Konservativec gleda South Park

                                                               – SPOILER ALERT –

 

  South Park je ena izmed najbolj prodornih in kontroverznih ameriških animiranih serij, ki – svojemu formatu navkljub – ni namenjena otroškim gledalcem. Norčuje se namreč iz tako rekoč vsega – tudi iz politične levice, kar je v nekaterih krogih v ZDA  tudi botrovalo nastanku politične oznake ”South Park Republican’.’ Slednja se je kasneje razvodenela, saj je South Park kritiziral tudi republikance.  Vendarle pa je med (grobo rečeno) politično desnico interes za South Park, vnovič porasel tekom zadnje  (19.) sezone, ki je bila v celoti posvečena norčevanju iz nekaterih prvovrstnih prismodarij anglosaških naprednjakov, kot so politična korektnost in t. i. safe spaces.

V zadnji sezoni se pojavi tudi novi ravnatelj šole, ki jo obiskujejo junaki South Parka, ki nosi ”ime” PC Principal, torej politično korektni ravnatelj. Toda na tem mestu vam ne nameravam razkriti vseh čarov nove sezone, ki je definitivno vredna ogleda ter ob kateri je urednik portal The American Conservative Rod Dreher dejal, da potrebujemo South Park vsaj toliko, kot potrebujemo First Things. Prav tako ne bom pisal o temah celotne serije, temveč bom predstavil deset epizod, ki si jih resnično velja pogledati, saj na izredno piker, sarkastičen in celo malce nesramen način razkrivajo marsikatere neumnosti naše dobe. V njih lahko ugledamo tudi svojevrsten upor proti kulturi politične korektnosti, ki je South Park naredil popularen tudi pri konservativcih, kar bi zaradi njegove provokativnosti bilo npr. v sedemdesetih letih 20. stoletja nepredstavljivo.

 

  1. Garrison’s Fancy New Vagina

 

V 1. epizodi 9. sezone South Parka gospoda Garrisona, učitelja glavnih junakov, ki se je bil nedavno v seriji razkril kot homoseksualec, prešine misel, da je v bistvu ženska ujeta v moškem telesu in se zato odloči za spremembo spola. Splet dogodkov nato pripelje tudi do tega, da se eden izmed glavnih junakov, Kyle Broflovski, prične identificirati kot »transrasna oseba«. Z namenom, da bi postal boljši košarkar, si namreč želi postati visok črnec. Njegov oče se medtem začne identificirati kot »transvrstna oseba« in se odloči za operacijo, s katero naj postane delfin. Razočaranje za junake nastopi tedaj, ko – sedaj gospa – Garrison, ker ji ”zamuja” menstruacija, hoče splaviti, a ji povedo, da ne more zanositi, saj nima za to potrebnih organov. Razplet dogodkov je podoben tudi pri Kylu in njegovem očetu. Epizoda nam tako razkriva zgrešenost konstituiranja identitete zgolj na podlagi občutij, in na realnost biološkega dejstva telesa, ki je, ne glede na vse napore in poskuse, konstantno in neobhodno.

 

  1. The Death Camp of Tolerance

  Epizoda iz 6. sezone se loti obsesije s strpnostjo in sprejemanjem, ki lahko vodi do popolnih idiotizmov in zgodba se ponovno plete okoli gospoda Garrisona, ki se je bil ravnokar vrnil k poučevanju kot odkriti homoseksualec. Pri pogovoru z ravnateljico nato izve, da bi lahko – v kolikor bi bil odpuščen zaradi svoje spolne usmerjenosti – tožil šolo za milijone. Iz tega razloga v šolo pripelje svojega sado-mazo ljubimca mr. Slave – a (gospoda Sužnja), s katerim nato, da bi bil mr. Garisson odpuščen, izvajata razne ogabne dejavnosti. Vsemu temu navkljub, pa otrokom nihče ne verjame. Njihovi starši in širša skupnost raje slavijo mr. Garrisona zaradi domnevnega poguma,  otroke pa celo pošljejo v posebno taborišče, kjer naj bi se naučili resnične strpnosti.

 

 (Vir: wiki.southpark.cc.com )

  1. Butt Out

 

Šola, ki jo obiskujejo junaki South Parka, gosti protikadilsko skupino Butt Out. Ob koncu izredno bednega in patetičnega nastopa (podobnih skupin se verjetno mnogi spominjamo iz časa našega obiskovanja izobraževalnih inštitucij), člani skupine otrokom povedo, da bodo, tudi če ne bodo kadili, lahko odrasli v takšne ljudi, kot so oni sami. Glavni junaki South Parka napoved vzamejo dobesedno, gredo kadit in pri tem ponesreči požgejo šolo. Moralne panike v South Parku pa ne sproži požig šole, temveč kajenje. Zato pokličejo režiserja Roba Reinerja, ki je znan kot velik nasprotnik kajenja. Ta svoje nasprotovanje izraža izredno obsesivno ter svoje poglede poskuša na vsak način uveljaviti, pri čemer konstantno trdi, da so njegovi nasprotniki pod vplivom tobačne industrije. Epizoda odlično prikaže pomen svobodnega odločanja, sprejemanja odgovornosti za svoja dejanja ter snobovstvo in elitizem mnogih nasprotnikov kajenja.

 

  1. Rainforest Smainforest

 

Tokrat so se glavni junaki South Parka prisiljeni udeležiti pevskega zbora, čigar namen je opozarjati na ohranitev pragozdov v Srednji in Južni Ameriki, in ga vodi zagrizena okoljevarstvenica. Stvari pa se zapletejo, ko vodiča ubije in poje kača in so se junaki prisiljeni sami soočiti s pragozdom ter pripadniki enega izmed tam živečih primitivnih plemen. Epizoda sicer daje vtis zagovarjanja določene brezbrižnosti do okoljske problematike, ki avtorju pričujočega prispevka nikakor ni blizu, a hkrati vendarle prikaže tudi odlično kritiko idealiziranja narave kot nekakšnega stanja ljubezni in miru, ki pa je zelo daleč realnosti življenja v takšnem okolju in življenja živali nasploh, ter predstavlja izvrstno kritiko ideologije plemenitega divjaka. Istočasno pa pokaže tudi na odmaknjenost tistih ljudi, ki so pristaši tovrstnih stališč, od objektov njihove ideologije.

 

  1. Gnomes

 

Epizoda Gnomes je posvečena kapitalizmu in hkrati ena najbolj artikuliranih obramb prostotržne ekonomije, ki je bila kadarkoli ustvarjena znotraj popularne kulture. V njej se Tweek, lastnik kavarne, bori proti prihodu velike korporacije Harbucks (aluzija na Starbucks), pri čemer skoraj ne izbira sredstev in se tako izkaže za enako pohlepnega kot korporacija sama. Epizoda prikaže korporacije kot podjetja, ki so rasla preko kakovosti svojega dela – ponekod pa sicer tudi kot produkt premišljenega marketinga, kar epizoda tudi nakaže s tem, ko Harbucks nudi otrokom napitke z veliko kofeina in sladkorja. S pomočjo manjše inkorporirane zgodbe epizoda pokaže tudi na pomanjkljive strategije mnogih podjetij. Zagotovo bo všeč vsem klasičnim liberalcem, pri čemer velja pripomniti, da smo konservativci vendarle bolj skeptični do vpliva velikih korporacij ne le na ekonomijo, temveč tudi na družbo in kulturo.

 

  1. Chinpokomon

 

Epizoda Chinpokomon, nas ne spomni le na priljubljene risanke, video igrice in zbiralne karte, ki so bile del naše mladosti, temveč ponuja tudi nekakšen uvid v genezo totalitarizmov. Med otroci, ki jih prevzame nasilna propaganda produktov podjetja Chinpokomon, namreč začne prevladovati dejansko čaščenje teh produktov in velika težnja po istosti – tokrat preko posedovanja igrač in udeležbe dogodkov v povezavi s Chinpokomoni. To izkorišča japonska vlada s cesarjem na čelu skuša otrokom oprati možgane z namenom stvarjenja novih kamikaz v službi japonske države. Poleg uvida v razvoj totalitarizma pa epizoda ponudi tudi kritiko masovne kulture in potrošništva (ter nakaže določene korelacije med omenjenimi fenomeni).

 

  1. Cartman’s Silly Hate Crime 2000

 

Eric Cartman, najkotroverznejša figura v seriji, je tokrat obtožen zločina iz sovraštva, ko vrže kamen v črnega sošolca Tokena, četudi razlog napada ni bila Tokenova rasa, temveč dejstvo, da je ta malo poprej Cartmana ozmerjal z debeluhom. Epizoda dobro kritizira problematičnost koncepta zločina iz sovraštva ter tudi možnost njegove zlorabe, posebej pa je pomenljiv zaključek, v katerem Tokenov oče razloži, da sam obstoj te kategorije utrjuje ločnice med ljudmi.

