Tedenski izbor

branje2

Nemtsov had been preparing for an anti-Kremlin march scheduled for this Sunday. Hours before he was killed, he did a radio interview urging people to attend the march, and connecting the country’s economic woes to Putin’s policy in Ukraine. “The most important reason for the crisis is aggression, which led to sanctions and, in turn, isolation,” he said. Nemtsov understood that he, along with everyone else involved in anti-Putin politics, was being pushed to the fringes, having less of a voice and a foothold in Russian society than ever before. “Three years ago, we were an opposition. Now we are no more than dissidents,” he told the Financial Times earlier this week.

Then why was he killed? Without knowing who gave the orders, it’s possible to understand that the current political environment allowed for this to happen.

Assassination in Moscow – Joshua Jaffa, The New Yorker

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

forbidden-fruit

Zdaj smo navajeni, da vas uvrščamo v levo sredino italijanskega političnega prizorišča, toda občutek imam, da ste se po zadnjem županskem mandatu nekako izvili iz klasične bipolarnosti italijanskega političnega sistema. Imam prav?
Lahko rečem, da nimam popolnoma nič skupnega z desničarsko tradicijo. Že leta pa seveda mislim, da so tovrstne delitve preživete – to ne pomeni, da ne obstajajo radikalne razlike med enimi in drugimi: v pogledih na pomen osrednjih državnih institucij, denimo, ali pa pomen demokracije. Toda starih političnih usmeritev ne moremo več soditi po starih merilih. In katera so ta merila – če zdaj ne posegava nazaj do Adama in Eve, ampak se ustaviva v povojnem času? Socialne demokracije je vedno označevala misel, da je povsod navzočna država potrebna za uravnavanje gospodarskih ciklov in za zagotavljanje enakih možnosti. Dolgo so socialne demokracije gojile določen tip fiskalne politike – a ta nas je čedalje bolj bremenila. Ta model – lahko bi rekli, da gre za Evropi prilagojen keynesianski model – se je povsem izčrpal in to si je treba priznati. O tem sem govoril že leta 1984. Zgodila se je fiskalna kriza države: država ne more več igrati vloge nosilke tako razraslih socialdemokratskih politik. Celoten konstrukt je treba razgraditi, in to s federalističnimi politikami in podporami, srednji razred je treba na novo ozavestiti … Ampak državo je treba razgraditi, če hočemo še naprej zagotavljati zaposlovanje, razvoj in drugo. Usmeriti se moramo proti politiki ministrstev, proti birokraciji … Stara levica pa še naprej po starem brani pravice čedalje manjše skupine prebivalstva: če že koga branijo – ampak to čedalje redkeje počnejo –, potem branijo stalno zaposlene, ne branijo pa prekernih delavcev, mladih, nezaposlenih … Vso to politiko je treba radikalno prevetriti. Govorim o politikah dela in javne uprave. Žal se v Italiji nove vizije prepočasi uveljavljajo. Reforme potekajo točkovno – to je Renzijeva metoda. A nove vizije sistema ni.

“Slovenija je neskončno bolj konkurenčna kot Italija”: intervju z Massimom Caccarijem – Janko Petrovec, MMC RTVSLO

***

Inferno je skrajna posledica tendencioznega, simplifikatorskega, pavšalističnega, demagoškega, katastrofičnega, brezizhodnostnega dojemanja gospodarske krize in njenih socialnih implikacij. Möderndorfer operira z obče veljavnimi in v dominantnem diskurzu sprejetimi klišeji o črno-belih socialnih razmerjih: delavec in sindikalist proti direktorju in birokratu, direktor in birokrat proti delavcu in sindikalistu. Inferno je tragedija absurda, v kateri se v vrtoglavi spirali nezaustavljivo kaže vse, kar se brezpravnemu človeku, ki ostane brez službe, lahko v predivji domišljiji socialno čutečega Slovenca dandanes pripeti.

Film je generaliziran stereotip pogleda na slovensko družbo, polno domnevnih krivic – tudi tistih, ki se jim nihče na svetu ne more izogniti –, zgoščenih v osebni in socialni fiasko nič krivega posameznika. Umetnik je zdaj iz tega končno naredil veliko, bigger-than-life zgodbo.

