered as an Evangelical: they often had wonderful arguments, but ugly souls. They seemed perpetually angry, dismissing critics as blind fools motivated by bad faith.

Others, to my great joy, were like the latter group. They understood that evangelization is not just about introducing your neighbors to arguments in order to win them to Jesus; it is about introducing Jesus to your neighbors through one’s example so that they may be drawn in to listen to your arguments. This is what I believe Pope Francis is trying to teach the Church about the New Evangelization.

Reason Is More than Just Arguments – Francis J. Beckwith, The Catholic Thing

***

Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Samo ven! – N’Toko, Mladina

***

Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«

/…/

Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.

Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«

Socialistični pravni cement – Matej Avbelj, Iusinfo

***

Čakam odrešitelja – ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski – koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Lublana je še naprej bulana – Dejan Steinbuch, Finance

***

Težko se je tedaj znebiti vtisa, da puščajo sedanji »novi obrazi« za ohranitev ljubega miru na levi sredini razmeroma velik ljubljanski fevd padlega bivšega novega obraza namenoma nedotaknjen in v polnem obsegu, ne oziraje se na vse homatije v zadnjem letu in pol.  Kar bi moralo verjetno sprožiti kakšno neprijetno vprašanje o enakih vatlih, a ga morda niti ne bo.

Vsaj v nečem se ljubljanskemu in še kakšnemu »večnemu županu«  rahlo poznajo tegobe obdobja, ki je minilo med dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma. Zaradi občasno močno povišanih tonov proti praksam obstoječe politike je njihova javna navzočnost manj izrazita in bo bržkone tudi proslavljanje zmag manj bučno kakor nekdaj. Pa še kak njihov volivec bo ob vprašanju, komu je oddal glas, raje zamenjal temo.

Parcelice in veleparcela – Aleš Maver, Časnik

***

Mr Orban outlined his longer-term vision in a much-noted speech on July 26th in Baile Tusnade, in neighbouring Romania. Hungary, he explained, would become an “illiberal state”. Speaking admiringly of Russia, China and Turkey, he said Hungary would remain a democracy, and not reject liberal principles such as freedom of speech, but would be based on “a different, special, national approach”. The approach, say critics, was evident earlier this month when police raided the Budapest office of Okotars, an NGO that manages funds from Norway, Iceland and Liechtenstein, and confiscated computers and documents for alleged financial mismanagement. Okotars strongly denies the charge. The police raid was “completely unacceptable”, thundered Vidar Helgesen, Norway’s minister for Europe.

The show of force has sent shivers through Hungary’s non-profit sector. The EU had no comment, as the NGOs are funded by Norway. But Kate Byrnes, the deputy chief of America’s OSCE mission, demanded that Hungary allow NGOs to operate without “further harassment, interference or intimidation”, repeating earlier protests.

Orban the Unstoppable – The Economist

***

Po Mitchellovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in … Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije.”

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? “/…/ Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju.”

Če bi bila Slovenija vodena kot švicarski kanton … – Pogovor z ameriškim predavateljem Danielom Mitchellom, MMC

***

Očitno je, da so ti ljudje, izbrisani, mnogo pretrpeli, utrpeli so krivico. To mora biti popravljeno. Vendar pa naj se v to, prosim, ne vpleta Jožeta Pučnika. Znova sem prebral tisti njegov sporni govor, besedo za besedo, tako kot je o njem poročalo Delo. Ne vem točno, kaj je želel povedati. Vendar pa sem ga poznal. Ko Jože Pučnik reče, da je potrebno neko zadevo razrešiti »humano, socialno in pravno demokratično«, misli natanko to. O tem ste lahko prepričani. Bil je najbolj pokončna in pravična oseba, kar sem jih kadarkoli poznal. No, nekateri očitno mislijo, da je te besede izgovoril na izjemno ciničen način, kot kakšen SS-Obersturmbannführer, ki Zyklon B označi za »humano rešitev«. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem.
Zlo, ki ga povzročijo ljudje, jih preživi, dobro je pogosto pokopano z njihovimi kostmi. Prepričan sem, da je Božo Repe častivreden mož. In prav tako so vsi, vsi častivredni. Vsake toliko uživajo v blatenju, vendar to ne more omadeževati njih samih. Kajne?

Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu – intervju z Marcusom Pučnikom, Razpotja

***

Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora

O politični kulturi – nekoliko drugače

Tekst je bil objavljen kot komentar v zadnji, poletni številki revije Razpotja.

razklanost

Portugalski prijatelj mi je nekoč razlagal, kako je kot najstnik pogosto dopustoval na portugalski rivieri, kjer je bilo v visoki sezoni več turistov kot domačinov; teh je bilo pravzaprav komaj peščica. Ko se je včasih zgodilo, da je med to množico tujcev srečal sonarodnjaka, se je prav razveselil. »Od kod si?« – »Iz Lizbone. Pa ti?« – »Iz Porta.« Navdušenje se je nemudoma prevesilo v sumničenje in nazadnje v besno prepiranje. Različni zemljepisni izvor je namreč pomenil pripadnost različnim nogometnim klubom in pogovor se je neizogibno končal z zagrizenim prerekanjem o spornih sodniških odločitvah, s polemičnim seciranjem brezštevilnih zgodb in zamer, nakopičenih v dolgih desetletjih medklubskega antagonizma.

Obstaja teorija, po kateri je notorična trdovratnost slovenskih političnih sporov povezana s pomanjkanjem močne kulture klubskega nogometa. Marjan Rožanc je trdil, da se je zatrti skupnostni duh slovenstva, ki se vse od rehabilitacije protestantske reformacije nekoliko sramuje svojega katolištva, vrnil v sprevrženi obliki podtalnega kolektivizma, kot prenapeto sektaštvo.

Continue reading

Tedenski izbor

library-reading

The enormity of the destruction of flight MH17 should have led Mr Putin to draw back from his policy of fomenting war in eastern Ukraine. Yet he has persevered, for two reasons. First, in the society he has done so much to mould, lying is a first response. The disaster immediately drew forth a torrent of contradictory and implausible theories from his officials and their mouthpieces in the Russian media: Mr Putin’s own plane was the target; Ukrainian missile-launchers were in the vicinity. And the lies got more complex. The Russian fiction that a Ukrainian fighter jet had fired the missile ran into the problem that the jet could not fly at the altitude of MH17, so Russian hackers then changed a Wikipedia entry to say that the jets could briefly do so. That such clumsily Soviet efforts are easily laughed off does not defeat their purpose, for their aim is not to persuade but to cast enough doubt to make the truth a matter of opinion. In a world of liars, might not the West be lying, too?

A Web of Lies: Russia. MH17, and the West – The Economist

***

As America grew and changed after World War II, urban planners dismissed the historic structure of town life. Old buildings were demolished to make way for modern architecture. Neighborhoods gave way to suburbs designed around and for the automobile. Not only did this erase the aesthetic loveliness of our towns, it had dangerous consequences for community. Alexandria’s battle to preserve something small and traditional amid the burgeoning sprawl of the nation’s capital region is a struggle with obvious parallels to the efforts of traditionalist conservatives around the country—those who believe in creative preservation, not just creative destruction. But there’s more at stake here, too: a future for American urbanism that doesn’t just hold onto the best of the past but makes it a viable, enlivening pattern for the 21st century as well. Redevelopment must be handled with a delicate touch, careful not to stretch or tear the precious fabric that makes a town a place.

The Battle of Alexandria – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

Young Democrats have become selfishly against real equality in their opposition to any kind of moral restraint imposed by government. They’re the party of uninhibited freedom in one’s own personal life. And they are no longer moved by any sensitivity to the injustices of the growing inequality — or the struggles of the failing middle class — that are the consequences of the unmediated effects of the global competitive marketplace on ordinary American lives. Well, I’ve been saying for a while that big-government progressivism, or the communitarian Left, is dead.

Is Progressivism Dead? – Peter Augustine Lawler, National Review

***

According to Orbán, the time of liberal democracies has come to an end. Something else, something better will come that will ensure “competitiveness” in this global economy. Orbán mentioned a few countries worth imitating: Singapore, China, India, Turkey, and Russia. What a happy prospect in the center of Europe!