 

  1. Proper Condom Use

 

Glavni junaki serije se naučijo ”pomolsti psa” oz. zdrkati penis psu. Pri tem se niti najmanj ne zavedajo kaj dejansko počno, saj so konec koncev komaj predpubertetniški otroci, kar pa ponovno vodi do moralne panike v mestu, ki zato uvede spolno vzgojo od vrtca dalje. Glavne junake poučuje šolski svetovalec mr. Mackey, ki je popolnoma nepoučen, saj ni imel spolnih odnosov od devetnajstega leta, medtem, ko dekleta iz isti šole uči učiteljica ms. Choksondick, ki jih zgolj straši o spolnih boleznih. Punce so nato prepričane o nevarnosti fantov in jih prepričajo, da kupijo in si nataknejo kondome, čeprav sploh nimajo spolnih odnosov. Srž epizode tokrat meri na nesposobnost staršev, da bi otroke vzgajali sami ter želijo vedno več odgovornosti prenesti na šolo in državo.

 

  1. Stupid Spoiled Whore Video Playset

 

Epizoda je posvečena kritiki čaščenja zvezd in slabemu vplivu slavnih osebnosti na mladino – konkretno primeru Paris Hilton in njenega spodbujanja promiskuitete in razvajenosti med mladostniškimi dekleti ter temu, kako lahko slednja celo tako negativne besede kot je npr. »kurba« začno uporabljati v pozitivnem kontekstu, starši pa na to sploh ne odreagirajo. Dekletom slednjič celo sam promiskuitetni mr. Slave razloži, da v teh rečeh ni nič častnega in pozitivnega, kar norijo počasi konča s sicer še enim, absurdno komičnim razpletom.

(Vir: wiki.southpark.cc.com )

 

  1. Goobacks

 

Najbolj aktualna epizoda South Parka pa je Gooback, ki se loteva vprašanja imigracije in kritizira obe strani, udeleženi v javni razpravi. Na eni strani desnico, ki se osredotoča zgolj na negativne vplive priseljevanja – v epizodi konkretno prevzemanje delovnih mest – na drugi strani pa levico, ki zgolj poudarja razloge za priseljevanje in spodbuja k sprejemanju, popolnoma pa ignorira vpliv priseljevanja na domače prebivalstvo, zlasti na nižje sloje. Sporočilo epizode lahko razumemo kot klic k reševanju problema pri izvoru, ki pa je še dodatno začinjen z absurdno mero in načinom spoprijemanja s problemom, možnima zgolj v South Parku.

 

Častne omembe:

 

Poleg zgornjih, po mojem mnenju najboljših epizod, naj omenim še pet epizod, ki si zaslužijo častno omembo.

 

  1. Go God Go in Go God Go XII

 

Dvodelna epizoda v kateri se norčujejo iz Richarda Dawkinsa in njegove oblike militantnega ateizma.

 

  1. The tale of Scrotie McBoogerballs

 

Odlična satira konstantnega iskanja pomenov v književnosti.

 

  1. Margaritaville

 

South Park tokrat pokaže, kaj se zgodi, če se iz ekonomije naredi religijo.

 

  1. Miss Teacher Bangs a Boy

 

Pogled na neenakost spolov iz drugačnega zornega kota.

 

  1. Die Hippie, Die

 

Komentar k „Slovenskim burkam“ ali “O blagoslovu zakotnosti”

Prispevek pisca Philopatrida, s čigar osnovnim sporočilom o demagoškosti predloga SDS za prepoved burke se sicer strinjam, me je vzpodbudil, da se obenj obregnem z nekaj pripombami.

Prvič: z zapisom se strinjam, kolikor gre za kritiko delovanja strankarske politike z iznajdevanjem novih in novih velikih političnih „problemov“, ki služijo preusmerjanju pozornosti javnosti od realnih problemov k navideznim. Tako kot je zdaj že večletno razplamtevanje kulturnobojevniških strasti z radikalnimi pobudami za spremembo družinske zakonodaje bržkone v veliki meri instrument za odvračanje pozornosti od ključnih, zlasti ekonomskih vprašanj, se SDS-ov predlog za prepoved burke in nikaba resnično nanaša na trenutno za Slovenijo irelevanten, neobstoječ problem. V toliko se s piscem strinjam.

Ne morem pa se strinjati s kazanjem s prstom na raznorazne „fobije“, ki naj bi baje prebivale med našim narodom ter po širši Evropi. Kolikor je psevdomedicinski besednjak za politično rabo nasploh nepošten, predvsem pa izjemno aroganten, kadar gre za diskvalifikacijo drugačnih mnenj, je zahteve – pa četudi ta trenutek politično irelevantne – po zoperstavitvi barbarskim praksam podrejanja žensk enačiti z nekakšno vsesplošno „islamofobijo“ malce deplasirano. Nekontroliran in blazen strah, značilen za resnične „fobije,“ kot sta denimo strah pred pajki ali pa zaprtimi prostori je v družbenem in političnem življenju brez dvoma škodljiv. Nasprotno pa je neka raven opreznosti za preživetje nujna. In današnje evropsko stanje, kar se tiče islamskega radikalizma in njegovih raznovrstnih javnih manifestacij, česar se je v svojem nedavnem zapisu dotaknil S. Kleinbürger, nam Slovencem brez dvoma ponuja dobre razloge za previdno držo. Statistike, ki jih navaja Philopatridus, pri tem ne delujejo tako pomirjujoče, kot bi to morda želeli, če vzamemo v ozir tudi nataliteto na eni ter vidike, ki jih statistika ne zajema, denimo trende radikalizacije, na drugi strani. Sploh, če pomislimo, da kljub razmeroma nizkemu odstotku znotraj celotnega prebivalstva v Angliji, Belgiji in na Švedskem obstajajo deli mest, kjer nemuslimani niso dobrodošli ali kjer se državni zakoni ne izvajajo v celoti.

Drugič: pisec izpostavlja potrebo po „veliki meri občutljivosti, ko govorimo o teh vprašanjih.“ „Občutljivosti,“ ki naj bi manjkala „povprečnemu volivcu naše postsocialistične dežele,“ kateremu „je burka predvsem simbol tuje in nevarne družbe, o kateri ne ve ničesar, razen tega, da je polna nasilja in krivic.“ Ne bi želel zanikati neizmernega pomena in vrednosti širjenja obzorij o daljnih deželah in tujih kulturah ter izobrazbe nasploh – te nikdar ni dovolj in nam je lahko vedno le v prid! Kar pa še ne pomeni, da smo naenkrat kar obvezani k „občutljivosti“ za tuje običaje in navade, tudi če se te nepovabljeno prično udejanjati v naši sredi. Ali pa če so morda celo v opreki s splošnimi civilizacijskimi normami, s svobodo posameznika kot tudi varnostno zakonodajo (v banke denimo je zaenkrat prepovedano vstopati maskiran). Sploh če se – kot je dokaj običajno v nekaterih zahodnih deželah – enake vrste občutljivosti ne pričakuje od prišlekov in njihovih potomcev.

Nasprotno – sem mnenja, da je pretirano gojenje tovrstne „občutljivosti“ škodljivo in da je ravno neobčutljivost, ki jo „povprečnemu volivcu“ očita Philopatridov zapis tisto, kar slovensko družbo (zaenkrat) še ohranja razmeroma imuno za raznorazne prismodarije, sicer vse preveč značilne za sodobno zahodno stvarnost. Če je cena za to zmerna mera provincialnosti in rovtarstva, je izkupiček še vedno kar dober. Imamo svojo domovino v času, ko je Nemcem skorajda prepovedano izreči besedo „Heimatland“ in ko švedskim otrokom prepovedujejo majice v barvah švedske zastave. In – če želite bolj banalen primer – še vedno lahko v miru pijemo kavo “Zamorček” in žvečimo bonbone “Negro” brez da bi nam kak dežurni dušebrižnik pričel podtikati kako uvoženo postkolonialno krivdo. To so blagoslovi naše zakotnosti in ta (včasih resda tudi surova!) neobčutljivost je, hočeš nočeš, del tiste trdoživosti, ki je našim prednikom skozi stoletja omogočila previhariti viharje ter se obdržati in razviti na tem majhnem koščku sveta kot poseben narod in to kljub odsotnosti državnosti.

Zato ne potrebujemo „občutljivosti,“ temveč odločnost obraniti naš način življenja, da bi našo domovino potomcem predali vsaj tako dobro, kakor smo jo bili prejeli v dar. To ni nikakršen šovinizem, temveč nasprotno le takšna zdrava samozavest omogoča dostojanstveno sprejetje prišlekov – sprva kot gostov in kasneje morda kot enakopravnih članov skupnosti, sodržavljanov, eventuelno sonarodnjakov. Ni naloga domačinov biti „občutljiv“ do kapric in posebnosti prišlekov, je pa stvar naše odgovornosti do samih sebe, da odločno pokažemo, da pri nas nindža kostumi (razen ob pustu) niso dobrodošli v javnem prostoru, siljenje žensk v njihovo uporabo pa je kaznivo. Razlogi za morebitno željo po preoblačenju v nindže so tu docela nepomembni in ključ k pravilni obravnavi raznih na religijo sklicujočih se zahtevah po posebnih privilegijih leži ravno v naši neobčutljivosti zanje. Ta naj bo načelna in neomajna. Če že kdo, mora biti posebej občutljiv za kulturne specifike tisti, ki je v nekem okolju tujec in bi želel postati domačin. In – opomba na stran: tudi za domačine staroselce, ki se odločijo sprejeti novo vero, še naprej veljajo povsem enaka pravila, vera pa je njihova zasebna stvar.

