Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

branje15

V danih razmerah je tako edino upanje za zlom demagoške koalicije to, da se SMC, SDS in NSi naučijo delati skupaj. NSi je s predlogom »ukrepov za nižje davke« (o katerih kakšno več rečem v prihodnje) podala roko za vsebinsko sodelovanje. To je lahko prvi korak, da te stranke pokažejo, ali premorejo zrelost in državotvornost za antidemagoško koalicijo.

Za normalizacijo potrebujemo antidemagoško koalicijo – Rok Novak, Finance

***

Pazite to: samo v Sloveniji je mogoče, da so mediji, ki so utemeljeni na uredniških hiperintelektualnih komentarjih o demokratičnem socializmu, polni pa jih denar iz davčnih oaz, sprejeti kot kredibilni levičarski mediji.

(…)

Lastniki, ki se vdajajo paradržavnim bankam, razumejo davčne oaze kot bistveni element poslovanja, sklepajo kravje kupčije in so vsi po vrsti pod drobnogledom preiskovalnih organov. To so danes Delo, Dnevnik in Mladina, vir resnice za naše borce proti kapitalizmu.

Celoten “bulšit” slovenskih mainstream tiskanih medijev na enem mestu! – Kizo, Portal Plus

***

This procedure represented a major transference of wealth. The losers were savers, people living on salaries, creditors of private dollarized contracts like mortgages, and many more. All of them saw their income and savings liquefied by an imposed exchange rate and the eroding power of inflation.

(…)

The prestigious economist Carlos Rodríguez Braun says that if devaluations were the way to economic success, Argentina would be rich and Switzerland would be poor. Leaving the common currency will definitely bring to the Greek population most, if not all, of the problems that leaving convertibility brought to Argentinian citizens. As to the advantages, they remain to be seen.

Argentina 2001, Greece 2015? – Federico N. Fernández, Free Market Diaries

***

Like many Germans, Guardini loved to vacation in Italy, and he took particular delight in the lake region around Milan. He was enchanted (…) by the physical beauty of the area, but what intrigued him above all was the manner in which human beings, through their architecture and craftsmanship, interacted non-invasively and respectfully with nature. When he first came to the region, he noticed, for example, how the homes along Lake Como imitated the lines and rhythms of the landscape and how the boats that plied the lake did so in response to the swelling and falling of the waves. But by the 1920’s, he had begun to notice a change. The homes being built were not only larger, but more “aggressive,” indifferent to the surrounding environment, no longer accommodating themselves to the natural setting.

(…)

It is only against this Guardinian background that we can properly read the Pope’s latest encyclical. Whatever his views on global warming, they are situated within the far greater context of a theology of nature that stands athwart the typically modern point of view. (…) In the spirit of the author of the book of Genesis, the Biblical prophets, Irenaeus, Thomas Aquinas, Francis of Assisi—indeed of any great pre-modern figure—Pope Francis wants to recover a properly cosmological sensibility, whereby the human being and her projects are in vibrant, integrated relation with the world that surrounds her.

Laudato Si’ and Romano Guardini – Robert Barron, Word on Fire

***

Perhaps our immediate future fits neither the dynamist nor the catastrophist framework.

We might have entered a kind of stagnationist position, a sustainable decadence, in which the issues Pope Francis identifies percolate without reaching a world-altering boil.

In that case, the deep critique our civilization deserves will have to be advanced without the threat of imminent destruction. The arguments in “Laudato Si’ ” will still resonate, but they will have to be structured around a different peril: Not a fear that the particular evils of our age can’t last, but the fear that actually, they can.

Pope Francis’ Call to Action Goes Beyond the Environment – Ross Douthat, The New York Times

***

I can think of no better education of the eyes than Eucharistic adoration. By stretching the eye to its utmost, demanding that it see in an appearance the real presence of God, we are taught to see the person in and through any appearance. If I see God in bread, how can I not see the person in the prostitute? If I see the God-man in the tabernacle, how can I not see the man in the doorway? If I see the person of Christ lifted up in the hands of the priest, how can I can I not see the person of the newborn as she is lifted to her mothers breast? The most difficult task of the eye is completed at church — it makes seeing-in-the-world like walking after a sprint.

