Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Advertisements

Credo reakcionarja

Erik Maria vitez von Kuehnelt-Leddihn je bil avstrijski politični teoretik in pisatelj; med drugim tudi svetovalec Otta von Habsburga in prijatelj Friedricha von Hayeka. Njegov članek o različnih rabah pojma liberalizma smo že objavili.  Kuehnelt-Leddihn je namreč pred nacizmom je prebežal v ZDA, kjer je deloval do konca življenja. Pričujoči članek je bil objavljen julija leta 1943 v časopisu American Mercury na pobudo uredništva, ki se je sredi vojne odločilo predstaviti »izpovedi vere« s strani predstavnikov različnih svetovnih nazorov, nedvomno kot način, da bi prikazala široko paleto ideologij in miselnih tradicij, zbranih v skupnem boju proti fašizmu. Von Kuehnelt-Leddihn je svoj »credo« objavil pod psevdonimom Francis Stuart Campbell, da bi sorodnike, ki so ostali v Avstriji, zaščitil pred nacističnimi povračili. V besedilu, napisanem v ironičnem tonu, značilnem tako za avtorja kot za revijo, v kateri je bil esej objavljen, se je Kuehnelt-Leddihn predstavil kot »reakcionar«, pri čemer je meril predvsem na kritiko moderne masovne družbe ter kolektivističnih kulturnih in političnih vzorcev, vezanih nanjo. Tudi kritiko »demokracije«, kakor je predstavljena v tekstu, velja razumeti predvsem iz tega vidika – kot polemiko proti egalitaristični politiki, utemeljeni na mobilizaciji množic; pri čemer se seveda navezuje na starejše rabe pojma demokracije, ki ga zasledimo tudi še pri Tocquevillu in najde odmev v konservativnih kritikah fašizma in nacizma kot »totalitarne demokracije«, kakršno najdemo npr. pri izraelskemu zgodovinarju Jacobu Talmonu.

Tekst je eden najbolj nazornih predstavitev kritične miselne tradicije, ki je cvetela predvsem po prvi svetovni vojni; danes za njenega najbolj znanega zastopnika velja Nicolás Gómez Dávila, čigar aforizme smo tudi že objavili.

 

“Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj.”

I.

Sam se ne obotavljam pri razglasitvi dejstva, da sem reakcionar. To dejstvo me navdaja z velikim ponosom. Ne vidim nič več vrline v hrepenečem zorenju v prihodnost kot pa v nostalgičnem gledanju nazaj k poznanim in preizkušenim vrednotam. Izraz reakcionar, kot ga sam uporabljam, ne izraža definitivnega in nesprejemljivega kompleta idej, temveč opisuje stanje duha. Kot reakcionar preziram in nasprotujem stanju duha in trendom časa, v katerem sem prisiljen živeti, in poskušam obnoviti duh, ki je bil najbolje poosebljen v preteklih obdobjih. Dejstvo, da se izraz reakcionar uporablja kot sopomenka za fašiste in ostale zvrsti sodobnega človeka, ki jih pravi reakcionar prezira, ni moja krivda.

Kot iskren reakcionar seveda zavračam nacizem, komunizem, fašizem in ostale ideologije, ki so pravzaprav reductio ad absurdum t. i. demokracije in prevlade drhali. Zavračam absurdno predpostavko vladavine večine, parlamentarni hokuspokus, lažni materialistični liberalizem manchestrske šole ter lažni konservativizem velikih bankirjev in industrialcev. Preziram centralizem in uniformiranost črednega življenja, neumni drhalni duh rasizma, tako privatni kot državni kapitalizem (socializem), ki so vsi prispevali k postopnemu uničenju naše civilizacije v zadnjih dveh stoletij. Pravi reakcionar sedanjosti je upornik proti prevladujočim predpostavkam in »radikalec« v tem, da gre nazaj vse do korenin. Osebno sem reakcionar tradicionalne krščanske vere, z liberalnim pogledom in agrarnimi nagnjenji. V svetu, kjer mnogi okoli mene častijo novo, sam spoštujem oblike in institucije, ki so rasle organsko skozi dolgo časovno obdobje. Obdobja, ki so se prebila skozi velike nevihte, se pravi srednji vek in renesansa – ki se je končala z reformacijo – in osemnajsto stoletje – ki se je končalo s francosko revolucijo –  so bogata s pravili in idejami trajnega pomena. Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj, kjer ekstatični vodje očarajo drhal.

Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –,  in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. Ti štirje jezdeci: Luther, Henrik VIII., Kalvin in Rousseau so bili zgolj glasniki usodnejših prihajajočih reči. Katastrofa je bila dokončna, ko se je francoska revolucija, soočena z večno dilemo med svobodo in enakostjo, odločila za enakost. Giljotina in strasbourški magistrati, ki so določili uničenje zvonika katedrale, ker se je s svojo lepoto vzdigoval nad egalitarnost ostalih stavb, so večni simboli modernizma in perverznega »napredka«. Množice, ki tvorijo organizirane večine z identičnimi idejami in uniformiranim sovraštvom do vsakega, ki si upa biti drugačen, so sodoben produkt teh uporov. Duhovnik in Jud, plemič in berač, genij in bedak, politični nekonformist in filozofski raziskovalec so vsi na spisku prepovedanih. Dandanes tako čreda vlada povsod, a z različnimi sredstvi in pod zelo različnimi oznakami. Ta tiranija pa je tisto, čemur nasprotujem.

“Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –, in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. “

II.

Kot reakcionar verjamem v svobodo, a ne v enakost. Edina enakost, ki jo lahko sprejmem, je duhovna enakost dveh novorojenčkov, ne glede na barvo, vero ali raso njihovih staršev. Sam ne sprejemam ne poniževalnega egalitarizma demokratov ne umetne delitve rasistov, enako pa zavračam tudi razredno razlikovanje komunistov in snobov.