Še na kratko k vprašanju džamije. Glede pravice verske skupnosti do lastnega svetišča vprašanja ni oziroma ga ne bi smelo biti. Ta je zajamčena z ustavo in prav žalostno je, da bodo slovenski muslimani svoje svetišče zgradili šele sedaj, po desetletjih boja z birokratskimi mlini in resničnimi predsodki. A razmišljanja dr. Črnčeca, ki jih je tako ostro kritiziral Philopatridus, se sploh niso nanašala na to temeljno pravico ter njeno udejanjanje! Zadevala pa so dejstvo, da se v Ljubljani ne gradi skromno svetišče, temveč velikanski „versko-kulturni center“, ki bo simbolno zaznamoval slovensko prestolnico in ne bo služil zgolj zadovoljevanju dušnih potreb verske skupnosti. Medtem, ko bi slednjemu namenu verjetno mnogo bolje služilo večje število majhnih mošej po vseh tistih slovenskih krajih, kjer biva večje število muslimanov, ima projekt Islamskega versko-kulturnega centra širše namene, ki niso izključno verskega značaja. S čimer seveda v osnovi ni nič narobe, če so reči transparentne.

Ker pa je znano, da bo denar za kulturni center priskrbel arabski emirat Katar, kjer so na oblasti vahabiti, v veljavi pa striktno šeriatsko pravo, se pojavljajo zelo legitimni pomisleki o možnostih vplivanja financerjev na slovensko islamsko skupnost – zlasti preko nastavljanja verskih učiteljev in določanja učnih vsebin. Bojazen, ki se poraja, torej ni tista o islamizaciji Slovenije temveč o možnosti arabizacije v Sloveniji prisotnega islama, ki je povečini bosenskega in albanskega porekla in zato kulturno in civilizacijsko dobro integriran v našo sredino.

K navedenemu gre dodati tudi, da je Katar ena izmed tistih bogatih zalivskih držav, ki niso bile pripravljene sprejeti enega samega begunca iz Sirije, hkrati pa so z veliko radodarnostjo pripravljene poskrbeti za njihov „dušni blagor“ v Evropi. Zanemariti ne gre slednjič tudi mnogih dokazov, da se lep del islamističnega terorizma financira iz virov v taisti državici. Tako ne gre izključiti možnosti, da bi zalivski financerji lahko stremeli tudi k radikalizaciji slovenskega islama. So to mar nelegitimni, brezpomembni in nepotrebni premisleki? Ali morda kar „islamofobija“?

Teh nekaj pripomb pa nas pripelje k osnovnemu in v Philopatridovem zapisu nikdar postavljenemu vprašanju: čemu bi se pravzaprav morali mi toliko ukvarjati s tem, kaj delamo »prav« in kaj »narobe«, da ne bi slučajno zmotili kakega prišleka? Nikakor ne zanikam potrebe po širši debati o tem „kako vzpostaviti bolj kohezivno družbo in privlačno javno kulturo, v katero se bodo integrirali migranti,“ kot pravi pisec. Toda – ta lahko resno in konstruktivno steče le, ko je zadoščeno osnovnejšim pogojem. Mednje sodi jasna zavest o tem, da je usoda naše dežele v naših rokah in da je nanjo tesno vezana tudi usoda našega potomstva, ki si zasluži domovino; da nismo nikomur, ki pride v goste, prav ničesar dolžni ter so zato takšne širše debate resnično potrebne zgolj, kolikor so v prid nam samim. Da je dolžnost prišlekov, da se prilagajajo našim običajem, naša dolžnost do prihodnjih generacij pa, da to od njih jasno zahtevamo.

Kot rečeno – burke v Sloveniji niso realno vprašanje in je zato zakonska pobuda SDS resnično burkaška. Tudi to je ena izmed posledic edinstvenega blagoslova naše zakotnosti. Resnična naloga, ki jo nalaga čas, pa je zagotoviti, da burke in nikabi pri nas nikdar ne postanejo resna politična tema. Zato naj bosta na prvem mestu – in pred vsemi intelektualističnimi rezoniranji – budnost in opreznost prosto po geslu: „Niso nas zatrli spečih, ne bodo nas bdečih!

Tematski izbor – migrantska kriza

Namesto z običajnim tedenskim izborom se po daljšem premoru vračamo z izborom zapisov, ki se tako ali drugače dotikajo t. i. migrantske krize – teme, ki zadnje mesece stoji v ospredju in se je neposredno dotaknila tudi Slovenije. V skladu z duhom pluralizma, na katerem je utemeljen naš portal, se izbrani teksti problema lotevajo iz različnih zornih kotov. Spričo njegove kompleksnosti, večplastnosti in širine smo namenoma vključili tudi premisleke, ki ne izhajajo iz konservativnih oziroma „desnih“ pozicij.

Pri izboru pa smo se držali dveh kriterijev. Prvič: zavestno smo izbrali tekste, ki so tako ali drugače odstopali od v zadnjih mesecih prevladujoče medijske naracije, ki se je pogosto nevarno približevala propagandi enoumja. Takšne torej, ki vsebuejo bodisi bolj poglobljene premisleke, bodisi originalnejše, v primeru nekaterih pa tudi provokativnejše poglede. Drugič: omejili smo se na  zapise, ki k problemu pristopajo na razumen način. Če si delno izposodimo formulacijo časopisa Domovina, to pomeni, da smo izključili radikalna stališča iz obeh strani ideološke premice – tako tista, ki v migrantih vidijo le grožnjo oziroma priročen cilj za usmerjanje gneva, kot tudi tista, ki utopično govorijo o svetu brez meja, institucionalnega reda in nadzora ter migrante pri tem izrabljajo kot priročno orodje za širjenje lastnih ideologij.

Continue reading

Tedenski izbor

Today the French celebrate the 226th anniversary of the storming of the Bastille on July 14, 1789, the date usually recognized as the beginning of the French Revolution. What should libertarians (or classical liberals) think of the French Revolution?

The Chinese premier Zhou Enlai is famously (but apparently inaccurately) quoted as saying, “It is too soon to tell.” I like to draw on the wisdom of another mid-20th-century thinker, Henny Youngman, who when asked “How’s your wife?” answered, “Compared to what?” Compared to the American Revolution, the French Revolution is very disappointing to libertarians. Compared to the Russian Revolution, it looks pretty good. And it also looks good, at least in the long view, compared to the ancien regime that preceded it.

The French Revolution and Modern Liberty – David Boaz, Cato at Liberty

***

Če nam ekonomija ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, zakaj pa je potem sploh dobra?
“Ekonomija je dobra za modrost, ampak modrost bolj grobe vrste. Ekonomija daje grobe nasvete. Denimo na ravni makroekonomije, da ni dobro ustvariti takšnega poslovnega okolja, kjer bo vse nepredvidljivo. Ali pa da ne sprejemajmo delovnih zakonov, zaradi katerih je za mlade nemogoče, da bi dobili službo neverjetno, koliko ljudem to še zmeraj ni jasno. Tako pa po vsej Evropi zakoni, ki ščitijo starejše, onemogočajo mlajše. A ne nazadnje so starejši tisti, ki hodijo na volitve, mladi pa ne. Francoski klasični ekonomist Frédéric Bastiat je govoril o vidnem in o nevidnem. Naloga nas ekonomistov je, da ljudi opozarjamo na nevidno. Žal pa obstaja veliko ekonomistov, ki ekonomije ne poznajo prav dobro.”

***

We have evolved a political debate where essentially nationalistic concerns have been hiding behind the gentler cloak of egalitarianism. To clear up this confusion, one recommendation would be to preface all discussions of inequality with a reminder that global inequality has been falling and that, in this regard, the world is headed in a fundamentally better direction.

Income Inequality is Not Rising Globally, It’s Falling. – Tyler Cowen, The New York Times

***

The Greek crisis provides a look into what awaits us unless we stop overspending on warfare and welfare and restore a sound monetary system. While most commentators have focused on Greece’s welfare state, much of Greece’s deficit was caused by excessive military spending. Even as its economy collapses and the government makes (minor) cuts in welfare spending, Greece’s military budget remains among the largest in the European Union.

Greece Today, America Tomorrow? – Ron Paul, The Ron Paul Institute

***

V Atenah sem že peti dan in priznam, še zmeraj nisem našel ta trenutek najbolj razvpitega mitološkega bitja – “lenega Grka”.