Close to the end of his speech Orbán listed a number of unexpected global occurrences. For example, no one would have ever imagined that Barack Obama could be sued by Congress for repeatedly encroaching on Congress’s power. He expressed his utter astonishment and continued: “What do you think, how long could I stay in office if parliament could sue me for overstepping our authority?” Viktor Orbán does not even pretend. He tells the whole world that he has unlimited power. He has no shame. In fact, he is proud of it.

Foreign journalists should no longer have to pretend either. They don’t have to use milquetoast adjectives like “conservative,” “right-of-center,” and “conservative-nationalist” anymore. Call it what it is. A one-man dictatorship with more or less free but unfair elections.

Viktor Orbán’s Hungary: An Illiberal Democracy – Hungarian Spectrum

***

While you are on the demonstration, if passersby disagree with you about Israel and Gaza, do not surround them, shove them, steal their phone and call them a “Jew Zionist”. Having a different view of where blame and responsibility lie in the current conflict does not make someone a proxy-combatant for you to attack.

While you are at the demonstration, do not compare Israel to Nazi Germany. Gaza is not the Warsaw Ghetto. If you can’t tell the difference, this post explains it. It’s a totally false comparison that plays on Jewish sensibilities in order to provoke a reaction. Another word for that is Jew-baiting. Don’t do it.

In fact, don’t take any banner or placard that has a swastika on it. Not when it is equated with a Star of David and not when it is drawn on Bibi Netanyahu’s forehead. Don’t you find it odd that the only political demonstrations where it is considered OK by people on the Left to wave a swastika, just happen to be protests against the world’s only Jewish state? That’s an almighty coincidence.

Oh, and don’t wave a Socialist Worker banner out of the window of a Lamborghini. It makes you look like a shmuck. And I bet you don’t even need your Jewish friends to translate what that means.

An Open Letter to Pro-Palestinian Protestors – Dave Rich, The Huffington Post 

***

There is no moral justification for Hamas firing rockets against Israeli cities, but what initially sparked the current conflict was Israel’s determination to undermine the reconciliation between Fatah and Hamas. By that agreement, Hamas actually subordinated itself to the Palestinian Authority and to a new government that was to be staffed by technocrats who had no affiliation to either party. As Nathan Thrall from the International Crisis Group wrote in The New York Times, that agreement could have served the interest of an Israeli government committed to a two-state solution:

It offered Hamas’s political adversaries a foothold in Gaza; it was formed without a single Hamas member; it retained the same Ramallah-based prime minister, deputy prime ministers, finance minister and foreign minister; and, most important, it pledged to comply with the three conditions for Western aid long demanded by America and its European allies: nonviolence, adherence to past agreements and recognition of Israel.

But from the beginning, Israel set out to undermine it. That was consistent with Israel’s denial of Palestinian self-rule, and it helped to provoke the current conflict.

Who Bears More Responsibility for the War in Gaza? – John B. Judis, The New Republic

***

Vse navedeno kaže, da pisanja na roko nikakor ne gre izrinjati iz šolskih klopi na račun uvajanja računalniških pripomočkov, kakršne so tablice. Te naj bodo le dopolnilo ostalim oblikam učenja in poučevanja. Kako tablice delujejo, otroci dovolj zgodaj ugotovijo sami, v šoli bi moral biti poudarek na drugih aktivnostih, meni Tancigova. Pisanje na roko spodbuja tudi razvoj fine motorike; predmeti, v okviru katerih se odvijajo telesne aktivnosti in spodbuja kreativnost (umetnost), bi morali imeti več prostora v šolskem kurikulu. Finski arhitekt in izjemni mislec Juhani Pallasmaa v knjigi Misleča roka(izid izvirnika 2009) zelo dobro pokaže pomen povezanosti telesa in možganov (utelešena kognicija) ter poudarja povezovanje uma in roke ter pomen ročnega risanja pri ustvarjalnem delu.