Eucharistic Eyes – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Dogajanje z begunci zahteva poglobljeno debato in pošten pogled na prihodnost naše celine. Begunci, ki prihajajo k nam, pripadajo popolnoma drugačnim kulturam. S svojim prihodom in visoko nataliteto počasi, a vztrajno versko, vrednostno in nasploh civilizacijsko spreminjajo Evropo in jo nekako prilagajajo sebi. To ni vrednostna sodba, to je dejstvo, vsem na očeh. Vprašanje za nas ni, ali se tega bojimo; pravo vprašanje je, ali si tega spreminjanja želimo.

Enotni smo si v tem, da je treba beguncem pomagati, vendar na način, ki bo za njih koristen in za nas vzdržen.

O beguncih malo drugače – Federico V. Potočnik, Nova Slovenija

***

Die autochthonen Europäer sollen offensichtlich auf jegliche nationale,kulturelle, religiöse sowie letztlich auch auf eine traditionelle sexuelle Identität verzichten. Selbst die radikalsten kommunistischen Intellektuellen gingen seinerzeit in ihren Forderungen nicht so weit. Die Diskussionen nehmen geradezu groteske Formen an. Die Eliten der Gesellschaft werden nicht müde, große Teile der eigenen Bevölkerung des Rassismus und der Xenophobie zu bezichtigen, während große Teile der Bevölkerung längst das Vertrauen in die vermeintlichen politischen und medialen Vordenker verloren haben.

(…)

Kollektive Verirrungen wie der Kommunismus, der Faschismus oder der Nationalsozialismus waren reversibel: Nach ihrem Scheitern konnte auf das kulturelle und religiöse Erbe Europas zurückgegriffen werden, und neue zivilisierte, demokratische Gemeinwesen entstanden. Werden jedoch die einheimischen Bevölkerungen zur Minderheit, dann ist dieser Weg der zivilisatorischen Regeneration versperrt

Islamisierung Europas: Nein, ich habe keine Visionen – Michael Ley, Die Presse

***

In Deutschland werden im Jahr 2050 nur noch rund 70 Millionen Einwohner leben. Jeder zehnte Bürger wird dann muslimischen Glaubens sein, also sieben Millionen deutsche Muslime. Für ganz Europa wird gelten: Jeder zehnte Bürger ist muslimischen Glaubens. Zum Vergleich: 2010 war es nur jeder 17. Europa ist den Forschern zufolge der einzige Kontinent, dessen Bevölkerung schrumpfen wird – und zwar um 100 Millionen Menschen auf 454 Millionen Bürger im Jahr 2050. Fast ein Viertel der Europäer (23 Prozent) werden dann keine Religionszugehörigkeit mehr haben.

Muslime – die Gewinner des demographischen Wandels – Dietrich Alexander, Die Welt

***

The fundamental reason for the Left’s unpopularity is that it still hasn’t answered the biggest question it has faced since the second world war: what does it mean to be left-wing when the money has run out? Left-wing parties used to keep their rainbow coalitions together by showering money on different interest groups.

The left’s great global downturn – Tim Montgomerie, CapX

***

Ampakliberalizem je pač edini liberalizem, ki ga naši politiki poznajo, in ni čudno, da se človekove pravice že skoraj četrt stoletja predvsem prilagajajo razmerjem moči v slovenskem parlamentu in da četrt stoletja različne družbene skupine čakajo, kdaj bodo njim naklonjene stranke tvorile parlamentarno večino in bodo lahko pravice, ki jim po ustavi pripadajo, tudi uveljavile.

Et tu, Luka? – Goran Vojnović, Dnevnik

***

Vseeno sem ga povprašal še, kaj bi naredil s socialnimi transferji in na moje skorajda presenečenje je odgovoril: “če bi nas država ne naredila odvisnih od nje, bi z ljudje z veseljem pomagali. Tako pa ne. Distancirani so od realnosti. Češ ‘država bo rešila’ in gredo naprej. Prelagajo, prelagamo odgovornost za sočloveka. To ni prav.

Slovenija je država sužnjev – Matic Jelovčan

***

At the heart of the original American ideal is the deep distrust and suspicion the founders of our nation had for Congress, distrust and suspicion not shared as much by today’s Americans. Some of the founders’ distrust is seen in our Constitution’s language, such as Congress shall not abridge, infringe, deny, disparage, violate or deny. If the founders did not believe Congress would abuse our God-given rights, they would not have provided those protections.