Dnevnik iz Aten: Mitološko bitje – leni Grk – Jure Stojan, Večer

***

Poverty-Porn is the tactic of media and charities that uses sympathy as a catalyst for monetary gain, exploiting the poor and uneducated, to showcase desperate conditions for an emotional response. And while the tactic may be effective at heightening profits—by misrepresenting an entire continent as slum—the fate of an entire continent is stamped with pity. What this means is that outside of Africa, Africans are expected to look up.

Africans are fighting media poverty-porn by tweeting beautiful images of their real lives – Tyler Fyfe, The Plaid Zebra

***

Interest rates that once were high and promised stable, good future returns tumble down and stop very close to the zero mark. The rate of inflation, which is being used to show how much more expensive daily life will be in the future, is at the moment even higher than average bank account interest rates. In Germany in February 2015 the average inflation rate was 2,2 %, while interest rates were only a measly 0,8 %. This basically means that your bank money is not going generate enough returns to compensate for the rising costs of living.

How the EU punishes savers – Fabian Sauter, European Students for Liberty

***

Those who love liberty and economic growth and opportunity have been for many years seeking private solutions to get around the abuses by government of its monopoly money. The most promising technology for the individual to free himself from the government monetary shackles has been the development of bitcoin, which allows largely anonymous transactions from peer to peer, without going through the banking system. Those in government hate the idea of bitcoin and its newer competitors because it largely destroys their global power to monitor and extract tribute from transfers of goods and services, and wealth.

Immutable money – Richard W. Rahn, The Washington Times

***

Interestingly, Mussolini found much of John Maynard Keynes’seconomic theories consistent with fascism, writing: “Fascism entirely agrees with Mr. Maynard Keynes, despite the latter’s prominent position as a Liberal. In fact, Mr. Keynes’ excellent little book, The End of Laissez-Faire (l926) might, so far as it goes, serve as a useful introduction to fascist economics. There is scarcely anything to object to in it and there is much to applaud.”

The Socialist Economics of Italian Fascism – Lawrence K. Samuels, Library of Economics and Liberty

***

Since the post-World War II era, movement conservatives have focused so much on an intrusive state that they have overlooked the other side of the coin. Early twentieth-century Catholic thinkers such as G.K. Chesterton and Hilaire Belloc clearly recognized the danger to mediating institutions such as the church and the family posed by the intrusions of both the state and vast impersonal corporations.

Corporate America: A Friend of the Family? – Gillis Harp, Crisis Magazine

***

Until the Second World War, Russia had never really managed to dominate the area behind the Carpathian Mountains. Thus aside from the Cold War period it is difficult to find much in common among the Visegrad nations in their historical experience with Russia. Clearly the S4 format, with its common Habsburgian past, could serve as a potential integrating factor, especially taking into account that Austria has long ago ceased to be an imperial power.

What Makes the Visegrad Group so Geopolitically Fragile? – Adam Klus, New Eastern Europe

***

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije.

Živeti tam nekje – Miha Kosovel, Novi glas

***

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec.

Teror politične korektnosti – Jožica Grgič, Delo

***

Es sind nicht viele Studenten, die den Mut aufbringen, das zu hinterfragen, was ihre Dozenten als herrschende Lehre vorsetzen, wo eigentlich Freiheit der Lehre herrschen soll. Nicht nur an der TU Berlin auch an anderen Universitäten wollen Lehrkräfte ihren Studenten Gendern als Doktrin verordnen.

Studenten dürfen nicht zum Gendern gezwungen werden – Die Freie Welt

***

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven – Branko Cestnik, Časnik

***

Professional race hustlers have no incentive to see our current civil war end. They see in this shooting only an opportunity to escalate their demands.

Now there are rumblings of demands that statues of Robert E. Lee and other Southern leaders be destroyed — and if that is done, it will only lead to new demands, perhaps to destroy the Jefferson Memorial because Thomas Jefferson owned slaves. And if that is done, no doubt there will be demands that the city of Washington be renamed, for the same reason.

Is the Civil War Over? – Thomas Sowell, The New American

***

Barks created a wealth of economic lessons through fables that are still enjoyed around the globe today.

(…)

Donald and the rest of the country quit their jobs and set off to “see the world.” Meanwhile, Scrooge and the boys continue to labor on their farm. With no one else working and nothing being produced, Donald and the rest of the world come straggling back. Scrooge is happy to feed them — at new market prices. Eggs are a million dollars apiece, cabbage is two million, and ham is a bargain at a cool trillion. With each purchase, the money from Scrooge’s corn crib trickles back and he becomes, yet again, the richest duck in the world.

With another “helicopter” scenario, we see the inflationary effects of a massive injection of money. We also get a glimpse into many aspects of wealth — how it is created, how it is maintained, and what happens when we redistribute in ways that are not related to market performance. Barks knew he was creating a morality tale of capitalism, admitting, “I’m sure the lesson I preached in this story of easy riches will get me in a cell in a Siberian gulag someday.”

Lessons from the Richest Duck in the World – Robert Anthony Peters, the Freeman

Credo reakcionarja

Erik Maria vitez von Kuehnelt-Leddihn je bil avstrijski politični teoretik in pisatelj; med drugim tudi svetovalec Otta von Habsburga in prijatelj Friedricha von Hayeka. Njegov članek o različnih rabah pojma liberalizma smo že objavili.  Kuehnelt-Leddihn je namreč pred nacizmom je prebežal v ZDA, kjer je deloval do konca življenja. Pričujoči članek je bil objavljen julija leta 1943 v časopisu American Mercury na pobudo uredništva, ki se je sredi vojne odločilo predstaviti »izpovedi vere« s strani predstavnikov različnih svetovnih nazorov, nedvomno kot način, da bi prikazala široko paleto ideologij in miselnih tradicij, zbranih v skupnem boju proti fašizmu. Von Kuehnelt-Leddihn je svoj »credo« objavil pod psevdonimom Francis Stuart Campbell, da bi sorodnike, ki so ostali v Avstriji, zaščitil pred nacističnimi povračili. V besedilu, napisanem v ironičnem tonu, značilnem tako za avtorja kot za revijo, v kateri je bil esej objavljen, se je Kuehnelt-Leddihn predstavil kot »reakcionar«, pri čemer je meril predvsem na kritiko moderne masovne družbe ter kolektivističnih kulturnih in političnih vzorcev, vezanih nanjo. Tudi kritiko »demokracije«, kakor je predstavljena v tekstu, velja razumeti predvsem iz tega vidika – kot polemiko proti egalitaristični politiki, utemeljeni na mobilizaciji množic; pri čemer se seveda navezuje na starejše rabe pojma demokracije, ki ga zasledimo tudi še pri Tocquevillu in najde odmev v konservativnih kritikah fašizma in nacizma kot »totalitarne demokracije«, kakršno najdemo npr. pri izraelskemu zgodovinarju Jacobu Talmonu.

Tekst je eden najbolj nazornih predstavitev kritične miselne tradicije, ki je cvetela predvsem po prvi svetovni vojni; danes za njenega najbolj znanega zastopnika velja Nicolás Gómez Dávila, čigar aforizme smo tudi že objavili.

 

“Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj.”

I.

Sam se ne obotavljam pri razglasitvi dejstva, da sem reakcionar. To dejstvo me navdaja z velikim ponosom. Ne vidim nič več vrline v hrepenečem zorenju v prihodnost kot pa v nostalgičnem gledanju nazaj k poznanim in preizkušenim vrednotam. Izraz reakcionar, kot ga sam uporabljam, ne izraža definitivnega in nesprejemljivega kompleta idej, temveč opisuje stanje duha. Kot reakcionar preziram in nasprotujem stanju duha in trendom časa, v katerem sem prisiljen živeti, in poskušam obnoviti duh, ki je bil najbolje poosebljen v preteklih obdobjih. Dejstvo, da se izraz reakcionar uporablja kot sopomenka za fašiste in ostale zvrsti sodobnega človeka, ki jih pravi reakcionar prezira, ni moja krivda.

Kot iskren reakcionar seveda zavračam nacizem, komunizem, fašizem in ostale ideologije, ki so pravzaprav reductio ad absurdum t. i. demokracije in prevlade drhali. Zavračam absurdno predpostavko vladavine večine, parlamentarni hokuspokus, lažni materialistični liberalizem manchestrske šole ter lažni konservativizem velikih bankirjev in industrialcev. Preziram centralizem in uniformiranost črednega življenja, neumni drhalni duh rasizma, tako privatni kot državni kapitalizem (socializem), ki so vsi prispevali k postopnemu uničenju naše civilizacije v zadnjih dveh stoletij. Pravi reakcionar sedanjosti je upornik proti prevladujočim predpostavkam in »radikalec« v tem, da gre nazaj vse do korenin. Osebno sem reakcionar tradicionalne krščanske vere, z liberalnim pogledom in agrarnimi nagnjenji. V svetu, kjer mnogi okoli mene častijo novo, sam spoštujem oblike in institucije, ki so rasle organsko skozi dolgo časovno obdobje. Obdobja, ki so se prebila skozi velike nevihte, se pravi srednji vek in renesansa – ki se je končala z reformacijo – in osemnajsto stoletje – ki se je končalo s francosko revolucijo –  so bogata s pravili in idejami trajnega pomena. Univerzalnost Nikolaja Kuzanskega ali Alberta Velikega, slava katedrale v Chartresu in poznega avstrijskega baroka, navdihujoče figure, kot so Marija Terezija, George Washington ali Leibniz me fascinirajo mnogo bolj kot tri običajni možje našega časa – Mussolini, Stalin in Hitler –, demokratični blišč veleblagovnice ali duhovna praznina komunističnih in fašističnih množičnih zborovanj, kjer ekstatični vodje očarajo drhal.

Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –,  in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. Ti štirje jezdeci: Luther, Henrik VIII., Kalvin in Rousseau so bili zgolj glasniki usodnejših prihajajočih reči. Katastrofa je bila dokončna, ko se je francoska revolucija, soočena z večno dilemo med svobodo in enakostjo, odločila za enakost. Giljotina in strasbourški magistrati, ki so določili uničenje zvonika katedrale, ker se je s svojo lepoto vzdigoval nad egalitarnost ostalih stavb, so večni simboli modernizma in perverznega »napredka«. Množice, ki tvorijo organizirane večine z identičnimi idejami in uniformiranim sovraštvom do vsakega, ki si upa biti drugačen, so sodoben produkt teh uporov. Duhovnik in Jud, plemič in berač, genij in bedak, politični nekonformist in filozofski raziskovalec so vsi na spisku prepovedanih. Dandanes tako čreda vlada povsod, a z različnimi sredstvi in pod zelo različnimi oznakami. Ta tiranija pa je tisto, čemur nasprotujem.

“Uvod k temu zatonu civilizacije so zapisali: Martin Luther, ki je častil narod, povzdigoval državo in rohnel proti Judom, kraljevi barbar na angleškem prestolu, ki je katoliški duh svoje države zamenjal s hromečim provincializmom, prvi moderni Ženevčan, ki je zanikal filozofsko podlago človekove svobode – svobodno voljo –, in še en ženevski meščan, ki je pridigal vrnitev v džunglo in idilično barbarstvo. “

II.

Kot reakcionar verjamem v svobodo, a ne v enakost. Edina enakost, ki jo lahko sprejmem, je duhovna enakost dveh novorojenčkov, ne glede na barvo, vero ali raso njihovih staršev. Sam ne sprejemam ne poniževalnega egalitarizma demokratov ne umetne delitve rasistov, enako pa zavračam tudi razredno razlikovanje komunistov in snobov.

Človeška bitja so edinstvena in bi morala imeti možnost za razvoj svojih osebnosti, to pa pomeni odgovornost, trpljenje in samoto. Sam nisem zgolj ljubitelj monarhije, temveč vseh kronanih ljudi. In najplemenitejša izmed vseh kron je trnova krona. Moderni človek – ta urbanizirana, krotka in kooperativna žival – ni po okusu reakcionarja. Sam verjamem v družino, v naravno hierarhijo znotraj nje in v naravni prepad med spoloma. Rad imam stare može, polne dostojanstva, in ponosne očete. Prav tako pa imam rad tudi pogumne in pokončne otroke. V hierarhiji je namreč najnižji član ravno tako pomemben kot najvišji. In brezno med moškimi in ženskami se mi zdi ravno tako dobro. Noben triumf ni izgradnja mostu čez lužo. Rad imam ljudi z lastnino in nisem preveč navdušen nad blokovskim dečkom, z emšom kot svojim glavnim znamenjem. Preziram tako kapitalizem, ki koncentrira lastnino v roke peščice, kot socializem, ki jo želi prenesti velikemu nikomur, Hidri z milijoni glav in brez duše – družbi. Rad imam ljudi z lastnimi prebivališči, polji in pogledi, ki jih vodijo k samostojnim dejanjem. Bojim se črede: 51 % ljudi, so volili za Hitlerja in Hunenberga, kričeče drhali, ki je podpirala francosko revolucijo, 55 % belcev iz ameriškega juga, ki želijo držati črnce »na njihovem mestu« s pomočjo bakle in vrvi.

Preziram vse množice sestavljene iz ljudi, ki se bojijo biti edinstveni, biti osebe, in ki jim je bolj mar za varnost kot za svobodo. Ki se bojijo svojih sosedov in »skupnosti« bolj kot Boga in svoje vesti. To so ljudje, ki si ne želijo zgolj enakosti, temveč tudi identitete. Tako sumijo vsakogar, ki si upa biti drugačen. Želijo si biti zgolj ordinary, decent chaps po britanskem, regular guys po ameriškem ali rechte Kerle po nemškem vzorcu. Sodobni človek ima namreč eno samo željo: videti vse oblikovano po svojem vzorcu, on sovraži osebnost in se želi asimilirati. Česar pa ne more asimilirati, izkorenini. Vsa naša doba je zaznamovana s širokim sistemom asimilacijih agencij, kamor spadajo šole, oglasi, barake, masovno proizvedene dobrine, množični časopisi, knjige in ideje. Temna stran tega procesa je vidna v družbenem ostrakizmu manjšin v liberalnih demokracijah, v človeških klavnicah in koncentracijskih taboriščih super-demokratičnih totalitarnih režimov in v neskončnih tokovih brezdomskih beguncev, ki tavajo po svetu. Običajni človek, v kateremkoli seštevku, je neusmiljen in mu hudo primanjkuje radodarnosti.

Svoboda je konec koncev aristokratski ideal. V Washingtonu, takoj pred Belo hišo, na Jacksonovem trgu, je čudovit simbol. Spomenik prvega ameriškega egalitarca, obkrožen s spomeniki štirih evropskih plemičev, ki so se v Ameriko prišli borit za svobodo, in ne za identiteto, in sicer: poljsko-beloruski plemič Kościuszko, baron von Steuben, grof de Rochambeu in markiz de Lafayette. Baron de Kalb je počaščen drugje in ime grofa Pulaskega krasi avtocesto v New Jerseyu. Pulaski pa ima tudi spomenik v Savannah. Pulaski je bil namreč edini general, ubit v veliki vstaji ameriških whigov. Mi reakcionarji (pa če to vemo ali ne) smo namreč vsi whigi. Naša tradicija v angleško govorečem svetu je utemeljena na Magni Charti, ki bi jo samo ignorant opisal kot demokratično. Sam ne gojim nobenega navdušenja nad liberalizmom 19. stoletja, z njegovim materializmom in poganskim, se pravi kar najbolj brezvestnem, prepričanjem o preživetju najmočnejših. V evropskih razmerah sem seveda monarhist, ker je monarhija nad-nacionalna in nad-rasna. Ne le, da so svobodne institucije boljše preživele v monarhijah evropskega severozahoda kot pa v republikanskem srcu celine: v etnično mešanem območju Srednje in Vzhodne Evrope smo dolžni imeti raje monarhe s tujimi ženami in materami ter tujimi zeti in snahami kot pa politične voditelje, ki strastno pripadajo specifični narodnosti, razredu ali politični stranki.

Sam se počutim svobodneje pod človekom, ki ga ni izbral nihče, kot pa pod človekom, ki ga je izbrala večina v slepem sledenju svojim razgretim čustvom. Voltaire je imel več možnosti vplivati na dvore v Postdamu, Parizu in St. Petersburgu kot pa so Dawson, Sorokin, Ferrero ali Bernanos lahko vplivali na »demokratične« množice. Evropski monarhi so intelektualno in moralno presegali svoje republikanske epigone v cilindrih. Burboni izpadejo boljši v primerjavi s politiki treh francoskih republik. Führerji totalitarne dobe so seveda bili bolj »nadarjeni« in uspešni, ker so bili bolj brezvestni. Podprti s strani v celoti zrežiranih plebiscitov so se počutili upravičene, da se spuščajo v pokole, ki jih ne bi dopustil noben Hohenzollern, Habsburg ali Burbon. Platon nam je že pred več kot 2000 leti povedal, da se demokracije nujno izrodijo v diktature, kar je leta 1835 ponovno poudaril Tocqueville. Veličina bedakov na obeh straneh Atlantika tako še vedno meša demokracijo in liberalizem, ki sicer lahko sobivata – ali pa tudi ne. Prepoved, podprta z 51 % volilnega teles, a je seveda demokratična, a le stežka liberalna.

III.

To, kar mi reakcionarji želimo, je svoboda in različnost. Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.

Sam imam kot reakcionar rad patriote, ki so navdušeni nad svojo patrio, domovino, ne maram pa nacionalistov, ki se navdušujejo nad jezikom in krvjo. Reakcionar tako zagovarja idejo zemlje in svobode nasproti kompleksu krvi in enakosti.

