Slovenske burke

Pred desetletjem, sredi polemik okoli lokacije ljubljanske džamije, je Drago Jančar v eseju za Sobotno prilogo opisal izkušnjo iz časov socializma, ko je delal kot scenarist za Viba film. Ta je ta dolga leta domovala v ljubljanski cerkvi Sv. Jožefa, ki jo je oblast po vojni odvzela jezuitom in jo spremenila v filmski studio.

To je med zaposlenimi rodilo šalo, češ, pride delegacija iz tujine, peljejo jo na izlet po Sloveniji in eden od gostov navdušeno vzklikne: »Kako prosvetljena dežela! Na vsakem gričku filmski studio«.

Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.

Toda to je le del zgodbe. Že res, da je protimuslimanstvo črpalo iz protiverskih predsodkov in pogosto šlo z roko v roki s protikatolištvom. To je bilo očitno pri Jelinčičevi SNS. Toda sredi prejšnjega desetletja se je v krogih, bližjih tradicionalni desnici katoliške provenience (glavni junak kampanje proti džamiji je bil nekdanji član N.Si) pojavil nov tip islamofobije. Služila ni nabiranju političnih točk med katoliškimi volivci (ki jih, roko na srce, v mestni občini ljubljanski ni zelo veliko), temveč kot vaba za ribarjenje v širšem bazenu postkomunistične mentalitete; kot orodje za preseganje omejitev lastne volilne baze in »širjenje v sredino«.

To je bila preživetvena strategija obrobnih skupinic, ki so jim desnosredinske stranke obrnile hrbet. Zbor za Ljubljano, platforma intelektualcev za podporo županskemu kandidatu desnice, je tedaj izjavil, da v moderni evropski prestolnici mošeja sodi v samo središče mesta.

"Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico."

“Ob rojstni uri islamofobije na Slovenskem je pisatelj opozoril na nespoštovanje do verskih pravic in religije nasploh, ki se je v socializmu zasidralo v družbo in privrelo na dan v nasprotovanju osnovni pravici verske manjšine, da postavi svojo shodnico.”

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

Like Alexis de Tocqueville, Hayek is more quoted than read. Despite being on the short list of leading intellectual heroes for the American right, few conservatives or libertarians are all that familiar with his actual views on classical liberalism and free-market capitalism. Instead, as Thompson notes in his post, the rhetoric of the right reveals that we are more influenced by Ayn Rand than Hayek.

(…)

Today, the common enemy is liberalism and the fusionism occurs not between disparate groups butwithin an individual. People who would laugh at the absurdity of a “Christian Muslim” seem not to recognize the similar incongruity between being a follower of Christ and an acolyte of Ayn Rand.

Has Modern Conservatism Become a Cult? – Joe Carter, First Things

***

Crucially, given worries about investment and political instability, “In countries where inequality was generally thought to be high, more people supported government redistribution. But demand for redistribution bore no relation to the actual level of inequality.”

There’s too much in the paper to cover in one blogpost, but the results are extremely clear: people’s perceptions of inequality are really, really inaccurate – that holds globally and in all but a handful of Scandinavian countries.

(…)

Redistributive policies that reduce actual inequality are costly, and because actual inequality is barely related to perceptions of inequality they may do little to make the country more stable or market-friendly. If these are important problems, we can only solve them by making people feel less unequal – not by making them less unequal in fact. In short: even if people’s perceptions of inequality matter, the reality does not.

 The case against caring about inequality at all – Sam Bowman, Adam Smith Institute

***

Continue reading

Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

Continue reading

Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

O smislu konservativizma je bilo rečeno mnogo premišljenih stvari. Veseli me, da je urednikom Kritike konservativne uspelo spodbuditi plodno politično razpravo. Še toliko bolj sem vesel, da se ta debata ne izreka o dnevni politiki ali o groteskah geopolitike, temveč o principih razmišljanja o politiki. Seveda, politični principi morajo biti vedno izdelani z ozirom na posebno, z ozirom na specifične primere političnega delovanja. Toda Kritika konservativna je eden izmed redkih portalov, ki nabor teh zgledov ni omejila na slovensko strankarsko pahljačo.

K tej debati bi rad dodal svoje razmišljanje o konservativnosti kot svetovnem nazoru. Če prav razumem, je definicija tega izraza ostala sporna. To nas navsezadnje ne bi smelo presenetiti. Izraz, kot je »konservativnost« – izraz, podvržen polemični taktiki, agitatorski rabi, filozofskemu navdihu –, nosi v sebi celo serijo pomemskih plasti, ki se jih ne da zajeti z izčrpno opredelitvijo. T. S. Eliot ni konservativen na isti način kot Paul Claudel, John Updike gotovo ni isti tip konservativca kakor Jacques Maritain. Toda kljub temu mislim, da obstaja nek smisel konservativnosti, skupen vsem ljudem, vsem politikam, vsem piscem, vsem ready-made političnim stališčem, ki se opisujejo kot konservativni. Konservativec je vedno nekdo, ki hoče ohranjati.

