Koliko smo stari Slovenci?

Članek o stranpoteh slovenskega zgodovinopisja je zbudil mnogo zanimanja ter tudi odgovor dr. Roka Stergarja z ljubljanske Filozofske fakultete. Njegov odgovor temelji na stališču, da modernistična interpretacija naroda v slovenskem zgodovinopisju ni prevladujoča. To zgodovinsko sicer drži, a vendar je sedanja situacija popolnoma drugačna, saj se je pri gledanju na slovensko zgodovino v zadnjem času zgodil velik paradigmatski preobrat, ki ga lahko v največji pripišemo dr. Petru Štihu.

Štihovo delo je velikega pomena, saj je pometlo z marsikaterim nevzdržnim stališčem pri preučevanju starejše slovenske zgodovine in hkrati odprlo recepcijo modernih zgodovinskih pristopov pri njenem preučevanju. Štih je posebej apliciral teorijo etnogeneze dunajskega profesorja Herwiga Wolframa pri preučevanju Karantancev. Ta teorija ima sicer kar precej veljave, toda za pravilno razumevanje jo je potrebno bolje pogledati. Bistvo Wolframove teorije je, da so bila zgodnjesrednjeveška ljudstva precej bolj heterogena in osnovana okoli vojaške moči. Tudi sage in t. i. origo gentis (izvor rodu), ki je bila posebna zvrst zgodnjesrednjeveškega zgodovinopisja, so ljudstvo in vojsko pogosto enačila. Najpomembnejši nosilci etnične identitete in tradicije pa so bile knežje in plemiške rodbine, ki so predstavljala t. i. tradicijska jedra (nem. Tradizionskerne). Pri Gotih so bili nosilci tovrstne moči denimo Amali, pri Karantacih pa rodbina kneza Boruta, ki je najverjetneje obsegala kneze že pred Borutom, Gorazdom in Hotimirjem. Na pomen knežje moči kažejo denimo upori, povezani s pokristjanjevanjem. Glavno središče upora so sicer najverjetneje predstavljali sloji poganskih svečenikov, ki bi s pokristjanjevanjem največ izgubili, a pomenljivo je dejstvo, da je upor po Hotimirjevi smrti prerastel v pravo vojno. Ni odveč domnevati, da bi pokristjanjevanje steklo bolj gladko, v kolikor bi Borutova linija obstala. Drugi pomemben del aplikacije sodobnih pristopov pa je pomenil opisovanje etničnih identitet z njihovimi sočasnimi imeni. Karantanci se namreč povsod imenujejo kot Karantanci oziroma kot Slovani, ki si pravijo Karantanci. Hkrati je Štihova zamenjava paradigme zgodovine Slovencev s slovensko zgodovino pomenila tudi boljšo vključitev plemstva in meščanstva tujega izvora ter odstranitev hlapčevskega mita, ki je prevladoval od Ljudmila Hauptmanna naprej. Naslednja velika zasluga Štihovega dela pa je ta, da je pokazal na obstoj še ene slovanske kneževine, in sicer Karniole, daljne predhodnice kasnejše Kranjske. A vendar ima takšen pogled, kljub svojim velikim zaslugam, nekaj napak, ki jih bo poskusil nasloviti pričujoči prispevek.

Zanikanje kontinuitete

Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da so se Karantanci imeli za Karantance in Karniolci za Karniolce, čeprav lahko na tej točki poudarimo opazko, ki jo je pri pisanju o gotskem misijonarju Vulfili podal britanski zgodovinar Peter Heather. Po njegovem so različne etnične identitete v zgodnjem srednjem veku lahko obstajale skorajda ločeno ena od druge. Vulfila je bil denimo potomec »rimskega« prebivalstva, zajetega na ozemlju današnje Turčije. Nosil je sicer že gotsko ime in dobro znal gotski jezik, saj je v gotščino prevedel celo Biblijo, vendar je še vedno ohranjal zavest o svojem izvoru. Heather na tej točki dodaja, da so takšne skupnosti lahko ohranile svojo identiteto skozi več generacij, zato se velja tudi povprašati, ali so šle etnična, politična in državna identiteta z roko v roki. Podobno dvoumno lahko razumemo tudi navedbe o sestavljenosti Alemanov in zgodnjih Frankov iz različnih skupin ter primer nagrobne plošče frankovskega bojevnika iz Panonije, na kateri piše: »Sem frankovski državljan, pod orožjem pa rimski vojak«. Te primere lahko razumemo bodisi kot neizpodbiten dokaz za heterogenost ljudstev ali pa tudi kot dejstvo o ne vselej nujnem prekrivanju etnične in politične identitete, ki bi lahko bila prisotna tudi v alpsko slovanskih kneževinah, čeprav nam znameniti stavek spisa o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev – Sclavi qui dicunur Quarantani (Slovani, ki si pravijo Karantanci) – kaže na obstoj karantanske identitete. Prav tako ni dvoma, da so bili pripadniki obeh etničnih identitet med seboj izredno sorodni. Eden od pomembnih indicev je prisotnost kosezov na obeh straneh Karavank, čeprav obstaja tudi možnost, da je bila njihova prisotnost posledica kasnejših kolonizacij. A vendarle mislimo, da dvoma v sorodnosti ni, in to ne zgolj na podlagi jezikovne sorodnosti. Govorjenje o Slovencih je v tem kontekstu najverjetneje še prezgodnje, zato predlagamo termin alpski Slovani, in sicer zaradi ločevanja od ostalih Slovanov takratnega časa. Poleg tega jezikovne raziskave brižinskih spomenikov in ostalih srednjeveških dokumentov jasno kažejo na sorodnost in jezikovno kontinuiteto. Nemški zgodovinar Hans-Dietrich Kahl obravnavane pojave označuje celo z izrazom protoslovenski. Izganjanje Slovencev iz srednjega veka je tako malce pretirano, ne glede na neobstoj slovenske identitete. Obstaja pa še nek drug pogosto spregledan moment, ki se ga velja dotakniti.

Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju

Tu se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo

Gre za razširitev pojma Karantanija, ki je prevzel pomen celotne bavarske vzhodne prefekture, kar je s pridom uporabljal tudi avtor spisa o spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev (Conversio Bagoariorum et Carantanorum) okoli leta 870. Na razširitev kaže tudi učenjak Herman Koroški iz 12. stoletja, ki je verjetno izviral iz osrednje Istre in Koroške v ožjem pomenu niti videl ni. Karantanska oziroma koroška identiteta se je tako precej razširila, iz česar sledi, da slovensko idealiziranje »lastne« karantanske preteklosti vendarle ni tako zelo netočno, čeprav je splošno opozarjanje na napačno enačenja Karantancev in Slovencev pravilno. V času Hermana Koroškega se približujemo času, ko lahko z večjo pravilnostjo začnemo uporabljati izraz Slovenci ali, zaradi modernosti našega pogleda, Protoslovenci. Tukaj se nam zdi smotrno izpostaviti interpretacijo literarnega zgodovinarja dr. Janka Kosa, ki je v svoji knjigi Duhovna zgodovina Slovencev postavil tezo, da so bili naši predniki med letoma 740 in 962 člani plemenskih skupnostih ter da so od leta 962 postali ljudstvo, torej skupnost, ki se je ločevala od drugih, neslovanskih posameznikov na istem ozemlju, saj med pripadniki tega slovenskega oziroma protoslovenskega ljudstva ni bilo večjih razlik. Pri tem je bil pomemben dejavnik tudi ustalitev meje na jugu, to je z današnjo Hrvaško, in naselitev Madžarov, kar je v večji meri ločilo Protoslovence od ostalih slovanskih ljudstev v soseščini. Takrat so bili tako postavljeni temelji za kasnejšo preobrazbo etnije v narod, od koder o kontinuiteti ni prevelikih dvomov. Tukaj lahko vidimo, kako so bili postavljeni etnični temelji za kasnejši razvoj iz etnije v narod, saj je etnija, kot prepričljivo kaže Anthony D. Smith v svojih številnih študijah, pomemben temelj pri prehodu v narod.