Človeška bitja so edinstvena in bi morala imeti možnost za razvoj svojih osebnosti, to pa pomeni odgovornost, trpljenje in samoto. Sam nisem zgolj ljubitelj monarhije, temveč vseh kronanih ljudi. In najplemenitejša izmed vseh kron je trnova krona. Moderni človek – ta urbanizirana, krotka in kooperativna žival – ni po okusu reakcionarja. Sam verjamem v družino, v naravno hierarhijo znotraj nje in v naravni prepad med spoloma. Rad imam stare može, polne dostojanstva, in ponosne očete. Prav tako pa imam rad tudi pogumne in pokončne otroke. V hierarhiji je namreč najnižji član ravno tako pomemben kot najvišji. In brezno med moškimi in ženskami se mi zdi ravno tako dobro. Noben triumf ni izgradnja mostu čez lužo. Rad imam ljudi z lastnino in nisem preveč navdušen nad blokovskim dečkom, z emšom kot svojim glavnim znamenjem. Preziram tako kapitalizem, ki koncentrira lastnino v roke peščice, kot socializem, ki jo želi prenesti velikemu nikomur, Hidri z milijoni glav in brez duše – družbi. Rad imam ljudi z lastnimi prebivališči, polji in pogledi, ki jih vodijo k samostojnim dejanjem. Bojim se črede: 51 % ljudi, so volili za Hitlerja in Hunenberga, kričeče drhali, ki je podpirala francosko revolucijo, 55 % belcev iz ameriškega juga, ki želijo držati črnce »na njihovem mestu« s pomočjo bakle in vrvi.

Preziram vse množice sestavljene iz ljudi, ki se bojijo biti edinstveni, biti osebe, in ki jim je bolj mar za varnost kot za svobodo. Ki se bojijo svojih sosedov in »skupnosti« bolj kot Boga in svoje vesti. To so ljudje, ki si ne želijo zgolj enakosti, temveč tudi identitete. Tako sumijo vsakogar, ki si upa biti drugačen. Želijo si biti zgolj ordinary, decent chaps po britanskem, regular guys po ameriškem ali rechte Kerle po nemškem vzorcu. Sodobni človek ima namreč eno samo željo: videti vse oblikovano po svojem vzorcu, on sovraži osebnost in se želi asimilirati. Česar pa ne more asimilirati, izkorenini. Vsa naša doba je zaznamovana s širokim sistemom asimilacijih agencij, kamor spadajo šole, oglasi, barake, masovno proizvedene dobrine, množični časopisi, knjige in ideje. Temna stran tega procesa je vidna v družbenem ostrakizmu manjšin v liberalnih demokracijah, v človeških klavnicah in koncentracijskih taboriščih super-demokratičnih totalitarnih režimov in v neskončnih tokovih brezdomskih beguncev, ki tavajo po svetu. Običajni človek, v kateremkoli seštevku, je neusmiljen in mu hudo primanjkuje radodarnosti.

Svoboda je konec koncev aristokratski ideal. V Washingtonu, takoj pred Belo hišo, na Jacksonovem trgu, je čudovit simbol. Spomenik prvega ameriškega egalitarca, obkrožen s spomeniki štirih evropskih plemičev, ki so se v Ameriko prišli borit za svobodo, in ne za identiteto, in sicer: poljsko-beloruski plemič Kościuszko, baron von Steuben, grof de Rochambeu in markiz de Lafayette. Baron de Kalb je počaščen drugje in ime grofa Pulaskega krasi avtocesto v New Jerseyu. Pulaski pa ima tudi spomenik v Savannah. Pulaski je bil namreč edini general, ubit v veliki vstaji ameriških whigov. Mi reakcionarji (pa če to vemo ali ne) smo namreč vsi whigi. Naša tradicija v angleško govorečem svetu je utemeljena na Magni Charti, ki bi jo samo ignorant opisal kot demokratično. Sam ne gojim nobenega navdušenja nad liberalizmom 19. stoletja, z njegovim materializmom in poganskim, se pravi kar najbolj brezvestnem, prepričanjem o preživetju najmočnejših. V evropskih razmerah sem seveda monarhist, ker je monarhija nad-nacionalna in nad-rasna. Ne le, da so svobodne institucije boljše preživele v monarhijah evropskega severozahoda kot pa v republikanskem srcu celine: v etnično mešanem območju Srednje in Vzhodne Evrope smo dolžni imeti raje monarhe s tujimi ženami in materami ter tujimi zeti in snahami kot pa politične voditelje, ki strastno pripadajo specifični narodnosti, razredu ali politični stranki.

Sam se počutim svobodneje pod človekom, ki ga ni izbral nihče, kot pa pod človekom, ki ga je izbrala večina v slepem sledenju svojim razgretim čustvom. Voltaire je imel več možnosti vplivati na dvore v Postdamu, Parizu in St. Petersburgu kot pa so Dawson, Sorokin, Ferrero ali Bernanos lahko vplivali na »demokratične« množice. Evropski monarhi so intelektualno in moralno presegali svoje republikanske epigone v cilindrih. Burboni izpadejo boljši v primerjavi s politiki treh francoskih republik. Führerji totalitarne dobe so seveda bili bolj »nadarjeni« in uspešni, ker so bili bolj brezvestni. Podprti s strani v celoti zrežiranih plebiscitov so se počutili upravičene, da se spuščajo v pokole, ki jih ne bi dopustil noben Hohenzollern, Habsburg ali Burbon. Platon nam je že pred več kot 2000 leti povedal, da se demokracije nujno izrodijo v diktature, kar je leta 1835 ponovno poudaril Tocqueville. Veličina bedakov na obeh straneh Atlantika tako še vedno meša demokracijo in liberalizem, ki sicer lahko sobivata – ali pa tudi ne. Prepoved, podprta z 51 % volilnega teles, a je seveda demokratična, a le stežka liberalna.

III.

To, kar mi reakcionarji želimo, je svoboda in različnost. Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.

Sam imam kot reakcionar rad patriote, ki so navdušeni nad svojo patrio, domovino, ne maram pa nacionalistov, ki se navdušujejo nad jezikom in krvjo. Reakcionar tako zagovarja idejo zemlje in svobode nasproti kompleksu krvi in enakosti.

“Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.”

Kot reakcionar imam tako stalne poglede kot začasna mnenja. »V nujnih rečem enotnost, v dvomljivih rečeh svoboda, v vseh pa usmiljenje«, je dober reakcionarni program. Če nekaj smatram za resnico, izključim vsa mnenja, ki temu nasprotujejo, toda ne strinjam se z nekaterimi srednjeveškimi cerkvenimi dostojanstveniki in mnogimi kratkovidnimi konservativci, ki verjamejo, da se je možno proti zmotam boriti s silo. Vsako pedantno izkoreninjenje zmote z umetnimi sredstvi (ki so vedno naperjena proti osebam in ne proti ideji sami) se konča s tem, da resnica sama postane neprivlačna, neprijetna in obrabljena. Kot reakcionar spoštujem vsako osebo, ki v skladu s svojo vestjo pogumno in iskreno zagovarja zmotne poglede. Mnogo več spoštovanja imam do fanatičnega katalonskega anarhista, ortodoksnega Juda, prekaljenega kalvinista, ekstatičnega derviša kot pa do humanitarnega psevdoliberalca, ki na skrivaj časti vsemogočno državo. Pravi reakcionar je človek absolutne vere in absolutne velikodušnosti. On pomiri dogmo in svobodo.

Kot reakcionar bi rad videl, da bi ta dežela uresničila več proti-demokratičnih idej svojih ustanovnih očetov. Dejansko je le peščica evropskih piscev močneje rohnela proti demosu (ljudstvu) kot Madison, Hamilton, Marshall, John Adams ali celo Jefferson, ki je zagovarjal meritokratsko aristokracijo, in ne vladavine množice. Hamiltonov centralizem je sicer precej levičarski in ne sme prevladati ne tukaj (v ZDA) ne v Evropi. To, kar potrebujemo na obeh straneh Atlantika, je več osebnega odnosa. Megalomanija in kolektivizem sta sovražnika. Kmet Schmidt iz Hindelanga bi npr. moral najprej biti ponosen, da je glava družine, gospodar kmetije in nato, da je prebivalec Hindelanga. Ob nadaljnjem premisleku bi našel ponos v dejstvu, da je kmet iz doline Allgau in tudi v tem, da je Bavarec. Njegovo nemštvo bi moralo biti mistična enota nekje na obzorju njegovih misli. Toda moderna težnja je vzpostaviti ravno obratno hierarhijo lojalnosti. Nacisti so tako poudarjali devetdeset milijonov Nemcev, Sovjeti so poudarjali množice, nasploh pa enačenje večjega z boljšim kaže našo degradacijo, ki se manifestira v čaščenju kvantitete, preziru do osebe in naš celotni moderni obup v človeško edinstvenost.

Sam menim, da so država, biznis in manufakture veliki sužnjelastniki našega časa. John Doe dela kot njegov duhovni prednik, srednjeveški tlačan, en dan in pol na teden za svojega najemodajalca. Od štirih mesečnih plač mora vsaj eno dati korporaciji, ki mu oddaja bivališče. Če pa tega ne stori, sledi izselitev – nadloga, ki je tlačan trinajstega stoletja ni poznal. V tovarni gara, za razliko od člana ceha, za neznanega investitorja in pokvarjene delovodje, če ne, tako kot v Sovjetski zvezi, za leviathansko zmes države in družbe. Delavci bi morali biti lastniki sredstev proizvodnje; pravzaprav ne poznamo nobenega razloga, zakaj delavci ne bi bili dobesedno lastniki tovarn ali pa lastniki deležev, razdeljenih po določenem ključu. Proizvodni obrat bi lahko bil življenjska skupnost, nič manj kot srednjeveška delavnica.

Rad imam svobodne ljudi, ki pa so pogosto »nazadnjaki«, kot so npr. Tirolci, Švicarji iz goratih predelov, Škoti, Navarci, Baski, mrki kmetje iz Balkana in Kurdi. Oni so ubežali manjšemu zlu srednjeveškega hlapčevstva in velikemu zlu sodobne urbanizacije. So reakcionarni, konservativni in svobodoljubni. Privoščijo si lahko biti konservativni, ker njihova kultura ni uglašena s sodobnostjo in ker imajo nekaj, kar je vredno ohraniti. Urbani konservativec pa ni po drugi strani nič drugega kot zadržani naprednjak. Sam verjamem v človeka odličnosti in dolžnosti kot nasprotja navadnemu človeku, čigar edina moč leži v številčnosti, čigar politična manifestacija je podreditev vnaprej pripravljenim »prepričanjem« ali »vodjem«, ki se za razliko od »vladarjev« ne razlikujejo od množice, temveč poosebljajo njene najslabše značilnosti.

Danes peščica reakcionarjev nosi breme boja proti ultra-naprednjaštvu v njegovi totalitarni obliki. Vedo, da se demokracija kot sila ne more postaviti na pot totalitarizmu in da začetne oblike ne morejo uspeti proti svojim zrelejšim izrazom. Platon, Tocqueville, Donoso Cortés in Burckhardt so vse to vedeli. Tako progresivna demokracija kot psevdo-liberalizem nista nič drugega kot žironde, predhodnica terorja. Med to peščico spadajo Winston Churchill in grof Galen, grof Preysin in von Faulhaber, Niemoller in Georges Bernanos, Giraud in d’Ormesson, grof Teleki, Calvo Sotelo, Schuschnigg in Edgar Jung. Nobeden izmed njih ni sklepal kompromisov ne z žirondo ne s terorjem v njihovih sodobnih oblikah. Na življenje in smrt, ne bodo se vdali. In se niso. Prav tako kot niso nujno verjeli v krasno staro preteklost v nasprotju s krasnim novim svetom, temveč so videli katastrofe sedanjosti kot nekaj, kar raste iz zmot preteklosti v katastrofe prihodnosti. Izolirani so zaradi suma, ki jih obdaja. Dojema se jih kot »špilferderberje«, ker se ne pridružujejo univerzalnemu panegiriku napredka. Postali so nepopustljivi in strastni in svoje prapore bodo nosili vse v smrti. In njihovi prapori so stari, ponosni in častni.

