Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Advertisements

Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Continue reading

Preseganje liberalne paradigme. Poskus odgovora o vprašanju sekularizma

Spomladi sem objavil svoj članek o neliberalnosti sodobnega sekularnega liberalizma. Menim, da so nedavni dogodki, pri čemer imam v mislih predvsem ostro in popolnoma nepotrebno zaporno kazen za ameriško uradnico Kim Davis, ki ni želela poročati istospolnih parov v ameriški zvezni državi Kentucky, še dodatno potrdili pravilnost moje teze, pri kateri zato vztrajam. Na moj takratni prispevek se je sicer kmalu zatem odzval pisec Philopatridus, ki me je, sklicujoč se na kanadskega filozofa Charlesa Taylorja, opozoril, da zamenjujem liberalizem s progresivizmom. Če je slednji res inherentno neliberalen, saj dialektično proizvaja vedno nove grešne kozle ter tako sledi ideji napredka, naj bi za pravi sekularni liberalizem to ne veljalo. Z omenjenim člankom se sicer v veliki meri strinjam, a kljub temu moram na nekatere trditve odgovoriti. Nameraval sem začeti s kratkim odgovorom, a sem med pisanjem čedalje bolj ugotavljal, da je Philopatridus načel področje, kjer lahko opazimo nekatere pomembne razlike med najinim pogledom na vprašanje politične skupnosti ter splošnega razvoja zahodnega sveta v moderni dobi. »Odgovor« se je zato podaljševal ter se vsebinsko v določeni meri oddaljil od začetne problematike, zato lahko do neke mere služi tudi kot nadaljnji prispevek v razpravi o razlikah med konservatizmom in liberalizmom.

Continue reading

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Sekularizem ni eden, sekularizma sta dva

Prejšnji teden je Bonald predstavil kritiko sekularnega liberalizma kot nazorskega modela oziroma politične prakse, ki je inherentno netolerantna do verskih prepričanj, kadar ta pridejo navzkriž z ideološkim programom, na katerem temelji sekularni družbeni konsenz.

Liberalizem? Ne, progresivizem

Pri tem je govoril o »sekularnem liberalizmu«, kar ni napačna oznaka, vendar bi bilo pravilneje govoriti o naprednjaški ali progresivistični paradigmi. Če je namreč liberalizem v političnem pogledu, kot je zapisal španski filozof Ortega y Gasset, predvsem »volja živeti z nasprotnikom, še več, s šibkim nasprotnikom«, pa progresivizem temelji na normativnem idealu družbe, na podlagi katerega državljane deli na »napredne« in »nazadnjaške«, pri čemer si smejo le prvi nadejati enakopravnega sodelovanja v političnem procesu. Težava je v tem, da se ta ideal venomer spreminja (»napreduje«, pač) in s tem, kot je v svojem stalinističnem obdobju dejal Milovan Đilas, »tako kot reka med svojim tokom na bregovih pušča blato in drugi balast«. V »napredni družbi« so takšno blato seveda »nazadnjaške ideje«; balast pa tisti, ki se jih trmasto oklepajo.

“Tudi sodobno nestrpnost proti Katoliški cerkvi težko razumemo mimo dejstva, da smo pred drugo svetovno vojno Slovenci po številnih kriterijih bili najbolj katoliški narod v Evropi.”

Continue reading

Zakaj sekularni liberalizem ni liberalen

Pred kratkim smo lahko na spletni strani RTV Slovenije brali poročilo o dnevu boja proti homofobiji, v okviru katerega je bila organizirana okrogla miza, ki so se je udeležili številni eminentni tuji in domači gostje. Na tem mestu nimam namena obnavljati vseh razprav, ki, resnici na ljubo, niso prinesle pravzaprav nič novega. Mojo pozornost je vzbudila izjava državne sekretarke Martine Vuk, ki je poudarila, da homoseksualna skupnost ne potrebuje tolerance, temveč sprejetost. Toleranca po mnenju sekretarke namreč ni dovolj, saj smo lahko do nečesa tolerantni, a to še vedno odklanjamo. Njenemu mnenju se je pridružil finski veleposlanik, ki je opozoril: »Mi si ne želimo tolerance, ampak enakopravnost. Razlika je, ali vam nekdo reče, da vas “tolerira” ali pa da ste mu “enaki”.«