Maybe there are Americans who would argue that we are moving toward greater liberty and less government control over our lives and no longer need to remain an armed citizenry. I’d like to see their evidence.

Constitutional Ignorance and Dereliction – Walter E. Williams, The New American

 

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Tedenski izbor

Naš cilj je bil tudi, narediti konec enoumju, ki se v razpravi o privatizaciji ustvarja, ko mediji kot protiutež nasprotnikom privatizacije prikazujejo ljudi, ki v ključnost obsežne privatizacije sploh ne verjamejo, ampak jo zagovarjajo zgolj v zelo omejeni obliki, kot nujno zlo za pokrivanje preteklih dolgov in ugodno nadaljnje zadolževanje za tekoče potrebe proračuna, ki jih niso pripravljeni oklestiti. Tudi to dvoje sta relevantna razloga, gotovo. Nista pa ne edina ne najbolj pomembna, zato je bila dosedanja razprava brez sogovornikov, ki bi to jasno povedali, izkrivljena.

(…)

Zaključim naj z odgovorom na slogan: »Prodaja ni ne prostovoljna, ne poštena in ne pravična!«, ki ga slišimo iz druge strani te razprave.

Neprostovoljno je prav državno lastništvo, saj nam je prebivalcem vsiljeno in brez naše privolitve vzdrževano z našimi sredstvi. Nepoštena je trditev, da gre za »naša« podjetja, ko pa se o njih in za njih nikakor ne odločamo državljani, ampak jih kot bankomat uporabljajo interesne mreže. Nepravično je, da moramo davkoplačevalci nositi tveganje, ko se politiki odločijo igrati podjetnike in borzne posrednike z našim denarjem. Neprostovoljno, nepošteno in nepravično je, da je račun centralnega plana vedno znova izstavljen davkoplačevalcem. Naredimo temu konec.

Kaj je prinesla pobuda ZA privatizacijo? – Rok Novak, Časnik

Continue reading

Meja na Šentilju

Odkar je leta 2007 Slovenija vstopila v schengensko območje, meje z Avstrijo ni več. Natančneje to pomeni, da je prehod meje prost in nenadzorovan. Kar ne pomeni, da meje kot takšne ni več. Še zlasti, če sežemo onkraj ozko administrativno-politične rabe besede „meja.“ Države in politične meje se menjajo. Tisto, kar traja in zagotavlja kontinuiteto ljudskega sobivanja, je kultura.

Continue reading

Janez Janša in slovensko politično manihejstvo

jansa

Iz zapora je bil spuščen vodja slovenske opozicije Janez Janša. Glede na dejstvo, da je Janša tisti politik, ki najmočneje buri duhove slovenske javnosti, so bili tudi odzivi na ta dogodek silni in pogojeni z močnim čustvovanjem. Na eni strani smo tako videli evforijo, veselje, saj se je iz zapora vrnil človek, ki v očeh tega dela javnosti predstavlja že skorajda religiozno figuro. Od mučenika za demokracijo in slovenstvo do odrešenika Slovenije, saj naj bi zgolj on imel »moč« ali pa celo »dar« za odrešitev Slovenije pred pogubo, v katero naj bi jo vodili ostanki socializma in komunizma.

Po drugi strani pa je Janša izrazito temačna figura. Ne odrešenik, temveč skušnjavec. Tisti, ki pelje slovenski narod nazaj v mračnjaštvo, v avtoritarizem, klerikalizem, ruralno zaprtost ipd. Tako lahko z minimalnim pretiravanjem rečemo, da je Janša postal alfa in omega slovenskega političnega življenja. Odnos do njega oziroma njegove podobe je tista točka, ki usodno zaznamuje pozicijo vsake politične opcije ali celo posameznikove politične identitete.

Continue reading

Za kaj se borimo na desnici (del II.)

V prvem delu tega spisa smo poskusili opredeliti osnovne točke socialne pravičnosti, kot jo vidimo na desnici v Sloveniji. V središče in izvor družbenega smo postavili posameznika – slehernika – v vsej svoji bivanjski problematičnosti in v svoji horizontalni in vertikalni odprtosti.

Ta dinamični posameznik v srečevanju z drugimi posamezniki želi ustvarjati dobro in to njegovo delovanje je materializirano v mnogih med seboj različnih človeških institucijah. Delovanje posameznika v in skozi družbo bi danes lahko imenovali delujoča civilna sfera.