Uporaba sodobnih tehnologij ima po drugi strani za posledico, da se, laično rečeno, možgani polenijo. Človeški možgani so zelo plastični in se oblikujejo odvisno od rabe, zato ni vseeno, v kakšnem okolju živimo ali kaj delamo. Prva svarila pred pasivizacijo je bilo slišati že v času zmagovitega pohoda televizije, z internetom in sodobnimi tehnološkimi igračkami je podobno. Posledice prevelikega naslanjanja na tehnologijo je zaznati pri študentih, ki imajo zaradi pomanjkljivega znanja pogosto velike težave pri iskanju informacij ali selekcioniranju le-teh, se raje kot na izvirnike naslanjajo na kratke obnove knjižnih in strokovnih del, ki jih dobijo na spletu … Vse to neredko vodi v površinskost, nepoglobljenost in nereflektiranost /…/

O izginjanju pisanja na roke – Agata Tomažič, Pogledi

***

Dawkins’ narrowmindedness, his unshakeable belief that the entire history of human intellectual achievement was just a prelude to the codification of scientific inquiry, leads him to dismiss the insights offered not only by theology, but philosophy, history and art as well.

To him, the humanities are expendable window-dressing, and the consciousness and emotions of his fellow human beings are byproducts of natural selection that frequently hobble his pursuit and dissemination of cold, hard facts. His orientation toward the world is the product of a classic category mistake, but because he’s nestled inside it so snugly he perceives complex concepts outside of his understanding as meaningless dribble. If he can’t see it, then it doesn’t exist, and anyone trying to describe it to him is delusional and possibly dangerous.

Richard Dawkins: What on Earth Happened to You? – Eleanor Robertson, The Guardian

***

Bonus: članek dr. Mateja Avblja, objavljen v Delu pred enim letom, ter intervju z Bernardom Brščičem, objavljen v reviji Razpotja poleti l. 2011:

Spoštovanje vsakega posameznika, njegova ekonomska osamosvojitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo pomagali odpreti tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor ali svetovnonazorsko obarvanost, bo evropska Slovenija lahko pritegnila tudi številne posameznike s sveta, ki bodo s seboj prinesli spet nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.

Ideja Evropske Slovenije – Matej Avbelj, Delo

===

Sam menim, da je ekonomiziranje, torej postavljanje primata ekonomiji in reduciranje vsega družbenega na ekonomsko, pogubno. Politika preprosto ima svojo dimenzijo in ekonomija ji je podrejena in je samo sredstvo za reševanje ekonomskega problema. V 20. stoletju pa smo zdrsnili v to, da je ekonomija postala primarna in politika zgolj odvisna od ekonomije. Politika se tako reducira bodisi na zadovoljevanje interesov – gre za politiko brez romantike, bodisi na urejanje javnih zadev iz vidika sodobne doktrine menedžiranja. Sam obema pojmovanjema politike in političnega ostro nasprotujem, zlasti redukciji političnega na udejanjanje interesov. Res pa je, da ob analizi slovenske stvarnosti človek zelo hitro dobi občutek, da politika ni nič drugega kot udejanjanje interesov.

Kljub temu sam menim, da je izhod iz te brezupne družbene krize povezan ravno z reafirmacijo političnega, s sposobnostjo političnih skupin, da artikulirajo skupno dobro.

 

Ugrabitev države in kriza političnega: pogovor z Bernardom Brščičem – Marijana Koren, Razpotja

Refleksija o zmagi in porazu

Pričujoče besedilo je bilo napisano v drugem tednu decembra 2011 in objavljeno ob koncu adventnega časa v Razpotjih, reviji humanistov Goriške. Potrebno ga je razumeti kot odsev tedanjega duha časa  (čeprav je nastal na podlagi krajšega teksta, napisanega že jeseni 2008).

Razmere so se od tedaj spremenile globlje, kot smo si pripravljeni priznati. Da so bile te spremembe zelo drugačne, kot bi nekateri od nas želeli, je treba, po mojem, pripisati tudi temu, da nekateri niso opravili domače naloge, na katero napotuje spodnje besedilo.

las-lanzas

Continue reading

Tedenski izbor

porch-reading

Alternativa je seveda, da pomladna gibanja odrastejo v stranke. Razlika med gibanjem in stranko je v tem, da gre gibanju za stvar. Da oznanja, kar se mu pač zdi prav, pa tudi, če nič od tega nikoli ne izpelje. Uspešnost strank se meri v tem, kaj izpeljejo.

