Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Nemška konservativna revolucija in preseganje ”Interregnuma”

Nemška konservativna revolucija je eno izmed tistih intelektualnih gibanj, ki še dandanes burijo duhove in to tako zaradi povezanosti nekaterih njenih predstavnikov z nacizmom, kot tudi zaradi idej, ki so dandanes morda celo bolj aktualne kot so bile v času Weimarske republike. Pri tem posebej velja omeniti idejo o zatonu Zahoda in determiniranosti zgodovine Oswalda Spenglerja; zgodovinsko pogojenost tubiti Martina Heideggerja, ki preko del Aleksandra Dugina kroji diskurz Kremlja; idejo o pojmu političnega in pluriverzumu Carla Schmitta; ter idejo o tem, da tehnika ni nevtralna in poseduje svoj lasten jezik. Vse te ideje in koncepti kažejo na to, da so bili intelektualci, ki se jih dandanes omenja kot del t.i. konservativne revolucije, pretanjeni opazovalci sveta okoli sebe in so nekatere poti razvoja modernosti videli z izredno ostrimi očmi, kar je prispevalo tudi k temu, da dandanes njihova »publika« ni omejena zgolj na desnico, temveč tudi na nekatere kroge postmoderne levice. Spoprijem s krizo svoje dobe, pogosto s pomočjo filozofije zgodovine, je nekako tudi tisti kriterij, ki je vodil uvrstitev avtorjev pod termin »konservativna revolucija«. Ta namreč v svojem času ni obstajala kot neko enotno gibanje, čeprav so na primer trije pomembni predstavniki tega gibanja Carl Schmitt, Martin Heidegger in Ernst Jünger vodili obsežno korespondenco, Termin se je prvič pojavil z doktorsko disertacijo švicarskega filozofa Armina Mohlerja na baselski univerzi z naslovom Glavna teza pa je bila, da je porazsvetljensko obdobje Evrope nekakšen »interregnum«: ”Stara struktura Zahoda kot sinteza klasične kulture, krščanstva ter impulza ljudstev, ki vstopajo zgodovino se je prvič sesula, nova forma pa se še ni pojavila. Mi stojimo v tem prehodnem obdobju, temu interregnumu, ki daje svoj pečat vsaki duhovni dejavnosti. Konservativna revolucija je tako zaznamovana z njim, kot tudi poskus preseganja tega stanja.” Filozofija zgodovine ter ostali poskusi razumevanja sodobnega stanja so torej ključni za konservativno revolucijo, kot jo je definiral Armin Mohler in kakršno poznamo danes. Drugo pomembno opazko k naravi konservativne revolucije je dal zgodovinar Jeffrey Herf in sicer, da gre za mislece, ki so želeli sodoben nacionalizem, ki bo osvobojen pruskega konservativizma. V pričujočem eseju bom na kratko opisal t.i. konservativno revolucijo ter njen poskus razumevanja in preseganja moderne dobe.

 

 

Nietzschejanska desnica

 

  Možnih je sicer več pristopov za opis idejnega bistva konservativne revolucije, toda verjetno najpomembnejši izvor in vpliv lahko najdemo pri filozofu Friedrichu Nietzscheju. Izraz konservativna revolucija je prvič uporabil pisatelj Thomas Mann za opis Nietzscheja, čeprav je od Nietzscheja do konservativne revolucije kar dolga pot. Najprej velja omeniti, da Nietzsche osebno nikakor ni bil naklonjen ne nacionalizmu, ne kakršnemu koli kolektivizmu, poleg tega pa tudi nemškega naroda ni ravno čislal. A vendar je njegova kritika modernosti in modernih idej, meščanskega življenja ter težnje po udobju srednjega sloja tisto, kar so predstavniki konservativne revolucije z veseljem povzemali. Tudi oni so bili namreč razočarani nad tokom nemške zgodovine od združitve naprej, kar povzema odnos, ki sta ga do združitve Nemčije zavzela Wagner in Nietzsche. Oba sta namreč združitev Nemčije pričakala z navdušenjem, a sta namesto družbe, ki bi ustvarjala mite in bila zmožna velikih umetniških dosežkov, dočakala zmago meščanstva, vere v napredek in smešne zgodovinske zavesti, kar je posebej Nietzscheja vodilo v ostro kritiko združene Nemčije. Tukaj se tudi vidi oster obrat od Hegla, ki ga lepo ilustrira izjava Carla Schmitta, da lahko naznani Heglovo smrt. Če je Hegel videl v ustavni pruski monarhiji pravi napredek in celo možnost konca zgodovine, se je ta pozicija zdela konservativnim revolucionarjem smešna (če ne zaradi Nietzscheja, pa zaradi poraza Nemčije v prvi svetovni svetovni vojni in stvarjenja šibke in osovražene Weimarske republike). Za konservativno revolucijo je bilo tako nemogoče pristajati na prejšnjo heglovsko paradigmo in Nietzschejeva kritika raznih filozofskih smeri jim je prišla izredno prav. Najprej pa si poglejmo, kakšen odnos do sodobnosti so dejansko zavzeli.

 

Spengler in Jünger – spoprijem z modernostjo

 