Abstraktno, kajne? Zdi se mi, da ne. Hans Blumenberg, filozof in zgodovinar idej, je menil, da je poslednji smisel vsake velike pojmovne konstelacije neka metafora. S tem ni imel v mislih analogij, ki nam pomagajo pri učenju ali poučevanju rabe nekega izraza, temveč metaforo kot temelj samega razumevanja, doumetja smisla nekega pojma. Vedeti, kaj pomeni nek pojem, pomeni znati uporabljati metaforo, ki leži v osrčju njegovega pomenskega blodnjaka. Kaj bi bila torej metafora v ozadju pojma konservativnosti? Seveda, ni nam treba seči dlje od besede same: osnovna metafora pojma konservativnosti je predstava konzerviranja, ohranjanja. Kot je izvrstno pokazal Opazovalec Rudolf, moramo vzeti to prispodobo zares, prignati jo moramo do njenih skrajnih konsekvenc. Konservativca moramo misliti kot nekoga, »ki mu gre za ribo, in ne za konzervo«, pravi Rudolf v sijajni karakterizaciji, ki pa znova ni le pomožna analogija, temveč privilegiran način razumevanja pojma konservativnosti.

Continue reading

Dan odraslosti. Dva vidika zgodovinske pozabe na Slovenskem

Pričujoči članek je bil napisan novembra 2012 ter objavljen v 10. številki Razpotij, reviji humanistov Goriške (jesen-zima 2012). Ker v njem razgrnjeno razmišljanje danes (žal) ni prav nič manj aktualno, kot je bilo v času svojega nastanka, ga ob 96. obletnici prevrata objavljamo tudi na našem portalu.

***

Devetindvajsetega oktobra Slovenija beleži zelo pomembno obletnico, ki pa gre še vsako leto mimo skoraj popolnoma neopažena. Tega dne pred 96. leti je bila na veliki narodni manifestaciji na Kongresnem trgu v Ljubljani razglašena odcepitev Slovenskih dežel od avstrijske monarhije. Z izdvojitvijo iz šeststoletnega okvira habsburških dednih dežel je Slovenija prvič v zgodovini postala državnopravni pojem in državna enota v okviru konfederalne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Dna dneva zatem je bila imenovana tudi slovenska Narodna vlada, prva v zgodovini. Kako to, da je ta, za narodno zgodovino tako pomemben datum prav vsako leto znova in znova prezrt? Kje se skrivajo razlogi za žalostno dejstvo, da je v javnih občilih omenjen kvečjemu v rubrikah vrste “Zgodilo se je na ta dan” skupaj denimo z obletnico dne, ko je z Revozovega tekočega traku prišla prva katrca?

Continue reading

Tedenski izbor

civilwar

Glasilo Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana, v zadnji številki sploh ne omenja drugih kandidatov na prihajajočih lokalnih volitvah. Seveda je v glasilu dovolj prostora namenjenega aktualnemu županu Zoranu Jankoviću in njegovim projektom, pri Transparency International ugotavljajo, da je publikacija za skoraj 55 odstotkov daljša od običajne take publikacije, zaznali so podobnost med oblikovnimi rešitvami v občinskem glasilu in v propagandnem gradivu liste Zorana Jankovića.

Jankovićevo glasilo se je znašlo v ‘sivi coni’ – Novica Mihajlović, Finance

***

Pope Francis isn’t the best thing to happen to the Gospel in our lifetime, just as he isn’t the best thing to happen to the global economy, politics, or ecumenism. He’d surely tell you that himself if you asked. He is, though—by his own admission—an example of a life lived in Christ, and of a sinner saved by a merciful God. His pontificate is a story worth retelling to our children and grandchildren, and more importantly one worth listening to carefully and with rapt attention. Not because its characters are played by the biggest stars, but because the writing is just so damn good.

Pope Francis is a Toxic Asset – Andrew M. Haines, Ethika Politika

***

To be sure, I had many other Evangelical apologetic heroes, who were not only outstanding scholars in their respective disciplines, but also good and decent people as well. In the case of this latter group, however, unlike the former, they were men and women of prayer, devotion, deep piety, and personal charity.  Because their Christian faith was not reducible to cerebral combat, they had an attractive manner and radiated a sense of joy, contentment, and real intellectual curiosity.  I wanted to be like them.

After I re-entered the Catholic world nearly eight years ago, I discovered a similar phenomenon. Some Catholic apologists were like the first group I had encountered as an Evangelical: they often had wonderful arguments, but ugly souls. They seemed perpetually angry, dismissing critics as blind fools motivated by bad faith.

Others, to my great joy, were like the latter group. They understood that evangelization is not just about introducing your neighbors to arguments in order to win them to Jesus; it is about introducing Jesus to your neighbors through one’s example so that they may be drawn in to listen to your arguments. This is what I believe Pope Francis is trying to teach the Church about the New Evangelization.