Eden izmed vidikov te interakcije med posamezniki je nedvomno tudi ekonomija. Zato smo rekli, da je tudi v tej sferi nujno postaviti posameznika in njegovo odgovornost v samo središče. Način, kako ekonomija deluje na teritoriju, mora biti vzpostavljen od spodaj – višje instance naj bi le skrbele, da sankcionirajo prestopke in zlorabo, ki bi uničila možnost gospodarske interakcije med posamezniki. Ker smo v Sloveniji zaznali, da je ekonomska sfera dispriporcionalna in disfunkcionalna, zaradi prvotne akumulacije kapitala, ki se je zgodila pri t. i. nacionalizaciji, menimo, da je potrebno vzpostaviti pogoje za razvoj malega gospodarstva, ki bo organsko izhajal iz prostora tu in zdaj in bo lahko delovalo kot humus za vzpostavitev zdravega, politično neodvisnega gospodarstva, ki bo pogoj možnosti za razvoj in blaginjo vseh medčloveških sfer.

Accountability proti sovjeticizmu

Ravno tako kot v ekonomiji mora tudi v zadevah javnega biti posameznik in njegova odgovornost v samem jedru sistema, saj lahko le posameznik sprejema odgovornost za svoje odločitve. Bistveni problem v Sloveniji je, da se odločitve na vseh nivojih vedno skrivajo s sklicevanjem na takšne in drugačne strokovne skupine ali svete. Pri nas je redna praksa ne le, da minister sprejema odločitve na podlagi strokovnih služb in mnenj, temveč da pri tem popolnoma pozabi na svojo odgovornost glede končne odločitve – na to, da je pravzaprav njegovo glavno poslanstvo, da sprejema prave in razumne odločitve in da so strokovne službe le nujno pomagalo pri odločanju. Ne obstaja nobena strokovna skupina, ki ne bi bila tudi politična, saj je že s tem, ko predlaga določene politične spremembe, politična. Poleg tega ni nikoli tako, da ima »stroka« neko mnenje, politika pa drugo: tudi znotraj stroke različni strokovnjaki mislijo različno. Diskurz strokovnosti ni nič drugega kot uveljavljanje specifičnih interesov mimo javne debate tako, da ne odgovarja nikoli nihče.

prudentia

Podobno so na študentskem protestu pred tremi leti in kasneje na t. i. vseslovenskih vstajah protestniki zahtevali več paralelnih odborov, ki bi nadzirali in sodelovali pri odločitvah. Temu bi lahko rekli sovjetski sistem, pri čemer izraz sovjetski nočemo uporabiti diskreditorno. Gre namreč za predpostavko, da sistem, kjer bo več odborov delalo isto delo, bolj pravičen, saj bo večja skupina ljudi vključenih v soodločanje. Vendar to v praksi pripelje do popolnoma obratnih rezultatov, saj se znotraj vse te kopice ljudi izgubi tista različnost, ki je nujna pri ugotavljanju odgovornosti za sprejete odločitve. Poleg tega se hitro izkaže, da večina ljudi, ki sedi po teh odborih, niti zares ne ve, kaj naj bi počela, saj so do teh služb prišli po netransparentnih in nejasnih kanalih. Takšna oblika odločanja pa je zelo dovzetna za vnašanje interesne in drugačne nepravične zakonodaje, saj nikoli nihče zares ne odgovarja.

Zato na desnici zagovarjamo, da je potrebno iti v nasprotno smer, kjer odločevalci nosijo popolnoma celotno politično odgovornost – temu v angleško govorečem svetu pravijo accountability. Seveda nihče ni vseveden, vendar je strokovna skupina del politične ekipe tistega, ki prevzame odgovornost, zato za njihove argumente in rešitve v celoti odgovarja odločevalec: pa naj bo to minister, župan, poslanec ali direktor javnega zavoda. Še več: zakoni bi morali – kot v mnogih evropskih državah – biti poimenovani po predlagatelju ali pač po tistemu, ki bi neposredno stal za njimi. Kaj dela in kako je zgrajen strokovni svet, ki stoji za njimi, je v celoti stvar tistega, ki je na tem položaju: kakovost odločitev, sprejetih politik, pa tudi usposobljenost ljudi, ki jih delegira na nižja odločevalska mesta – vse to je njegova odgovornost in mora biti tudi v vsakem trenutku klican nanjo.