Continue reading

Tedenski izbor

reading-hipster

Ali, dragi levičarji, razumete perverzijo, ki se dogaja na Mladini? Ta tednik ni proti privatizaciji, ker sovraži Janšo, ni proti privatizaciji zato, ker so partizani umirali za našo svobodo in slovenski jezik, niti ni proti privatizaciji, ker ne prenese kapitalizma, proti je zaradi tega, ker je proti njihov lastnik, politično upravljani zmazek, imenovan NLB! S tega vidika je enačba Mladina = politično upravljana NLB = interesne skupine, ki so penetrirale v vlado, najlepši model za opisovanje motivov Mladine.

Kako kazino kapitalizem hrani Mladino – Kizo, Portal Plus

***

Oblast govori o reševanju krize, hkrati pa zaradi socialnega miru marginalizira in v tujino izganja sodobnemu svetu najbolje prilagojen del prebivalstva.

Namesto da smo “mladi” in naivno čakamo, da se “postaramo” – ali pa pristanemo na izgon možganov – se že enkrat opredelimo in politično organizirajmo kot generacija. In sporočimo – dovolj, tudi mi si zaslužimo enake priložnosti. Zaslužimo in izboriti si moramo generacijsko neodvisnost; torej sposobnost sprejemanja lastnih odločitev kot posledice vsaj približne premoženjske neodvisnosti. Naša moralna odgovornost v prvi vrsti ni in ne sme biti do staršev in starih staršev, ampak do lastnih partnerjev in – morda ravno zaradi katastrofalne socialne situacije nerojenih in zato povsem neupoštevanih – otrok. Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni.

Odj**ite že s temi mladimi – Davor Hafnar, Torek ob petih

Continue reading

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!

cute-baby-crying

Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.

 

Tradicija oziroma razmerje med partikularnostjo in univerzalnostjo

Pojem tradicije, pa naj bo v kritiki liberalcev in levičarjev ali v malikovanju konservativcev, je v današnjem svetu razumljen kot neka specifičnost, ki je postavljena, nekaj, kar ima svoje jasne okvirje, svoje šege in navade, svoje besedišče, svoje vrednote in zaradi tega svojo vrednost (ali svojo privatno resnico) že na sebi. V takšnem razumevanju je naš odnos do tradicije popredmeten, torej je kot odnos z določeno stvarjo. Ta odnos je lahko odklonilen, saj smatra, da je tradicija nekaj, kar je bilo formirano v določeni zgodovinski dobi in je danes, z razvojem tehnologije, znanosti, psihologije ali družboslovja postala odveč ali pa je ta odnos pritrdilen in meni, da jo moramo kot dediči neke skupnosti še naprej vzdrževati, pa če se nam zdi še tako bizarna in nepraktična, saj naj bi bila poroštvo zdravega in suverenega načina vzdrževanja naše (narodne, politične, ipd.) skupnosti.

Iz takšnega razumevanja tradicije se rojevajo sociologije kulture, antropologije, etnologije in religiologije, saj menijo, da so tradicije neke posamezne enote, ki jih je mogoče med sabo primerjati, jih analizirati in celo vrednotiti. Takšno razumevanje tradicije je napačno, saj v tradicijah vidi neke nadstavbe, neke samoreferenčne in zaključene partikularnosti, v katere lahko slehernik vstopa in jih slepo sprejema, ne da bi v njih in skozi nje lahko kot posameznik, obdarjen s svobodno voljo in zavedanjem eksistencialne vrženosti v svet, bil akter dobrega in razmišljal o poslednjih stvareh.

Continue reading