Kako končati s tranzicijo – Žiga Turk

***

Naš izobraževalni sistem nas je, kar se tega tiče, naredil za invalide, saj je ključni način pojasnjevanja sveta izgnal s polja resničnega. Kaj je danes resnično za dijaka, osnovnošolca? To je celica, molekula, ameba, električna napetost itd. V redu. Toda kaj nam tedaj govorijo roman Zločin in kazen, načelo svobode in enakosti, svetovne religije? Je to nekaj resničnega? Ne! – ker se tega se ne da dokazati. Projekt sovjetizacije šolstva je iz učilnic izločil vse, kar naredi človeka za človeka. Klasični jeziki so kot »buržoazni« padli prvi. Ostala omika pa se je skrčila na instrument za »splošno razgledanost«. Buldožer naravoslovja je naposled pregazil izobraževalno vertikalo. S tem je človek oropan svoje duhovne svobode. Ne zna zavzeti odnosa do Celote bivajočega. In s tem do sebe.

Kritika prostaškega uma – Rok Svetlič, Razpotja

***

The libertarian age is an illegible age. It has given birth to a new kind of hubris unlike that of the old master thinkers. Our hubris is to think that we no longer have to think hard or pay attention or look for connections, that all we have to do is stick to our “democratic values” and economic models and faith in the individual and all will be well. Having witnessed unpleasant scenes of intellectual drunkenness, we have become self-satisfied abstainers removed from history and unprepared for the challenges it is already bringing. The end of the cold war destroyed whatever confidence in ideology still remained in the West. But it also seems to have destroyed our will to understand. We have abdicated.

Our Libertarian Age – Mark Lilla, The New Republic

***

Barth yielded to modernity’s most pernicious idea, which took aim not at belief in the supernatural but at our rational capacity for knowledge of it. In denying what Jesuit philosopher Bernard Lonergan called the “native infinity” of human understanding, Barth capitulated where he most needed to take a stand. He seemingly did not understand that restricting reason was modern philosophy’s great act of presumption, not humility. Nor did he understand that rejecting the secularity of reason was Christian philosophy’s great act of piety, not hubris. And his bargain with Kant—turning the limits of reason into an opening for revelation—could only corrode the foundations of Christian faith.

Karl Barth’s Failure – Matthew Rose, First Things

***

Ours is a culture that lacks hope, that is characterized by a sort of interior despair, the antithesis of hope: a disorientation of the pilgrim character of man’s earthly sojourn. In despair, man denies his status viatoris by swapping his “not yet” with a “not,” turning away from the fulfilment for which he was called into existence and anticipating the time when the unrepentant “no” of sin becomes the “never” of damnation—when hope, because the striving after the promise-object of hope, extinguishes irrevocably.

Fertility and the Crisis of Hope – Michael Bradley, Ethika Politika

***

In other words, America’s drug problem is not primarily about drugs. Instead drug abuse is a symptom of a variety of other social problems, and, not surprisingly, those problems are worst in the poorest communities. Hart stops short of calling for full legalization of all drugs, but he does recommend the decriminalization of drug possession. Portugal decriminalized drug possession in 2001 and has seen declines in drug-induced deaths and rates of drug use, particularly among the youth.

Drugs in Context – John Payne, The American Conservative

***

Nevertheless, we cannot and must not conceive of physical sexuality as a mere raw material with which we can construct a form of psychosexual self-expression which is determined only by the free impulse of our spirits.  Responsibility in sexual development implies a responsibility to nature–to the ordered good of the bodily form which we have been given. And that implies that we must make the necessary distinction between the good of the bodily form as such and the various problems that it poses to us personally in our individual experience.  This is a comment that applies not only to this very striking and unusually distressing problem, but to a whole range of other sexual problems too.