Podobno velja tudi za poslance. Trenuten sistem je zgrajen okoli političnih strank, kar je posledica številnih med seboj povezanih dejavnikov. V takšnem sistemu poslanci odgovarjajo predvsem lastnim strankam, saj v parlamentu sedijo zaradi njih in ne zaradi svojega dobrega dela. Zato je pomembno, da poslanec spet svojo dobi odgovornost do volivcev, predvsem tako, da se uredi volilni sistem, v katerem bi lahko volivci lahko nagrajevali in kaznovali dejanja poslancev, tako da bi se ti čutili odgovorne do svoje volilne baze. To bi na mah rešilo dva problema: volivci bi na tak način lahko čistili in spreminjali delovanja določene stranke, hkrati pa bi se izognili scenarijem zadnjih dveh volitev, kjer so kandidirali posamezniki, ki so bili popolni politični analfabeti in popolni anonimneži, brez osebne zgodovine delovanja za javno dobro ali drugih atributov, ki bi jih upravičile za izvolitev na takšno visoko funkcijo.

“Sladke pijače” – aktualni sovražnik narodnega zdravja

Coke Confronts Its Big Fat Problem(Vir: Businessweek)

Obeta se nam nov davek. Pogajanja s sindikati so pač – v maniri slovenskega dogovornega gospodarstva – kot že neštetokrat bila zaključena v zadovoljstvo vodstva četrte veje slovenske oblasti, ki ima v naši demokraciji tako ali tako praviloma zadnjo besedo. In manjkajoča sredstva je potrebno nekje najti.

Povedano drugače – vlada mora najti denar in ob omejenem manevrskem prostoru je za to potrebno biti iznajdljiv in inovativen ali pa preprosto kopirati „dobre zglede“ iz tujine (na primer zibelke neliberalne demokracije Madžarske). Predvsem je pogosto treba biti tudi samovoljen. Dodatna sredstva je potrebno pač najti tako ali drugače in tudi tam, kjer to do sedaj ni bilo običajno. Značilna instrumenta, katerih se je oblast lahko poljubno poslužila, ko je bilo denimo potrebno dvigniti plače uradnikom, so bile do sedaj predvsem trošarine na goriva in tobak. Zdaj se jima, kot kaže, pridružuje še davek na „sladke pijače.“

Continue reading

Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

Janez Janša, Dob

Nihče verjetno ni zamudil novice, da so konec prejšnjega tedna poslanci Državnega zbora odvzeli mandat Janezu Janši.

Še preden podam svoj komentar glede tega srhljivo precendenčnega primera v političnem prostoru naše dežele, hočem prehiteti slučajne (tudi čisto legitimne) ugovore s strani naših bralcev z desne. Gotovo so vsi dogodki v zvezi z njegovo osebo v zadnjega dobrega pol leta za vse, ki so mu blizu– za njegovo ženo, otroke, sorodnike, njegove sodelavce, pa tudi podpornike, tako nove kot tiste, ki ga že od Roške ali vsaj od afere Depala vas imajo za simbol upora, antiestablišmenta, za zgled človeške pokončnosti, stanovitnosti, nepopustljivosti – zelo travmatični, zaskrbljujoči in razžaljujoči. Najprej zelo sumljiva in čudna obtožba, ki si je noben pravnik ni upal zagovarjati. Potem še hujši udarec – potrditev te obtožbe na višji instanci. Za konec pa še zelo pravno sporen – če že ne rečem nelegalen – odvzem mandata. Razumem, da vas boli in vam je osebno hudo. Resnično sem empatičen. Vendar ne morem mimo tega, da o temu, kar se dogaja, razmišljam striktno politično.

Continue reading

Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.
 

O vplivu Katoliške cerkve na slovensko politiko – empirično

 

krst-pri-savici

Predvsem v predvolilnem času smo veliko slišali o vplivu Katoliške cerkve na slovensko politiko. Ker živimo v moderni dobi, si lahko pri oceni teh trditev pomagamo s priljubljenimi orodji moderne – številkami in definicijami. Začnimo s slednjimi.

Continue reading

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

Mira Cerarja bi bil podprl, če …

  • bi svojo visoko etično držo znal uveljavljati tudi v konkretnih primerih, ko se je od njega zahteval pogum in pokončna drža;
  • bi imel vsaj kakšen indic za domnevo, da ima smisel za izbiro sodelavcev (tri leta Pahorjevega kadrovanja so bila dovolj);
  • bi se jasno zavzel za simbolno in pravno prekinitev s komunističnim režimom, za izločitev sodnikov in tožilcev, ki so sodelovali pri ukrepih zoper človekove pravice, in se jasno izrekel proti enostranskemu posiljevanju z imaginarijem, ki izhaja iz bivšega nedemokratičega režima;
  • bi imel vsaj osnovno vizijo ekonomskega razvoja;
  • bi predstavil konkretne ukrepe za ponoven zagon gospodarske aktivnosti;
  • bi ne žalil inteligence volivcev z banalnostmi svojega power point programa na srednješolski ravni;

Continue reading

Tedenski izbor

porch-reading

Alternativa je seveda, da pomladna gibanja odrastejo v stranke. Razlika med gibanjem in stranko je v tem, da gre gibanju za stvar. Da oznanja, kar se mu pač zdi prav, pa tudi, če nič od tega nikoli ne izpelje. Uspešnost strank se meri v tem, kaj izpeljejo.

Kako končati s tranzicijo – Žiga Turk

***

Naš izobraževalni sistem nas je, kar se tega tiče, naredil za invalide, saj je ključni način pojasnjevanja sveta izgnal s polja resničnega. Kaj je danes resnično za dijaka, osnovnošolca? To je celica, molekula, ameba, električna napetost itd. V redu. Toda kaj nam tedaj govorijo roman Zločin in kazen, načelo svobode in enakosti, svetovne religije? Je to nekaj resničnega? Ne! – ker se tega se ne da dokazati. Projekt sovjetizacije šolstva je iz učilnic izločil vse, kar naredi človeka za človeka. Klasični jeziki so kot »buržoazni« padli prvi. Ostala omika pa se je skrčila na instrument za »splošno razgledanost«. Buldožer naravoslovja je naposled pregazil izobraževalno vertikalo. S tem je človek oropan svoje duhovne svobode. Ne zna zavzeti odnosa do Celote bivajočega. In s tem do sebe.

Kritika prostaškega uma – Rok Svetlič, Razpotja

***

The libertarian age is an illegible age. It has given birth to a new kind of hubris unlike that of the old master thinkers. Our hubris is to think that we no longer have to think hard or pay attention or look for connections, that all we have to do is stick to our “democratic values” and economic models and faith in the individual and all will be well. Having witnessed unpleasant scenes of intellectual drunkenness, we have become self-satisfied abstainers removed from history and unprepared for the challenges it is already bringing. The end of the cold war destroyed whatever confidence in ideology still remained in the West. But it also seems to have destroyed our will to understand. We have abdicated.

Our Libertarian Age – Mark Lilla, The New Republic

***

Barth yielded to modernity’s most pernicious idea, which took aim not at belief in the supernatural but at our rational capacity for knowledge of it. In denying what Jesuit philosopher Bernard Lonergan called the “native infinity” of human understanding, Barth capitulated where he most needed to take a stand. He seemingly did not understand that restricting reason was modern philosophy’s great act of presumption, not humility. Nor did he understand that rejecting the secularity of reason was Christian philosophy’s great act of piety, not hubris. And his bargain with Kant—turning the limits of reason into an opening for revelation—could only corrode the foundations of Christian faith.

Karl Barth’s Failure – Matthew Rose, First Things

***

Ours is a culture that lacks hope, that is characterized by a sort of interior despair, the antithesis of hope: a disorientation of the pilgrim character of man’s earthly sojourn. In despair, man denies his status viatoris by swapping his “not yet” with a “not,” turning away from the fulfilment for which he was called into existence and anticipating the time when the unrepentant “no” of sin becomes the “never” of damnation—when hope, because the striving after the promise-object of hope, extinguishes irrevocably.

Fertility and the Crisis of Hope – Michael Bradley, Ethika Politika

***

In other words, America’s drug problem is not primarily about drugs. Instead drug abuse is a symptom of a variety of other social problems, and, not surprisingly, those problems are worst in the poorest communities. Hart stops short of calling for full legalization of all drugs, but he does recommend the decriminalization of drug possession. Portugal decriminalized drug possession in 2001 and has seen declines in drug-induced deaths and rates of drug use, particularly among the youth.

Drugs in Context – John Payne, The American Conservative

***

Nevertheless, we cannot and must not conceive of physical sexuality as a mere raw material with which we can construct a form of psychosexual self-expression which is determined only by the free impulse of our spirits.  Responsibility in sexual development implies a responsibility to nature–to the ordered good of the bodily form which we have been given. And that implies that we must make the necessary distinction between the good of the bodily form as such and the various problems that it poses to us personally in our individual experience.  This is a comment that applies not only to this very striking and unusually distressing problem, but to a whole range of other sexual problems too.

The Transgender Question – Mere Orthodoxy

***

Still, the awareness of this fact helped me to understand the determination of these people who stayed and built that barricade. There was something of the “existential situation” that was described by French existentialists; Camus’ Myth of Sisyphus came immediately to my mind. I presume that most of those barricade builders had never read Camus – but they acted like him: they were resisting absurdity. And most amazingly, they did so with such strong determination! So together with awareness of my cowardice, another thought dawned on me: the Maidan is really invincible – you cannot defeat the people like these.

Diaries and Memoirs of the Maidan (Yaroslav Hrytsak) – Timothy Snyder & Tatiana Zhurzhenko, ur., Eurozine

***

Rather than propping up the old model, governments should make the new one work better. They can do so by backing common standards for accreditation. In Brazil, for instance, students completing courses take a government-run exam. In most Western countries it would likewise make sense to have a single, independent organisation that certifies exams.

Reinventing an ancient institution will not be easy. But it does promise better education for many more people. Rarely have need and opportunity so neatly come together.

Higher Education: Creative Destruction, The Economist

***

Covered by overgrown vegetation, locked away from public view, and every day a step closer to complete destruction, Plečnik’s stadium does not only represent a harmful impoverishment of the country’s cultural heritage. Rather, it also tells a much more familiar cautionary tale for our time – a tale of land use conflicts, inadequate spatial policy and a refusal to engage in constructive dialogue. It is, furthermore, a story that belies the public’s understanding of the irreversibility of radical spatial transformation.

The Shame of Ljubljana: Plečnik’s Abandoned Stadium in Full Bloom – Barbara Prezelj, Failed Architecture

***

Si predstavljate, da bi Hrvate začeli prepričevati, da je njihova rdeče-bela šahovnica ustaška? Srbe, da je njihov beli orel četniški? Nemce, da je njihov črni orel nacističen? Ali državljane vseh novonastalih evropskih držav v nekdanjem vzhodnem bloku, ki so se po propadu komunizma vrnili k svojim narodnim simbolom, da uporabljajo nacistično ali fašistično simboliko? Seveda ne. Saj bi se pred tujo javnostjo osmešili.

V Sloveniji pa se lahko na javni televiziji za notranjepolitična obračunavanja nemoteno izjavlja, da je modri orel nacistični simbol. Kot da se je zgodovina slovenskega naroda začela šele z revolucijo in njenimi simboli, preučevanje zgodovinskih virov pa šele z njenimi učbeniki. Če bi se zares pogledali v ogledalo, bi nemara opazili, da smo ravno mi tisti, ki še vedno uporabljamo totalitarno simboliko. Se morda bojimo tega?

Na krilih kranjskega orla – Blaž Karlin, Časnik

O političnem brezdomovinstvu – drugič

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Branko Cestnik: Kako tujcu pojasniti slovenski politični imaginarij (karikatura).

Namen mojega prejšnjega zapisa ni bil bodisi podpreti bodisi diskvalificirati katerekoli izmed obstoječih političnih strank, temveč spregovoriti o stvarnem stanju na slovenskem političnem prizorišču. Najprej o pojavu „političnega brezdomovinstva“ – o dejstvu, da vedno manj ljudi voli oziroma se sploh politično opredeljuje. Ter da je ta pojav še posebej značilen, tako rekoč vsesplošen za mlajše generacije, ki so spričo demografske luknje tako in tako vse bolj odrinjene na rob.

Velik del prebivalstva, še posebej mlajšega – ne glede na vrednote in politične usmeritve – očitno ne vidi izbire, ki bi bila vredna glasu na volitvah ali celo izraza aktivnejše podpore. Ne vidi bistvene razlike med „levo“ in „desno“ opcijo niti ga ne pritegnejo dnevnopolitična prerekanja o temah, kot so družinska ali pa arhivska zakonodaja.

Continue reading