  Najbolj znana dela konservativnih revolucionarjev so imela naravo filozofije zgodovine ali klica k stvarjenju nove forme. Posebej velja omeniti dve deli, in sicer Delavec Ernsta Jüngerja ter Zaton zahoda Oswalda Spenglerja, v katerih sta poskusila analizirati potek zgodovine. Pomenljiva pri odnosu do sodobnosti sta predvsem začetka obeh del. Junger namreč v duhu zgoraj opisanega odnosa do meščanstva in modernosti piše, da ta doba razuma nikakor ni bila ukrojena za nemško postavo, Spengler pa piše v predgovoru k drugi izdaji Zatona zahoda, da je njegovo delo nekaj, kar bo kljub bedi in odvratnosti teh let moč s ponosom imenovati nemška filozofija. A oglejmo si najprej, kaj je bila poanta obeh del in kako sta poskušala razumeti svojo lastno dobo. Najprej se ozrimo k Oswaldu Spenglerju ter zlasti k njegovemu monumentalnemu delu Zaton zahoda, v katerem je avtor s pomočjo primerjave civilizacij poskušal napovedati tok, ki ga je ubrala zahodna oz. faustovska civilizacija. Spengler je namreč vsaki civilizaciji pripisoval svoj lasten duh. Tako je antično civilizacijo imenoval za apolonično, zahodno za faustovsko, bizantinsko – arabsko za magično itd.. Vsaka civilizacija ima po Spenglerju svoj lasten specifičen duh, ki se kaže v najrazličnejših področjih od umetnosti do oblik matematike, ki jih kaka civilizacija razvija. Če je klasično civilizacijo oz. kulturo najbolje predstavljala plastika oz. kiparstvo je zahodno civilizacijo najbolj zaznamovala glasba, saj je imela neko težnjo k neskončnosti, ki jo je Spengler imel za izrazito zahodno, faustovsko. Prav iz tega duha naj bi po Spenglerju izvirala težnja zahodnjakov po raziskovanju in potovanju. Druga pomembna teza Spenglerjevega dela pa je razlikovanje med kulturo in civilizacijo. Kultura naj bi predstavljala mladost, znotraj katere je kultura zmožna velikih umetniških in civilizacijskih dosežkov, civilizacija pa nasprotno predstavlja ekspanzijo, ki se posebej kaže skozi pojav Cezarjev. Klasična antična civilizacija je tako po Spenglerju svoje obdobje kulture imela v času klasične Grčije, medtem ko je obdobje civilizacije po Spenglerju predstavljalo rimsko cesarstvo. Po njegovem mnenju je zahod svoj prehod iz kulture v civilizacijo izvedel s francosko revolucijo, kar je vodilo tudi h koncu velike filozofije in umetnosti. Spengler je namreč klasicizem štel za zadnje veliko umetniško gibanje, romantiko pa za čas ko se duša (civilizacije) spomni svoje mladosti, tj. srednjega veka. S tistim trenutkom pa duša civilizacije ostari. Velika umetnost ni več možna, filozofija pa se v veliki meri usmeri zgolj v zgodovino filozofije. Spengler je zato spodbujal mlade naj si raje kot ukvarjanje z filozofijo izberejo tehniko ali gospodarstvo. V času, ko je Spengler pisal Zaton zahoda, je še gojil upanje, da bo Nemčija lahko prevzela vlogo Rima za zahodno civilizacijo, a je kasneje tudi to upanje opustil in v delu Človek in tehnika leta 1932 zapisal, da so vse velike kulture veliki porazi. Tukaj se kaže tudi dokončna zavrnitev liberalne in razsvetljenske vere v napredek kot sekularne različice krščanske eshatologije.

Ernst Jünger

  Ernst Jünger je do tovrstne problematike zavzel drugačno stališče kot Spengler, saj njegovo delo Delavec nakazuje vznik nove forme oz. lika in sicer Delavca, ki naj bi nastopil kot glavni akter zgodovine po meščanu. Za Delavca je po Jüngerju nujno, da zavrne meščanske vrednote in predvsem metode nastopa na odru zgodovine. Lik delavca lahko znotraj Jüngerjevega opusa razumemo kot nadaljevanje lika vojaka oz. natančneje neznanega vojaka, ki ga je razvil predvsem v svojem delu V jeklenih nevihtah (In Stahlgewittern). A med njima kljub podobnosti obstaja bistvena razlika. Oba sta namreč produkta tehnologije, vendar je vojak njen subjekt medtem ko se delavec z njo aktivno identificira ter jo sprejme kot sredstvo, ki bo izničilo razlike med razredi, vojno in mirom ter vojaki in civilisti. Delavec je tako nekdo, ki ne le sprejema tehnologijo, temveč tudi govori njen jezik in je kot tak nosilni lik nove dobe, ki bo vzniknila prek totalne mobilizacije. Delavec po Jungerju ni zgolj pripadnik delavskega razreda, niti ni zgolj človek, ki dela, temveč je delavec v metafizičnem smislu, nekdo, ki nosi delo kot univerzalni zakon sveta. Jungerjevo delo o delavcu so poskušali brati tako skozi nacionalistična očala, kot tudi skozi očala razrednega boja, saj je glavni sovražnik delavca meščan, a je Jünger vselej vztrajal, da gre delavca videti, kot planetarni pojav. Kljub temu pa se je Jünger kasneje oddaljil od svojega stališča glede delavca, kot tudi od svojega sprejemanja tehnike. Tako izkušnja nacizma kot tudi vpliv njegovega brata Georga Friedricha Jüngerja sta vplivala na delo Na marmornih čereh kjer je začel razvijati svojo figuro Anarha, suverenega posameznika, ki se odmakne v nekakšno notranjo emigracijo in tako oddalji od despotizma. Tukaj se vidi tudi Jungerjevo sprejetje tehnologije, ter predvsem likov Delavca in Vojaka kot titanskih, ki so v uporu proti bogovom, kar vodi do nihilizma. Junger je tako preko upornika iz dela Na marmornih čereh do Anarha v Eumeswilu razvil držo posameznika, ki živi v svetu a je nedotaknjen od nihilizma družbe, ki ga obkroža. Na tej točki Junger tudi omili svojo držo do krščanstva ter gre iskati seme njegove spreobrnitve v katolištvo pri starosti 101 leto. V svojem delu Mir, ki ga je napisal med letoma 1942 in 1943 je namreč zapisal: ”Človek ne sme nikoli pozabiti, da so podobe, ki ga sedaj strašijo potegnjene iz njegovega srca. Goreči svet, požgane hiše, uničena mesta, steze uničenja so kakor gobavost čigar bacili se dolgo časa kopičijo znotraj preden se pokaže na površju. To, kar se sedaj kaže navzven, so najgloblje notranje človeške stvari. Zatorej more duhovna odrešitev biti prva in zgolj njen mir lahko prinese blagoslov, ki je predhoden krotenju strasti človeških mislih in src.’‘ Junger se je na tej točki zavedel uničevalne moči nihilizma modernosti, a pred njegovo pozno spreobrnitvijo je glavno sredstvo spoprijema z modernostjo videl v notranji emigraciji, kar ga je močno ločilo od Spenglerja, ki je zagovarjal, da je potrebno svoje življenje posvetiti zgodovini.

 

Zavračanje liberalizma

 

Ena izmed prvin konservativne revolucije, ki bi bila modernemu bralcu morda najbolj tuja, je globoko zavračanje liberalizma in napredka. Ta spoprijem z modernostjo so tako izvršili tudi Carl Schmitt, Martin Heidegger, Arthur Moeller van den Bruck, Stefan George in ostali. V veliki meri ga lahko pripisujemo  Nietzschejevemu zavračanju modernih idej, z izjemo pri Carlu Schmittu, ki je kot katoliško formiran učenjak, svoje pozicije dolgoval tudi katoliškim tradicionalistom kot sta Joseph de Maistre ter Juan Donoso Cortes. Schmitt je kot filozof politike in prava dandanes najbolj poznan sicer po striktno strokovnih tekstih, a njegovi eseji O pojmu političnega in Duhovno zgodovinski položaj današnjega parlamentarizma jasno kažeta na njegovo zavračanje liberalizma. Če ne drugače, vsaj kot šibkega in tudi ne končnega sistema. Schmitt se je zavedal, da lahko liberalizmu in parlamentarizmu z vero v diskusijo doba odzvoni tako kot je odzvonila monarhiji, hkrati pa je tudi pokazal možnosti definiranja političnega, ki bi bilo ločeno od navezave na (liberalno) državo. Politično je namreč Schmitt razumel predvsem kot razlikovanje med prijateljem in sovražnikom in tako za obstoj političnega življenja predvideval obstoj pluriverzuma, se pravi obstoja različnih enot (držav), kar je bilo nasprotno takratni liberalni doktrini prehoda od manjšega k večjemu, kar bo nekoč vodilo tudi do združenja celotnega človeštva. Temu je nasprotoval tudi Heideggerjev pogled o zgodovinski pogojenosti tubiti, ki je vodil do podobnih zaključkov kot Schmittov pojem političnega in Spenglerjev pojem civilizacije, se pravi do zavračanja univerzalizma. Pri zavračanju liberalizma in s tem tudi Weimarske republike pa so nekateri predstavniki konservativne revolucije prešli tudi do podpore nacionalsocializmu. Vpliv na režim so sicer imeli praktično vsi – tukaj se velja spomniti Jungerjeve krilatice, da imajo metki in knjige lastne usode – a vendarle so šteli Oswalda Spenglerja za svojega predhodnika vsaj do njegove kritike nacizma v knjigi Jahre der Entscheidung (Čas odločitve). Podobno  pa je nacistični režim neuspešno ”dvoril” tudi Ernstu Jüngerju in Stefanu Georgeu. Sodelovanje so nato pridobili s strani Carla Schmitta in Martina Heideggerja, pri čemer se lahko vprašamo koliko je šlo pri tem za oportunizem ali za dejansko ideološko prepričanje, čeprav se vsaj pri Heideggerju od objave črne beležke tehtnica nagiba v prid slednjemu. Konservativna revolucija tako sicer nosi del krivde za idejni vzpon nacizma, a vendar je iz njenih vrst izšel tudi upor proti režimu. Med drugim je bil član kroga Stefana Georgea tudi grof Claus von Stauffenberg.

 

Zaključek

 

  Konservativno revolucijo lahko jasno razumemo kot desničarski oz. konservativni upor proti meščansko – liberalni civilizaciji 19. in zgodnjega 20. stoletja ter kot znanilko nove, post-liberalne civilizacije. Modernost in liberalizem sta sicer preživela 20. stoletje in sta še dandanes obraz zahodne civilizacije, a se vendar ne gre slepiti, da nismo priča globalnim spremembam. Globalizacija, ki jo lahko razumemo v smislu Spenglerjevega „cezarizma“, z ZDA na čelu precej dobro kaže kulturno izmučeni Zahod, ki mu vse bolj konkurirajo ostale velesile. Pojav interneta kot nove oblike komunikacije nam razodeva moč in problematičnost tehnike. Spremembe, ki smo jim priča, nam morda nakazujejo pot v novo, postmoderno dobo. Nekateri predstavniki konservativne revolucije so jo že napovedovali in tudi vplivali na tako imenovano postmoderno misel – tudi levičarsko – posebej z vidika njene kritike modernosti. To nam kaže, da je ta misel še dandanes aktualna, ne glede na njeno spornost.

Tedenski izbor

Še enkrat poudarjamo: absurdno poigravanje z mislijo, da je bil Balantič, da so bili številni drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi in celo sostorilci zlasti nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci, ki se je med drugim odrazil v barbarskem uničenju velikanskega števila knjig, nima nič opraviti z razmerami na Slovenskem med drugo svetovno vojno, pač pa služi samo podaljševanju neke, za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.

France Balantič sodi v javni spomin slovenskega naroda – Skupina podpisnikov

***

Po ocenah strokovnjakov je bilo pobitih nekaj sto tisoč ljudi, ki so bili krivi le tega, da so bili ideološki in vojaško nasprotni komunizmu in njegovi revoluciji. Regularna okupirana država se je borila proti boljševiški revoluciji in ostalim, ki so čakali, da bodo to državo lahko dokončno uničili (ustaši, balisti, separatisti in vsi nasprotniki Kraljevine).

Poslednji dom sinov Črne gore – Uroš Šušterič, Časnik

***

Skratka, Resolucija 1096 je dve desetletji po sprejemu nujno branje za vsakdanjo slovensko rabo. Svet Evrope nam ne ukazuje, z resolucijo le prijazno svetuje, kaj nam je treba narediti, da bi se skobacali iz teh smrdljivih cunj preteklosti. Tega v dveh desetletjih nismo uspeli in vse bolj se zdi, da tudi prihodnjih dvajset let ne bo dovolj.

Lustracija ob predpostavki – Miro Petek, Slomedia.it

***

Dokler bomo imeli tako politiko, v najširšem smislu, vključno s tisto v pravu, nimamo pogojev za ustvarjanje pravne države. Dokler bomo imeli to isto politiko, vključno s tisto v gospodarstvu, ni nikakršnih obetov za bolj konkurenčno ekonomijo, s katero lahko preživimo v globalni tekmi. Dokler bomo imeli tako politiko v najširšem možnem smislu bo ta država umirala na obroke in večina bo živela slabše. 

Dovolj je bilo – Matej Avbelj, IUS-INFO

***

Koalicija Združena levica je v nedavni javnomnenjski anketi, skupaj s SDS, dosegla prvo mesto na lestvici podpore slovenske javnosti. To je bil zagotovo velik uspeh za koalicijo, ki združuje politično levico, a tudi trenutek za premislek in zaskrbljenost tistih sil, ki se zavzemajo za demokratični razvoj države. Luka Mesec in njegovi namreč žalujejo za propadlo Jugoslavijo, poveličujejo njene simbole in domnevne vrednote, hvalijo Tita, socializem in se zavzemajo za obnovitev močne države. Vanjo naj bi se vrnili Slovenci, saj bi po zatrjevanju Združene levice samo močna država lahko odpravila slovenske težave in z vrednotami ter simboli iz preteklosti upravljala z državljani in njihovim življenjem.

V Sloveniji skrajna levica za izhod iz težav ponuja socializem – Marijan Drobež, Novi glas

***

To figure out whether a policy is good or bad, you have to first figure out what effects it would have. And while ideologues like to treat this as obvious, it rarely is.

Consider the minimum wage, one of the topics covered in the survey Roberts cites. Much of the debate over the minimum wage focuses on the empirical question of how a higher minimum wage would affect low-wage workers. Some economists believe a higher minimum wage will eliminate low-wage jobs; others believe this effect is negligible.