Super, načeloma: vsak film, vsakršna literatura, umetnina, celo pop, je bigger-than-life in mora taka tudi biti. Vendar je Inferno pornografska verzija socialne kritike – v tem smislu, da gre za depresivni social porn, ki se ga je domislil prvi, ki je imel želodec in denar, da iz kupa majhnih družbenih resnic, kot si jih predstavljajo mediji in njihovi ne preveč razgledani konzumenti, sestavi eno samo veliko laž, veljavno le zato, ker ji je dal navidezno umetniško, filmično, profesionalno legitimiteto.

Inferno dramaturško funkcionira, socialno pa niti malo. Kar je po svoje še huje: Möderndorfer ni instrumentaliziral zgodbe v političnem smislu, instrumentaliziral jo je emotivno. On je samo radikaliziral in v enem človeku, v eni družini personificiral to, kar so vam mediji in politiki – ki jih v filmu, hvalevredno, vsaj to, ni – in angažirani intelektualci leta in leta vbijali v glavo o nemoči malega človeka, soočenega z brutalnim kapitalom.

Inferno, to so drugi möderndorferji – Marko Crnkovič, Pogledi

***

This ideology offered Stalin a deep sense of certainty in the face of political and economic setbacks. If policies designed to produce prosperity created poverty instead, an explanation could always be found: the theory had been incorrectly interpreted, the forces were not correctly aligned, the officials had blundered. If Soviet policies were unpopular, even among workers, that too could be explained: antagonism was rising because the class struggle was intensifying.

Whatever went wrong, the counterrevolution, the forces of conservatism, the secret influence of the bourgeoisie could always be held responsible. These beliefs were further reinforced by the searing battles of 1918–20 between the Red and White Armies. Over and over again, Stalin learned that violence was the key to success. “Civil war,” Kotkin writes, “was not something that deformed the Bolsheviks; it formed them … [providing] the opportunity to develop and to validate the struggle against ‘exploiting classes’ and ‘enemies’ (domestic and international), thereby imparting a sense of seeming legitimacy, urgency, and moral fervor to predatory methods.”

Understanding Stalin – Anne Applebaum, The Atlantic

***

O, ko bi bilo več ‘profesorjev kodretov’ po naših fakultetah, ki bi pripravljali ljudi za dejansko profesionalno življenje, ki bi nam dajali, kot pravi zgoraj omenjeni bivši študent profesor Kodreta ‘pravi pristop in širok pogled’! Tako pa mnoge fakultete omogočajo, da študenti nekaj let le “kopipejstajo” z interneta, reproducirajo eks katedra povedano, … in na koncu dobijo papir, ki nič ne velja.

Tudi v postdiplomskem študiju se tak način študija nadaljuje, tako, da mnogokje lahko na enak način tudi magistrirate in doktorirate. Na primer, na Fakulteti za družbene vede, je pod mentorstvom cenjenega profesorja dr. Veljka Rusa, magistrirala tudi naša Magistra, ki je zadnjič na zaslišanju pred očmi evropske in slovenske javnosti “švicala” pod težo zelo normalnih vprašanj. (…)

Alenka Bratušek je po moje tako tudi šolski primer neuspeha našega visokošolskega sistema izobraževanja. In, da ne bo pomote, seveda tudi brezsramnosti sistema političnega kadrovanja ljudi brez ‘pravega pristopa in širokega pogleda’. Saj, kaj pa so pravzaprav s pomočjo težkih vprašanj iskali evropski parlamentarci? Podrobno znanje o sistemu energetike in ravnanja z okoljem v Evropi? Ne, saj je vsakemu človeku jasno, da se človek ne more v podrobnosti seznaniti s tako obširnima temama v dveh tednih. Iskali so pač ‘pravi pristop in širok pogled’, se želeli utrditi v prepričanju, da Alenka ‘zna in zmore’ opraviti to za kar je bila predlagana, ter da ima trdna moralna načela.

Mojster za vse, mojster za mafijo – Aleš Čerin, Časnik

***

V 25 letih nam namreč ni uspelo odgovoriti na nekaj povsem osnovnih vprašanj:

1) Do katere ravni je dopustno politično kadrovanje, torej kadrovanje na podlagi politične afinitete/preferenc/nazorov, do katere ravni pa je kadrovanje izključno strokovno?

2) Do katere ravni se pri strokovnih imenovanjih – kljub temu da gre za strokovne funkcije – dopušča diskrecijsko vlogo politike, ker je pač potrebno politično zaupanje, od kod pa to ne velja več in je treba dati prednost drugim kriterijem? In kateri so ti drugi kriteriji?