Reason Is More than Just Arguments – Francis J. Beckwith, The Catholic Thing

***

Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Samo ven! – N’Toko, Mladina

***

Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«

/…/

Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.

Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«

Socialistični pravni cement – Matej Avbelj, Iusinfo

***

Čakam odrešitelja – ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski – koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Lublana je še naprej bulana – Dejan Steinbuch, Finance

***

Težko se je tedaj znebiti vtisa, da puščajo sedanji »novi obrazi« za ohranitev ljubega miru na levi sredini razmeroma velik ljubljanski fevd padlega bivšega novega obraza namenoma nedotaknjen in v polnem obsegu, ne oziraje se na vse homatije v zadnjem letu in pol.  Kar bi moralo verjetno sprožiti kakšno neprijetno vprašanje o enakih vatlih, a ga morda niti ne bo.

Vsaj v nečem se ljubljanskemu in še kakšnemu »večnemu županu«  rahlo poznajo tegobe obdobja, ki je minilo med dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma. Zaradi občasno močno povišanih tonov proti praksam obstoječe politike je njihova javna navzočnost manj izrazita in bo bržkone tudi proslavljanje zmag manj bučno kakor nekdaj. Pa še kak njihov volivec bo ob vprašanju, komu je oddal glas, raje zamenjal temo.

Parcelice in veleparcela – Aleš Maver, Časnik

***

Mr Orban outlined his longer-term vision in a much-noted speech on July 26th in Baile Tusnade, in neighbouring Romania. Hungary, he explained, would become an “illiberal state”. Speaking admiringly of Russia, China and Turkey, he said Hungary would remain a democracy, and not reject liberal principles such as freedom of speech, but would be based on “a different, special, national approach”. The approach, say critics, was evident earlier this month when police raided the Budapest office of Okotars, an NGO that manages funds from Norway, Iceland and Liechtenstein, and confiscated computers and documents for alleged financial mismanagement. Okotars strongly denies the charge. The police raid was “completely unacceptable”, thundered Vidar Helgesen, Norway’s minister for Europe.

The show of force has sent shivers through Hungary’s non-profit sector. The EU had no comment, as the NGOs are funded by Norway. But Kate Byrnes, the deputy chief of America’s OSCE mission, demanded that Hungary allow NGOs to operate without “further harassment, interference or intimidation”, repeating earlier protests.

Orban the Unstoppable – The Economist

***

Po Mitchellovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in … Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije.”

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? “/…/ Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju.”

Če bi bila Slovenija vodena kot švicarski kanton … – Pogovor z ameriškim predavateljem Danielom Mitchellom, MMC

***

Očitno je, da so ti ljudje, izbrisani, mnogo pretrpeli, utrpeli so krivico. To mora biti popravljeno. Vendar pa naj se v to, prosim, ne vpleta Jožeta Pučnika. Znova sem prebral tisti njegov sporni govor, besedo za besedo, tako kot je o njem poročalo Delo. Ne vem točno, kaj je želel povedati. Vendar pa sem ga poznal. Ko Jože Pučnik reče, da je potrebno neko zadevo razrešiti »humano, socialno in pravno demokratično«, misli natanko to. O tem ste lahko prepričani. Bil je najbolj pokončna in pravična oseba, kar sem jih kadarkoli poznal. No, nekateri očitno mislijo, da je te besede izgovoril na izjemno ciničen način, kot kakšen SS-Obersturmbannführer, ki Zyklon B označi za »humano rešitev«. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem.
Zlo, ki ga povzročijo ljudje, jih preživi, dobro je pogosto pokopano z njihovimi kostmi. Prepričan sem, da je Božo Repe častivreden mož. In prav tako so vsi, vsi častivredni. Vsake toliko uživajo v blatenju, vendar to ne more omadeževati njih samih. Kajne?

Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu – intervju z Marcusom Pučnikom, Razpotja

***

Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora

Tedenski izbor

 

According to a recent study conducted by Bond University in Australia, sharks are nine times as likely to attack and kill men than they are women. If sinister motivation is attributed for this disparity, as is done in the cases of sex and racial disparities, we can only conclude that sharks are sexist. Another sex disparity is despite the fact that men are 50 percent of the population and so are women, men are struck by lightning six times as often as women. I wonder what whoever is in charge of lightning has against men.

Another gross statistical disparity is despite the fact that Jews are less than 3 percent of the U.S. population and a mere 0.2 percent of the world’s population, between 1901 and 2010, Jews were 35 percent of American and 22 percent of the world’s Nobel Prize winners.