“Mi celo verjamemo, da je v različnosti posebna moč. Madžarski kralj Sv. Štefan je tako dejal svojemu sinu: »Kraljestvo s samo enim jezikom in običaji je neumno in krhko«. To pa je v nasprotju z demo-totalitarnim prepričanjem naše dobe uniformiranosti. Italijanski fašisti, ki so uničili vse kulturne ustanove Neitalijanov v svoji državi, so našli posnemovalce v učinkovitih in naprednih tehnokratih demokratičnih držav, ki so klicali k zaplembi vsega tujejezičnega tiska.”

Kot reakcionar imam tako stalne poglede kot začasna mnenja. »V nujnih rečem enotnost, v dvomljivih rečeh svoboda, v vseh pa usmiljenje«, je dober reakcionarni program. Če nekaj smatram za resnico, izključim vsa mnenja, ki temu nasprotujejo, toda ne strinjam se z nekaterimi srednjeveškimi cerkvenimi dostojanstveniki in mnogimi kratkovidnimi konservativci, ki verjamejo, da se je možno proti zmotam boriti s silo. Vsako pedantno izkoreninjenje zmote z umetnimi sredstvi (ki so vedno naperjena proti osebam in ne proti ideji sami) se konča s tem, da resnica sama postane neprivlačna, neprijetna in obrabljena. Kot reakcionar spoštujem vsako osebo, ki v skladu s svojo vestjo pogumno in iskreno zagovarja zmotne poglede. Mnogo več spoštovanja imam do fanatičnega katalonskega anarhista, ortodoksnega Juda, prekaljenega kalvinista, ekstatičnega derviša kot pa do humanitarnega psevdoliberalca, ki na skrivaj časti vsemogočno državo. Pravi reakcionar je človek absolutne vere in absolutne velikodušnosti. On pomiri dogmo in svobodo.

Kot reakcionar bi rad videl, da bi ta dežela uresničila več proti-demokratičnih idej svojih ustanovnih očetov. Dejansko je le peščica evropskih piscev močneje rohnela proti demosu (ljudstvu) kot Madison, Hamilton, Marshall, John Adams ali celo Jefferson, ki je zagovarjal meritokratsko aristokracijo, in ne vladavine množice. Hamiltonov centralizem je sicer precej levičarski in ne sme prevladati ne tukaj (v ZDA) ne v Evropi. To, kar potrebujemo na obeh straneh Atlantika, je več osebnega odnosa. Megalomanija in kolektivizem sta sovražnika. Kmet Schmidt iz Hindelanga bi npr. moral najprej biti ponosen, da je glava družine, gospodar kmetije in nato, da je prebivalec Hindelanga. Ob nadaljnjem premisleku bi našel ponos v dejstvu, da je kmet iz doline Allgau in tudi v tem, da je Bavarec. Njegovo nemštvo bi moralo biti mistična enota nekje na obzorju njegovih misli. Toda moderna težnja je vzpostaviti ravno obratno hierarhijo lojalnosti. Nacisti so tako poudarjali devetdeset milijonov Nemcev, Sovjeti so poudarjali množice, nasploh pa enačenje večjega z boljšim kaže našo degradacijo, ki se manifestira v čaščenju kvantitete, preziru do osebe in naš celotni moderni obup v človeško edinstvenost.

Sam menim, da so država, biznis in manufakture veliki sužnjelastniki našega časa. John Doe dela kot njegov duhovni prednik, srednjeveški tlačan, en dan in pol na teden za svojega najemodajalca. Od štirih mesečnih plač mora vsaj eno dati korporaciji, ki mu oddaja bivališče. Če pa tega ne stori, sledi izselitev – nadloga, ki je tlačan trinajstega stoletja ni poznal. V tovarni gara, za razliko od člana ceha, za neznanega investitorja in pokvarjene delovodje, če ne, tako kot v Sovjetski zvezi, za leviathansko zmes države in družbe. Delavci bi morali biti lastniki sredstev proizvodnje; pravzaprav ne poznamo nobenega razloga, zakaj delavci ne bi bili dobesedno lastniki tovarn ali pa lastniki deležev, razdeljenih po določenem ključu. Proizvodni obrat bi lahko bil življenjska skupnost, nič manj kot srednjeveška delavnica.

Rad imam svobodne ljudi, ki pa so pogosto »nazadnjaki«, kot so npr. Tirolci, Švicarji iz goratih predelov, Škoti, Navarci, Baski, mrki kmetje iz Balkana in Kurdi. Oni so ubežali manjšemu zlu srednjeveškega hlapčevstva in velikemu zlu sodobne urbanizacije. So reakcionarni, konservativni in svobodoljubni. Privoščijo si lahko biti konservativni, ker njihova kultura ni uglašena s sodobnostjo in ker imajo nekaj, kar je vredno ohraniti. Urbani konservativec pa ni po drugi strani nič drugega kot zadržani naprednjak. Sam verjamem v človeka odličnosti in dolžnosti kot nasprotja navadnemu človeku, čigar edina moč leži v številčnosti, čigar politična manifestacija je podreditev vnaprej pripravljenim »prepričanjem« ali »vodjem«, ki se za razliko od »vladarjev« ne razlikujejo od množice, temveč poosebljajo njene najslabše značilnosti.

Danes peščica reakcionarjev nosi breme boja proti ultra-naprednjaštvu v njegovi totalitarni obliki. Vedo, da se demokracija kot sila ne more postaviti na pot totalitarizmu in da začetne oblike ne morejo uspeti proti svojim zrelejšim izrazom. Platon, Tocqueville, Donoso Cortés in Burckhardt so vse to vedeli. Tako progresivna demokracija kot psevdo-liberalizem nista nič drugega kot žironde, predhodnica terorja. Med to peščico spadajo Winston Churchill in grof Galen, grof Preysin in von Faulhaber, Niemoller in Georges Bernanos, Giraud in d’Ormesson, grof Teleki, Calvo Sotelo, Schuschnigg in Edgar Jung. Nobeden izmed njih ni sklepal kompromisov ne z žirondo ne s terorjem v njihovih sodobnih oblikah. Na življenje in smrt, ne bodo se vdali. In se niso. Prav tako kot niso nujno verjeli v krasno staro preteklost v nasprotju s krasnim novim svetom, temveč so videli katastrofe sedanjosti kot nekaj, kar raste iz zmot preteklosti v katastrofe prihodnosti. Izolirani so zaradi suma, ki jih obdaja. Dojema se jih kot »špilferderberje«, ker se ne pridružujejo univerzalnemu panegiriku napredka. Postali so nepopustljivi in strastni in svoje prapore bodo nosili vse v smrti. In njihovi prapori so stari, ponosni in častni.

Liberalizem, konservativnost in družinska zakonodaja

Odločil sem se, da že pred časom začeto razpravo o odnosu med konservativnostjo ter liberalizmom navežem na konkretno, v tem trenutku zelo aktualno politično temo družinske zakonodaje. Moj namen je dvojen. Spričo aktualnosti se pri razpravi ne bom trudil izogniti temu, da izrazim nekaj lastnih pogledov na obravnavano vprašanje. Hkrati pa želim temo družinske zakonodaje predvsem izkoristiti kot dober praktični primer, ki nam lahko pove nekaj o razmerjih med konservativnostjo in liberalizmom.

Kar običajno je namreč, da se ravno tovrstna vprašanja obravnava v okvirih nekakšne posplošene konservativno-liberalne dihotomije, pri čemer je „liberalno“ tisto stališče, ki je v prid spremembam, „konservativno“ pa tisto, ki tem nasprotuje. Tako se lahko zdi, da ravno družinski zakonik predstavlja idealen primer konkretnega političnega vprašanja, ob katerem je že vnaprej jasno, kakšno stališče bo „konservativno“ in kakšno „liberalno.“ Če bi sprejeli tovrstno smer razmišljanja, bi torej lahko smelo zaključili, da smo našli jasno točko razhajanja med konservativci in liberalci, ki nam lahko služi kot dober primer nasprotja med tema dvema političnima usmeritvama.

Continue reading

Tedenski izbor

leer_de_todo

Kritičnih glasov komentatorjev, razen na desnici, sploh ni. Kar je tragično, ker dokazuje, da v slovenskem prostoru ideološke delitve še vedno zamegljujejo racionalno presojo in da “levi” novinarji niso sposobni prestopiti ideoloških meja. Večina slovenskih medijskih hiš je ob tem primera ravnala tako, kakor da bi bile v teh hišah zaposlene presstitutke, ne pa novinarji in komentatorji, ki bi bili sposobni samostojnega sprejemanja sklepov.
(…)
Sodba Janezu Janši je zato – enako kot povsem nezakonit odvzem njegovega mandata – kapitulacija prava pred mediji. S to sodbo je prevladala logika, da se v Sloveniji ni več potrebno “kot pijanec plota držati zakonov” in da jih je zaradi “višjega cilja” (včasih partije, danes boja zoper korupcijo) tu in tam mogoče tudi “kreativno” interpretirati. S tem pa smo skozi stranski vhod v sodstvo znova uvedli arbitrarnost in novodoben mišljenjski delikt. To pa je huje, kakor če bi se zaporu izognil nekdo, ki je morda celo kriv, vendar mu tega ni mogoče nedvoumno dokazati.