The Transgender Question – Mere Orthodoxy

***

Still, the awareness of this fact helped me to understand the determination of these people who stayed and built that barricade. There was something of the “existential situation” that was described by French existentialists; Camus’ Myth of Sisyphus came immediately to my mind. I presume that most of those barricade builders had never read Camus – but they acted like him: they were resisting absurdity. And most amazingly, they did so with such strong determination! So together with awareness of my cowardice, another thought dawned on me: the Maidan is really invincible – you cannot defeat the people like these.

Diaries and Memoirs of the Maidan (Yaroslav Hrytsak) – Timothy Snyder & Tatiana Zhurzhenko, ur., Eurozine

***

Rather than propping up the old model, governments should make the new one work better. They can do so by backing common standards for accreditation. In Brazil, for instance, students completing courses take a government-run exam. In most Western countries it would likewise make sense to have a single, independent organisation that certifies exams.

Reinventing an ancient institution will not be easy. But it does promise better education for many more people. Rarely have need and opportunity so neatly come together.

Higher Education: Creative Destruction, The Economist

***

Covered by overgrown vegetation, locked away from public view, and every day a step closer to complete destruction, Plečnik’s stadium does not only represent a harmful impoverishment of the country’s cultural heritage. Rather, it also tells a much more familiar cautionary tale for our time – a tale of land use conflicts, inadequate spatial policy and a refusal to engage in constructive dialogue. It is, furthermore, a story that belies the public’s understanding of the irreversibility of radical spatial transformation.

The Shame of Ljubljana: Plečnik’s Abandoned Stadium in Full Bloom – Barbara Prezelj, Failed Architecture

***

Si predstavljate, da bi Hrvate začeli prepričevati, da je njihova rdeče-bela šahovnica ustaška? Srbe, da je njihov beli orel četniški? Nemce, da je njihov črni orel nacističen? Ali državljane vseh novonastalih evropskih držav v nekdanjem vzhodnem bloku, ki so se po propadu komunizma vrnili k svojim narodnim simbolom, da uporabljajo nacistično ali fašistično simboliko? Seveda ne. Saj bi se pred tujo javnostjo osmešili.

V Sloveniji pa se lahko na javni televiziji za notranjepolitična obračunavanja nemoteno izjavlja, da je modri orel nacistični simbol. Kot da se je zgodovina slovenskega naroda začela šele z revolucijo in njenimi simboli, preučevanje zgodovinskih virov pa šele z njenimi učbeniki. Če bi se zares pogledali v ogledalo, bi nemara opazili, da smo ravno mi tisti, ki še vedno uporabljamo totalitarno simboliko. Se morda bojimo tega?

Na krilih kranjskega orla – Blaž Karlin, Časnik

Premislek o državnem prazniku

Ob praznovanju letošnjega dneva državnosti objavljam nekoliko dopolnjeno refleksijo izpred dveh let, ki so jo spodbudile polemike glede prisotnosti partizanskih simbolov na osrednji proslavi na Kongresnem trgu. Prvotno je bila objavljena v reviji Razpotja – in z nekoliko grenkobe lahko rečem, da je danes še bolj aktualna kot pred dvema letoma.

***

Tudi letošnji [l. 2012] državni praznik ob dnevu državnosti ni minil brez polemik. Dan, ki naj bi bil trenutek veselja in ponovnega odkrivanja tega, kar nam je skupno, so zaznamovale zagrenjenost, medsebojno nagajanje in jalove polemike. Povprečni državljan (v kolikor ni le brezbrižno zamahnil z roko), se je ob tem verjetno odzval podobno kot Jack Nicholson v filmu Mars Attacks (Tim Burton, 1996), ko v vlogi naivno liberalnega ameriškega predsednika nagovori marsovskega ambasadorja z legendarnim vprašanjem: »Why can’t we all just … get along?«

Čeprav takšni dobronamernosti ne moremo odrekati pristnosti – in čeprav je nedvomno boljša od skandiranja strankarskih navijačev in od molilnih mlinčkov njihovih intelektualnih sekundantov –, je žal (kot kmalu za tem, ko izreče omenjeni stavek, ugotovi Nicholson sam) obsojena na neuspeh. Kajti vsak spor, še zlasti, če je dolgotrajen, ima svoje razloge. Jonathan Swift je bil žal prevelik optimist, ko je v Guliverjevih potovanjih domneval, da so ti razlogi povečini banalni. Sam se, nasprotno, bojim, da za našimi liliputanskimi spori tiči vse prej kot banalna dilema in da si glede tega ne moremo nadejati pomiritve, dokler je ne bomo razrešili – pošteno, temeljito in brez rokohitrstva. Ta premislek je skromen poskus v to smer.