/…/

If America’s diversity worshippers see underrepresentation as “probative” of racial discrimination, what do they propose be done about overrepresentation? After all, overrepresentation and underrepresentation are simply different sides of injustice. If those in one race are overrepresented, it might mean they’re taking away what rightfully belongs to another race. For example, is it possible that Jews are doing things that sabotage the chances of a potential Indian, Alaska Native or Mexican Nobel Prize winner? What about the disgraceful lack of diversity in professional basketball and ice hockey? There’s not even geographical diversity in professional ice hockey; not a single player can boast of having been born and raised in Hawaii, Louisiana or Mississippi.

Do Statistical Disparities Mean Injustice? – Walter E. Williams, The New American

***

Political correctness thus results as a confusion of political word for political action—so saying the wrong words is doing the wrong action. If I say something that disagrees with your position or lifestyle, it may be taken as an actual assault on you, the person.

/…/

Virtues, however, cannot be gained by “identifying” with others psychologically—a virtue is the skill of an action performed repeatedly over time. As Aristotle said, since we are what we repeatedly do, character is a habit and not an attitude. To fight this decadent culture in the academy, pointing it out and criticizing it is not sufficient. As Roger Kimball notes, “those who want to retake the university must devote themselves [to] cultivating those virtues” of candidness and courage, “and perhaps even more to cultivating the virtue of patience, capitalizing wherever possible on whatever local opportunities present themselves” in exercising them (Tenured Radicals, xlvii).

Political Correctness and the University’s Pink Police State – Ryan Shinkel, Ethika Politika

***

We must give up on the hope of restoring the past in this culture. It’s not that some aspects of the past shouldn’t be reclaimed, but rather that doing so, at least at a society-wide level, is not feasible at this point in time. The more we act as if it were so, the greater our losses will be once we definitively lose an unwinnable battle. This “take back America” stuff is self-deluding nostalgia, and the more conservatives believe it, the worse off they will be.

Roger Scruton’s Big Question for the Right – Rod Dreher, The American Conservative

***

Ne razumem, zakaj so sicer inteligentni ljudje pripravljeni vedno znova ponavljati ene in iste neumnosti oziroma laži, ko gre denimo za razliko med zasebnim in državnim lastništvom podjetij? Jih ideologija povsem zaslepi? Ali gre morda za kako drugačno dojemanje tega, kaj je dobro, uspešno in za regijo pomembno podjetje?

Marcel Štefančič, jr. je danes v Studiu City izjavil:

“V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič.” (RTV 4D – Studio City, 22. sept. 2014)

Ampak že če preberete samo prve zadetke za geslo “Lek in Krka” v spletnem iskalniku, dobite povsem drugačno sliko.

***

Dr. Cerar, ko ste leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj je jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zakonov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: ‘Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.’« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa. Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča …

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr. Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).

Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Odprto pismo Miru Cerarju – Jože Dežman, Časnik

***

If Orwell stands as the model leftist who exposed the horrors his own side was willing to commit, Herzen stands as one who went along even though he knew better. More than a limousine liberal, he was a sapphire socialist. In spite of all his natural skepticism, he was willing to overcome it—heroically, he thought—rather than be seen agreeing with the wrong people.

That said, it is no less true that Herzen was aware of this very weakness. “I hate phrases to which we [radicals] have grown used, like Christians to the Creed. They appear moral and good on the surface but they bind thought.”

The Minister of Paradox – Gary Saul Morson, The New Criterion

***

Ali se je raznoterim činom vseh vrst italijanskih vojaških sil, ki so si tako strastno želele prihod svetega očeta na kostnico v Redipulji in si preko vojaškega ordinariata obdržale organizacijo dogodka tudi ob tihem nasprotovanju vernikov krajevne nadškofije, morda papeževo razmišljanje zdelo izzivalno?
Odgovora nimamo. Ostal pa nam je globok vtis, da je papež s svojimi besedami, pa tudi s samim potekom svojega sobotnega obiska, ko je pred osrednjo svečanostjo v Redipulji obiskal še avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer dejansko počivajo ‘naši predniki’ (kdo izmed naših se je vojskoval v italijanskih vrstah!), pospravil z vsako ceneno nacionalno-vojaško retoriko. “Vojna je norost”… “in zdaj je čas joka”. In pika. Najbrž se je papež Frančišek zaradi istih razlogov izognil tudi običajni toplini do vernikov, saj se ni podal mednje niti ob prihodu niti ob odhodu: to ni bila ne vojaška parada ne praznik, česar tudi marsikateri vernik resnici na ljubo ni dojel.

To ni bila ne vojaška parada ne praznik – Igor Gregori, Novi glas

***

Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje.

/…/

Zato je slovenska osnovna šola je podobna razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat predmetnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

Kriza blagostanja – Dušan Merc, Pogledi

***

Doesn’t “progressive” reflect the spirit of the Progressive Era a century ago, when the country benefited from the righteous efforts of muckrakers and others who fought big-city political bosses, attacked business monopolies and promoted Good Government?

The era was partly about that. But philosophically, the progressive movement at the turn of the 20th century had roots in German philosophy (Hegel and Nietzsche were big favorites) and German public administration (Woodrow Wilson’s open reverence for Bismarck was typical among progressives). To simplify, progressive intellectuals were passionate advocates of rule by disinterested experts led by a strong unifying leader. They were in favor of using the state to mold social institutions in the interests of the collective. They thought that individualism and the Constitution were both outmoded.

It is that core philosophy extolling the urge to mold society that still animates progressives today—a mind-set that produces the shutdown of debate and growing intolerance that we are witnessing in today’s America.

The Trouble Isn’t Liberals. It’s Progressives – Charles Murray, The Wall Street Journal

***

Predvsem pa se politika z etiko nima kaj ukvarjati. Naloga politike je, da poskrbi za pravno državo, ki bo pravočasno in pošteno kaznovala ljudi, ki prestopijo meje razumljivo napisanih in logičnih zakonov. Ko pa politiki začnejo govoriti, da morajo ljudje postati bolj etični, pa to pomeni, da želijo s svojimi instrumenti – ki so po definiciji instrumenti oblasti in prisile – spreminjati ljudi same.

Politik, ki si za cilj postavi spreminjati naravo ljudi, slej ko prej postane bodisi dalajlama bodisi stalinist.

Učna leta izumitelja Mirka – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Words you probably never thought you’d read in the Telegraph. Words which, as a Gladstonian Liberal, I never thought I’d write.

/…/

This sort of utterly amoral screw-everyone capitalism has become much more prevalent in the last 15 years. Our financial elite is now totally out of control. They learned nothing from the crisis, except that the rest of us were stupid enough to give them a second chance. And, now, having plucked all the “low hanging fruit,” they’re destroying the middle classes for profit.

Our current problems have their roots in the early 80s. While much of what Reagan and Thatcher did was necessary, the trouble is that they set a deregulatory train in motion which, over the last couple of decades has dismantled so much of the legal framework that protected us from greedy scuzzballs.

The middle classes went along with it. We were sick of the Left, tired of powerful unions and, besides, very few us could remember the inequality of the 1920s that gave rise to many of these regulations in the first place. Also, vain fools that we were, we identified upwards. We thought the elite had our interests at heart. The 0.1% must have found this pretty cute. They knew the truth. We weren’t their pals, we were just at the end of the line for the financial blood-letting.

Why aren’t the British middle classes staging a revolution? – Alex Proud, The Telegraph

***

I’d like to remind you of Alasdair MacIntyre’s definition of emotivism in After Virtue:

“What is the key to the social content of emotivism? It is the fact that emotivism entails the obliteration of any genuine distinction between manipulative and non-manipulative social relations. Consider the contrast between, for example, Kantian ethics and emotivism on this point. For Kant–and a parallel point could be made about many earlier moral philosophers–the difference between a human relationship uninformed by morality and one so informed is precisely the difference between one in which each person treat the other primarily as a means to his or her ends and one in which one treats each other as an end.”

Walsh almost exclusively uses others as means to his own end of scoring points in the culture wars (and boosting internet traffic). This is why his writing is so banal. It does not challenge anyone to drop their defenses.

In the end Walsh becomes like his enemies, because in his rivalries he plays a zero-sum cultural warrior game of ‘either me or the other’ (I just clicked on a link to an interview with him some random site and the popup ad predictably read “fight the liberal media”). Perhaps the only heuristic value of Walsh’s writing lies in the way that it suggests an overlap between MacIntyre‘s discussion of emotivism and Girard‘s discussion of mimetic rivalry.

On Not Fighting Matt Walsh’s Cultural Warrior Contagion – Artur Rosman, Cosmos in the Lost

***

Za konec pa še naravnost genialni zapis Carla Truemana v First Things, ki ga zaradi kratkosti objavljamo kar v celoti:

Britain’s Daily Telegraph reports that anti-incest laws in Germany could be struck down on the grounds that they constitute an unacceptable intrusion into the right to sexual self-determination. The narrow context is the case of a brother and sister who have lived together for years and have four children. The wider context is the very meager basis upon which laws relating to sexual ethics are now built.

In a world where consent provides the only de facto limit to acceptable sexual ethics, this legal move has a certain obvious legal and cultural logic. If the brother and sister are in love, why should they not live together in a sexual partnership? Even the pragmatic argument from the risk of congenital defects in children is irrelevant: birth control and abortion are the obvious answers which this present age would give.

In fact, it is not so much the legitimation of incest in itself as it is the collapse of the boundaries of sexual taboos given our current ethical logic which makes the case significant. The question of consent is itself surely a complex one when it comes to sexual morality and even this might soon be faced with a serious challenge. Take, for example, bestiality (or, to use the more anodyne modern term, zoophilia). I regularly eat cows, pigs, sheep and chickens whose consent to be part of my diet is (I assume) rarely if ever sought before they arrive on my dinner plate. The law as it stands clearly does not recognize the need for a cow to give permission before it is slaughtered and turned into a hamburger. One assumes that it would not require its consent for a less drastic fate.