Razmislek o Evropi

europa

Zadnje evropske volitve so pokazale velik vzpon evroskeptičnih strank. Britanska Ukip, nemška Alternative fur Deutschland, francoska Front National, če omenim zgolj najbolj »razvpite«, so dosegle kar zavidljiv rezultat. Marsikateri komentatorji, naklonjeni evropski integraciji, so v takšnem izidu videli skorajda katastrofo, medtem ko so se ga drugi veselili. Poleg omenjenih konservativnih strank pa se evroskeptizem močno pojavlja tudi na politični levici, kar kaže na širši spekter tega pojava. Dejavniki, kot so gospodarska kriza, širitev na vzhod, vse večje število priseljencev itd., so poleg marsikaterih zgrešenih politik Evropske unije, kot je npr. vse večja centralizacija in birokratizacija, privedli do razočaranja nad združeno Evropo. A vendar je potrebno biti previden. Če se spomnimo zgolj prispevka, ki ga je projekt evropskega združevanja doprinesel k miru na Stari celini in olajšanju življenja obmejnemu prebivalstvu, vidimo, da ideje združene Evrope ne velja prehitro odpisati. Ravno nasprotno! Kljub temu so kritike in skepsa več kot na mestu, zlasti če upoštevamo sedanje stanje.

Continue reading

Tedenski izbor

civilwar

Glasilo Ljubljana, ki ga izdaja Mestna občina Ljubljana, v zadnji številki sploh ne omenja drugih kandidatov na prihajajočih lokalnih volitvah. Seveda je v glasilu dovolj prostora namenjenega aktualnemu županu Zoranu Jankoviću in njegovim projektom, pri Transparency International ugotavljajo, da je publikacija za skoraj 55 odstotkov daljša od običajne take publikacije, zaznali so podobnost med oblikovnimi rešitvami v občinskem glasilu in v propagandnem gradivu liste Zorana Jankovića.

Jankovićevo glasilo se je znašlo v ‘sivi coni’ – Novica Mihajlović, Finance

***

Pope Francis isn’t the best thing to happen to the Gospel in our lifetime, just as he isn’t the best thing to happen to the global economy, politics, or ecumenism. He’d surely tell you that himself if you asked. He is, though—by his own admission—an example of a life lived in Christ, and of a sinner saved by a merciful God. His pontificate is a story worth retelling to our children and grandchildren, and more importantly one worth listening to carefully and with rapt attention. Not because its characters are played by the biggest stars, but because the writing is just so damn good.

Pope Francis is a Toxic Asset – Andrew M. Haines, Ethika Politika

***

To be sure, I had many other Evangelical apologetic heroes, who were not only outstanding scholars in their respective disciplines, but also good and decent people as well. In the case of this latter group, however, unlike the former, they were men and women of prayer, devotion, deep piety, and personal charity.  Because their Christian faith was not reducible to cerebral combat, they had an attractive manner and radiated a sense of joy, contentment, and real intellectual curiosity.  I wanted to be like them.

After I re-entered the Catholic world nearly eight years ago, I discovered a similar phenomenon. Some Catholic apologists were like the first group I had encountered as an Evangelical: they often had wonderful arguments, but ugly souls. They seemed perpetually angry, dismissing critics as blind fools motivated by bad faith.

Others, to my great joy, were like the latter group. They understood that evangelization is not just about introducing your neighbors to arguments in order to win them to Jesus; it is about introducing Jesus to your neighbors through one’s example so that they may be drawn in to listen to your arguments. This is what I believe Pope Francis is trying to teach the Church about the New Evangelization.

Reason Is More than Just Arguments – Francis J. Beckwith, The Catholic Thing

***

Nekaj hinavskega je v našem glorificiranju uspehov Slovencev v tujini. Posamezniki, ki jih ni nihče povohal, dokler so delovali na domačih tleh, so se spremenili v genije in superjunake, takoj ko so švignili čez mejo. Časopisi, ki so jih dolga leta ignorirali, zdaj objavljajo naslove v stilu »Doma neznan, v tujini pa velika zvezda!«. Pri tem uredniki seveda pozabljajo, da so jim domačo prepoznavnost onemogočali ravno oni sami, ko jim niso hoteli nameniti prostora. Na podoben način država, ki se tako rada hvali z mednarodnimi dosežki svojih državljanov, noče podpreti njihovih projektov doma. Zmage naših športnikov fetišiziramo v nedogled, a mirno sprejemamo stradanje domačih klubov, iz katerih so ti vrhunski igralci izšli. Ujeli smo se v zanko naših lastnih moralizmov: če je uspeh v tujini junaštvo, potem je domači uspeh lahko le lopovščina. Treba je torej ljudem preprečiti možnost uveljavljanja, da se ne spridijo. Tako je edina rešitev, ki ostane, da vse sposobne ljudi pošljemo ven, v Slovenijo pa pripeljemo tujce.

Samo ven! – N’Toko, Mladina

***

Ker je bilo v socialističnem sistemu pravo potemtakem v celoti instrumentalizirano za politične cilje, ti pa so se z muhavostjo partije lahko spreminjali iz dneva v dan, tako da je bilo stanje za pravne akterje skrajno negotovo, Uzelac ugotavlja, da so pravniki, zlasti pa sodniki, razvili celo plejado metod, kako slednjič ne-odločiti v zadevi. Poleg razvlečenega sojenja, razpisovanja na desetine obravnav, neuspešnega vabljenja strank, prič, nepotrebnih izvedencev, iskanja materialne resnice itd., Uzelac trdi, da je najbolj izpiljena metoda v izogib sprejetju vsebinske odločitve in s tem tudi odgovornosti zanjo bila razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje na prvo stopnjo. Kot slikovito zapiše avtor: »ta vrtiljak se je lahko vrtel toliko, kolikor je bilo potrebno, de je slednjič odpadla družbena potreba po odločitvi v zadevi.«

/…/

Rezultat je bila frapantna neučinkovitost sodstva in vse, kar dobro poznamo tudi iz lastnih slovenskih izkušenj v povezavi z nespoštovanjem pravice do sojenja v razumnem roku.