Nezaznavno kaznivo dejanje – Igor Mekina, Radio študent

 ***

Naj se ugotovi kaj je in kaj ni res; so grajske kleti v Škofji Loki zapolnjene s trupli ali ne? Potem naj se, če se najde množična grobišča, uredi grobnice in kostnice. Naj se sprejme zakon, ki bo določal, da na teh kostnicah plapolala slovenska zastava, ki bo govorila: “Republika Slovenija stoji za tem, da se mrtve pokoplje in spoštuje. Republika Slovenija je civilizirana država. Republika Slovenija je poskrbela, da se mrtve pokoplje ne glede na to, kateri vojaški formaciji so pripadali in brez ozira na to, kateri totalitarni režim je odgovoren za njihovo smrt. Republika Slovenija se zavzema za to, da so kostnice namenjene žrtvam povojnih izvensodnih pobojev, v viden opomin naslednjim generacijam.”

Predlagam tudi, da se na spomenike ali ob spomenike NOB postavi znamenje križa, saj so bili borci NOB povečini kristjani. K spoštovanju njihovega dostojanstva spada tudi spoštovanje njihove verske pripadnosti.

Kaj pomeni “pokopati mrtve”? – Bogdan Vidmar, Časnik

***

This model of learning (…) assumes that teachers and classes are not essential to the learning process. After all, anyone can pick up a book or watch online presentations and extract information. Indeed, if that’s what learning is, then the entire history of education since the advent of the mass-market book has been ineffective and time-wasting. Why do you need a lecturer if you can read the book yourself?

But for liberal education, teachers and classes are essential. Why? Because it’s not just about information, but about dialectic.

What is dialectic? The pursuit of truth, together with others, in a spirit of good will, about the things that matter most to human beings.

(…)

Dialectical learning cannot be assessed in the ways used for information and skills—and especially not by timed questioning intended to elicit valid responses according to a predetermined “competency framework.”

In particular, the highest goal of dialectic—namely, dependable judgment based on thorough consideration of issues that really matter in life—is not assessable by “objective” testing instruments. It can only be assessed by competent dialecticians who watch students’ progress over time as they grapple with ideas, listen to others, join with others in inquiry, become proficient at asking insightful questions, become deft at working through premises and consequences, and so on.

What Competency-based Education Cannot Do – Christopher B. Nelson, The Imaginative Conservative

***

What is very telling is that the broadsheet press is leading the charge against Cosby, using the very same tactics of salacious finger-pointing as they condemned in the tabloids when they ‘named and shamed’ paedophiles. It seems all sides in public life are now involved in a modern version of demonology, suspending rationality in the desperate hunt for some kind of horribleness we can cohere our disconnected society in opposition to. Ultimately, this ugly rush to condemn those who haven’t been convicted of a crime speaks to a widespread disregard for what is lost when someone is so condemned: freedom. We used to take seriously the process of convicting someone because we took seriously what they risked losing – their liberty. Not anymore. Liberty, life, justice, be damned – collective outrage is more important.

Bill Cosby is innocent. We forget this at our peril – Brendan O’Neill, Spiked

***

While Blanc views women as brainless putty, to be moulded by nonsense and automated conversation, the campaigners against Blanc view women as desperately helpless and in need of state assistance to keep them away from lechy men.

Of course, Blanc and his loony techniques are nothing to be afraid of. If anything, they are a tragic symptom of a culture in which intimacy has been so problematised, and the process of seduction so heavily dissected and imbued with anxiety, that some have decided to adopt a robotic pseudo personality to address members of the opposite sex. Sadly, our government needs little excuse to exercise draconian controls over our national borders. It has already banned a long list of comedians, politicians and thinkers from our shores based on what they think and say. Now Blanc joins that sorry list. And no doubt the petty bureaucrats in the Home Office will be delighted to have the support of the new authoritarians in the Twittersphere.

 Julien Blanc is a dickhead – Luke Gittos, Spiked

***

Liberalizem je gotovo slaba politična in svetovnonazorska usmeritev, a ima eno samo prednost, ki je noben drug sistem nima, prav ta prednost pa je bistvena. Liberalni sistem, če je res tak, dovoljuje tudi vse druge poskuse, medtem ko diktature, pa naj bodo še tako socialno ali drugače utemeljene, razen lastnega recepta ne dopuščajo nič drugega. Če kdo hoče, lahko pod liberalno vlado ustanovi socialistično vodeno podjetje, lahko vsem zaposlenim da enako plačo, lahko vse naredi za solastnike.  Seveda so taki poskusi vedno obstajali in tudi vedno propadli – spet zaradi nerealnosti “dobrega človeka”, o katerem kritiki liberalne pozicije nepoboljšljivo sanjajo.

O neoliberalizmu – Vinko Ošlak, Časnik

***

There hasn’t been a nationwide ban on alcohol in nearly a lifetime, but prohibition-era regulatory relics still manage to put a damper on what could be an even more thriving industry: Craft beer.

(…)

Another remnant of the prohibition era are “sin taxes” on alcohol. On average, 40 percent of the cost of every beer is going into federal or state coffers, partially to dissuade you from enjoying your favorite craft brew. These taxes are even higher on both spirits and wine.

Perhaps most damaging are the prohibition-era distribution laws known as the “three-tier” system. Under this regime, suppliers, wholesalers, and retailers must remain entirely separate entities. In a classic example of a government-created monopoly, this scheme forces brewers to sign contracts with one distributor, who then has exclusive rights to sell their product to stores and restaurants in a given area.

Free the Markets, Free the Brews – Corie Whalen Stephens, Red Alert Politics

“Sladke pijače” – aktualni sovražnik narodnega zdravja

Coke Confronts Its Big Fat Problem(Vir: Businessweek)

Obeta se nam nov davek. Pogajanja s sindikati so pač – v maniri slovenskega dogovornega gospodarstva – kot že neštetokrat bila zaključena v zadovoljstvo vodstva četrte veje slovenske oblasti, ki ima v naši demokraciji tako ali tako praviloma zadnjo besedo. In manjkajoča sredstva je potrebno nekje najti.

Povedano drugače – vlada mora najti denar in ob omejenem manevrskem prostoru je za to potrebno biti iznajdljiv in inovativen ali pa preprosto kopirati „dobre zglede“ iz tujine (na primer zibelke neliberalne demokracije Madžarske). Predvsem je pogosto treba biti tudi samovoljen. Dodatna sredstva je potrebno pač najti tako ali drugače in tudi tam, kjer to do sedaj ni bilo običajno. Značilna instrumenta, katerih se je oblast lahko poljubno poslužila, ko je bilo denimo potrebno dvigniti plače uradnikom, so bile do sedaj predvsem trošarine na goriva in tobak. Zdaj se jima, kot kaže, pridružuje še davek na „sladke pijače.“

Continue reading

Anarhokapitalistični prispevek k razpravi o odnosu med klasičnim liberalizmom in konzervativizmom

Na spletni strani Kritika konservativna se je sprožila odlična debata, ki je po svoji naravi mešanica politične in ekonomske filozofije. Upoštevajoč, da sta oba pojma izgnana iz mainstream medijev oziroma da so jasno definirane konzervativne ali klasično liberalne argumentacije prispele na sam rob javnih razprav, je odpiranje debate znotraj domene teh dveh pojmov več kot dobrodošlo. In prav je, da je odgovor konzervativcev in klasičnih liberalcev na proces krčenja javnega prostora – njegovo odpiranje.

V debato bom posegel s svojega zornega kota, in sicer anarhokapitalističnega, to pa zato, ker je to najbolj utopična različica klasičnega liberalizma in je posledično tudi najbolj čista. Ta čistost seveda omogoča premislek v najbolj ekstremni različici, kar je, kot veste, tudi metodološki postopek v matematiki, ko se preverja obnašanje dinamičnega sistema. Če je sistem po takšnem preverjanju še vedno stabilen, potem je primeren za analizo in aplikativno obravnavo. Torej: če lahko na vprašanja, odprta v debati, najdem odgovore tako, da uporabim najbolj ekstremno različico doktrine, potem je v debato sploh mogoče posegati, saj imam na voljo stabilen instrumentarij.

V debato pa imam namen vpeljati tudi kritiko svetovnega nazora, ki mu pripadam. Menim, da je to intelektualno pošteno in samo tako lahko zagotovim, da se razprava odvija na fer način. Pomanjkanje volje do testiranja lastnih tez je namreč značilnost politike in ne filozofije.

Da bo vnaprej jasna moja teoretična podstat, sem zavezan razkriti, da moje argumentacije temeljijo na teoretskih osnovah, ki sta jih postavila Rothbard in Nozick.

Continue reading

Kaj je pravzaprav konzervativizem?