A thought thus comes to mind if any notion of sexual ethics is not to vanish in its entirety: Either consent is not a sufficient basis for a sexual ethic, or eating meat needs to be outlawed as soon as possible.

Tedenski izbor

reading

Vprašanje položaja humanističnih ved v izobrazbi je precej aktualno. Če levičarski del javnosti razume pomen, čeprav znotraj svojih ideoloških okvirjev, pa je na desnici pogosto nerazumeljena, in občasno celo zaničevana. A vendar je ravno konzervativna misel tista, katera lahko humanistiki, da smisel obstoja, kateri ni pogojen z njeno koristnostjo in uporabnostjo. Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen.

Apologija humanistike – Andraž Kovač, Časnik

***

His /Tocqueville’s/ ultimate fear was that this tendency toward privatism—especially the “restless” pursuit of thing after thing—and disinterest in the banal activities of self-government would result in an apathetic and disconnected citizenry whose main interest would be security and comfort amid the unpredictability of their economic lives. /…/

In contrast to democracy understood as a discipline of shared self-governance—leading to self-command and an inclination to obey laws made by oneself—Tocqueville describes here instead a people altogether infantalized by their private materialist obsessions and civic indifference. Rather than making them into men and women, this form of democracy creates perpetual adolescents: “[Democratic despotism] would be like the authority of a parent if, like that authority, its object was to prepare men for manhood; but it seeks, on the contrary, to keep them in perpetual childhood.”

The answer to this threat, then, isn’t simply “more democracy.” Tocqueville, rather, pointed to certain arrangements in which active self-rule was more likely to occur—especially local, small-scale settings in which people would develop a strong sense of investment and care in the outcome of decisions.

How Democracy Dies – Patrick J. Deneen, The American Conservative

***

Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.

Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.

In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.

Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.

Mi pa verujemo v našo pomlad! (O Primorcih in t. i. borcih) – Tino Mamić, Časnik

***

Kakšno uro ali dve po premieri se je nedaleč stran, v zakulisju informativnega teatra zavrtel še en, neznatnejši, a pozornosti vreden dramski prizor. Besedilo, ki ga je napisala poročevalka STA (Slovenske tiskovne agencije) Jasmina Vodeb, se je uredništvu zazdelo neustrezno ali kar napačno. Zato je bil del poročila črtan in slavnostni govorec je ostal brez besed oziroma brez citata.

Kaj je bilo predmet spora? Dogajanje leta 1939/40. Po besedah Ljuba Sirca se je usodni preobrat v življenju te angažirane ženske zgodil z avgustom 1939, ko sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov sklenila pakt o nenapadanju (in delitvi Evrope), imenovan tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Angela Vode, ki je bila tedaj članica komunistične partije, se je nad povezovanjem komunistov z nacisti zgrozila. To je tudi jasno povedala in delovala naprej, kot da pakt ne velja oziroma da nje ne zavezuje ukaz, da se čez naciste ne sme reči žal besede. Zaradi kljubovanja so jo iz partije izključili, za nameček pa sprožili hudournik raznih oblik kaznovanja, tudi dolga leta zapora.

In zakaj se o tem še aprila 2009 ne bi smelo govoriti? Po informacijah, ki so s STA prišle do mene, zato, ker baje jugoslovanska partija ni imela nič s paktom med Hitlerjem in Stalinom. Tudi je menda izmišljotina, da bi koga kaznovali, če je temu nasprotoval. Kaj šele, da bi koga izključili in maltretirali! Saj je vendar splošno znano, da je bil Tito proti Stalinu…! – Tako so torej Ljuba Sirca črtali iz poročila o premieri. Besede, s katerimi je označil Angelin spor s partijo in odnos do nacizma, so izpuhtele, stavek o izključitvi pa je bil zmehčan v »se je s partijo razšla«. Ta verzija – tako rekoč uradna, saj jo je razširila državna tiskovna agencija – je potem zasedla večino informacijskega prostora.

Ob ognju iz polen, vrženih pod noge – Alenka Puhar, Časnik

***

Po podatkih finančnega ministrstva je zadolženost Ljubljane 31. decembra 2006 znašala 29,7 milijona evrov, zadolženost njenih pravnih oseb (mestnih podjetij, zavodov…) še dodatnih 26,2 milijona. Skupno torej 55,9 milijona ali 202,3 evra na Ljubljančana. Podatkov za letos še ni, konec leta 2013 pa je dolg Ljubljane znašal 120,5 milijona evrov, dolg njenih pravnih oseb pa 84 milijonov. Skupaj torej 204 milijone oziroma 758 evrov na Ljubljančana. Dolg Ljubljane je bil konec prejš­njega leta torej skoraj štirikrat večji kot v času, ko je Janković začel županovati.