Zgodnji srednji vek in začetek etničnih držav

Pri vprašanju o odnosu med etnijo in narodom pa smo prišli še do enega pomembnega vprašanja, in sicer vloge etnije in etnične identitete v zgodnjem srednjem veku. Marsikateri radikalni pristaš modernističnega pristopa zagovarja tezo o praktični nepomembnosti etnične identitete v predmodernih obdobjih, kar pa je izrazito netočno, kot nam pokaže odličen prispevek Walterja Pohla z naslovom Etnični preobrat zgodnjega srednjega veka in njegov vpliv na srednjevzhodno Evropo, v katerem je pokazal na dejstvo, da je bil zgodnji srednji vek obdobje, ko se je razvil evropski način razmišljanja o ljudstvih in etničnost kot temelju razumevanja samega sebe, pa tudi politične pripadnosti in moči. Tukaj se po Pohlovem mnenju skriva najpomembnejši učinek zgodnjega srednjega veka na poznejšo zgodovino, saj evropski politični prostor že več kot tisočletje obvladujejo stabilne in etnično definirane države, ki se navadno imenujejo po ljudstvu ali pa se ljudstvo imenuje po državi (npr. Španija in Italija). Takšno dojemanje etnične identitete je evropska specifika, kar nam pokaže primerjava z rimskim cesarstvom, islamskim svetom in Indijo. Posebej od 5. stoletja naprej so se namreč začela uveljavljati kraljestva (regna) na etnični osnovi, denimo kraljestva Gotov in Langobardov. Tovrstne tvorbe je sicer napačno enačiti s sodobnimi nacionalnimi državami, a vendar nam Pohlov članek pokaže, da je etničnost kot politični dejavnik starejši od modernih nacionalnih gibanj. Hkrati pa so tudi procesi iz časa pokristjanjevanja Evrope bili ponekod izredno podobni t. i. fazi A nacionalizma, kot jo je definiral Miroslav Hroch. Zgodovinar Peter Brown je namreč v svoji knjigi Vzpon zahodnega krščanstva opozoril na dejstvo, da so izobraženi kleriki iz barbarskih plemen komaj čakali, da svoje poznavanje metod rimskega zgodovinopisja in krščanske eshatologije aplicirajo pri pisanju zgodovin svojih plemen. Tako je bilo obdobje pokristjanjevanja zadnje veliko obdobje nastajanja mitov. Ob tem velja poudariti, da so brez dvoma tudi takrat preteklost prikazovali mitično, a vendar nam ravno to pričuje o pomenu in stvarnosti etnične identitete v zgodnjem srednjem veku, ko etničnost le ni bila popolnoma psihološki fenomen. (Razen če ne sprejmemo predpostavke izraelskega zgodovinarja Yuvala Noaha Hararija, da so vsi človeški fenomeni zgolj abstrakcije).

Začetki slovenske etnogeneze

Kot smo videli v zgornjih vrsticah, je kontinuiteta pri Slovencih vseeno bila prisotna. Pri tem pa je potrebno še jasneje definirati, kdaj lahko govorimo o začetkih slovenske etnogeneze kot take. Z naselitvijo Slovanov lahko govorimo o res grobem začetku. Slovani, ki so se priselili v zgodnjem srednjem veku, so namreč le zelo okvirno etnično in jezikovno definirali širši vzhodnoalpsko-jadranski prostor ter definirali dve kneževini z najverjetneje lastno politično in etnično identiteto. O začetku specifično slovenske identitete pa nam pričajo trije že omenjeni pojavi: razmejitev od ostalih Slovanov z ustalitvijo meje s Hrvati na jugu cesarstva ter prihod Madžarov, kar je pomenilo ločitev od panonskih Slovanov, prav tako pa razširitev koroške identitete, na kar kaže primer učenjaka Hermana Koroškega. Podobno je šel v prid nastanku slovenskega ljudstva tudi razvoj dežel in njihove povezave skozi celoten srednji vek, posebej združitev pod eno dinastijo, to je habsburško, ter kasneje v zgodnjem novem veku povezava velikega dela s pripadniki slovenskega ljudstva poseljenih dežel v skupno upravno enoto Notranje Avstrije. Razvoj sicer ni vedno potekal linearno, a kljub temu lahko vidimo položene temelje za poznejši narodni razvoj Slovencev skozi celotno predmoderno obdobje, kar potrjuje dojemanje Primoža Trubarja o precejšnji enotnosti ljudstva na tem prostoru, čeprav je prepoznaval tudi kulturne razlike med posameznimi regijami.

Zaključek

Zgoraj prikazana dejstva nam tako kažejo na to, da so etnije stari fenomeni, ki so ključni pri razvoju sodobnih narodov vključno s Slovenci ter zanikajo modernistični pristop, ki trdi, da so tovrstne identitete zgolj fenomen dobe po razsvetljenstvu. Tako se kaže, da je razvoj kljub vsemu potekal v določeni okvirni kontinuiteti od alpskih Slovanov preko Protoslovencev oziroma Slovencev kot ljudstva do Slovencev kot naroda in nazadnje nacije oziroma naroda z lastno državo.

Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije

Skoraj pred natanko desetimi leti, v času med smrtjo Janeza Pavla II. in izvolitvijo novega papeža Benedikta, je umrla moja stara mama. Izpovedovala je drugačno katolištvo, kot sem ga vajena od svojih vrstnikov ali generacije svojih staršev, gotovo drugačno od mojega. Njena vera je bila globoka, preprosta in svetniška.

Vedno se mi je zdela kot ostalina nekega drugega časa.

Continue reading

Tedenski izbor

branjevka

Everybody who is on the Internet is subject to insult, trolling, hating and cruelty. Most of these online assaults are dominance plays. They are attempts by the insulter to assert his or her own superior status through displays of gratuitous cruelty toward a target.

(…)

Clearly, the best way to respond is to step out of the game.