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Continue reading

O konservativnosti in liberalizmu

Že pred časom me je k snovanju zapisa o odnosu med konservativnostjo in liberalizmom spodbudil odličen zapis Opazovalca Rudolfa. Tedaj sem si kot dolgoročni cilj zadal ustvariti niz člankov, ki bi se temu odnosu posvetili poglobljeno in na večih ravneh. To ostaja naloga za prihodnost. Ker se je Rudolfovemu zapisu pred kratkim pridružila še zanimiva razprava izpod peresa Barbarosse, ki je vzbudila razmeroma širok odmev, se čutim zavezanega, da se v debato že na tej točki vključim tudi sam. To nameravam storiti s krajšim zapisom, ki naj na strnjen način poda nekaj mojih pogledov na obravnavani odnos. Za bolj poglobljene analize pa bo, kot že rečeno, čas še kasneje.

gladstone

Continue reading

Tedenski izbor

The-young-student-Ozias-Leduc

Can you guess which books the wannabe jihadists Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed ordered online from Amazon before they set out from Birmingham to fight in Syria last May? A copy of Milestones by the Egyptian Islamist Sayyid Qutb? No. How about Messages to the World: the Statements of Osama Bin Laden? Guess again. Wait, The Anarchist Cookbook, right? Wrong.

Sarwar and Ahmed, both of whom pleaded guilty to terrorism offences last month, purchased Islam for Dummies and The Koran for Dummies. You could not ask for better evidence to bolster the argument that the 1,400-year-old Islamic faith has little to do with the modern jihadist movement. The swivel-eyed young men who take sadistic pleasure in bombings and beheadings may try to justify their violence with recourse to religious rhetoric think the killers of Lee Rigby screaming “Allahu Akbar” at their trial; think of Islamic State beheading the photojournalist James Foley as part of its “holy war”but religious fervour isn’t what motivates most of them.

This Is What Wannabe Jihadists Order on Amazon Before Leaving for Syria – Mehdi Hasan, The New Republic

 ***

If Mr Valls wanted to send a message with his new government, Mr Macron is it. Mr Montebourg, who was ousted the previous day, had a knack of irking foreign investors, once telling Mittal, a steel company, that it was “not welcome” in France. Mr Macron, by contrast, spent much time privately picking up the pieces, arguing to investors that France was in fact open for business. Of Mr Hollande’s election-campaign promise in 2012 to set a sky-high top income-tax rate of 75%, Mr Macron once said scathingly, “it’s Cuba without the sun!”.

By itself, of course, Mr Macron’s appointment will not make it any easier for Mr Valls to press ahead with the politically daunting job of sorting out France’s squeezed public finances and trying to revive the stagnant economy. Nor will it put an end to the debate, led by Mr Montebourg and other fellow anti-austerity Socialist deputies outside government, over the pace of fiscal consolidation. But it does at least suggest that the Valls government is serious about pursuing a more business-friendly approach, and about starting to bring the largely unreconstructed left into line with the rest of Europe’s social democrats.

No more Cuban-style policies? – Charlemagne, The Economist

***

Hearing students cite Marcuse while decrying bourgeois society, Novak thought it a good idea to bring Marcuse to campus for a day of discussion and lecturing. But the admiring conversation he expected to witness didn’t occur. Instead, Novak recounts in his 2013 memoir Writing from Left to Right,

After mingling with the students, he was affronted and disgusted. At his lecture he set aside his prepared notes and instead described the severe Prussian discipline of his own education: the classics he had to master; the languages he had to learn by exercises and constant tests. His theme was that no one had any standing on which to rebel against the past—or dare to call himself a revolutionary—who had not registered the tradition of the West. (p. 107)

We can imagine how the students felt hearing this denunciation, but what could they say? Here was a prophet of youth rebellion endorsing utterly disreputable ideas—classics, discipline, mastery, tradition, the West—and telling students fully convinced of their own supremacy that they had nostanding to overturn anything.

The Enemies, and Friends, of the Humanities – Mark Bauerlein, First Things

***

Dear Dr. Dawkins,

Earlier this week, on Twitter, you drew attention to a troubling fact unknown to most people. You pointed out that in the United States and Europe, most children conceived with Down syndrome are aborted.

/…/

You’ve traditionally held a position of moral neutrality regarding abortion. You’ve asserted that killing animals, with the capacity to experience pain, fear, and suffering, is of greater moral significance than killing fetuses: nascently human, you assert, but without the kind of sentience that gives them moral significance. You’ve suggested that no carnivore can reasonably hold a position in opposition to abortion. You’re not alone in that position, it’s become de rigueur among most contemporary analytic ethicists.

disagree with your position. I’ve long ago concluded that the fetus, the embryo, and in fact, the zygote are human beings—undeveloped, certainly, but possessing the dignity and the rights of sentient adults.

Despite my disagreement, I recognize that you’ve tried to apply your viewpoint with consistency across a variety of ethical situations.

Until this week. This week, you moved from presenting abortion as a morally neutral act to asserting that the abortion of some people—genetically disabled people—is a moral good. A moral imperative, in fact.

An Open Letter to Richard Dawkins – J. D. Flynn, First Things

***

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Ni časa za igro – Staš Zgonik, Mladina

***

5. Marriage must be color-blind, but it cannot be gender-blind. The melanin content of two people’s skin has nothing to do with their capacity to unite in the bond of marriage as a comprehensive union naturally ordered to procreation. The sexual difference between a man and a woman, however, is central to what marriage is. Men and women regardless of their race can unite in marriage, and children regardless of their race deserve moms and dads. To acknowledge such facts requires an understanding of what marriage is.

/…/

While Americans are free to live as they choose, no one should demand that government coerce others into celebrating their relationships.Whatever one believes about marriage and however government defines it, there is no compelling state interest in forcing every citizen to treat a same-sex relationship as a marriage when this would violate their religious or other conscientious beliefs.

7 Reasons Why the Current Marriage Debate Is Nothing Like the Debate on Interracial Marriage – Ryan T. Anderson, The Daily Signal

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen.

Čakajoč na repo iz ušes- Branko Cestnik, Časnik

***

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo? – Tomaž Erzar, Časnik

***

Še nekaj za tiste, ki berete italijansko:

Nessuno dei quattro grandi paesi che adottano l’euro è davvero a posto, nessuno può alzare il ditino o indossare l’aureola del santo. Ma chi è in grado di convincerli a seguire la retta via? È questo il dilemma che Draghi ha posto indirettamente, ma con chiarezza. E si è scontrato contro un muro, perché nessuno oggi ha il potere di farlo, certo non la Ue che è ridotta sempre più a un club di nazioni chiassose e litigiose, ma nemmeno la Bce che pure è l’unica istituzione federale dotata di veri strumenti d’intervento. I cambiamenti principali finora sono stati compiuti sotto la pressione degli eventi, davanti a rischi drammatici come la crisi bancaria del 2008, il crack della Grecia nel 2010 o il collasso dell’euro nel 2012. E sono comunque rimasti cambiamenti a metà, accettati di mal grado dalla Germania che pure vanta il proprio europeismo federalista.

Draghi ha chiesto un’ulteriore cessione di sovranità e vuole un patto per le riforme da accompagnare al patto fiscale. Se si vuole dare all’euro una intelaiatura più solida è un passaggio inevitabile. Ma oggi non c’è consenso né tra i paesi del sud né in quelli del nord Europa. Dunque, la politica economica europea è in un cul de sac. La Bce alla fine sarà costretta a fare come la Fed se arriverà davvero una nuova tempesta finanziaria. Ma senza dietro un paracadute politico, nessuno può garantire che sia davvero efficace. Draghi lo sa e lo ha detto. Anche la sua diventerà una predica inutile?

Mario Draghi e l’Europa irriformabile – Stefano Cingolani, Linkiesta

***

Za konec pa še zgodba, ki daje dober vpogled na način, kako se dela kadrovska politika v Sloveniji – ali drugače, na poniglavost, s katero je odhajajoča vlada v vse pore družbenega življenja skušala nastaviti svoje mediokritetne kadre. Bo v prihodnje kaj boljše? Gotovo ne, če bomo še naprej skomigali z rameni in s tem dopuščali tako prakso.

The Judicial Council of the Republic of Slovenia prepared a ranking of candidates and proposed to President of Slovenia to send the names of three highest-ranking candidates to the Parliament, which has to vote on the list of three candidates in order to be sent to the Parliamentary Assembly of the Council of Europe. However, Mr Pahor, the incumbent President of Republic of Slovenia, last week refused to send the list of three high ranking candidates to the Parliament and requested that the Ministry of Justice repeats the call for applications. It is not entirely clear why Mr Pahor rejected the list approved by the Judicial Council, but it appears that the merits of the candidates did not impress him. Surprisingly, the Ministry of Justice at this point does not plan to repeat the call for application.  It seems we are witnessing situation so often seen in the Central and Eastern European countries where the merits of the candidates play only side role in the nomination process and where the nomination of the candidates to the European Court of Human Rights comes down to brutal power politics.

Problem-Ridden Nomination Process for Judge on behalf of Slovenia at the European Court of Human Rights – Esohap