Continue reading

Evropa kot periferija

Evropejci smo nekoliko počasnejši v doumevanju tega, kar se dogaja okoli nas. V nas je še vedno močno prisotna zavest, da smo začetniki vsega, kar se v svetu pripeti, in da smo, kot na zemljevidih sveta, ki smo jih navajeni bolščati od osnovnošolskih dni dalje, središče sveta – nek standard, h kateremu stremi ali se mu upira preostali svet. Zato je bil velik šok, ko je predsednik ZDA ob nastopu funkcije pred štirimi leti med vrsticami poudaril, da mu je več do dobrih odnosov s Kitajsko kot z Evropo. Vendar problem zavesti Evropejcev ni toliko na ravni napačne ocene svoje geostrateške moči. Ta je zanemarljiva v primerjavi z zaslepljenostjo, da smo še vedno standard na idejni, svetovnonazorski ravni. Kar se je najbolj opazilo pri komentarjih novinarjev in drugih intelektualcev v času izbora novega papeža.

Evropski predsodki na račun krščanstva

Izvolitev Jorgeja Maria kardinala Bergoglia za novega rimskega škofa je seveda revolucionarna. Novi papež je prvi Neevropejec na tem mestu po dolgih dvanajstih stoletjih, hkrati pa je prvi po več kot tisoč letih, ki si je nadel ime, ki ga papeška tradicija še ni poznala ali ni bilo iz njih sestavljeno. Vendar to so malenkosti, statistika, ki je uporabna zgolj za rubriko Ali ste vedeli?. Novi papež je revolucionaren zato, ker je po vsej verjetnosti za vedno odvzel primat papeštva in ostalih cerkvenih služb Evropejcem. Ali drugače: z izvolitvijo papeža z južne poloble se je formalno potrdilo nekaj, kar v svetu velja že nekaj časa – da krščanstvo in katolištvo nista več evropska stvar, ampak živita in raseta nekje drugje.

Tega se seveda veliko število komentatorjev ne zaveda in tako ponavlja klasično, še iz 19. stoletja privlečeno teorijo o postopnem umiranju krščanstva. Tako so se spraševali, kako se mora Cerkev reformirati, da bo nagovorila sodobno, vedno bolj sekularizirano družbo, kot da je »vedno bolj sekularizirana družba« neko dejstvo sveta. Nato se je govorilo, da bi morala Cerkev dovoljevati homoseksualne poroke, kontracepcijo ali žensko duhovščino, ukiniti celibat oz. na kratko stopiti v korak s časom, kot da je »čas« nekaj, kar je povsem enakega v Nemčiji, na Madagaskarju, v Boliviji ali na Kitajskem. Kot da je delo Cerkve prilizovanje zahodnim liberalcem. Še celo izvolitev južnoameriškega papeža se je pospremilo s komentarji, češ končno se je Cerkev toliko liberalizirala, da je dopustila, da jo vodi nekdo izven Evrope. Mogoče bo naslednji papež celo gej. Kot da bi tista stavba na Trgu Svetega Petra določala, kdo bo papež.

Treba se je namreč zavedati, da papeža ne izbira tista stavba na Trgu Sv. Petra, temveč so to ljudje, kardinali, od katerih dobršen del prihaja izven Evrope. Na tokratnih volitvah je bila sicer večina kardinalov še vedno evropskih, vendar je to najverjetneje zadnjič v zgodovini. Kar pa seveda ne pomeni, da se Cerkev liberalizira.

Continue reading

Tedenski izbor

gentleman reading newspaper

Bonus – najboljši nenamerni komentar k letošnji zmagi na Evroviziji: