Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Sovražni govor in govorica gneva

Amedy Coulibaly, Parižan, oborožen z brzostrelko, bojno puško in dvema pištolama, je 9. januarja vstopil v prodajalno s košer izdelki. Ubil je štiri ljudi in zajel več talcev; kasneje je med policijsko akcijo tudi sam umrl.

Coulibalyjev napad ni bil deležen veliko pozornosti. Zasenčil ga je poboj na uredništvu Charlie Hebdo, ki sta ga dva dni pred tem izvedla njegova sodelavca – soborca? –, brata Chérif in Saïd Kouachi. O njegovem zločinu niso pisali kolumn. Nihče ni raziskoval, kaj ga je gnalo k uboju obiskovalcev trgovine. Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom. In seveda, nikomur ni padlo na pamet, da so bile žrtve »krive« za to, da jih je Amedy Coulibaly postrelil.

Njegov zločin ni sprožil javne diskusije, in prav je tako. Nasilen napad na ljudi, ki izvajajo neko svoboščino – v tem primeru kupovanje izdelkov v skladu z lastno religiozno tradicijo –, ne sme biti povod za javno razpravo o upravičenosti te svoboščine. Nasilje ne more biti argument: lahko se mu uklonimo, pogosto smo prisiljeni priznati njegovo fizično premoč, vendar to ne pomeni, da mu bomo pripisali težo tudi v redu argumentov.

"Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom"

“Nihče ni pomislil, da bi na podlagi Coulibalyjevega napada preizprašal pravico Judov do obiskovanja košer trgovin ali pravico Evropejcev do prehranjevanja v skladu s svojim izročilom”

 

Evropska pomota

A prav to se je zgodilo po poboju dela uredništva Charlie Hebdo, ki sta ga zakrivila Coulibalyjeva sodelavca, brata Kouachi. Evropska javnost se je seveda strinjala, da je bi atentat nekaj slabega. Za trenutek ali dva smo bili »vsi« Charlie. Toda ali ni, če pomislimo bolje, satirčni časnik izzval napade? Ali niso pisci in karikaturisti sistematično smešili francoskih muslimanov, ali niso profanizirali njihovega preroka, njihovega boga? Zakonodaje evropskih držav prepovedujejo blatenje dobrega imena posameznikov. Mar ne bi bilo smiselno – z ozirom na to, kaj je izzval Charlie Hebdo –, če bi to prepoved razširili tudi na blatenje dobrega imena družbenih skupin, na svetoskrunstvo?

Continue reading

Tedenski izbor


reading-stairs

Across Eastern Europe, local oligarchs and investment groups — some directly connected to their countries’ political leadership — are snapping up newspapers and other media companies, prompting deep concerns among journalists and others about press freedom.

It is just one of an array of developments across the region raising questions, a quarter century after the fall of the Berlin Wall, about progress toward Western standards of democracy and free speech. As in Russia, there are increasing worries about a potentially dangerous concentration of power in the hands of people who have managed to acquire both wealth and political influence and are increasingly extending their control to media outlets.

Oligarchs of Eastern Europe Scoop Up Stakes in Media Companies – Rick Lyman, The New York Times

***

Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih v slovenskih sindikatih je po podatkih državnega statističnega urada avgusta letos obsegala 2.445 evrov. Za primerjavo: povprečna slovenska bruto plača je avgusta letos dosegla 1.517 evrov.

Plačni rekorderji so po podatkih iz baze GVIN v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva, ki ga vodi Zvonko Vukadinovič. Lani je povprečna bruto plača v tem sindikatu, ki sicer zaposluje pet ljudi, znašala 5.071 evrov bruto. Med prvo deseterico najbolje plačanih sindikalistov se uvršča tudi Sviz Branimirja Štruklja s povprečno plačo 2.607 evrov bruto. Ob tem povejmo, da več kot 2.600 evrov zasluži le 10 odstotkov najbolje plačanih v državi.

Razkrivamo: sindikalisti med slovenskimi plačnimi rekorderji – Jurij Šimac, Jure Ugovšek, Finance

***

You can’t succeed in politics if you give too much appearance of despising the low arts by which we govern ourselves. Fastidious distaste for the roughness and meanness of political life may work in a seminar room, but it’s fatal on the campaign trail.

This distaste is common among people who’ve enjoyed success outside of politics, in academia or journalism or business, and who go into politics with the reasonable assumption that the prestige they achieved in their former profession should automatically transfer into politics. It doesn’t. People who think they’re entitled to standing—because they are brainy, rich, or famous—almost always lose. They forget you earn your standing, you are not entitled to it. That’s the best thing about democracy, the single reason why we’re not yet entirely governed by wealthy oligarchs.

I may have come into politics with an unacknowledged condescension toward the game and the people who played it, but I left with more respect for politicians than when I went in. The worst of them—the careerists and predators—you find in all professions. The best of them were a credit to democracy. They knew the difference between an adversary and an enemy, knew when to take half a loaf and when to insist on the whole bakery, knew when to trust their own judgment and when to listen to the people.

 I Wish Someone Had Told Me This Before I Became a Politician – Michael Ignatieff, The New Republic

***

Dejstvo je, da je ta družba, ta politična nomenklatura, ta slovenska levičarska falanga spravila SDS na rob propada. Bolj kot s političnimi metodami – legitimnimi ali nelegitimnimi, obsojanja ali skomiganja z rameni vrednimi – pa jim je to uspelo s psihološko vojno proti njihovemu karizmatičnemu voditelju. Pravilno so domnevali, da se mu bo nekega dne utrgalo in da bo pri tem nastal vtis, da ni poti ne nazaj ne naprej.
Odnos politike in javnosti do SDS – in obratno! – je vseh dvajset let nekakšna samouresničujoča se prerokba. Dogaja se to, kar hočejo drugi – oni pa ostajajo na svoji liniji.

Na svoji liniji: edini možni reset SDS – Marko Crnkovič, Požareport

***

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več.

(…)

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači. Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Spomini na neko resetiranje – Žiga Turk, Čas-opis

***

But modernisers have two great faults. The first is to assume that what is modern is inevitable. Soviet Communism was modern once, and part of its power lay in its claim that it was inevitable. It wasn’t, and now it is dead.

The second is to equate modernity with virtue and so to treat its critics as moral inferiors. In Britain, the saga of same-sex marriage is a classic case. Parts of the Western world are heading in that direction: “therefore” it must be welcomed: “therefore” its opponents are bigots: “therefore” they should be virtually disqualified from public office.

All those “therefores” are wrong. A moderate conservative approach would try to balance the age-old, universal view that marriage is between a man and a woman with tolerance of homosexual relationships. This balance was achieved by civil partnerships, but violated by the way that Mr Cameron casually imposed gay marriage. His approach insulted settled beliefs, and therefore wounded him politically more than people like to state directly. In times of wrenching economic change, social conservatism (not to be confused with social authoritarianism) helps reassure people. Instead, we have had doctrinaire, finger-wagging modernism from a party that calls itself Conservative. And, broadly speaking, the better off and better educated have been lecturing the less fortunate. Again, a reason to edge towards Ukip.

Ukip’s Rochester win shows voters no longer trust the main parties – Charles Moore, Daily Telegraph

***

On a une gauche européenne sociale qui préfère parler de politiques publiques (policies) plutôt que de politique (politics). Ce discours-là ne peut pas battre la Manif pour tous. Beaucoup de gens sont heurtés par la société de la rentabilité dans laquelle on vit, une société du chiffre où on évalue les enfants dès 3 ans. Les conservateurs de la nouvelle génération proposent une vision du monde philosophiquement contre-révolutionnaire mais qui répond à ces aspirations-là, en rejetant le productivisme, le consumérisme, et l’économie inféodée à la finance. Ils trouvent écho dans la société. Mais il y a aussi une France qui ne supporte plus de vivre dans la société d’Eric Zemmour. Qui parle pour cette France-là? Qui s’insurge ? Être à gauche, ça ne consiste pas, comme le décrit la Manif pour tous, à être un libéral-libertaire fanatique de GPA et désireux de vendre des bébés sur Internet à des consommateurs américains. Il y a la place pour un mouvement républicain qui s’appuie sur les idéaux égalitaires. La République n’est pas qu’un bataillon de CRS filmé par BFM TV : au-delà du maintien de l’ordre, la République c’est aussi la générosité.

Gaël Brustier: “La Manif pour tous est un combat pour l’hégémonie culturelle” – Mathilde Carton, Les In Rocks

 

***

Across the United States and Europe, sexual partnerships between persons of the same sex are being legally recognized as “marriages,” thus abolishing in law the principle of marriage as a conjugal union and reducing it to nothing other than sexual or romantic companionship or domestic partnership. The unavoidable message is a profoundly false and damaging one: that children do not need a mother and a father in a permanent complementary bond.

To insist on the truth that neither mothers nor fathers are expendable is not to dishonor anyone.

Marriage and the Black Family – Jacqueline C. Rivers, Public Discourse 

***

If your go-to image of a student is someone who’s free-spirited and open-minded, who loves having a pop at orthodoxies, then you urgently need to update your mind’s picture bank. Students are now pretty much the opposite of that. It’s hard to think of any other section of society that has undergone as epic a transformation as students have. From freewheelin’ to ban-happy, from askers of awkward questions to suppressors of offensive speech, in the space of a generation. My showdown with the debate-banning Stepfords at Oxford and the pre-crime promoters at Cambridge echoed other recent run-ins I’ve had with the intolerant students of the 21st century. I’ve been jeered at by students at the University of Cork for criticising gay marriage; cornered and branded a ‘denier’ by students at University College London for suggesting industrial development in Africa should take precedence over combating climate change; lambasted by students at Cambridge (again) for saying it’s bad to boycott Israeli goods. In each case, it wasn’t the fact the students disagreed with me that I found alarming — disagreement is great! — it was that they were so plainly shocked that I could have uttered such things, that I had failed to conform to what they assume to be right, that I had sought to contaminate their campuses and their fragile grey matter with offensive ideas.

Free speech is so last century. Today’s students want the ‘right to be comfortable’ – Brendan O’Neill, The Spectator

 

***

Pornography is an act of disgust, for by visually isolating the sexual organs for the sake of stimulus and libidinous pleasure, it places its viewer in contact with the genitalia considered as objects unto themselves. Once the desire for physical pleasure evoked by the visual stimulus of genitalia is satisfied, the genitalia lose their “erotic light” and reassume their status as organs with functions quite apart from that of sexual gratification. They become disgusting.

Thus the faces of pornography and pornographic advertising are usually sneers, and expressions of lust tend to mimic a barely suppressed nausea. Within the pornographic, Eros never smiles, never laughs, never plays — she is busy holding down and warding off disgust by the force of sexual arousal. The sin of pornography is not that it makes sex too free and casual, but that it makes it something serious — a suppression of disgust that is doomed, at the end of the day, to return to it. The tragedy of pornography is not that it makes men and women lust after each other, but that it makes them disgusted by the images of each other.

Are the Genitals Beautiful? – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Molti dei triestini in platea non sono mai entrati nel teatro della Kulturni Dom, sono quelli che, come me, stanno seguendo la scena con un occhio ai sottotitoli. L’effetto è ancora più straniante perché non viene giustificato, lascia credere l’incredibile e, al tempo stesso, mostra l’occasione perduta: quindi avremmo potuto fare così? Parlarci? Dialogare? Trieste, una città in guerra è uno spettacolo concepito in occasione del centenario, ma di fatto, grazie all’intuizione del giovane regista Igor Pison, i due testi di Marko Sosič e Carlo Tolazzi sono stati manipolati e fusi in una pièce sul linguaggio. A Trieste la Grande Guerra è stata solo l’esordio di un conflitto che le due comunità autoctone hanno condotto e, potremmo dire, interpretato per tutto il Novecento. L’italianizzazione coatta degli sloveni, le foibe titine, la divisione in zona A e zona B, le manifestazioni contro il bilinguismo, e sempre l’ombra della cortina di ferro alle spalle del Carso e la possibilità che la paranoia si trasformi in odio personale; possibilità la cui soluzione ottimale è stata una surreale convivenza tra estranei.”

Trieste, città in guerra. Dialogo sul palco tra italiani e sloveni – Mauro Covacich, Corriere della Sera

***

Naj se torej omejim le na nekaj vtisov, kot so se mi porajali ob nedeljskem spremljanju njegove posvetitve v stolnici sv. Nikolaja. Njena najopaznejša značilnost je bila, da so razen v vznesenih obrednih obrazcih skoraj scela umanjkale velike besede. Kako drugače kot pred slabima dvema desetletjema, ko smo bili še mladi petelinčki in smo za velike praznike namesto nevpadljive pridige patra Zoreta na Tromostovju poslušali med oboki iste stolnice, v kateri so ga sedaj posvetili, rafale težkih misli in izjav ter imeli o vsaki izmed njih občutek, da izraža ravno tisto, kar nas trenutno najbolj žuli. Šele čez veliko časa smo se zbudili v bridkem spoznanju, da ni zaradi velikih besed Cerkev iz neke pravljične, v mitične višave povzdignjene preteklosti nič bliže, da pa ji zaradi od besed vse drugačnih dejanj pod nogami spodmika sedanjost.

Nič takega se ni dogajalo v nedeljo. Nabito polna stolnica, zaradi katere sem si sicer čestital, ker sem se zadnji hip odločil zgolj za spremljanje slovesnosti po televiziji, me je skupaj z na prvi pogled nenavadno kombinacijo dvornega baročnega ambienta, baročnih latinskih mašnih napevov in lesene pastirske palice novega nadškofa spomnila predvsem na genialnega Dominika Smoleta. In na zaključek njegove resda kisle pokristjanjevalne drame Krst pri Savici. Tudi za zbrano ljudstvo v Nikolajevi stolnici bi lahko kot za njegove Slovence, ki na koncu napolnijo oder, rekli: Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj.  Da, namesto vzvišenih fraz je bil v ospredju ta molčeči, preprosti, a v plašč prostora z žlahtnim izročilom oblečeni (še) biti tukaj.

Biti tukaj – Aleš Maver, Časnik

***

Naš kulturni model je v marsičem posnetek tistega iz petdesetih, šestdesetih let 20. stoletja. A odtlej se je ogromno spremenilo, vzniknile so, denimo, nevladne organizacije, ki ne delujejo za zasebno zabavo, saj krepko spreminjajo javni prostor in je tudi njihov obstoj pravzaprav v javnem interesu – pri čemer je tistih 0,5 odstotka dohodnine, s katerimi jih državljani lahko podpremo, za njihovo delovanje odločno premalo. Kosovel je poudaril še, da je v Sloveniji težko govoriti o trgu za kulturo, še zlasti pri vseh zadevah, ki imajo opravka s slovenskim jezikom (knjige ni mogoče prepustiti trgu). A kako iznajti sistem, da bodo uporabniki lahko nagradili tiste izdelke, dogodke, ki so zanje relevantni? Vprašati se moramo, kaj je v javnem interesu, kaj je dovolj dobro, da dobi javna sredstva, je razmišljal Kosovel. Presenetil ga je podatek, da je kar 90 odstotkov vseh sredstev iz razpisov ministrstva za kulturo šlo v Ljubljano. »Razumel bi, če bi bila ta številka 70, toda 90 odstotkov!« je vzkliknil. Kakovost in relevantnost kulturnih dogodkov in vsega, kar se odvija s podporo javnih sredstev, bi morali po njegovem mnenju ocenjevati tudi ljudje, ne le neke strokovne komisije na ministrstvu.

Prispevki k spremembi slovenskega kulturnega modela – Pogledi

***

The Russian state has always done everything it could to conflate love of country with love of government, arguing that one is indistinguishable from the other.

This is why Russians who love their homeland but question their government are once again being cast as ‘enemies,’ ‘traitors,’ and ‘fifth columnists.’ They are hounded and threatened in both public and private. This is why independent media in Russia is not just in a precarious position anymore but has been almost declared anathema. The simple calculation made says that Russia equals the Kremlin. As it permeates most aspects of public life, the state is declared to be the face and soul of the Russian nation.

(…)

And because the Kremlin’s strategic thinking is more short-term than long-term, casting the government as the soul of the nation has become a kind of band-aid solution to this multitude of problems. Sure, things may be hard, the message goes, but the government is the glue that’s holding everything together —criticising us is like criticising the ground beneath your feet. People fall for this argument because they don’t feel they have a choice. The problem of autocracy is that it is like a perpetually collapsing house of cards. It leaves the people living under it few alternatives apart from propping it up, or being buried underneath it.

Kremlinophobia, russophobia, and other states of paranoia – Natalia Antonova, Open Democracy

Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

Janez Janša, Dob

Nihče verjetno ni zamudil novice, da so konec prejšnjega tedna poslanci Državnega zbora odvzeli mandat Janezu Janši.

Še preden podam svoj komentar glede tega srhljivo precendenčnega primera v političnem prostoru naše dežele, hočem prehiteti slučajne (tudi čisto legitimne) ugovore s strani naših bralcev z desne. Gotovo so vsi dogodki v zvezi z njegovo osebo v zadnjega dobrega pol leta za vse, ki so mu blizu– za njegovo ženo, otroke, sorodnike, njegove sodelavce, pa tudi podpornike, tako nove kot tiste, ki ga že od Roške ali vsaj od afere Depala vas imajo za simbol upora, antiestablišmenta, za zgled človeške pokončnosti, stanovitnosti, nepopustljivosti – zelo travmatični, zaskrbljujoči in razžaljujoči. Najprej zelo sumljiva in čudna obtožba, ki si je noben pravnik ni upal zagovarjati. Potem še hujši udarec – potrditev te obtožbe na višji instanci. Za konec pa še zelo pravno sporen – če že ne rečem nelegalen – odvzem mandata. Razumem, da vas boli in vam je osebno hudo. Resnično sem empatičen. Vendar ne morem mimo tega, da o temu, kar se dogaja, razmišljam striktno politično.

Continue reading

Evropska Slovenija Igorja Prodnika

Sklicevanje na »pravičnost«, »enakost«, »moralnost« in »etiko«, kakor jo razume najprej hudič in po njegovih navdihih tudi večina ljudi /poudarek ur./, je vedno učinkovito propagandno in zapeljevalno sredstvo. Z gendersko, nacionalistično, a enako z antinacionalistično, socialno in avtoritarno ali enako antiavtoritarno retoriko je brez vsakega konkretnega znanja v upravljanju državnih reči mogoče delati hitro in dobro kariero, enako pa tudi v drugih človeških ustanovah, posebej še v velikih religioznih sistemih in cerkvah /poudarek ur./. Dalai Lama in trenutni rimski škof Frančišek sta dovolj prepoznavna primera take uspešnosti. Oba se sklicujeta na »pravičnost » in »enakost«. Ni slučaj, da imamo sovraštvo med Izraelom in predniki današnjega arabskega sveta in z njim vseh islamskih narodov že v isti Abrahamovi družini med Izakom, sinom zakonite žene Sare in Izmaelom, sinom dekle Hagare, ki z isto neizprosnostjo traja do danes, kar v naslednji generaciji pa v isti maternici spor dveh sorodnih narodov Jakobovega in Ezavovega potomstva, ki ju Bog sam napove Rebeki, Izakovi ženi: „Dva naroda sta v tvojem telesu, dve ljudstvi se bosta ločili iz tvojega naročja. Eno bo močnejše od drugega in starejše bo služilo mlajšemu” (1 Mz 25,23). Bog v vsej zgodovini poleg temeljnih razlik iz začetka stvarstva vzpostavlja vedno nove dodatne razlike – njegov nasprotnik, Satan, skuša te razlike izničiti, za ceno človeške krvi seveda.

Ne, to ni najbolj bizaren odlomek iz eseja Kača, ki ga je v tedniku Demokracija objavil Igor Prodnik, slovenski javnosti znan kot avtor dokumentarca Maske demokracije, filmskim ustvarjalcem pa kot kratkotrajni direktor Vibe filma, kjer je v praksi uveljavljal odločen odmik od antiavtoritarne logike (verjetno v strahu, da ga ne bi kdo metal v isto malho s papežem Frančiškom).

Prodnik je v naši prosvetljeni napredni javnosti že vzbujal pohujšanje zaradi vehemence svojih verskih nazorov. Vzbujanje pohujšanja pri prosvetljeni javnosti seveda pozdravljamo, nekoliko bolj pa smo skeptični do verskih nazorov koroškega režiserja, ki se nam zdijo najbolj goreči tedaj, ko so usmerjeni v zelo posvetna obračunavanja:

Danes mora kača seči v svojem obupnem poskusu odprave razlike med Stvarnikom in stvarstvom še nižje. Velik del okoljske ideologije, ki danes zamenjuje diskvalificirano razredno ideologijo marksizma, je v bistvu podržavljena ali vsaj v program nekaterih strank sprejeta religija čaščenja mrtve narave. Pot od nacionalnega do ekološkega socializma je samo nadaljevanje iste poti ukinjanja temeljnih razlik med Stvarnikom in stvarstvom.

Če ste pomislili, da je zgornje enačenje ekološke levice z nacizmom višek intelektualne nepoštenosti in zlorabe krščanske teologije v namene plehke ideološke polemike, se motite. Pozorno preberite spodnji odlomek: ne pustite se zapeljati visokim in hvalevrednim kulturnim referencam in navidezno pravoverni teološki izpeljavi; pozorni bodite na poanto:

Continue reading

Tedenski izbor

kertesz

Sam nisem voznik, zato vsaki kritiki, ki jo naslovim na samozavestnega slovenskega voznika, sledi: »Ko boš imel vozniški izpit, boš že razumel!« Dober voznik ne potrebuje legitimacije drugega, dovolj mu je dejstvo, da je on voznik in vozi tako, kot je pač v navadi v teh krajih. Legitimacije ne pridobi z odgovorno soudeležbo v občem prostoru prometa, kjer so pravila jasna in vsakemu udeležencu že prej znana, temveč sam od sebe, v neke vrste cehovski solidarnosti, s tiho zavestjo, da si to lahko privošči, ker je močnejši. Ni promet kot občost tista, ki nekomu podeli status dobrega voznika, temveč je dober voznik tisti, ki ustvarja stanje v prometu.

S takimi dobrimi vozniki se srečujemo na vsakem ovinku svojega bivanja. Ko se pogajamo z občinskimi politiki in lokalnimi veljaki, ko poskušamo sodelovati z odgovornimi v javnih inštitucijah na področju kulture in drugih družbenih dejavnostih, ko se moramo meniti s poldržavnimi gospodarstveniki, študentskimi funkcionarji itd. Nihče se ne počuti kot del neke občosti, da je odgovoren do nje, in da bo legitimacijo, ali dela dobro ali ne, dobil ravno v tem, ko bodo vsi njeni udeleženci bolj optimalno delovali. Ne, že samo dejstvo, da so se prebili do neke pozicije in počnejo stvari tako, kot je v navadi, je čisto dovoljšnje upravičenje za njihovo nadaljnje delovanje.

»Ko boš imel vozniški izpoit, boš že razumel!« – Miha Kosovel, Časnik

***

Redukcija politike na boj med klientelami je, res, značilnost Vzhodne Evrope. In sploh perifernih držav. To pa se dogaja prav zato, ker te države niso vzpostavile učinkovitega mehanizma izmenjave elit. Ravno zato, ker v premnogih družbenih podsistemih vlada kadrovska inertnost, postane skrajna politizacija edini način, kako stvari premakniti iz mrtve točke. Politični boj se sprevrže v borbo za pozicije v javnem sektorju in paradržavnih strukturah, saj se zdi, da po normalni poti, prek kriterijev meritokratske selekcije, ni mogoče spremeniti ničesar. Javni sektor postane sistem dodeljevanja rent in sinekur političnim privržencem, ki v zameno skrbijo za širjenje »ideološke« (beri: kulturnobojne) megle, ki zakriva, za kaj v resnici gre. To stanje je gojišče vse bolj nezmernih idej o raznih »neoliberalnih revolucijah« – ki pa ne morejo priti do besede drugače kot z jezikom kulturnega boja, kar je voda na mlin taistim predatorskim elitam. Začarani krog.

O plemenitem poslanstvu Grege Repovža – Luka G. Lisjak, Časnik

***

Še vedno sem prepričan, da sta SDS in Janša glavna za kakršenkoli preobrat na bolje v Sloveniji. Na žalost pa kaže, da SDS sporočila volitev še ni dojela. Po objavi rezultatov so izdali javno sporočilo, ki še najbolj spominja na kakšen razglas zvezne partije v času, ko je nekdanja država že razpadala po vseh šivih, in se je nanašal na neko resničnost, ki je živela samo še v glavah zveznih funkcionarjev. Ko bo Janševa obsodba razveljavljena, mu Slovenija ne bo razvila rdeče preproge in ga povabila, naj postane imperator. Na žalost bo odziv sistema in tudi velike večine prebivalcev »business as usual«. Kardinal Rode je spomnil, da sta tudi Gandi in Mandela po prihodu iz zapora prevzela vodenje preporoda države. Vendar je prvi pogoj za to, da se nekaj podobnega zgodi tudi pri nas, da Janša pride iz zapora vsaj kot pol Gandi ali pol Mandela. Če pride kot stoodstotni Janša ali celo 150-odstotni Janša, se bo čedalje večji del zmernega volilnega spektra, tistega, ki ga je za premierski položaj podprl leta 2004, odvračal od njega.

Post mortem – Blaž Vodopivec, Finance

***

Če smo demokrati, imamo zato samo eno možnost: spoštovati voljo ljudi in strpno sprejeti dejstvo, da je Janez Janša poslanec. Ali so njegovi volilci normalni? Da. Preprosto verjamejo, da je nedolžen in po krivem obsojen. In glede na šlamastiko slovenskega pravosodja, ki je prepleteno z mafijskimi omrežji pokvarjenih sodnic in sodnikov, imajo svoje argumente. Ali je vso to dogajanje zdravo za Slovenijo? Niti slučajno.

SDS je stranka, ki je danes ni mogoče vključiti v politični proces vodenja države. Je stranka destrukcije, ki s svojim pomembnim deležem pridobljenim na volitvah zaradi svoje strategije krči parlamentarni prostor. Je stranka, ki nima namena sodelovati in se pogovarjati z nikomer. Niti z najbližjimi, celo partnerji. Tako kot ima Italija težave z destruktivnostjo predstavnikov Beppe Grilla, ima tudi Slovenija težavo s tem, da petina parlamentarnega prostora nima namena sodelovati pri vodenju države. Tej petini pa se je sedaj pridružila tudi Združena levica, ki destrukcijo vodi z drugega kota. Zato je maneverski prostor pomembno zožen in terja še toliko več dialoga med preostalimi zmernimi političnimi silami. Ta strategija SDS je z vidika volilnega rezultata samomorilska. Zaradi take kampanje so samo na zadnjih volitvah izgubili vsaj pet odstotkov. Z vidika politike, ki hoče uspeh na volitvah ter nato vladati, je taka strategija torej nespametna.

Toda ta strategija je z njihovega vidika povsem utemeljena in celo edina možna etična drža.

A je to demokracija, da je Janša poslanec? – Sebastjan Jeretič, Neurovirtu

***

I recognize the Fox Geezer Syndrome these readers identify. This is what happens when conservatism becomes an ideology instead of an approach to life. It indicates an extremely unconservative temperament, frankly. /…/ These Fox Geezers may well be conservative in their politics, right down the line. What they’re doing, though, is allowing politics to consume their minds and their entire lives, such that they are making impossible the kinds of things that true conservatives ought to be dedicated to conserving: that is, the permanent things, like family. I have been around Fox Geezers before, and I see absolutely no difference between them and the kind of self-righteous loudmouths on the left that make reasonable discussion impossible, because all problems are reduced to a conflict between Good and Evil, and decided in advance.

The tragedy — and I think it is exactly that — is that the elderly often have great wisdom to share with the younger generations, to say nothing of the fact that it is they who have the long view, and who ought to understand how important it is to nurture bonds among family members, especially across the generations. Yet in these cases, it is they who behave like teenagers and twentysomethings, full of piss and vinegar and a toxic certainty, plus a radioactive impulse to crusade. What they lack is the principal conservative virtue: Prudence.

Fox Geezer Syndrome – Rod Dreher, The American Conservative

***

It’s not that abortion opponents don’t really care about abortion as such, but only about sexual mores, but that political language is necessarily corrupt because its purpose is pornographic in the sense that it is intended to provoke action, not increase understanding.

/…/

I really, really do believe that the more seriously you take the proposition that abortion is categorically immoral, the more morally imperative it is for you not to hitch your wagon to the star of either political party. Nothing is more corrupting of the anti-abortion cause than its subsumption into a culture war that is fundamentally – fundamentally – about making it easier for politicians to get re-elected.

You Know What’s Murder? Politics Is Murder – Noah Millman, The American Conservative

***

It is not an accident that the three key planks of the Left-wing outlook today – the anti-Israel anti-war sentiment, the shallow anti-capitalism of Occupy, and the worship of those who leak info from within the citadels of power – should all have had issues with anti-Semitism. It is because the left, feeling isolated from the public and bereft of any serious means for understanding modern political and economic affairs, has bought into a super-simplistic, black-and-white, borderline David Icke view of the world as a place overrun and ruled by cabals and cults and sinister lobby groups. And who has always, without fail, been the final cabal, the last cult, to find themselves shouldering the ultimate blame for the warped, hidden workings of politics, the economy and foreign turmoil? You got it – the Jews.

 Is the Left Anti-Semitic? Sadly, it is heading that way – Brendan O’Neill, The Daily Telegraphy

***

Up until now, even European politicians who were paying attention to developments in Hungary — German Chancellor Angela Merkel, for example — believed that they didn’t have any political capital to spare amid the euro crisis. It was difficult enough for European leaders to bully Greek governments into drastic spending cuts; they didn’t want to be seen lecturing small central European nations on democratic norms as well. But given the current perception, right or wrong, that the continent’s financial crisis is no longer acute, Brussels and Europe’s bigger states may finally get serious about Orban. They should understand that the new ideological conflict — liberal versus illiberal Europe — is a greater danger to the foundations of the EU than the euro crisis. Of course money matters — but a rising antiliberalism inside the EU, inspired and materially supported by Putin, could tear the Union apart morally and, ultimately, politically. Orban has done the rest of Europe a favor by spelling out his illiberal intentions so openly — and making it clear just how high the stakes are.

Moscow’s Trojan Horse: In Europe’s Ideological War, Hungary Picks Putinism – Jan-Werner Müller, Foreign Affairs

***

I’d respectfully argue that libertarianism is neither dangerous nor doomed, and that people who think otherwise are misled by a double standard they use when analyzing this political faction. When they write about a “libertarian moment,” they act as if it would mean the immediate embrace of an extreme, ideologically pure version of a philosophy that most actual sympathizers embrace with pragmatic moderation. Yes, if the most radical faction of any ideology that has never before exercised power was suddenly put in charge, that might well end in disaster. But in the real world, libertarian ideas will only ever be implemented partially in a system of checks and balances where modest reforms are difficult to achieve, never mind sweeping, rapid changes. It’s true, but trivially so, that neither a libertarian nor a liberal nor conservative utopia is coming. But liberals and conservatives exercise power regularly, so no one is under the silly illusion that their ascendance would entail a pure ideological program untempered by reality.

“Is libertarian economics at all realistic?” Krugman asks, as if the question is coherent. There are deep disagreements among libertarians about economic policy. There is never a moment when an entire economic philosophy comes up for a vote. It may just be that libertarian thinkers are correct on the merits of some policies, like rent control, and incorrect on others, like the gold standard, and that the prudent thing for a pluralistic society would be to adopt their best ideas and insights, rather than preemptively declaring all libertarian economic ideas unrealistic.

Libertarians Can Be a Significant Force for Good in U.S. Politics – Conor Friedersdorf, The Atlantic

***

 

Prostitution is moving online whether governments like it or not. If they try to get in the way of the shift they will do harm. Indeed, the unrealistic goal of ending the sex trade distracts the authorities from the genuine horrors of modern-day slavery (which many activists conflate with illegal immigration for the aim of selling sex) and child prostitution (better described as money changing hands to facilitate the rape of a child). Governments should focus on deterring and punishing such crimes—and leave consenting adults who wish to buy and sell sex to do so safely and privately online.

Prostitution: A personal Choice – The Economist

 

***

Compared to virtually all comedians today, Williams was a gentleman. He certainly wasn’t a jerk in the mode of Johnny Carson or Seinfeld. Nor did he content himself with ironically orbiting life with sad eyes in the mode of Bill Murray. He was hardly ever gratuitously gross, because he knew, even as a performer, he had grown-up responsibilities. Even though, in my opinion, Louis C.K. is funnier and maybe deeper, he has a lot to learn about being a grown-up, to say nothing of a gentleman.

Williams, apparently, never achieved in his own life the self-confidence and self-knowledge of his best characters. He seemed never to have been quite comfortable in his own skin. Too much restlessness and not enough serenity. He was a great man.

Robin WIlliams as a Man in Full – Peter Augustine Lawler, National Review

 

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

Hegemonija in odsotnost

V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.

Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.

To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.

Continue reading

Tedenski izbor

news

Like capitalist consumerism as a whole, the specifically sexual consumerism of the post-1960s sexual revolution gradually enslaves people by producing an increasingly large amount of the same desire that it alone purports to be able to satisfy, yet only satisfying that desire in increasingly diminished proportions. Instead of the straitjacketed view of freedom offered by the sexual revolution, Hayes proposes celibacy as a witness to a genuinely “responsible freedom” in the use of one’s own body and in one’s disposition toward the bodies of others “in today’s world of instant gratification”.

Celibacy and Sexual Capitalism – Aaron Taylor, Ethika Politika

 

When man viewed himself as generally ignorant of most things from the start, which is true of us all, then knowledge was able to maintain a position of authority and to direct the affairs of men. Once ignorance was forgotten—or denied altogether, particularly in regard to our social consciousness of the fact—the power and influence of knowledge began to evaporate. It began to wane, and has not stopped waning since, and it is reasonable to suggest that it may be ignorance, rather than knowledge, that gives direction to politics, economics, and the sciences of our world today.

Liberalism and the Empowerment of Ignorance – Daniel Schwindt, Ethika Politika

 

Ko se je Slovenska demokratska stranka odločila za referendum, se je morala zavedati, v kakšnem okolju in kakšnem razpoloženju bo potekal. Zastavlja se vprašanje, ali se je tveganje obrestovalo. Referendum o arhivski noveli se je namreč hočeš nočeš sprevrgel v referendum o politiki ene stranke. Seveda je res, da bi uspeh prinesel mnogo več, kot bo neuspeh odnesel, a vendar. Če nič drugega, je v veliki meri zbledel psihološki učinek zmage na volitvah v Evropski parlament. Razen tega se je najkasneje včeraj izkazalo, da so nepovratno del preteklosti časi, ko so se Janševi s svojimi referendumskimi pobudami sprehajali do zmag, tudi z bistveno več kot dvajsetimi odstotki glasov volilnih upravičencev.

Nepotrebna anketa – Aleš Maver, Časnik

 

V jedru skupnega paradigmatskega okvira obeh narativov je tranzicija. Prvi narativ pravi, da ni bila niti potrebna, drugi, da ni uspela. In spusti samokritiko, da tranzicija desnici ni uspela. Premik paradigme slovenskega političnega razmišljanja bi bil premik stran od koncepta tranzicije. Bi bilo priznanje, da je tranzicija končana. Kakor pač že. Konec koncev so to zelo jasno povedali državljani, ki so s skorajda severnokorejsko večino prešpricali referendum o arhivih. Ki je bil referendum tranzicijske paradigme per-excellence.

 

 

The progressive spirit came down upon the cities, bulldozing communities weak in the measurables of the moment, but strong in social solidarity and common support. It subsidized interstate systems and street grids that were placed in the hands of planners and engineers who would work with singular purpose to maximize car flow, without a thought given to community cohesion. The postwar explosion in building was dominated by a misunderstanding of human life manifested in suburban sprawl-friendly federal policy and local zoning codes alike. Their legacy has been a country largely built for a prosperous people seeking to purchase entertainment within the privacy of their own homes and backyards, not in town commons or on front porches.

Reform Conservativism Needs Place – Jonathan Coppage, The American Conservative

 

 

It’s not just the homeless who are targeted. “Those impacted are usually homeless people, teenagers, the poor, those who are marginalised or don’t have good social representation, or who aren’t organised as an interest group,” says Selena Savic, one of the editors of the book Unpleasant Design. The most egregious anti-teenage-loitering device is the Mosquito Alarm, which emits an unpleasant sound that many older people can’t hear. Aldi are one supermarket company that uses such devices. An Aldi spokesperson said: “These alarms are in place to prevent antisocial behaviour taking place near the store, prevent damage to the building and promote a safe shopping and working environment for customers and staff.”

Anti-homeless spikes are just the latest in ‘defensive urban architecture’ – Maryam Omidi, The Guardian

Iz Patrie bo vstala domovina. Not.

Foto: Slovenske novice

Foto: Slovenske novice

Za stranko SDS je /afera Patria/, srednjeročno gledano, največja in najbolj intenzivna propaganda, ki si je sama nikoli ne bi mogla izmisliti in uresničiti. Za njenega predsednika pa dosmrtno ustoličenje in soodločanje o slovenski politiki tako dolgo, dokler ga bo volja. Patria bo v s končnim učinkom strel v koleno tistim, ki so si jo izmislili, in propaganda za SDS – ne da bi si najeli piarovske hiše. Nomen est omen, očitno bo iz Patrie vstala domovina!

Tako je četrtega, ne prvega, aprila letos na spletni strani revije Reporter zapisal moralni teolog dr. Ivan Štuhec. Da ne bi delali krivice njegovi argumentaciji, navedimo v celoti korake, ki so ga privedli do tega zaključka:

Da je Patria politični in ne pravni problem, mnogi že dolgo mislimo, od njenega velikega poka naprej. Vendar bi to, kar smo mnogi mislili, potrdilo tudi sodišče, ki bi se tako dokončno odreklo vsem pravnim načelom in praksam, ki obstajajo v civiliziranem zahodno evropskem in anglosaksonskem pravnem redu. Obsodba brez trdnih dokazov, da je neko dejanje bilo dejansko izvršeno, je pokop prava. Nenazadnje so na to ob prvostopenjski sodbi opozarjali pravniki iz različnih svetovnonazorskih izhodišč.

O namenih ne more soditi nobeno sodišče tega sveta, o tem lahko sodi vsak sam in Bog, če ga prizna. Kdor pa si privzema kompetenco, da lahko razsoja o namenih, se postavlja v območje totalitarnega družbenega reda. Proti takšnemu redu se je treba boriti z vsemi legitimnimi, legalnimi in miroljubnimi sredstvi. V primeru trojice obsojenih bi to pomenilo, da bo govorila ulica, saj totalitarci ne razumejo drugega jezika kot jezik ulice in državljanske nepokorščine. Ta ulica ne bo govorila z granitnimi kockami, ampak s slovenskimi zastavami in rdečimi nageljni, kajti v tem primeru gre za Slovenijo kot pravno državo.

Dr. Štuhec je seveda prizadet zaradi vprašljive sodbe v primeru Patria. Ali jo je dejansko v celoti prebral ali ne, ne vemo – kajti večina njegovih mnogoštevilnih javnih nastopov proti njej se bolj kot na dejstva opira na logične elaboracije, ki se nam zdijo zelo problematične.

Continue reading