And crucially, this depends on the details. It’s plausible that today’s relatively low federal minimum wage costs few jobs, and that higher minimum wages in wealthy urban areas won’t cause much unemployment. But in areas where wages are lower, minimum wages can cause a lot of harm.

Sorry, liberals, liking free markets doesn’t make someone a jerk – Timothy B. Lee, Vox

***

Conservatives, for their part, wanted to know why we are now expected to accept, if not celebrate, those who choose their own gender identities, in defiance of hard chromosomal and anatomical facts, but are forbidden from extending an equally tolerant welcome to those who choose their own racial identities. After all, liberals tend to be the ones who insist that race is a “social construction”. So why not roll out the red carpet for Ms Dolezal?

Rachel Dolezal and race: Blurred lines – The Economist

***

The current definitions advanced by social liberalism do not make individual autonomy the measure ofall things; they do not simply instantiate a will to power or self-fulfillment. But they do treat adult autonomy as a morally-elevated good, and rate other possible rights and harm claims considerably lower as a consequence. Linker is right that today’s social liberalism does not simply preach an individualism unbound. But it preaches an individualism in which many bonds and rules and constraints are thinned to filaments, and waiting for the knife.

The Liberalism of Adult Autonomy – Ross Douthat, The New York Times

***

The concept of “micro-aggression” is just one of many tactics used to stifle differences of opinion by declaring some opinions to be “hate speech,” instead of debating those differences in a marketplace of ideas. To accuse people of aggression for not marching in lockstep with political correctness is to set the stage for justifying real aggression against them.

Micro-totalitarianism – Thomas Sowell, The New American

***

Hyperbole is part of politics. But there seems to be a fairly large disconnect between the criticism of Laudato Si (much of it made prior to the release of the actual text) and the encyclical itself. Theactual document is a more measured affair. For one thing, it’s not even really accurate to call it a “climate encyclical.” Most of the document is devoted to other environmental issues (ranging from clean drinking water to biodiversity) or to the proper Christian perspective on the environment generally. Only a small portion of the lengthy encyclical is devoted to climate change per se, and much of what the encyclical does say about climate change is in keeping with the prior statements of John Paul II and Benedict XVI on the issue.

(…)

It’s not progress but “irrational faith in progress” that he opposes; not technology but “blind confidence in technical solutions.” And Francis elsewhere praises specific new technologies that are going to be needed if we are going to reduce carbon emissions without hurting the poor.

Let’s Listen to the Pope on Climate – Josiah Neeley, First Things

***

Although Levin acclaims the thinking of the 18th-century Anglo-Irish statesman Burke with fewer reservations than Fisichella approaches his more controversial object of study, both authors believe that their subjects have much to teach the present age. They try to make their ideas relevant to the present, although in the case of the second figure in Levin’s book—Thomas Paine, who was a critic of Burke, an enthusiast for the French Revolution, and an advocate of the “rights of man”—we are given a counterexample to what Levin considers to be sound political and social views.

Inventing the Right – Paul Gottfried, The American Conservative

Stranpoti slovenskega zgodovinopisja

Preživeli smo več kot mesec dni trajajoči vihar »zgodovinske resnice« o drugi svetovni vojni. Ta sicer še ne pojenja, saj bodo kmalu sledile komemoracije v Kočevskem rogu, na Teharjah, v Hudi jami in drugih mestih spomina na množične usmrtitve po vojni. V luči nedavnih polemik bi povprečni spremljevalec historiografske scene utegnil misliti, da se stroka, in vsi ljubitelji preteklosti, ukvarjajo in prepirajo zgolj na relaciji partizani-domobranci. Pa seveda ni tako. Zato se mi zdi bralce nujno opozoriti na probleme, ki so v slovenskem zgodovinopisju najbolj aktualni.

Continue reading

Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti homofobiji, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni eminentni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimam namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Mojo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj smo lahko do nečesa tolerantni, a to še vedno odklanjamo. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Continue reading

Tedenski izbor

branje11

The rise of dogmatic liberalism is the American left-wing expression of the broader trend that Mark Lilla identified in a recent blockbuster essay for The New Republic. The reigning dogma of our time, according to Lilla, is libertarianism — by which he means far more than the anti-tax, anti-regulation ideology that Americans identify with the post-Reagan Republican Party, and that the rest of the world calls “neoliberalism.”

At its deepest level, libertarianism is “a mentality, a mood, a presumption… a prejudice” in favor of the liberation of the autonomous individual from all constraints originating from received habits, traditions, authorities, or institutions. Libertarianism in this sense fuels the American right’s anti-government furies, but it also animates the left’s push for same-sex marriage — and has prepared the way for its stunningly rapid acceptance — in countries throughout the West.

What makes libertarianism a dogma is the inability or unwillingness of those who espouse it to accept that some people might choose, for morally legitimate reasons, to dissent from it. On a range of issues, liberals seem not only increasingly incapable of comprehending how or why someone would affirm a more traditional vision of the human good, but inclined to relegate dissenters to the category of moral monsters who deserve to be excommunicated from civilized life — and sometimes coerced into compliance by the government.

The latter tendency shows how, paradoxically, the rise of libertarian dogma can have the practical effect of increasing government power and expanding its scope.

How liberalism became an intolerant dogma – Damon Linker, The Week

***

Many churches have sought to lure millennials back by focusing on style points: cooler bands, hipper worship, edgier programming, impressive technology. Yet while these aren’t inherently bad ideas and might in some cases be effective, they are not the key to drawing millennials back to God in a lasting and meaningful way. Young people don’t simply want a better show. And trying to be cool might be making things worse.

(…)

What finally brought me back, after years of running away, wasn’t lattes or skinny jeans; it was the sacraments. Baptism, confession, Communion, preaching the Word, anointing the sick — you know, those strange rituals and traditions Christians have been practicing for the past 2,000 years. The sacraments are what make the church relevant, no matter the culture or era. They don’t need to be repackaged or rebranded; they just need to be practiced, offered and explained in the context of a loving, authentic and inclusive community.

Want millenials back in the pews? Stop trying to make church ‘cool’ – Rachel Held Evans, The Washington Post

Continue reading

3. maj 1945 – „Združena Slovenija vstaja!“

Pred 70. leti so se v slovesno okrašeni dvorani Sokolskega doma na Taboru v Ljubljani zbrali člani Narodnega odbora, sklicali začasno narodno predstavništvo (parlament) ter razglasili svobodno državo Slovenijo v demokratični federativni Jugoslaviji pod žezlom dinastije Karadjordjević. Poleg 39. članov narodnega predstavništva (6 je bilo odsotnih), v katerem so bile zastopane tri najpomembnejše slovenske politične stranke, so dogodku prisostvovali tudi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman, polkovnik Franc Krener, ki je bil tedaj povzdignjen v brigadnega generala ter imenovan za poveljnika Slovenske narodne vojske ter Vladimir Predavec kot zastopnik generala Draže Mihailovića.

Član Narodnega odbora Dr. Marjan Zajec je prebral slovesno izjavo, ki jo je naslednji dan na prvi strani objavil tudi časnik Slovenec:

SLOVENSKEMU NARODU!

V smislu Atlantske listine in drugih svečanih izjav demokratičnih zaveznikov o svobodni odločitvi in demokratični ureditvi narodov

NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO

v odločilni in usodni zgodovinski uri slov. naroda

proglaša,

da je za vse ozemlje, na katerem prebivajo Slovenci, ustanovljena narodna država Slovenija kot sestavni del demokratično in federativno urejene kraljevine Jugoslavije.

Narodni odbor za Slovenijo postavlja slovensko vlado kot začasni najvišji upravni organ za območje narodne države Slovenije.
Slovenska narodna vojska je prevzela skrb za red in mir v narodni državi in bo zavarovala slovenske meje. Slovenski domobranci in druge narodne oborožene enote so se stavile v službo Narodnemu odboru za Slovenijo, že položile vojaško prisego kralju in slovenskemu narodu ter s tem vstopile v slovensko narodno vojsko kot sestavni del kraljevske jugoslovanske vojske v domovini.
V narodni državi Sloveniji bo mogla vsaka stranka po načelih svobode in demokracije razvijati svoje sile in uveljavljati svoja stremljenja. Zato poziva Narodni Odbor za Slovenijo vse stranke, da z njim sodelujejo in tako omogočijo politično in socialno konsolidacijo slovenskega naroda.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence k obči spravi, da ne bodo skromne in oslabljene narodne sile vezane v notranji borbi, ko jih v tem zgodovinskem trenutku rabimo sproščene in enotne za uresničenje najvišjih narodnih koristi. Zato vabi partizanske oddelke, da takoj ustavijo vse sovražnosti proti slovenski narodni vojski in vse nastope proti miroljubnemu slovenskemu prebivalstvu, da tako preneha strahotno bratomorno krvoprelitje.
Narodni odbor za Slovenijo poziva vse Slovence, da v tem odločilnem trenutku ohranijo narodno disciplino, da se vedejo do vseh dostojanstveno, da opustijo vsako osebno obračunavanje in sledijo ukrepom narodne vlade.

Ljubljana, ki postane prvič v zgodovini po zaslugi zmagovitega zavezniškega orožja in naših naporov prestolnica Zedinjene Slovenije, mora biti v vsem vzor narodne zavednosti, politične zrelosti in državljanske discipline.

Zaupajoč v vsemogočnega Boga, ki vodi usodo narodov in zanašajoč se na podporo velikih demokratičnih zaveznikov, poziva Narodni odbor za Slovenijo vse Slovence k sodelovanju za blagor domovine, k edinosti in spravi, ker je le s tem zagotovljen obstoj in napredek slovenskega naroda.

Živel kralj Peter II.!

Živela federativna kraljevina Jugoslavija!

Živela narodna država Slovenija!

Continue reading

Tedenski izbor


branje6

“I wouldn’t call myself a conservative, but neither would I own to liberal. I’ll take just plain old “Catholic,” thanks” – writes with the following thought experiment:

Imagine a gay male couple who have been together for 20 years. They live nearby. You know them well, having a friendly non-political neighborly relationship. You borrow the odd egg, watch each other’s pets when somebody is on vacation, maybe chat at the annual 4th of July party. You are an orthodox Christian who runs a bakery business. Now apply the following scenarios:

A) One of the gay guys has a birthday. His partner asks you to bake the cake. Would you?

B) One of the gay guys dies. His partner asks you to bake the cake for the reception after the funeral. Would you?

C) Marriage is suddenly legalized in your state. They marry and ask you to bake the cake. Would you?

Seems to me that if the answer is no, no, and no, then you ought to examine yourself for homophobia.

But if the answer is yes, yes and no – that’s my answer – then you are arguably simply being principled. I can say “yes” to A and B because I can honor their friendship and loyalty to each other, their faithful service to each other over years. However, I say “no” to C because marriage is not an institution that can be defined entirely in terms of affection, loyalty and service. Or even eros or heartfelt private romantic feelings. Marriage includes all those things, but it exists is a social institution because the fertility of male and female potentially creates uniquely public consequences (children).

The left disputes my premise for saying no to C. Fine, let’s have that debate. People of goodwill can disagree.

But we are not even allowed to have that debate. My side’s case is dismissed by the liberal elite because they think people like me are haters.

Given that I want to say yes to situations A and B, I think it’s demonstrable that I’m not a hater or homophobe. I am not frightened of gay people and I do not hate them. I just do not think that what they are doing is marriage, and I think calling what they’re doing “marriage” will obscure what marriage is.

Cake and Cosmology – Rod Dreher, The American Conservative

***

The only clear biblical meta-narrative is about male and female. Sex is an area of Jewish law that Jesus explicitly makes stricter. What we now call the “traditional” view of sexuality was a then-radical idea separating the early church from Roman culture, and it’s remained basic in every branch of Christianity until very recently. Jettisoning it requires repudiating scripture, history and tradition (…)

I take a different view of what they could have known. But yes, the evidence that homosexuality isn’t chosen — along with basic humanity — should inspire repentance for cruelties visited on gay people by their churches. But at Christianity’s bedrock is the idea that we are all in the grip of an unchosen condition, an “original” problem that our wills alone cannot overcome. So homosexuality’s deep origin is not a trump card against Christian teaching.

Interview With a Christian – Ross Douthat, The New York Times

***

I was raised by a lesbian couple and had to build bridges to my estranged father in my late twenties. Much of the connection to my father and the benefits of growing up with him were irreparably lost by the time I was a grown man—but at least, I knew who my father was and where to find him. I could salvage my ancestry.

A new generation of children will not even have that consolation I had. Conceived in loveless fertility clinics, gestated in the wombs of women they will never meet, trafficked from poor biological families with the help of complicit governments, “adopted” through a social services system corrupted by money and political pressure, or torn from their birth parents by family court judges who are desperate to please the gay lobby, the new generation of children will be far worse off than I was.

When the debate over gay marriage has receded, when their gay guardians are dead and buried, when the world has moved on, these children will still never be able to recover their heritage.

After Indiana, Gay-Marriage Supporters Should Look in the Mirror – Robert Oscar Lopez, Ethika Politika

Continue reading

Tedenski izbor

 

 

Odločili so se, da za pomorjenimi izbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč – Mitja Ferenc za MMC RTV Slovenija

***

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda. Morda je v avtokratski družbi razumljivo, da želi takratna totalitarna stran še dandanes preko svojih naravnih in ideoloških potomcev počistiti s prav vsakim, ki drugače misli, zagotovo pa slednje ni sprejemljivo v demokratični in pravni družbi, ki kaj da na učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko se spominjamo obletnice osvoboditve nekdanjih nacističnih koncentracijskih taborišč in tam storjenega genocida in hudodelstev zoper človečnost je prav, da če pometamo pred tujim pragom, končno pometemo tudi domačega, saj trava ni nič bolj zelena na slovenskih tleh, kvečjemu bolj krvava in prežeta s človeškimi kostmi in izgubljenimi dušami.

Slovenska trava ni nič bolj zelena – Jernej Letnar Černič. Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

hieronim

Politically correct leftism is more than a challenge to liberalism. It is a test of liberalism. (…)

America’s most effective liberals—from Harry Truman to Rahm Emanuel—have known how and when to defy the illiberal left, whether that illiberal left was communist or Third Worldist or, as it is today, infatuated with the jargon of “intersectionality.” The liberals who couldn’t or wouldn’t or didn’t have been dragged toward the same marginality that has always befallen the hard left in America—and always will.

Republicans have suffered greatly over the past six years from their visible terror of their more extreme associates. The evolution toward a more responsible Republicanism remains incomplete, but is visibly under way. Now it seems to be the turn of liberals and Democrats to veer off into their own ideological fever-swamps.

Liberals and the Illiberal Left – David Frum, The Atlantic

***

The Church does not rename pagan traditions as the secularist renames Christian holidays, seasons, symbols and so forth. The Church baptizes the world. The Church impudently gives pagan traditions new meanings, of which a new name is an icon and consequence. The Winter Solstice is not renamed ‘Christmas’ in the manner in which secularists timidly rename Christmas ‘Winter Solstice.’ No, the Winter Solstice becomes Christmas — the old gods are dead and Christianity has killed them.

(…)

This helps us to finally understand the difference between a baptism and a renaming. The post-Christian renaming reduces to an acceptable effect without daring to alter the cause. The baptism invokes and declares a new cause — not Spring, but Christ, not the gods, but God, not the garden’s growth, but the Gardener. A cause alone can remain and bear the fruit of effects. An effect divorced from its cause — a holiday apart from a Holy Day, a sign of the cross apart from the Cross — these crumble as a tree without roots. I am Catholic because I want to live in a universe of primary meaning, of a real relation of effect to cause

The Difference Between Renaming and a Baptism – Marc Barnes, The Bad Catholic

Continue reading

Tedenski izbor

teddy-reading
Zdrav način razdolževanja, ki bi omogočil hitrejšo gospodarsko rast, bi bilo pridobivanje novega kapitala v podjetja. Tudi primerjalni podatki z drugimi državami območja evra kažejo, da slovenska podjetja ne odstopajo po višini zadolženosti, ampak po prenizkem kapitalu. Vendar večina podjetij nima lastnikov, ki bi ga lahko zagotovili. Lani so vsa podjetja skupaj dobila le 295 milijonov novega lastniškega kapitala.Najboljši mogoči ukrep za razdolževanje in zagon gospodarstva bi bila zato hitra odprodaja deležev, ki jih imajo v rokah različni tranzicijski lastniki vključno z državo (ta je lastnica 23 odstotkov vsega kapitala slovenskih podjetij in bank ). Čeprav kupci ne bodo pravljični princi na belem konju, je to ena od redkih možnosti, ki jih sploh imamo, da podjetja pridejo do lastnikov, ki bi lahko izboljšali upravljanje in zagotovili dodatni kapital.
***
“Putin’s actions should be easy to comprehend,” writes Mearshimer. Ukraine is a “huge expanse of flat land that Napoleonic France, imperial Germany, and Nazi Germany all crossed to strike at Russia itself.” Since Ukraine serves as a “buffer state of enormous strategic importance to Russia … no Russian leader would tolerate a military alliance that was Moscow’s mortal enemy until recently moving into Ukraine.” By the same token, no “Russian leader [would] stand idly by while the West helped install a government there that was determined to integrate Ukraine into the West.” After all, “great powers are always sensitive to potential threats near their home territory.”
The argument is marred by two fatal flaws. First, by invoking past invasions, Mearshimer goes beyond the analytical framework of realism, which assumes that “objective” threats would be recognized as such by any rational observer, and invokes Russian historical memory, ideology, and political culture—or perceptions. Once perceptions enter the picture, we leave the realm of realism’s logical rigor and introduce factors that contradict the objectivity and rationality assumption of realism and implode Mearshimer’s theoretical framework. After all, the power of realism resides in its claim that all rational observers, regardless of nationality, would assess national interests and power relations in approximately the same way. If they do not, because values, norms, ideas, and the like get in the way, then realism amounts to the banal observation that power somehow matters in our assessments of international relations. Who could disagree?
***

Upoštevajoč tvit pomembnega pristaša SDS Tomaža Štiha, katerega mnenje v tej stranki veliko šteje, je opcija tudi, da vojska izvede državni udar (ne vem, kakšen bi bil drug evfemizem za to, da vojska prevzame nadzor, saj takšne institucionalne zanke nimamo kodirane v ustavi). To je sicer malo težje izvesti, ampak očitno se te dni razmišlja tudi o tem, zato poglejmo, kako smiselno je priporočilo Tomaža Štiha.

Prvič, kot so že ostali tviteraši opozorili Štiha, bo težko vojska z Vebrovim načelnikom generalštaba izvajala državni udar v imenu Janše in Štiha. Drugič, če obvelja Štihova kontra-informacija iz tvita, da častniki ne sprejemajo Ostermana, potem se mora zgoditi ali najprej udar znotraj vojske in šele potem tanki zapeljejo na ulice in zavzamejo RTV, parlament, zgradbo vlade in predsedništva države ali pa samostojno častniki, ki ne sprejemajo Ostermana, udarijo v prej omenjene institucije in prevzamejo nadzor, kar pa, priznajte, je malo težje izvedljiv scenarij.

Tretjič, in to podpornikom ideje državnega udara ne bo všeč, takšne vrste institucionalnih sprememb zadnjih nekaj let nekako niso zelo popularne v mednarodni javnosti, posebno če bo najprej potrebno obračunati z Ostermanom in šele potem izvesti državni udar. Bodimo kar realni, ideja je absurdno bedasta in ni je sile v katerikoli državi EU, ki bi te dni lahko izvedla kaj takega in preživela.