Grdi obrazi najlepšega mesta na svetu – ni jih malo – Jurij Šimac, Novica Mihajlović, Finance

***

Vprašanja, ki bi morala plavati po javnem prostoru, so sledeča: kakšen je bil Mramorjev odnos do managerskih prevzemov s pomočjo denarja iz državnih bank? Kakšen je Mramorjev pogled na dajanje garancij, koncesij in subvencij? V kakšni relaciji je Mramor z ljudmi, ki so kronični in masivni odvisniki od koncesij, subvencij in garancij? Kdo so ljudje, ki lahko vplivajo na Mramorjevo mnenje pri javnofinančni konsolidaciji? Kakšne so relacije med Mramorjem in posamezniki, ki upravljajo s paradržavnimi podjetji in paradržavnimi skladi?

Vse to bi morali vedeti in analizirati v kontekstu njegovih preteklih dejanj in interesnega kroga iz katerega prihaja in je tisto, o čemer bi morali razpravljati že od prvega dne, ko je iz SMC prišla informacija, da je Mramor njihov ministrski kandidat.

Razumel bi, da je danes gospodarska rast okoli 5 odstotna, da dolg ne presega 20 odstotkov BDP in da imamo proračunski presežek, ampak temu ni tako, zato skorajda popolna odsotnost debate o svetovnem nazoru in interesni grupaciji tega človeka kažeta, da kljub šestletni ali recesiji ali stagnaciji v tej državi še vedno nihče ni sposoben razprave o realnih problemih in načinih reševanja teh problemov.

Dušan Mramor, računovodja, ki je postal finančni minister – Kizo, Portal Plus

***

In your chapter on “The Truth in Socialism”, you say that what conservatives, in your sense, and socialists share is a recognition of the “truth of mutual dependence”. Where, then, does the conflict between socialists and conservatives arise? Over the distribution of the benefits of that mutual dependence?

Partly that. But it also has to do with control. Socialists, when they see a problem, they want a centralised answer to it. Whereas conservatives are more open to the thought that if a problem arises locally, it must be solved locally—to the extent that it can be solved at all. Also, conservatives are open to the thought that most [political] problems are not soluble.

How to be a conservative: a conversation with Roger Scruton – Jonathan Derbyshire, Prospect

***

In reality, as the German economist Walter Eucken observed, actually existing economies involve a web of various market forms, with up to 100 different possible combinations of various types of supply and demand (competitive, semi-oligopolistic, oligopolistic, semi-monopolistic, and monopolistic), each of which can be either open or closed. And market forms, of course, are only one of many aspects of an economy. Reality doesn’t often give us easy choices between good and evil but requires a high level of prudence and discernment. In other words, it requires hard work.

My point is not that every time a person advocates capitalism, socialism, or any other economic “-ism” that she must, therefore, be scapegoating. Rather the goal is to encourage my coreligionists (and myself) to get beyond the abstract.

Do you support capitalism? Socialism? Distributism? Something else? Wonderful. What does that look like among the mess of market forms that actually constitute the economy you participate in every day? Rather than criticizing those policies that fall short of your saintly ideal or align too closely with your Hitler, what ones constitute a first step in the right direction for you? And why? And what are the actual consequences, intended or otherwise, that may come about?

Scapegoats of Christian Social Thought – Dylan Pahman, Ethika Politika

***

Zaradi vnetega zagovarjanja državnih investicij kot vzvoda gospodarske rasti vas večkrat primerjajo z Jožetom Mencingerjem. Vas ta primerjava moti?

Za te stvari mi je vseeno, včasih so me zmerjali kot neoliberalca, zdaj kot keynesijanca ali mencingerjanca, če hočete. Pomembno je, da znaš v pravem času najti prave recepte za konkretne težave. Najhuje je, če vztrajaš pri istih stališčih vse življenje. Mencinger je nekoč o mojih stališčih dejal nekaj v smislu, končno je ugotovil, jaz to vem že vse življenje. Ampak težava je ravno v tem, da je keynesianec že vse življenje. Keynesijanec moraš biti, kadar je čas za to, torej ko imaš težave s povpraševanjem. Hudič je, če želiš vse bolezni zdraviti z istim zdravilom.

Kam je šel liberalec v meni? – Jože P. Damijan, intervju za Manager

***

Begin with the disease. At the core of America’s problems with health care is a great delusion: it likes to think it has a vibrant private marketplace. In fact the country has long had a subsidy-laden system that is the most expensive and complicated in the world, with much of the government cash going to the rich, millions of people left out and little individual responsibility.

/…/

Obamacare’s effects will not be fully understood for years; but it will never be the core of the problem. If America wants to stick to the idea that it has a health-care market, then it should focus on trying to make it more like a market—with prices, competitors and some form of choice.

How to fix Obamacare – The Economist

Tedenski izbor

1960s-ladies-reading

No, leta 1991, ko je Slovenija stopala na pot – žal le navidezne, ampak to je že druga tema –, demokracije, je bila sramotna sodba iz leta 1947, ki je uničila življenje Angele Vode in večine drugih udeležencev čarovniškega Nagodetovega procesa, končno uradno razveljavljena, Angela pa je bila posthumno oprana vseh krivd in sramote. A tudi to nikoli ne bo spremenilo dejstva, da je ta oseba morala celo življenje strahotno trpeti in na koncu ponižujoče umreti. Od lakote. Ja, od lakote. V Jugoslaviji, kjer ste vi imeli vse, kajne? Ah, verjamem, seveda ste imeli vse. Tam, čez mejo, ste res imeli vse. Tudi referenco … današnje združene levice. Ah da, ravno maja prihodnje leto bo minilo natanko 30 let, ko je Angela Vode umrla od lakote. Gospica sodnica Roblek, ki jo citiram na začetku tega sestavka, naj se malo zamisli, koliko je bilo pred 30 leti torej vredno zaupanje slovenskega sodstva!

V Jugoslaviji so ljudje umirali od lakote – Ana Jud, Časnik

***

Short of reaching the Moon, today’s Russia does not have the option of new territories elsewhere. Striking back in its habitual sphere of domination only wastes resources that should go into starting afresh. Like pre-WWI Ottoman Empire (and the Austrian), Russia is stuck in the stage of half-hearted reforms alternating with retrenchment, all the while trying to recover past glory.

Like during the Ottoman decay, no external power wishes to promote a collapse of Russia – the result would be too messy and unpredictable.

Like during the Ottoman decay, no external power wishes to promote a collapse of Russia – the result would be too messy and unpredictable. Short of outside jolts, such empires can last. But external jolts do occur. Sometimes the decaying empire unintentionally triggers them by trying to strike back. Germany did not unleash the First World War; Austria did – technologically third class, poorly organized, inept but pugnacious Austria. This was akin to today’s Russia, apart from nuclear weapons, another feature Russia inherited from better days.

This is the broader framework for viewing Russia’s recent actions. We have here another case of a socio-economically decaying society, still mired in nostalgia, still waiting for its Atatürk or de Gaulle. This decaying structure is still capable of considerable mischief.

The Second Crimean War: When Decaying Empires Strike Back – Rein Taagepera, University of Tartu blog

***

In sacred architecture, the building and the spaces within serve  to connect users to a deeper reality that transcends its walls. They function as a gateway from the material world to a spiritual realm–the focus is on the eternal, not the object that portends to represent it. In a secular context like Modernism, the object is the thing itself, and all meaning is tied directly to that object.

Art & Religion Need Each Other – Rod Dreher, The American Conservative

***

Naj vas ne preseneti, če bo Evropa poizkuse Židana, Erjavca in vseh ostalih razumela na način, da je v dolini Šentflorjanski normalno, da revidiramo sezname, v kolikor niso iz njega izbrani kandidati, ki so po volji najmočnejšim političnim komolčarjem.

Nas moti, da se to tako dela, da je v tem najboljša ravno ona ali da nam odpira oči s pogledom v politično kloako? – Boris Meglič, Portalplus

***

Ambiciozna vlada, ki bi želela delati v dobro ljudi, bi si za cilj postavila, da bo v štiriletnem mandatu davčno breme na delo zmanjšala z zdajšnjih 42,5 odstotka pod povprečje OECD (ki je 35,9 odstotka). To bi bilo najprej solidarno, saj bi vsaka odstotna točka davčne razbremenitve povprečnemu zaposlenemu prinesla 208 evrov več letnega dohodka, dobro pa bi bilo tudi za gospodarstvo, ki bi tako lažje motiviralo zaposlene in privabilo naložbe iz tujine, ki jih krvavo potrebujemo, saj razvojnega kapitala trenutno v Sloveniji pač ni dovolj. Politiki bi lahko nabirali celo javnomnenjske točke, sklepali dogovore s socialnimi partnerji o tem, koliko prihranka od sproščenih dajatev naj gre delavcem, koliko delodajalcem in kar je podobne maškarade (čeprav je trapasto, da eno in drugo sploh birokratsko delimo, saj gre tako oboje iz iste vreče tistega, kar zaposleni zasluži). Za priboljšek bi bil zadovoljen še Bruselj, ki bi opazil, da se je Slovenija končno odločila celo preseči kakšno od priporočil, ki izražajo zgolj najbolj nujno.

Državne finance: sodobnim tlačanom, 2. del – Rok Novak, Finance

***

A far more serious person, the dissident Russian analyst Andrei Piontkovsky, has recently published an article arguing, along lines that echo Zhirinovsky’s threats, that Putin really is weighing the possibility of limited nuclear strikes — perhaps against one of the Baltic capitals, perhaps a Polish city — to prove that NATO is a hollow, meaningless entity that won’t dare strike back for fear of a greater catastrophe. Indeed, in military exercises in 2009 and 2013, the Russian army openly “practiced” a nuclear attack on Warsaw.

War in Europe is Not a Hysterical Idea – , The Washigton Post