Kljub temu Uzelac sklene, da se vse opisano ne bo kaj kmalu spremenilo. Še več (post-) socialistično pravo je po njegovem zacementirano za naslednjih nekaj desetletij in to vse bolj glasnim javnim kritikam navkljub. Vse to pa, na nek način paradoksalno, zahvaljujoč zahodnim standardom, katerih uveljavitev so terjali zavezniki v najrazličnejših evropskih integracijah. Med temi prednjači neodvisnost sodstva. Pod njeno krinko, ugotavlja Uzelac, se ohranja vse staro na način preverjenega, izbranega kadriranja; preprečevanja vseh kritik, tudi legitimnih, in to »na sindikalni način, ki nekritično brani vsakega člana svojega ceha.«

Socialistični pravni cement – Matej Avbelj, Iusinfo

***

Čakam odrešitelja – ministra za pravosodje, recimo -, ki bo dal sodnikom diskrecijsko pravico, da nekatere tožbe zavržejo. Zakaj bi se moral tako velik del sodnega aparata (če primere seštejemo) ukvarjati z bagatelnimi bizarnostmi trmastih ljudi? Predstavljajte si ves ta pogon, profesionalni in privatni: posvetovanje z odvetnikom, pa sestavljanje tožb, pa samo še brezplačna pravna pomoč se manjka, pa mastne odvetniške tarife, pa razpis naroka, pa nekaj obravnav, pa propadle mediacije, pa zapisničarkino histerično tipkanje, pa vse te slovnične pomote in célo stran dolgi stavki, pa vročanje in prevzemanje pošte itd. itd. Celi ducati ljudi zapravljajo ure in ure dela, za katero so sicer v službi, in denarja, ki je sicer davkoplačevalski – koga to briga, ne? -, samo zato, ker se dva človeka ne moreta dogovoriti o neki popolni neumnosti, ki nikogar na svetu, razen njiju, ne zanima in katere objektivna vrednost je tako rekoč enaka nič!

Ah, saj res, Slovenija mora biti pravna država, kajneda? Od pametnih pravnikov pričakujem, da bodo našli rešitev za onemogočenje tožarjenja za irelevantnosti, ki so v izrazitem nesorazmerju z za to potrebnim vložkom oziroma trudom sodnega aparata, in ki obenem ne bo kršila človekove pravice do sodnega varstva, kadar gre za nekaj pomembnega in tudi resnično materialno vrednega.

Bela tehnika, črna kronika: pralni ali pravni stroj – Marko Crnkovič, Primorske novice

***

Kliše, ki v Sloveniji noče in noče umreti, govori o urbani levici in provincialni desnici, kar naj bi pomagalo pojasniti dosedanje volilne rezultate v Ljubljani kot “rdeči trdnjavi”. Če se vrnemo na izhodiščno dilemo – koga v tej državi pravzaprav zastopa t. i. levica – smo se znašli pred paradoksom, saj obstaja tudi primer Maribora, kjer je socialna struktura prebivalstva neprimerljivo bolj proletarska kot v Ljubljani, pa je bil vseeno za župana že dvakrat izvoljen Franc Kangler, čigar ljudska stranka stranka niti po definiciji ni levičarska.

Lublana je še naprej bulana – Dejan Steinbuch, Finance

***

Težko se je tedaj znebiti vtisa, da puščajo sedanji »novi obrazi« za ohranitev ljubega miru na levi sredini razmeroma velik ljubljanski fevd padlega bivšega novega obraza namenoma nedotaknjen in v polnem obsegu, ne oziraje se na vse homatije v zadnjem letu in pol.  Kar bi moralo verjetno sprožiti kakšno neprijetno vprašanje o enakih vatlih, a ga morda niti ne bo.

Vsaj v nečem se ljubljanskemu in še kakšnemu »večnemu županu«  rahlo poznajo tegobe obdobja, ki je minilo med dvema svetovnima nogometnima prvenstvoma. Zaradi občasno močno povišanih tonov proti praksam obstoječe politike je njihova javna navzočnost manj izrazita in bo bržkone tudi proslavljanje zmag manj bučno kakor nekdaj. Pa še kak njihov volivec bo ob vprašanju, komu je oddal glas, raje zamenjal temo.

Parcelice in veleparcela – Aleš Maver, Časnik

***

Mr Orban outlined his longer-term vision in a much-noted speech on July 26th in Baile Tusnade, in neighbouring Romania. Hungary, he explained, would become an “illiberal state”. Speaking admiringly of Russia, China and Turkey, he said Hungary would remain a democracy, and not reject liberal principles such as freedom of speech, but would be based on “a different, special, national approach”. The approach, say critics, was evident earlier this month when police raided the Budapest office of Okotars, an NGO that manages funds from Norway, Iceland and Liechtenstein, and confiscated computers and documents for alleged financial mismanagement. Okotars strongly denies the charge. The police raid was “completely unacceptable”, thundered Vidar Helgesen, Norway’s minister for Europe.

The show of force has sent shivers through Hungary’s non-profit sector. The EU had no comment, as the NGOs are funded by Norway. But Kate Byrnes, the deputy chief of America’s OSCE mission, demanded that Hungary allow NGOs to operate without “further harassment, interference or intimidation”, repeating earlier protests.

Orban the Unstoppable – The Economist

***

Po Mitchellovih opažanjih in analizah so baltske države najbolj tržno usmerjene, Skandinavija pa prosti trg združuje z veliko vlado. Francozi so brezupen primer, saj po eni strani hočejo veliko, socialno in redistributivno državo, ki jo na drugi strani sami goljufajo. Južne ekonomije so v globokih težavah.

Uničile so svoj socialni kapital, delovno etiko in zanašanje nase. Vlade v južnih državah so prevelike in demografska razmerja so obupna in … Pravzaprav imam svojo različico Evrope dveh hitrosti. Južna bo propadla in večina severne bo ugotovila, kako preživeti in se reformirati. Ne bi bil presenečen, če v južni Evropi čez 10 ali 20 let ne bi bilo več demokracije.”

Kje v takšnih razlikah med evropskimi državami vidi Slovenijo? “/…/ Moj občutek mi govori, da je Slovenija podobna severni Italiji – zmerno produktivna, zmerno dobro izobražena, z veliko impresivnimi zmožnostmi, a s političnim sistemom, ki jo drži nazaj. To bi bil moj preprost sklep. Če bi severna Italija postala švicarski kanton, bi njeno gospodarstvo cvetelo. Ljudje bi živeli v političnem sistemu, ki deluje, namesto da jih, tako kot zdaj, nadzoruje disfunkcionalni Rim. Menim, da bi Slovenija prav tako dosegala precej višje stopnje rasti, če bi bila vodena kot švicarski kanton. Slovenija je namreč sposobna hitrejšega razvoja, toda ne v obstoječem političnem okolju.”

Če bi bila Slovenija vodena kot švicarski kanton … – Pogovor z ameriškim predavateljem Danielom Mitchellom, MMC

***

Očitno je, da so ti ljudje, izbrisani, mnogo pretrpeli, utrpeli so krivico. To mora biti popravljeno. Vendar pa naj se v to, prosim, ne vpleta Jožeta Pučnika. Znova sem prebral tisti njegov sporni govor, besedo za besedo, tako kot je o njem poročalo Delo. Ne vem točno, kaj je želel povedati. Vendar pa sem ga poznal. Ko Jože Pučnik reče, da je potrebno neko zadevo razrešiti »humano, socialno in pravno demokratično«, misli natanko to. O tem ste lahko prepričani. Bil je najbolj pokončna in pravična oseba, kar sem jih kadarkoli poznal. No, nekateri očitno mislijo, da je te besede izgovoril na izjemno ciničen način, kot kakšen SS-Obersturmbannführer, ki Zyklon B označi za »humano rešitev«. Bog jim pomagaj, jaz jim ne morem.
Zlo, ki ga povzročijo ljudje, jih preživi, dobro je pogosto pokopano z njihovimi kostmi. Prepričan sem, da je Božo Repe častivreden mož. In prav tako so vsi, vsi častivredni. Vsake toliko uživajo v blatenju, vendar to ne more omadeževati njih samih. Kajne?

Nasprotujem nacionalizmu kot konceptu – intervju z Marcusom Pučnikom, Razpotja

***

Prav zato smo se osamosvojili in kot dokaz večstoletnega boja za narodno osvoboditev ustvarili svojo državo, ki je utemeljena, tako večkrat poudarja tudi slovensko Ustavno sodišče, na vrednostnem prelomu s prejšnjo Socialistično federativno republiko Jugoslavijo. Izjave predsednika Državnega zbora kažejo na to, da si sam tega preloma ne želi in zato tudi ne zmore. Pritrjevanje pozivom k ponovnemu obveznemu uvajanju srbo-hrvaščine v osnovne šole, objokovanje izgube domnevnih komparativnih prednosti na Balkanu zaradi neznanja tega jezika, dokazujejo njegovo ujetost v miselni in politični kontekst, ki ga ni mogoče poimenovati Evropska Slovenija, ki nasprotuje etosu slovenske ustave in zato vsemu, kar naj bi predstavljal Državni zbor kot njen vsakodnevni izvrševalec.

In morda najbolj pomembno: nikjer v zahodni civilizaciji, še posebej pa ne po grozotah druge svetovne vojne, ne boste našli visokega politika, ki bi povojne poboje pojasnil z golim upoštevanjem naravnega prava s strani tedanjih oblastnikov. Gre za izjavo, ki je nevredna intelektualca, še manj univerzitetnega predavatelja mednarodnih odnosov in ki je naravnost škandalozna za predsednika Državnega zbora države, ki jo vse mogoče krivice, storjene v in po drugi svetovni vojni tako zelo bremenijo še danes. Bistvo naravnega prava, kot ga poznamo v zahodni civilizaciji, je pravičnost sama na sebi, v naravi stvari, ki v posebej hudih okoliščinah celo terja umik pozitivnega prava, ki ga sprejme človek in njegove institucije. Trditi, da so povojni poboji odraz take pravičnosti je bodisi skregano z zdravo pametjo bodisi, če je mišljeno resno, skrajno zavržno. Povojni, in zares vsakršni poboji, nimajo ničesar opraviti s kakršnimkoli pravom, še najmanj pa naravnim. So preprosto proti-pravni.

Javno vprašanje Društva Evropska Slovenija predsedniku Državnega zbora

Tedenski izbor

subway-reading

Sprašujem se, kam bomo prišli, če bodo duhovniki med najsvetejšim obredom licitirali za stranke. To ni v skladu z doktrino Cerkve v odnosu do politike. Tudi, če bi hodili v Cerkev pripadniki samo ene stranke, bi bil proti temu, da se med evangelijem in povzdigovanjem daje politična navodila, kaj šele pod pretnjo greha. Ne samo zato, ker temu nasprotuje Cerkev sama in ker ne maram, da se razodeta resnica meša s političnim interesom. Vprašljivo se mi zdi, z duhovno avtoriteto v času govornega monopola (med mašo), pozivati politično različne vernike k  strankarski podpori. Duhovnik tudi nima pooblastila govoriti v imenu vernikov o strankarskih zadevah – ne samo pri maši. Nekateri so me takoj obtožili, da oporekam duhovnikom pravico do mnenja. Seveda so duhovniki politična bitja z vsemi pravicami, potrebno pa je razlikovati, kaj je delo za vrednote, za pravico in poštenje, za politiko v širšem smislu, kaj pa opredeljevanje za stranko in aktivizem zanjo. Eno je menje, volilno navodilo pa je nekaj bistveno drugega.

Intervju z Lojzetom Peterletom – Jani Drnovšek, Časnik

***

Mogoče so hoteli predstavniki katoliške hierarhije nenadoma pokazati, da so bili ves čas na pravi strani poosamosvojitvene zgodovine. Bojim se namreč, da bi pogled od blizu velikokrat pokazal nezdravo navezanost na Cerkvi morda nenaklonjene, a z realno močjo obložene sile. Loščenje te nelepe podobe pa, kot kaže, ni bilo učinkovito. V javnosti je samo še okrepilo že tako zakoreninjeno prepričanje, da sodijo vsi katoličani na desno in k Janši. Čeravno ne prvo in še zlasti ne drugo ni nikdar držalo.

Izlet v Libanon – Aleš Maver, Časnik

***

Calling on conservatives to write fiction in order to regain power by shaping the moral imagination, as Bellow seems to claim, would, in my view, repeat the errors of the later avant-garde and progressives who came to view art as a weapon in class struggle. This attitude toward art always leads to art becoming a mere tool, a mere means to an end, rather than an end in itself. Bellow tries to distinguish between the “the original counterculture” and a counterculture that “was hijacked and turned into a vehicle for progressive politics,” but I don’t buy this. The problem with Bellow’s approach, as Rod [Dreherremarked two weeks ago, is that it would most likely lead to ideologically “pure” but bad work.

Politics and Literature – Micah Mattix, The American Conservative

***

The real foes of conservatism are not socialism and liberalism, but the reactionary and innovating mentalities. Neither the reactionary nor the innovator share the joie de vivre of the conservative mind—its natural inclination to rejoice in and savor what is. They are restless and tormented if things are not in a state of perpetual flux, if “progress” is not being made either backward toward an imagined age of innocence, or forward toward an imagined age of future liberation. If nothing is changing, then nothing is happening. Reactionaries and innovators eschew what Oakeshott calls the conservative mind’s “cool and critical” attitude toward change, advocating instead a radical overhaul of society and its refashioning in the image of a golden age which is either imagined to have existed in the past or lusted after as a possible future.

The Twilight of Conservatism – Aaron Taylor, Ethika Politika

***

Since the conflict in eastern Ukraine began, Russian propaganda has sought to portray it as a civil war, an internecine Ukrainian conflicta formulation that was a comfortable dissimulation for many European democracies that wanted to avoid disrupting their economic relations with Russia. With the downing of MH17, the fighting in eastern Ukraine has been globalized into a war that has claimed the lives of western Europeans, Asians, and North Americans. It has place under unprecedented international scrutiny Russia’s central role as the backbone of the fighting in Eastern Ukraine and has stripped the mask off Russian subterfuge and propaganda.

The Malaysia Airlines Disaster Is Vladimir Putin’s Lockerbie Bombing – Adrian Karatnycky, The New Republic

***

The Economist editors want to put the liberal state on a starvation diet. Theirs is a diagnosis that identifies symptoms, but if applied as policy medicine might just kill the patient. The problem needs to be understood differently. The modern state may be too large in some areas, like the US military, because legacy commitments have not been examined in the light of emerging strategic requirements; or because, in a few countries, still powerful public sector unions retain a hammerlock on human resource budgets; or in others because predatory elected elites are siphoning revenues into their own pockets. But in other liberal states, honest and well-administered governments are staggering along without the resources to provide citizens with valuable and needed services.

Are the Authoritarians Winning? – Micheal Ignatieff, The New York Review of Books

***

What lessons does Switzerland offer? A strong doctrine of subsidiarity, whereby tasks should be done at the lowest possible level of government. Cantons have ceded powers to the confederation piecemeal (its right to raise taxes must be reviewed periodically), but have also devolved them to communes. All three levels of government have taxation powers and provisions for issues to be decided by referendum. German economists also point to Switzerland’s mechanisms to control public spending and enforce a no-bail-out rule. The big difference, though, is that cantons have drafted their own balanced-budget rules and voters have forced similar ones on the confederation. The euro zone imposed too much austerity on troubled countries, but Switzerland has shown that running surpluses and paying back debt in good times creates more scope to respond in a crisis.

Hail Helvetia: Some Swiss lessons for the Euro zone – The Economist

***

Barring minor adjustments, the Orban project proceeds steadily. The prime minister has centralised power to a degree unprecedented since the collapse of communism. A report by the Organisation for Security and Co-operation in Europe notes that, though there was a “diverse choice” of parties at April’s election, Fidesz benefited from “restrictive campaign regulations, biased media coverage and campaign activities that blurred the separation between political party and state”.

Some accuse Mr Orban of looking admiringly east at the state-controlled crony capitalism of the former Soviet Union. Certainly, there is talk on the nationalist right, from Fidesz to the far-right Jobbik, of the decline of the West. The government has boosted Hungary’s trade links with Russia, China, Kazakhstan and Azerbaijan.

Between Brussels and Russia – The Economist 

***

Traditionally, moral thinking about war is divided into two broad questions. First, we ask whether the decision to go to war was a moral one.In doing so, we ask: Are the reasons for the war morally compelling? Were less-destructive alternatives considered and pursued?

For Israel, the first question seems easier to answer. Few would deny that, in principle, Israel’s war with Hamas is both just and necessary. Israel acts on the most clear justification possible: self-defense after days of restraint, warnings, and pleasas rockets continued to land on its cities and later, as militants sprang from tunnels to kill its citizens. Ceasefires have been offered, but Hamas has rejected them. And whatever criticisms one may have of Israel’s failures to midwife an effective and peaceful alternative to Hamas (and I have many), these do not undermine the fundamental justice of this self-defense.

But there is also a second, larger question: How should wars be fought? And here, Israel runs into a problem.