(…)

Historically, we reserve special admiration for those who can quiet the self even in the heat of conflict. Abraham Lincoln was caught in the middle of a horrific civil war. It would have been natural for him to live with his instincts aflame — filled with indignation toward those who started the war, enmity toward those who killed his men and who would end up killing him. But his second inaugural is a masterpiece of rising above the natural urge toward animosity and instead adopting an elevated stance.

Conflict and Ego – David Brooks, The New York Times

***

Tehnologija nam je omogočila, da stojimo sredi dvorane zrcal in povsod vidimo samo sebe. V resnici pa nas internetni algoritmi delajo osamljene in nevarne, ker večajo naš narcisizem s tem, da odstranijo ves svet, ki ni kot mi. Okrepijo lastnosti, ki jih imamo. In ker se v osami in anonimnosti interneta prej pokažejo slabe lastnosti, okrepijo njih.

Drugačno mnenje je šok. V svetu, ki je ves kot jaz, nenadoma zagledamo košček nejaza in srd je strahoten, treba ga je odstraniti, takoj! Grožnje in trolanje postajajo norma. Sodobna komunikacija ni več pogovor, marveč je postala eksorcizem.

Dvorana zrcal – Miha Mazzini, Siol.net

***

There’s much to the view of Punxsutawney as purgatory: Connors goes to his own version of hell, but since he’s not evil it turns out to be purgatory, from which he is released by shedding his selfishness and committing to acts of love.

(…)

Ultimately, the story is one of redemption, so it should surprise no one that it speaks to those in search of the same. But there is also a secular, even conservative, point to be made here. Connors’s metamorphosis contradicts almost everything postmodernity teaches. He doesn’t find paradise or liberation by becoming more “authentic,” by acting on his whims and urges and listening to his inner voices. That behavior is soul-killing. He does exactly the opposite: He learns to appreciate the crowd, the community, even the bourgeois hicks and their values. He determines to make himself better by reading poetry and the classics and by learning to sculpt ice and make music, and most of all by shedding his ironic detachment from the world.

A Movie for All Time. Tomorrow and tomorrow and tomorrow, Growdhog Day Scores – Jonah Goldberg, National Review

 ***

For conservatism is about national identity. It is only in the context of a first-person plural that the questions – economic questions included – make sense, or open themselves to democratic argument.

Such was the idea that Edmund Burke tried to spell out 200 years ago. (…) Political wisdom, Burke argued, is not contained in a single head. It does not reside in the plans and schemes of the political class, and can never be reduced to a system. It resides in the social organism as a whole, in the myriad small compromises, in the local negotiations and trusts, through which people adjust to the presence of their neighbours and co-operate in safeguarding what they share. People must be free to associate, to form “little platoons”, to dispose of their labour, their property and their affections, according to their own desires and needs.

But no freedom is absolute, and all must be qualified for the common good. Until subject to a rule of law, freedom is merely “the dust and powder of individuality”. But a rule of law requires a shared allegiance, by which people entrust their collective destiny to sovereign institutions that can speak and decide in their name. This shared allegiance is not, as Rousseau and others argued, a contract among the living. It is a partnership between the living, the unborn and the dead

(…)

In other matters, too, it is not the economic cost that concerns the conservative voter but the nation and our attachment to it. Not understanding this, the government has embarked on a politically disastrous environmental programme. For two centuries the English countryside has been an icon of national identity and the loved reminder of our island home. Yet the government is bent on littering the hills with wind turbines and the valleys with high speed railways. Conservative voters tend to believe that the “climate change” agenda has been foisted upon us by an unaccountable lobby of politicised intellectuals. But the government has yet to agree with them, and meanwhile is prepared to sacrifice the landscape if that helps to keep the lobbyists quiet.

Identity, family, marriage: our core conservative values have been betrayed – Roger Scruton, The Guardian

***

I write because I am one of many children with gay parents who believe we should protect marriage. I believe you were right when, during the Proposition 8 deliberations, you said “the voice of those children [of same-sex parents] is important.” I’d like to explain why I think redefining marriage would actually serve to strip these children of their most fundamental rights.

(…)

The definition of marriage should have nothing to do with lessening emotional suffering within the homosexual community. If the Supreme Court were able to make rulings to affect feelings, racism would have ended fifty years ago. Nor is this issue primarily about the florist, the baker, or the candlestick-maker, though the very real impact on those private citizens is well-publicized. The Supreme Court has no business involving itself in romance or interpersonal relationships. I hope very much that your ruling in June will be devoid of any such consideration.

Dear Justice Kennedy: An Open Letter from a Child of a Loving Gay Parent – Katy Faust, Public Discourse

Continue reading