3) Kateri so tisti družbeni podsistemi, kjer je nujno, da obstaja politična pluralnost in minister (vlada) mora skrbeti za uravnoteženost (vojska, šolstvo, znanost, kultura, javna RTV …), kateri pa so tisti družbeni podsistemi, kjer je ta pluralnost sicer manj nujna, a zaželena?

Da bi prišli do dogovora o političnem kadrovanju, nam še nikoli ni uspelo, saj nimamo niti trohice skupnih kriterijev. Zato se nam dogajata popolna poljubnost in pristranskost tistega, ki kadrovsko nastavlja, in tistega, ki njegovo kadrovsko politiko kritizira.

Navada je, da se samodejno razdelimo po preferencah, in dokler je JJ na oblasti, levica joče nad kadrovskim cunamijem, ko pa je na oblasti levica, jočejo nad cunamijem desni.

Posledica: slovenska politika sploh ni več tekmovanje različnih politik in vizij razvoja posameznih političnih strank, temveč tekma med interesnimi skupinami s ciljem, kateri bo uspelo nastaviti čim več svojih ljudi na pomembne položaje, kjer je čim več javnega denarja.

Rdeča čistka – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Za popačeno predstavo o ponižnosti ima v veliki meri zasluge cerkev, zlasti tista v bizantinski in rimski izvedbi.  Dejanska ponižnost je, da se zavedaš, da si to, kar si, nič več in nič manj. To velja tako za naš odnos do Boga kot do ljudi. Seveda obstaja ogromna razlika med našim razmerjem do Boga in do soljudi. Bog je neskončno presežen, pred njim smo nekakšen vesoljski prašek. Pa vendar je bil on tisti, ki se je ponižal in  pobral ter očistil svoje izvoljene. To je zadosten razlog za to, da mu na ponižnost odgovorimo s ponižnostjo.  Ponižnost pred soljudmi ne pomeni, da se dajemo v nič, ampak, da se pravilno ocenimo. To seveda ni enostavna stvar. Zato je boljše, da  ne rinemo  v ospredje. To je nauk zgornjih odlomkov iz Svetega pisma.  V tem primeru imamo možnost, da nas drugi povabijo naprej.

Boljše je, da ti reko: “Pomakni se naprej!!” – Reformirana stran

***

I believe that any Christian who is qualified to write a good popular book on any science may do much more by that than by any direct apologetic work…. We can make people often attend to the Christian point of view for half an hour or so; but the moment they have gone away from our lecture or laid down our article, they are plunged back into a world where the opposite position is taken for granted….What we want is not more little books about Christianity, but more little books by Christians on other subjects—with their Christianity latent. You can see this most easily if you look at it the other way around. Our faith is not very likely to be shaken by any book on Hinduism. But if whenever we read an elementary book on Geology, Botany, Politics, or Astronomy, we found that its implications were Hindu, that would shake us. It is not the books written in direct defense of Materialism that make the modern man a materialist; it is the materialistic assumptions in all the other books. In the same way, it is not books on Christianity that will really trouble him. But he would be troubled if, whenever he wanted a cheap popular introduction to some science, the best work on the market was always by a Christian.

So it is with music. What’s needed is not Christians writing “Christian” music. What’s needed is the best music in the world to be written by Christians, that the world might know the validity, depth, and truth of Christianity as an experienced reality, not as a deluge of clichés set to pop-music, working to negate the meat and bone of this rich, all-encompassing religion.

5 Reasons to Kill Christian Music – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Non-Muslims are not responsible for interpreting or reinterpreting Muslim sources. It is instead the duty of Muslim scholars to react to ISIS. Without a doubt, several Muslim clerics have previously criticized ISIS, and recently a collective effort appeared in an open letter signed by 126 Muslim scholars. Yet, the verses, texts, and historical accounts used by ISIS to harm mutual coexistence and religious freedom need more attention and a rigorous, reliable explanation from the Muslim community. ISIS can only be stopped when zealous Muslims are able to find an expression of their faith more in line with Islam’s scripture than ISIS’s expression. The world is watching while hundreds of Muslims seem to be debating within themselves whether or not ISIS really is that best expression. Muslim scholars must wrestle with these textual elements and provide what they believe to be the “correct” Islamic teaching concerning caliphate, jihad, and treating the non-Muslims.

What Makes ISIS Appealing? – Ayman S. Ibrahim, First Things

***

Preprost primer, kako samo na naši strani hriba ni mogoče najti rešitve: v zdravstvenih domovih (ki jih seveda mora imeti vsaka občina) morajo biti laboratoriji, kjer vam naredijo analize krvi, urina, blata in podobnih vzorcev. Zaradi razvoja tehnologij in analiz so lahko ekonomični, zanesljivi in strokovno vodeni le veliki laboratoriji, ki bi hkrati oskrbovali deset ali 20 zdravstvenih domov.

To je preprosto tehnološko in ekonomsko dejstvo, o katerem ni kaj razpravljati, če želimo biti kredibilni. Tako je pač leta 2014 – povsod. V Avstriji to dejstvo sprejemajo tako, da več zdravnikov ustanovi skupni laboratorij, ki oskrbuje vse – lahko tudi v obliki zadruge.

Tudi pri nas vsi pristojni vedo, da bi bilo to ekonomsko in strokovno potrebno, ampak – imamo občine. In vsaka občina ima svoj zdravstveni dom in svoj laboratorij v njem. In čeprav ta laboratorij ni podoben ničemur, kar je kredibilno (vključno z rezultati), človek ne pride živ prek občinskih mej. Mrtev pa zaradi občinskih mrliško-oglednih služb tudi ne.

Gastarbajterji – Alojz Ihan, Planet Siol

 ***

Nikoli ničesar ne ustvari. Njegova drža je samo nasprotje dela. Kajti prepričan je, da vsako človeško prizadevanje nujno vključuje naivnost, nezdružljivo z njegovim najhujšim strahom: da bi se jemal preresno. Vendar to ne pomeni, da je hipster komična figura. Nasprotno, hipster se obkroži z mrtvimi stvarmi: njegov svet je tako zasičen z obskurnimi referencami, preživelo modo in citati, da bi lahko bilo kakršnokoli znamenje duhovitosti resnično le še čudež. Njegova strast je delo arheologa. Kajti stvar – oblačilo, bend ali frizura – lahko postane atribut njegovega okusa šele po svoji smrti. Okus je grobnica stvari, on je njen nočni čuvaj. Na hipsterju ni nič novega.

Nekromatika stvari. O duhovnem bistvu hipsterstva – Aljoša Kravanja, Airbeletrina

Tedenski izbor

reading

Vprašanje položaja humanističnih ved v izobrazbi je precej aktualno. Če levičarski del javnosti razume pomen, čeprav znotraj svojih ideoloških okvirjev, pa je na desnici pogosto nerazumeljena, in občasno celo zaničevana. A vendar je ravno konzervativna misel tista, katera lahko humanistiki, da smisel obstoja, kateri ni pogojen z njeno koristnostjo in uporabnostjo. Levica pogosto opozarja na nujnost humanistike in družboslovja s potrebo po družbeni kritiki, ki je ne moremo zanikati. A vendar se je potrebno vprašati, kakšno funkcijo bi lahko imela humanistika, ali pa celo katerakoli bazična znanost v brezrazredni družbi, ko bi bil cilj celotne zgodovine izpolnjen.

Apologija humanistike – Andraž Kovač, Časnik

***

His /Tocqueville’s/ ultimate fear was that this tendency toward privatism—especially the “restless” pursuit of thing after thing—and disinterest in the banal activities of self-government would result in an apathetic and disconnected citizenry whose main interest would be security and comfort amid the unpredictability of their economic lives. /…/

In contrast to democracy understood as a discipline of shared self-governance—leading to self-command and an inclination to obey laws made by oneself—Tocqueville describes here instead a people altogether infantalized by their private materialist obsessions and civic indifference. Rather than making them into men and women, this form of democracy creates perpetual adolescents: “[Democratic despotism] would be like the authority of a parent if, like that authority, its object was to prepare men for manhood; but it seeks, on the contrary, to keep them in perpetual childhood.”

The answer to this threat, then, isn’t simply “more democracy.” Tocqueville, rather, pointed to certain arrangements in which active self-rule was more likely to occur—especially local, small-scale settings in which people would develop a strong sense of investment and care in the outcome of decisions.

How Democracy Dies – Patrick J. Deneen, The American Conservative

***

Tako kot nekateri Italijani prvo svetovno enačijo zgolj z italijanskimi žrtvami in zmago, počnejo to tudi nekateri Primorci. Natančneje, borci. Takoimenovani borci. V njihovi zvezi je namreč večina ljudi, ki druge svetovne vojne niso doživeli niti kot dojenčki. Oni drugo svetovno vojno enačijo zgolj z levičarsko mitologijo o partizanstvu.

Za ene je prva svetovna vojna samo trikolora. Za druge je druga svetovna vojna samo rdeča zvezda.

In to je velika škoda. Oboji namreč pozabljajo na preproste ljudi, ki so se borili prisilno ali za svoje ideale in mnogi tudi zato umrli. Je moj nono s partizanske strani hotel, da bo po vojni zavladala diktatura? Prepričan sem, da ne. Takoimenovani sodobni borci zato nimajo pravice, da govorijo v njegovem imenu.

Vojna je tragedija, ki se je moramo spominjati, saj tako preprečujemo nove. Zato bi bilo dobro, če se takoimenovani borci usmerili v prihodnost in nehali politiki vsiljevati svoje zvezde.

Mi pa verujemo v našo pomlad! (O Primorcih in t. i. borcih) – Tino Mamić, Časnik

***

Kakšno uro ali dve po premieri se je nedaleč stran, v zakulisju informativnega teatra zavrtel še en, neznatnejši, a pozornosti vreden dramski prizor. Besedilo, ki ga je napisala poročevalka STA (Slovenske tiskovne agencije) Jasmina Vodeb, se je uredništvu zazdelo neustrezno ali kar napačno. Zato je bil del poročila črtan in slavnostni govorec je ostal brez besed oziroma brez citata.

Kaj je bilo predmet spora? Dogajanje leta 1939/40. Po besedah Ljuba Sirca se je usodni preobrat v življenju te angažirane ženske zgodil z avgustom 1939, ko sta nemški zunanji minister Ribbentrop in sovjetski zunanji minister Molotov sklenila pakt o nenapadanju (in delitvi Evrope), imenovan tudi pakt med Hitlerjem in Stalinom. Angela Vode, ki je bila tedaj članica komunistične partije, se je nad povezovanjem komunistov z nacisti zgrozila. To je tudi jasno povedala in delovala naprej, kot da pakt ne velja oziroma da nje ne zavezuje ukaz, da se čez naciste ne sme reči žal besede. Zaradi kljubovanja so jo iz partije izključili, za nameček pa sprožili hudournik raznih oblik kaznovanja, tudi dolga leta zapora.

In zakaj se o tem še aprila 2009 ne bi smelo govoriti? Po informacijah, ki so s STA prišle do mene, zato, ker baje jugoslovanska partija ni imela nič s paktom med Hitlerjem in Stalinom. Tudi je menda izmišljotina, da bi koga kaznovali, če je temu nasprotoval. Kaj šele, da bi koga izključili in maltretirali! Saj je vendar splošno znano, da je bil Tito proti Stalinu…! – Tako so torej Ljuba Sirca črtali iz poročila o premieri. Besede, s katerimi je označil Angelin spor s partijo in odnos do nacizma, so izpuhtele, stavek o izključitvi pa je bil zmehčan v »se je s partijo razšla«. Ta verzija – tako rekoč uradna, saj jo je razširila državna tiskovna agencija – je potem zasedla večino informacijskega prostora.

Ob ognju iz polen, vrženih pod noge – Alenka Puhar, Časnik

***

Po podatkih finančnega ministrstva je zadolženost Ljubljane 31. decembra 2006 znašala 29,7 milijona evrov, zadolženost njenih pravnih oseb (mestnih podjetij, zavodov…) še dodatnih 26,2 milijona. Skupno torej 55,9 milijona ali 202,3 evra na Ljubljančana. Podatkov za letos še ni, konec leta 2013 pa je dolg Ljubljane znašal 120,5 milijona evrov, dolg njenih pravnih oseb pa 84 milijonov. Skupaj torej 204 milijone oziroma 758 evrov na Ljubljančana. Dolg Ljubljane je bil konec prejš­njega leta torej skoraj štirikrat večji kot v času, ko je Janković začel županovati.

Grdi obrazi najlepšega mesta na svetu – ni jih malo – Jurij Šimac, Novica Mihajlović, Finance

***

Vprašanja, ki bi morala plavati po javnem prostoru, so sledeča: kakšen je bil Mramorjev odnos do managerskih prevzemov s pomočjo denarja iz državnih bank? Kakšen je Mramorjev pogled na dajanje garancij, koncesij in subvencij? V kakšni relaciji je Mramor z ljudmi, ki so kronični in masivni odvisniki od koncesij, subvencij in garancij? Kdo so ljudje, ki lahko vplivajo na Mramorjevo mnenje pri javnofinančni konsolidaciji? Kakšne so relacije med Mramorjem in posamezniki, ki upravljajo s paradržavnimi podjetji in paradržavnimi skladi?

Vse to bi morali vedeti in analizirati v kontekstu njegovih preteklih dejanj in interesnega kroga iz katerega prihaja in je tisto, o čemer bi morali razpravljati že od prvega dne, ko je iz SMC prišla informacija, da je Mramor njihov ministrski kandidat.

Razumel bi, da je danes gospodarska rast okoli 5 odstotna, da dolg ne presega 20 odstotkov BDP in da imamo proračunski presežek, ampak temu ni tako, zato skorajda popolna odsotnost debate o svetovnem nazoru in interesni grupaciji tega človeka kažeta, da kljub šestletni ali recesiji ali stagnaciji v tej državi še vedno nihče ni sposoben razprave o realnih problemih in načinih reševanja teh problemov.

Dušan Mramor, računovodja, ki je postal finančni minister – Kizo, Portal Plus

***

In your chapter on “The Truth in Socialism”, you say that what conservatives, in your sense, and socialists share is a recognition of the “truth of mutual dependence”. Where, then, does the conflict between socialists and conservatives arise? Over the distribution of the benefits of that mutual dependence?

Partly that. But it also has to do with control. Socialists, when they see a problem, they want a centralised answer to it. Whereas conservatives are more open to the thought that if a problem arises locally, it must be solved locally—to the extent that it can be solved at all. Also, conservatives are open to the thought that most [political] problems are not soluble.

How to be a conservative: a conversation with Roger Scruton – Jonathan Derbyshire, Prospect

***

In reality, as the German economist Walter Eucken observed, actually existing economies involve a web of various market forms, with up to 100 different possible combinations of various types of supply and demand (competitive, semi-oligopolistic, oligopolistic, semi-monopolistic, and monopolistic), each of which can be either open or closed. And market forms, of course, are only one of many aspects of an economy. Reality doesn’t often give us easy choices between good and evil but requires a high level of prudence and discernment. In other words, it requires hard work.

My point is not that every time a person advocates capitalism, socialism, or any other economic “-ism” that she must, therefore, be scapegoating. Rather the goal is to encourage my coreligionists (and myself) to get beyond the abstract.

Do you support capitalism? Socialism? Distributism? Something else? Wonderful. What does that look like among the mess of market forms that actually constitute the economy you participate in every day? Rather than criticizing those policies that fall short of your saintly ideal or align too closely with your Hitler, what ones constitute a first step in the right direction for you? And why? And what are the actual consequences, intended or otherwise, that may come about?

Scapegoats of Christian Social Thought – Dylan Pahman, Ethika Politika

***

Zaradi vnetega zagovarjanja državnih investicij kot vzvoda gospodarske rasti vas večkrat primerjajo z Jožetom Mencingerjem. Vas ta primerjava moti?

Za te stvari mi je vseeno, včasih so me zmerjali kot neoliberalca, zdaj kot keynesijanca ali mencingerjanca, če hočete. Pomembno je, da znaš v pravem času najti prave recepte za konkretne težave. Najhuje je, če vztrajaš pri istih stališčih vse življenje. Mencinger je nekoč o mojih stališčih dejal nekaj v smislu, končno je ugotovil, jaz to vem že vse življenje. Ampak težava je ravno v tem, da je keynesianec že vse življenje. Keynesijanec moraš biti, kadar je čas za to, torej ko imaš težave s povpraševanjem. Hudič je, če želiš vse bolezni zdraviti z istim zdravilom.

Kam je šel liberalec v meni? – Jože P. Damijan, intervju za Manager

***

Begin with the disease. At the core of America’s problems with health care is a great delusion: it likes to think it has a vibrant private marketplace. In fact the country has long had a subsidy-laden system that is the most expensive and complicated in the world, with much of the government cash going to the rich, millions of people left out and little individual responsibility.

/…/

Obamacare’s effects will not be fully understood for years; but it will never be the core of the problem. If America wants to stick to the idea that it has a health-care market, then it should focus on trying to make it more like a market—with prices, competitors and some form of choice.

How to fix Obamacare – The Economist