Israel’s Deadly Invasion of Gaza Is Morally Justified – Yishai Schwartz, The New Republic

***

Berating Jews with their own history, disinheriting them of pity, as though pity is negotiable or has a sell-by date, is the latest species of Holocaust denial, infinitely more subtle than the David Irving version with its clunking body counts and quibbles over gas-chamber capability and chimney sizes. Instead of saying the Holocaust didn’t happen, the modern sophisticated denier accepts the event in all its terrible enormity, only to accuse the Jews of trying to profit from it, either in the form of moral blackmail or downright territorial theft. According to this thinking, the Jews have betrayed the Holocaust and become unworthy of it, the true heirs to their suffering being the Palestinians. Thus, here and there throughout the world this year, Holocaust day was temporarily annulled or boycotted on account of Gaza, dead Jews being found guilty of the sins of live ones.

Anti-Semitism? Absolutely not. It is “criticism” of Israel, pure and simple.

Let’s see the ‘criticism’ of Israel for what it really is – Howard Jacobson, The Independent

***

From the classical Muslim perspective, the dhimma reflects the fact that Christians, as the recipients of an earlier, incomplete revelation, merit some protection and communal autonomy. But there is a price. The jizya and the many dhimma restrictions are meant to keep Christians in their place and provide a salutary incentive for them to convert to Islam.

By last week, most Christians in Mosul had already taken a fourth option—evacuation. Their departure marks the end of a continuous Christian tradition in Mosul. For thousands of years, Mosul has been a center for Christians, particularly for Assyrians, an ethnic group that predates the Arab conquest of Mesopotamia. Indeed, the ancient Assyrian capital of Nineveh, where the Prophet Jonah preached, lies across the Tigris River. Christianized in apostolic times, Assyrians have divided over the centuries into a number of communions that reflect the history of the religion: the Assyrian Church of the East, a small body, historically associated with Nestorianism, which once spread as far as China; the Syriac Orthodox Church, a member of the Oriental Orthodox family; and the Chaldean-rite Catholic Church, in communion with Rome. A small number of Assyrian Protestant churches exist as well, the legacy of nineteenth-century American missionaries.

As recently as a decade ago, tens of thousands of Christians lived in Mosul, some of them descendents of victims of the genocide the Ottoman Empire perpetrated against Assyrians, as well as Armenians and Greeks, during World War I. After this weekend, virtually none remain.

A Line Crossed in the Middle East – Mark Movsesian, First Things

***

In What Is Marriage? my coauthors and I try to present these traditions’ central insight in the thesis that what makes a marriage (and provides the intelligible grounds of its structuring norms) is comprehensive union. We begin by noting that any voluntary bond is created by common action—by cooperative activity, defined by common goods, in the context of commitment. The activities and goods build up the bond and determine the commitment it requires. Then we argue that the kind of union created by marriage is comprehensive in just these ways: in (a) how it unites persons, (b) what it unites them with respect to, and (c) how extensive a commitment it demands. That is, it unites two people (a) in their most basic dimensions, in mind and body; (b) with respect to procreation, family life, and its broad domestic sharing; and (c) permanently and exclusively.

You contend that same-sex partners could be united in just these ways. But clarifying each will show that they cannot be—unless we so stretch the criteria as to erase any principled difference between marriage and companionship.

Contrasting Views on Marriage: the Need for a Defining Principle – Robert P. George, Public Discourse 

***

Sanjam o družbeno angažiranem mecenu, ki se bo, kot so to počeli pametni in etični bogati gospodje v 19. stoletju, odločil kupiti enega izmed obstoječih ali pa – precej bolj logično – ustanoviti svoj medij, s katerim bo »izpolnil svojo moralno dolžnost«.

Sanjam o internetnem dnevnem časopisu, ki bi imel svojo tedensko tiskano izdajo v obliki bogatega, s kontekstom, vrhunskimi reportažami, analizami in intervjuji napolnjenega magazina, katerega vsaka številka bi bila posvečena le eni sami temi.

Sanjam zagnane, zagrizene, etične in že skoraj do roba norosti razgledane in vedoče sodelavce in sodelavke, s katerimi bi dnevno izmenjavali tako funkcije – v resnih ekipah mora vsak igralec dobro igrati vsaj na treh ali štirih pozicijah – kot informacije in ideje.

Koliko je ura v resnici? – Boštjan Videmšek, Pogledi

***

Bonus za tiste, ki berete italijansko: članek ob 22. letnici umora tožilca Paola Borsellina:

“L’equivoco su cui spesso si gioca è questo: si dice quel politico era vicino ad un mafioso, quel politico è stato accusato di avere interessi convergenti con le organizzazioni mafiose, però la magistratura non lo ha condannato, quindi quel politico è un uomo onesto. E NO! questo discorso non va, perché la magistratura può fare soltanto un accertamento di carattere giudiziale, può dire: beh! Ci sono sospetti, ci sono sospetti anche gravi, ma io non ho la certezza giuridica, giudiziaria che mi consente di dire quest’uomo è mafioso. Però, siccome dalle indagini sono emersi tanti fatti del genere, altri organi, altri poteri, cioè i politici, le organizzazioni disciplinari delle varie amministrazioni, i consigli comunali o quello che sia, dovevano trarre le dovute conseguenze da certe vicinanze tra politici e mafiosi che non costituivano reato ma rendevano comunque il politico inaffidabile nella gestione della cosa pubblica. Questi giudizi non sono stati tratti perché ci si è nascosti dietro lo schermo della sentenza: questo tizio non è mai stato condannato, quindi è un uomo onesto. Ma dimmi un poco, ma tu non ne conosci di gente che è disonesta, che non è stata mai condannata perché non ci sono le prove per condannarla, però c’è il grosso sospetto che dovrebbe, quantomeno, indurre soprattutto i partiti politici a fare grossa pulizia, non soltanto essere onesti, ma apparire onesti, facendo pulizia al loro interno di tutti coloro che sono raggiunti comunque da episodi o da fatti inquietanti, anche se non costituenti reati”.

Paolo Borsellino: “Chi ha paura muore ogni giorno, chi non ha paura muore una volta sola” – Beniamino Andrea Piccone, Linkiesta