Bralcem se opravičujem, ker analiziram tako trapasto idejo, kot je državni udar v imenu Janše, ampak take ideje so pač dane v javni prostor in to s strani ljudi, katerih mnenje v SDS šteje in so zaradi tega legitimirane. So pa tudi precej iskrene, saj če prikimamo Štihu k njegovi tezi, da je vse pore slovenskih institucij prevzela komunistična klika, potem se lahko Štih za demokracijo bori samo s pomočjo nasilja.

Končni paradoks: stranka SDS je izdala Janšo! – Kizo, Portal Plus

***

Bodimo iskreni, če ni dokaza, da ima Iskra agendo zrušiti ustavni red Republike Slovenije, potem imamo opravka z otroci, ki se igrajo vojno, ne pa z ekstremisti, ki izvajajo mobilizacije in vojaška urjenja. To nas napelje na tretjo točko, razkrinkanje ciljev Iskre. V prilogi k članku boste našli odstopno izjavo nekdanjega predsednika Iskre Klemna Kneza, v njej boste prebrali, da je končni cilj te grupacije:

“Vzpostaviti moramo politični subjekt – ki bo revolucionaren – kar pomeni samo to, da bo svojo moč črpal iz ulice in ne argumentov znotraj postavljenih okvirjev – kajti argumenti so in vedno bodo stvar politikantskega in ideološkega obračanja zadev na glavo. Naš boj je boj za oblast in tega nikoli in nikdar ne smemo pozabiti – oblast celotnega delovnega ljudstva…”

Menim, da je nedvoumno, kaj je želel Knez v svoji odstopni izjavi povedati in kakšna je politika ter cilj Iskre: prevlada ulice nad argumenti, ravno obratno, kot je kodirano v naši ustavi, kjer je parlamentarna argumentacija edini mehanizem za oblikovanje, delovanje in vzpostavljanje institucij. Prevlada ulice nad argumenti (kakršenkoli že je dominantni mehanizem argumentacije) je evfemizem za nasilno revolucijo. In kot pravi Knez, njihov boj je boj za oblast.

V tem kontekstu postane jasno, da Iskrin tabor, ki je bil izveden v nedrjih Univerze, ni bil rekreativnega namena, ampak je imel za svoj namen urjenje sile nad močjo argumentiranja in taisti tabor ni služil motiviranju študentarije pred jesenskimi izpitnimi roki, ampak team-buildingu obstoječih in mobilizaciji novih sil. Ste še vedno skeptični? Potem preberite nadaljevanje Knezovega pisanja:

“… Pot do tja je mukotrpna – saj se ne borimo za ljubljanski študenteraj, niti za slovenski delavski razred – temveč za svetovni prevrat obstoječih družbenih razmerij – socialno revolucijo – in s tem socialistično Republiko.”

Hočete ekstremiste? – Kizo, Portal Plus

***

Nothing is too gross when promoting racial hysteria in an election year. Veteran Democrat Congressman Charlie Rangel from Harlem declared that Republicans “don’t disagree — they hate!” According to Rangel, “Some of them believe that slavery isn’t over and that they won the Civil War!”

Republicans did win the Civil War. That’s why there is no more slavery. It was a Republican president who issued the Emancipation Proclamation. It was a Republican-controlled Congress that voted for the 13th Amendment, outlawing slavery.

In the 1960s, a higher percentage of Republicans than Democrats voted for the landmark Civil Rights Act of 1964 and the Voting Rights Act of 1965. If we are going to talk about history, let’s at least get the facts right.

Only an utter ignorance of history, in this era of dumbed-down education, could allow demagogues like Rangel to get away with the absurdities that abound in election year politics.

Voter Fraud and Voter I.D. – Thomas Sowell, The New American

***

Lena Dunham has been declared the voice of her generation not because she has anything to say but because she never stops talking. Or so it seems to me, a member of that generation. However awkward, unnecessary, or ill-informed a thought of hers may be, the twenty-eight-year-old seems ready to give voice to it. Her film, television series, and book—all to varying degrees autobiographical—seek deliverance in disclosure. Dunham has shown us everything.

In turn, she has been praised for demonstrating “courage,” “honesty,” “awareness,” and a dozen other euphemistic antonyms for reticence. (…)

Intimacy demands spaces of silence, and Dunham has built a career by violating those silences. She has attacked discretion and in the process attacked intimacy itself.

A Word for Discretion – Matthew Schmitz, First Things

***

Since I cannot now receive the Eucharist, it is through spiritual communion that I am kept spiritually fed by the Lord. This act of willing reception is not, as some may think, second-class communion. Far from it. To believe so is to diminish one of the ways Christ feeds his people, as Hans Urs von Balthasar warns in his book, Prayer:

For spiritual communion is by no means merely an act of longing for the reception of the Lord under the sacramental signs; much deeper, and more properly, it is the act of prayer of a living and understanding faith, by which it enters into living communication and communion with Christ, the eternal and living Truth.

Balthasar wants to impress upon the reader the objective reality of spiritual communion. It is not the absence of something but the presence of him. I don’t get to pine or indulge in self-pity during the distribution of the Eucharist. And God forbid I should become angry with my priest or the Church for not giving me Communion. As Archbishop Charles J. Chaput put it during the 2014 Erasmus lecture, “none of us are welcome on our own terms, in the Church we’re welcome on Jesus’ terms. That’s what it means to be a Christian, you submit yourself to Jesus and His teaching. You don’t recreate your own body of spirituality.”

My Plea: I’m a divorced and remarried mother. Please don’t change the Church practice – Luma Simms, First Things

***

Za konec pa še tekst, ki smo ga po krivici spregledali v oktobru: kolumna Narod si bo PR pisal sam izpod peresa našega priljubljenega levičarskega kolumnista Mihe Blažiča – N’Toka.

Ideja, da smo Slovenci homogena celota in da nas povezuje neka pradavna zarukanost, je privlačna iz več razlogov. Kdo ne bi rad verjel, da ga obdajajo sami idioti, ki ovirajo njegov uspeh? Če bi se rodili v katerikoli drugi državi, bi gotovo prepoznali našo genialnost, tukaj v Butalah pa, eh … kaj bi vam govoril. Slovenci imamo zaradi zaplankanega okolja pač zvezane roke. Če so našim babicam župniki povedali, da živijo v tej dolini solz zaradi izvirnega greha, smo mi dobili zgodbo o narodnem značaju. Tako pred začetkom vsakega delovnega dne moja generacija zmoli: »Verujem v Enega Slovenca, zarukanega, koruptivnega lenuha, ki poveličuje nesposobnost in kaznuje talent. Verujem v Balkansko mentaliteto, v prirojeno nepoštenost, v slovensko uravnilovko. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Amen.« In beseda je meso postala.

Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

Pričujoči članek je bil napisan novembra 2012 ter objavljen v 10. številki Razpotij, reviji humanistov Goriške (jesen-zima 2012). Ker v njem razgrnjeno razmišljanje danes (žal) ni prav nič manj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka, ga ob 96. obletnici prevrata objavljamo tudi na našem portalu.

***

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

Continue reading

Tedenski izbor

civilwar

Glasilo Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana, v zadnji številki sploh ne omenja drugih kandidatov na prihajajočih lokalnih volitvah. Seveda je v glasilu dovolj prostora namenjenega aktualnemu županu Zoranu Jankoviću in njegovim projektom, pri Transparency International ugotavljajo, da je publikacija za skoraj 55 odstotkov daljša od običajne take publikacije, zaznali so podobnost med oblikovnimi rešitvami v občinskem glasilu in v propagandnem gradivu liste Zorana Jankovića.

Jankovićevo glasilo se je znašlo v ‘sivi coni’ – Novica Mihajlović, Finance

***

Pope Francis isn’t the best thing to happen to the Gospel in our lifetime, just as he isn’t the best thing to happen to the global economy, politics, or ecumenism. He’d surely tell you that himself if you asked. He is, though—by his own admission—an example of a life lived in Christ, and of a sinner saved by a merciful God. His pontificate is a story worth retelling to our children and grandchildren, and more importantly one worth listening to carefully and with rapt attention. Not because its characters are played by the biggest stars, but because the writing is just so damn good.

Pope Francis is a Toxic Asset – Andrew M. Haines, Ethika Politika

***

To be sure, I had many other Evangelical apologetic heroes, who were not only outstanding scholars in their respective disciplines, but also good and decent people as well. In the case of this latter group, however, unlike the former, they were men and women of prayer, devotion, deep piety, and personal charity.  Because their Christian faith was not reducible to cerebral combat, they had an attractive manner and radiated a sense of joy, contentment, and real intellectual curiosity.  I wanted to be like them.

After I re-entered the Catholic world nearly eight years ago, I discovered a similar phenomenon. Some Catholic apologists were like the first group I had encountered as an Evangelical: they often had wonderful arguments, but ugly souls. They seemed perpetually angry, dismissing critics as blind fools motivated by bad faith.

Others, to my great joy, were like the latter group. They understood that evangelization is not just about introducing your neighbors to arguments in order to win them to Jesus; it is about introducing Jesus to your neighbors through one’s example so that they may be drawn in to listen to your arguments. This is what I believe Pope Francis is trying to teach the Church about the New Evangelization.

Reason Is More than Just Arguments – Francis J. Beckwith, The Catholic Thing

***

Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Samo ven! – N’Toko, Mladina

***

Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«

/…/

Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.

Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«

Socialistični pravni cement – Matej Avbelj, Iusinfo

***

Čakam odrešitelja – ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski – koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Lublana je še naprej bulana – Dejan Steinbuch, Finance

***

Težko se je tedaj znebiti vtisa, da puščajo sedanji »novi obrazi« za ohranitev ljubega miru na levi sredini razmeroma velik ljubljanski fevd padlega bivšega novega obraza namenoma nedotaknjen in v polnem obsegu, ne oziraje se na vse homatije v zadnjem letu in pol.  Kar bi moralo verjetno sprožiti kakšno neprijetno vprašanje o enakih vatlih, a ga morda niti ne bo.

Vsaj v nečem se ljubljanskemu in še kakšnemu »večnemu županu«  rahlo poznajo tegobe obdobja, ki je minilo med dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma. Zaradi občasno močno povišanih tonov proti praksam obstoječe politike je njihova javna navzočnost manj izrazita in bo bržkone tudi proslavljanje zmag manj bučno kakor nekdaj. Pa še kak njihov volivec bo ob vprašanju, komu je oddal glas, raje zamenjal temo.

Parcelice in veleparcela – Aleš Maver, Časnik

***

Mr Orban outlined his longer-term vision in a much-noted speech on July 26th in Baile Tusnade, in neighbouring Romania. Hungary, he explained, would become an “illiberal state”. Speaking admiringly of Russia, China and Turkey, he said Hungary would remain a democracy, and not reject liberal principles such as freedom of speech, but would be based on “a different, special, national approach”. The approach, say critics, was evident earlier this month when police raided the Budapest office of Okotars, an NGO that manages funds from Norway, Iceland and Liechtenstein, and confiscated computers and documents for alleged financial mismanagement. Okotars strongly denies the charge. The police raid was “completely unacceptable”, thundered Vidar Helgesen, Norway’s minister for Europe.

The show of force has sent shivers through Hungary’s non-profit sector. The EU had no comment, as the NGOs are funded by Norway. But Kate Byrnes, the deputy chief of America’s OSCE mission, demanded that Hungary allow NGOs to operate without “further harassment, interference or intimidation”, repeating earlier protests.

Orban the Unstoppable – The Economist

***

Po Mitchellovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in … Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije.”

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? “/…/ Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju.”

Če bi bila Slovenija vodena kot švicarski kanton … – Pogovor z ameriškim predavateljem Danielom Mitchellom, MMC

***

Očitno je, da so ti ljudje, izbrisani, mnogo pretrpeli, utrpeli so krivico. To mora biti popravljeno. Vendar pa naj se v to, prosim, ne vpleta Jožeta Pučnika. Znova sem prebral tisti njegov sporni govor, besedo za besedo, tako kot je o njem poročalo Delo. Ne vem točno, kaj je želel povedati. Vendar pa sem ga poznal. Ko Jože Pučnik reče, da je potrebno neko zadevo razrešiti »humano, socialno in pravno demokratično«, misli natanko to. O tem ste lahko prepričani. Bil je najbolj pokončna in pravična oseba, kar sem jih kadarkoli poznal. No, nekateri očitno mislijo, da je te besede izgovoril na izjemno ciničen način, kot kakšen SS-Obersturmbannführer, ki Zyklon B označi za »humano rešitev«. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem.
Zlo, ki ga povzročijo ljudje, jih preživi, dobro je pogosto pokopano z njihovimi kostmi. Prepričan sem, da je Božo Repe častivreden mož. In prav tako so vsi, vsi častivredni. Vsake toliko uživajo v blatenju, vendar to ne more omadeževati njih samih. Kajne?

Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu – intervju z Marcusom Pučnikom, Razpotja

***

Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora