Čas, ki ga ustvarjamo. Refleksija o katoliški zavesti milenijske generacije

Skoraj pred natanko desetimi leti, v času med smrtjo Janeza Pavla II. in izvolitvijo novega papeža Benedikta, je umrla moja stara mama. Izpovedovala je drugačno katolištvo, kot sem ga vajena od svojih vrstnikov ali generacije svojih staršev, gotovo drugačno od mojega. Njena vera je bila globoka, preprosta in svetniška.

Vedno se mi je zdela kot ostalina nekega drugega časa.

Continue reading

Advertisements

Kritično o kritičnem mišljenju

marija

R. R. Reno, urednik ugledne ameriške teološke revije First Things, je pred kratkim držal zanimivo predavanje o problemu nekritičnega poudarjanja pojma “kritičnega mišljenja”.

Spodbujanje kritičnega mišljenja, ugotavlja Reno, je postalo splošno sprejeto vodilo, ki naj bi usmerjalo delovanje akademskega področja.

Vendar Reno poudari, da “nekritično” sprejemanje tega vodila vodi v spoznavni proces, ki se namesto v iskanje in afirmacije resnice osredotoča na izogibanje zmotam. To vodi v položaj, ko so edine resnice, ki jih je akademski konsenz pripravljen sprejeti, pravzaprav malenkostne. Posledica je sterilnost in nezanimivost akademske kulture, ki je po “koncu velikih zgodb” zapadla bodisi v diskurz strkovnosti bodisi v drobnjakarsko specializacijo.

Reno je seveda namerno provokativen. Sam poudari pomen zahodne tradicije kritičnega mišljenja, ne le v spoznavnem procesu, temveč tudi v življenju, saj nas varuje pred pretirano navezanostjo na delne resnice ali celo zmote.

Continue reading

Naj Alah govori po naše

sufi

Ime ji je bilo Hadiša. Čečenka. Spoznali sva se na nadaljevalnem tečaju nemščine, ki ga lokalne oblasti v zvezni deželi, kjer sem živela, prirejajo za mlade tuje diplomante, ki bi radi poučevali v nemških srednjih šolah. Veliko sva se pogovarjali, saj sva obe živeli v zanemarjenih predmestnih četrtih in nisva imeli časa, da bi se vrnili domov na kosilo. Pa tudi zato, ker je bila ona učiteljica verske vzgoje brez učencev, mene pa zanimajo vprašanja, ki se tičejo vere nasploh.

Continue reading

Tedenski izbor

family-reading

 

There are also the religious traditions, ones that meld with awe and wonder to make the holiday both beautiful and holy. Advent, brimming over with both theology and beauty, helps us refocus on the meaning beyond the temporal. It takes the material and makes it transcendent. It turns the simple—candles, words, songs, prayers—into timeless moments. Christmas hymns, sweet and haunting, transform our normal cadences of worship into something new, yet incredibly old: they transform our patterns of praise into timely yet timeless reverence. These are the most important traditions of the Christmas season.

Considering Tradition – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

Država za normalno delovanje potrebuje sposobne in profesionalne uradnike ter državnike. Pri nas se zdi, da prevladujejo apartčiki, birokrati in ne ravno bleščeči politiki.

Aparatčik se odlikuje po preprosti veri in zvestobi sistemu. To je vera, ki najbolje uspeva v odsotnosti razsodnosti in razuma: res je tisto, kar reče šef, toliko bolj, če enako govori tudi Šef. Šef z veliko in oni z malo začetnico seveda dobro vesta, da zvestoba ni zastonj, zato poskrbita za svojega vernika. Državni aparat v socializmu je deloval po tem načelu in glede na slovenski model demokratizacije (smo za spremembo, ampak tako, da se razen imena ne bo nič spremenilo) ne more presenečati, da javni sektor povečini še vedno deluje po tem načelu.

Lubi Slouenci – Peter Lah, Planet Siol

***

Vse skupaj je tako absurdno, da nam kot argumente nasprotniki privatizacije navajajo že to, da se oni slabo počutijo, ker na Brniku zdaj pristanejo na nemškem letališču, kot je pred dnevi potožila Violeta Tomič. Pa čakajte malo, bi mar morali sodržavljani gospe plačati letališče, da bo njej prihranjen nek iracionalen občutek?! A takšna je ta družba enakih in enakopravnih, da so preference tistih pri koritu vsiljene vsem? No, saj v resnici to ne preseneča – gre za sestavni del družbenopolitičnega sistema, ki ga gospa zagovarja. Tudi njen strankarski kolega Luka Mesec razkriva podobne tendence, ko vzklika, da je državno lastništvo v podjetjih še zadnji vzvod [centralnoplanske politike], ki ga imajo. In odgovarjam mu: saj! Natanko zato je privatizacija nujna.

Za boljše leto 2015 – Rok Novak, Finance

***

The depravity and barbarism of a movement such as the Islamic State can obscure the disturbing reality: namely, that the politicisation of culture, and its intolerant consequences, is gaining strength across the world. It has certainly contributed to the hardening of the rivalry between the West and Russia.

(…)

The problem with international cultural crusades is not the actual values – many of the sentiments promoted by Western institutions are worthy and enlightened ones. No, the problem is that such crusades assume that Western states possess the moral authority to question, undermine and change the laws and values of communities throughout the world. When diplomacy and geopolitics become entwined with the attempt to affirm the moral superiority of a way of life, the outcome is always unpredictable.

The real danger with the globalisation of the Culture Wars is that it threatens to confuse diplomatic problems with existential questions that touch on a people’s way of life.

The Year the Culture Wars Went Global – Frank Furedi, Spiked

***

Nobene težave nimam z uvrščanjem ljudi na levo, na desno in na sredino. Nekateri so konservativni, drugi progresivni, nekateri so etatisti, drugi liberalci. Razlike morajo biti, razlike so dobre, razlike delajo polemike zanimive, v polemikah se brusijo ideje.

Ne sprejemam pa ločevanja duhov, tega, da med nami gradijo čedalje višji zid. Za ta zid si želim, da leta 2015 pade. To ni tisti naš domači berlinski zid iz leta 1945, o katerem prava desnica trdi, da ga vzdržuje udbomafija. To je zid, ki ga gradijo skupaj in ki preprečuje, da bi se razumno pogovarjali o tem, kako našo državo spet spraviti v gibanje.

Ločitev duhov 2015? Ne, hvala – Žiga Turk, Planet Siol

Ohraniti, pustiti, spremeniti. Metafora v političnih nazorih

O smislu konservativizma je bilo rečeno mnogo premišljenih stvari. Veseli me, da je urednikom Kritike konservativne uspelo spodbuditi plodno politično razpravo. Še toliko bolj sem vesel, da se ta debata ne izreka o dnevni politiki ali o groteskah geopolitike, temveč o principih razmišljanja o politiki. Seveda, politični principi morajo biti vedno izdelani z ozirom na posebno, z ozirom na specifične primere političnega delovanja. Toda Kritika konservativna je eden izmed redkih portalov, ki nabor teh zgledov ni omejila na slovensko strankarsko pahljačo.

K tej debati bi rad dodal svoje razmišljanje o konservativnosti kot svetovnem nazoru. Če prav razumem, je definicija tega izraza ostala sporna. To nas navsezadnje ne bi smelo presenetiti. Izraz, kot je »konservativnost« – izraz, podvržen polemični taktiki, agitatorski rabi, filozofskemu navdihu –, nosi v sebi celo serijo pomemskih plasti, ki se jih ne da zajeti z izčrpno opredelitvijo. T. S. Eliot ni konservativen na isti način kot Paul Claudel, John Updike gotovo ni isti tip konservativca kakor Jacques Maritain. Toda kljub temu mislim, da obstaja nek smisel konservativnosti, skupen vsem ljudem, vsem politikam, vsem piscem, vsem ready-made političnim stališčem, ki se opisujejo kot konservativni. Konservativec je vedno nekdo, ki hoče ohranjati.

Abstraktno, kajne? Zdi se mi, da ne. Hans Blumenberg, filozof in zgodovinar idej, je menil, da je poslednji smisel vsake velike pojmovne konstelacije neka metafora. S tem ni imel v mislih analogij, ki nam pomagajo pri učenju ali poučevanju rabe nekega izraza, temveč metaforo kot temelj samega razumevanja, doumetja smisla nekega pojma. Vedeti, kaj pomeni nek pojem, pomeni znati uporabljati metaforo, ki leži v osrčju njegovega pomenskega blodnjaka. Kaj bi bila torej metafora v ozadju pojma konservativnosti? Seveda, ni nam treba seči dlje od besede same: osnovna metafora pojma konservativnosti je predstava konzerviranja, ohranjanja. Kot je izvrstno pokazal Opazovalec Rudolf, moramo vzeti to prispodobo zares, prignati jo moramo do njenih skrajnih konsekvenc. Konservativca moramo misliti kot nekoga, »ki mu gre za ribo, in ne za konzervo«, pravi Rudolf v sijajni karakterizaciji, ki pa znova ni le pomožna analogija, temveč privilegiran način razumevanja pojma konservativnosti.

Continue reading

Kaj je pravzaprav konzervativizem?

Na internetnem portalu Kritika konservativna se je v zadnjem času začela krvavo potrebna resna razprava o konservatizmu, liberalizmu in njunem medsebojnem razmerju. Ta razprava je v Slovenijo prišla z vsaj polstoletno zamudo, saj naš prostor, kot je v svojem spisu ugotovil že pisec Barbarossa, pravega konservatizma doslej sploh še ni recipiral. Na njegov kritični esej o razlikah med liberalizmom in konservatizmom sej je elokventno odzval pisec Bertl, ki se prišteva h klasični liberalni tradiciji ter trdi, da »sta konservativnost in liberalizem nekaj povsem skladnega«. Ker se kot konservativec s to trditvijo ne morem strinjati, sem se odločil, da se tudi sam vključim v debato in poskušam podati svoj pogled na razmerja med »nelagodnima bratrancema«, kot je liberalizem in konservatizem nekoč označil ameriški sociolog Robert Nisbet. Pri tem mi bodo kot opora za razpravo služile nekatere Bertlove trditve, ki jih bom kritično komentiral.

Continue reading

Tedenski izbor

 

According to a recent study conducted by Bond University in Australia, sharks are nine times as likely to attack and kill men than they are women. If sinister motivation is attributed for this disparity, as is done in the cases of sex and racial disparities, we can only conclude that sharks are sexist. Another sex disparity is despite the fact that men are 50 percent of the population and so are women, men are struck by lightning six times as often as women. I wonder what whoever is in charge of lightning has against men.

Another gross statistical disparity is despite the fact that Jews are less than 3 percent of the U.S. population and a mere 0.2 percent of the world’s population, between 1901 and 2010, Jews were 35 percent of American and 22 percent of the world’s Nobel Prize winners.

/…/

If America’s diversity worshippers see underrepresentation as “probative” of racial discrimination, what do they propose be done about overrepresentation? After all, overrepresentation and underrepresentation are simply different sides of injustice. If those in one race are overrepresented, it might mean they’re taking away what rightfully belongs to another race. For example, is it possible that Jews are doing things that sabotage the chances of a potential Indian, Alaska Native or Mexican Nobel Prize winner? What about the disgraceful lack of diversity in professional basketball and ice hockey? There’s not even geographical diversity in professional ice hockey; not a single player can boast of having been born and raised in Hawaii, Louisiana or Mississippi.

Do Statistical Disparities Mean Injustice? – Walter E. Williams, The New American

***

Political correctness thus results as a confusion of political word for political action—so saying the wrong words is doing the wrong action. If I say something that disagrees with your position or lifestyle, it may be taken as an actual assault on you, the person.

/…/

Virtues, however, cannot be gained by “identifying” with others psychologically—a virtue is the skill of an action performed repeatedly over time. As Aristotle said, since we are what we repeatedly do, character is a habit and not an attitude. To fight this decadent culture in the academy, pointing it out and criticizing it is not sufficient. As Roger Kimball notes, “those who want to retake the university must devote themselves [to] cultivating those virtues” of candidness and courage, “and perhaps even more to cultivating the virtue of patience, capitalizing wherever possible on whatever local opportunities present themselves” in exercising them (Tenured Radicals, xlvii).

Political Correctness and the University’s Pink Police State – Ryan Shinkel, Ethika Politika

***

We must give up on the hope of restoring the past in this culture. It’s not that some aspects of the past shouldn’t be reclaimed, but rather that doing so, at least at a society-wide level, is not feasible at this point in time. The more we act as if it were so, the greater our losses will be once we definitively lose an unwinnable battle. This “take back America” stuff is self-deluding nostalgia, and the more conservatives believe it, the worse off they will be.

Roger Scruton’s Big Question for the Right – Rod Dreher, The American Conservative

***

Ne razumem, zakaj so sicer inteligentni ljudje pripravljeni vedno znova ponavljati ene in iste neumnosti oziroma laži, ko gre denimo za razliko med zasebnim in državnim lastništvom podjetij? Jih ideologija povsem zaslepi? Ali gre morda za kako drugačno dojemanje tega, kaj je dobro, uspešno in za regijo pomembno podjetje?

Marcel Štefančič, jr. je danes v Studiu City izjavil:

“V Sloveniji imamo dva farmacevtska giganta, eden je Krka drugi je Lek. Krke nismo prodali, Lek smo prodali. Ali opazite kakšno razliko med njima? Vam jaz povem: od Krke živi kompletna regija, od Leka nima nihče nič.” (RTV 4D – Studio City, 22. sept. 2014)

Ampak že če preberete samo prve zadetke za geslo “Lek in Krka” v spletnem iskalniku, dobite povsem drugačno sliko.

***

Dr. Cerar, ko ste leta 1990 s skupino študentov raziskovali te umore, ste pogumno in odločno predlagali, da bi zoper storilce vložili ovadbo, saj je jasno, »da sodijo ustrelitve na meji bolj pod opis dejanja v 46. členu KZ RS, kot pa v izvrševanju ustave in zakonov. Omenjeni 46. člen namreč povsem nedvoumno določa: ‘Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom najmanj petih let.’« Vaš predlog je prav tako naletel na gluha ušesa. Vendar časi se spreminjajo in zdaj imate lepo priložnost, da kot odrasel moški na visokem položaju uresničite zamisli skromnega, a drznega in prodornega mladeniča …

Glede na vaše odlično stališče iz leta 1990 vas, dr. Cerar, prosim, da bi spodbudili g. Maslešo, da bi le našel dovolj moči in spoznal, da je bilo njegovo zanikanje zločinov na meji nadvse sporno dejanje in da naj zoper sebe in druge sodelujoče pri ubojih na meji napiše ovadbo (npr. s temi zločini se je še pred leti javno hvalil general Marijan Kranjc).

Predvsem pa naj novo državno vodstvo ponovno presodi, ali lahko človek, ki zanika zločine, pri katerih je sodeloval, še vodi Vrhovno sodišče RS.

Odprto pismo Miru Cerarju – Jože Dežman, Časnik

***

If Orwell stands as the model leftist who exposed the horrors his own side was willing to commit, Herzen stands as one who went along even though he knew better. More than a limousine liberal, he was a sapphire socialist. In spite of all his natural skepticism, he was willing to overcome it—heroically, he thought—rather than be seen agreeing with the wrong people.

That said, it is no less true that Herzen was aware of this very weakness. “I hate phrases to which we [radicals] have grown used, like Christians to the Creed. They appear moral and good on the surface but they bind thought.”

The Minister of Paradox – Gary Saul Morson, The New Criterion

***

Ali se je raznoterim činom vseh vrst italijanskih vojaških sil, ki so si tako strastno želele prihod svetega očeta na kostnico v Redipulji in si preko vojaškega ordinariata obdržale organizacijo dogodka tudi ob tihem nasprotovanju vernikov krajevne nadškofije, morda papeževo razmišljanje zdelo izzivalno?
Odgovora nimamo. Ostal pa nam je globok vtis, da je papež s svojimi besedami, pa tudi s samim potekom svojega sobotnega obiska, ko je pred osrednjo svečanostjo v Redipulji obiskal še avstro-ogrsko pokopališče v Foljanu, kjer dejansko počivajo ‘naši predniki’ (kdo izmed naših se je vojskoval v italijanskih vrstah!), pospravil z vsako ceneno nacionalno-vojaško retoriko. “Vojna je norost”… “in zdaj je čas joka”. In pika. Najbrž se je papež Frančišek zaradi istih razlogov izognil tudi običajni toplini do vernikov, saj se ni podal mednje niti ob prihodu niti ob odhodu: to ni bila ne vojaška parada ne praznik, česar tudi marsikateri vernik resnici na ljubo ni dojel.

To ni bila ne vojaška parada ne praznik – Igor Gregori, Novi glas

***

Osnovna šola (in seveda celotna vzgojno-izobraževalna vertikala) je bolj ščitenje privilegija toplih malic in vožnje na delo, dopusta in povsem zagotovljenega delovnega mesta, njegovega lastništva, kakor realizacija tega, kar potrebuje družba in mladi ljudje: dobre izobrazbe in vzgoje.

/…/

Zato je slovenska osnovna šola je podobna razvajenemu in z boleznijo zaznamovanemu otroku: imamo brez dvoma najbolj bogat predmetnik, najbolj obsežne učne načrte in najbolj centralizirano osnovno šolo v Evropi. Težko je našteti vse njene posebnosti, dejstvo pa je, da bi ob ostri redukciji vseh dobrot, ki jih uživa zdaj, brez dvoma padla v komo. Zato bo potrebna dolgotrajna dieta, da se bo vzpostavilo stanje, ki ne bo več ogrožalo normalnega vzgojno-izobraževalnega sistema.

Kriza blagostanja – Dušan Merc, Pogledi

***

Doesn’t “progressive” reflect the spirit of the Progressive Era a century ago, when the country benefited from the righteous efforts of muckrakers and others who fought big-city political bosses, attacked business monopolies and promoted Good Government?

The era was partly about that. But philosophically, the progressive movement at the turn of the 20th century had roots in German philosophy (Hegel and Nietzsche were big favorites) and German public administration (Woodrow Wilson’s open reverence for Bismarck was typical among progressives). To simplify, progressive intellectuals were passionate advocates of rule by disinterested experts led by a strong unifying leader. They were in favor of using the state to mold social institutions in the interests of the collective. They thought that individualism and the Constitution were both outmoded.

It is that core philosophy extolling the urge to mold society that still animates progressives today—a mind-set that produces the shutdown of debate and growing intolerance that we are witnessing in today’s America.

The Trouble Isn’t Liberals. It’s Progressives – Charles Murray, The Wall Street Journal

***

Predvsem pa se politika z etiko nima kaj ukvarjati. Naloga politike je, da poskrbi za pravno državo, ki bo pravočasno in pošteno kaznovala ljudi, ki prestopijo meje razumljivo napisanih in logičnih zakonov. Ko pa politiki začnejo govoriti, da morajo ljudje postati bolj etični, pa to pomeni, da želijo s svojimi instrumenti – ki so po definiciji instrumenti oblasti in prisile – spreminjati ljudi same.

Politik, ki si za cilj postavi spreminjati naravo ljudi, slej ko prej postane bodisi dalajlama bodisi stalinist.

Učna leta izumitelja Mirka – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Words you probably never thought you’d read in the Telegraph. Words which, as a Gladstonian Liberal, I never thought I’d write.

/…/

This sort of utterly amoral screw-everyone capitalism has become much more prevalent in the last 15 years. Our financial elite is now totally out of control. They learned nothing from the crisis, except that the rest of us were stupid enough to give them a second chance. And, now, having plucked all the “low hanging fruit,” they’re destroying the middle classes for profit.

Our current problems have their roots in the early 80s. While much of what Reagan and Thatcher did was necessary, the trouble is that they set a deregulatory train in motion which, over the last couple of decades has dismantled so much of the legal framework that protected us from greedy scuzzballs.

The middle classes went along with it. We were sick of the Left, tired of powerful unions and, besides, very few us could remember the inequality of the 1920s that gave rise to many of these regulations in the first place. Also, vain fools that we were, we identified upwards. We thought the elite had our interests at heart. The 0.1% must have found this pretty cute. They knew the truth. We weren’t their pals, we were just at the end of the line for the financial blood-letting.

Why aren’t the British middle classes staging a revolution? – Alex Proud, The Telegraph

***

I’d like to remind you of Alasdair MacIntyre’s definition of emotivism in After Virtue:

“What is the key to the social content of emotivism? It is the fact that emotivism entails the obliteration of any genuine distinction between manipulative and non-manipulative social relations. Consider the contrast between, for example, Kantian ethics and emotivism on this point. For Kant–and a parallel point could be made about many earlier moral philosophers–the difference between a human relationship uninformed by morality and one so informed is precisely the difference between one in which each person treat the other primarily as a means to his or her ends and one in which one treats each other as an end.”

Walsh almost exclusively uses others as means to his own end of scoring points in the culture wars (and boosting internet traffic). This is why his writing is so banal. It does not challenge anyone to drop their defenses.

In the end Walsh becomes like his enemies, because in his rivalries he plays a zero-sum cultural warrior game of ‘either me or the other’ (I just clicked on a link to an interview with him some random site and the popup ad predictably read “fight the liberal media”). Perhaps the only heuristic value of Walsh’s writing lies in the way that it suggests an overlap between MacIntyre‘s discussion of emotivism and Girard‘s discussion of mimetic rivalry.

On Not Fighting Matt Walsh’s Cultural Warrior Contagion – Artur Rosman, Cosmos in the Lost

***

Za konec pa še naravnost genialni zapis Carla Truemana v First Things, ki ga zaradi kratkosti objavljamo kar v celoti:

Britain’s Daily Telegraph reports that anti-incest laws in Germany could be struck down on the grounds that they constitute an unacceptable intrusion into the right to sexual self-determination. The narrow context is the case of a brother and sister who have lived together for years and have four children. The wider context is the very meager basis upon which laws relating to sexual ethics are now built.

In a world where consent provides the only de facto limit to acceptable sexual ethics, this legal move has a certain obvious legal and cultural logic. If the brother and sister are in love, why should they not live together in a sexual partnership? Even the pragmatic argument from the risk of congenital defects in children is irrelevant: birth control and abortion are the obvious answers which this present age would give.

In fact, it is not so much the legitimation of incest in itself as it is the collapse of the boundaries of sexual taboos given our current ethical logic which makes the case significant. The question of consent is itself surely a complex one when it comes to sexual morality and even this might soon be faced with a serious challenge. Take, for example, bestiality (or, to use the more anodyne modern term, zoophilia). I regularly eat cows, pigs, sheep and chickens whose consent to be part of my diet is (I assume) rarely if ever sought before they arrive on my dinner plate. The law as it stands clearly does not recognize the need for a cow to give permission before it is slaughtered and turned into a hamburger. One assumes that it would not require its consent for a less drastic fate.

A thought thus comes to mind if any notion of sexual ethics is not to vanish in its entirety: Either consent is not a sufficient basis for a sexual ethic, or eating meat needs to be outlawed as soon as possible.

F. A. Hayek in “privid družbene pravičnosti”

Society has simply become the new deity to which we complain and clamour for redress if it does not fulfil the expectations it has created. There is no individual and no cooperating group of people against which the sufferer would have a just complaint, and there are no conceivable rules of just individual conduct which would at the same time secure a functioning order and prevent such disappointments.

(Friedrich August von Hayek, The Mirage of Social Justice (1976), str. 69.)

V političnih programih in propagandi vseh barv se pogosto pojavljajo obljube ali zahteve po „družbeni“ oziroma „socialni pravičnosti.“ Ta sicer tako obrabljena fraza našega političnega jezika je v zadnjih letih znova postala razmeroma aktualna in zdi se, da tudi pridobiva na priljubljenosti. Razumljivo in žalostno je dejstvo, da ima sedaj že dolgoletna gospodarska kriza in z njo povezane globoke osebne stiske mnogih za posledico tudi povečano privlačnost lepo zvenečih gesel in krilatic. Manj razumljivo pa je, na kaj točno naj bi se takšne krilatice nanašale, kaj naj bi sporočale in pomenile.

Z zagonetnim vprašanjem t. i. “socialne pravičnosti” se je izdatno ukvarjal sloviti liberalni politični filozof in ekonomist, Nobelov nagrajenec Friedrich August von Hayek, ki je kritiki tistega, čemur je sam pravil “privid družbene pravičnosti” (The Mirage of Social Justice), posvetil kar celo knjigo. V tej najbrž najbolj temeljiti in prepričljivi krtitiki koncepta družbene pravičnosti je dokazoval, da ta nima nikakršne vsebine, da je nesmiseln, prazen ter politično irelevanten. V pričujoči seriji člankov se bomo s pomočjo Hayekove misli na kratko sprehodili skozi razčlenitev tega problema, pri čemer bo prvi del spregovoril o pojmu pravičnosti na splošno.

Continue reading

Tedenski izbor

The-young-student-Ozias-Leduc

Can you guess which books the wannabe jihadists Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed ordered online from Amazon before they set out from Birmingham to fight in Syria last May? A copy of Milestones by the Egyptian Islamist Sayyid Qutb? No. How about Messages to the World: the Statements of Osama Bin Laden? Guess again. Wait, The Anarchist Cookbook, right? Wrong.

Sarwar and Ahmed, both of whom pleaded guilty to terrorism offences last month, purchased Islam for Dummies and The Koran for Dummies. You could not ask for better evidence to bolster the argument that the 1,400-year-old Islamic faith has little to do with the modern jihadist movement. The swivel-eyed young men who take sadistic pleasure in bombings and beheadings may try to justify their violence with recourse to religious rhetoric think the killers of Lee Rigby screaming “Allahu Akbar” at their trial; think of Islamic State beheading the photojournalist James Foley as part of its “holy war”but religious fervour isn’t what motivates most of them.

This Is What Wannabe Jihadists Order on Amazon Before Leaving for Syria – Mehdi Hasan, The New Republic

 ***

If Mr Valls wanted to send a message with his new government, Mr Macron is it. Mr Montebourg, who was ousted the previous day, had a knack of irking foreign investors, once telling Mittal, a steel company, that it was “not welcome” in France. Mr Macron, by contrast, spent much time privately picking up the pieces, arguing to investors that France was in fact open for business. Of Mr Hollande’s election-campaign promise in 2012 to set a sky-high top income-tax rate of 75%, Mr Macron once said scathingly, “it’s Cuba without the sun!”.

By itself, of course, Mr Macron’s appointment will not make it any easier for Mr Valls to press ahead with the politically daunting job of sorting out France’s squeezed public finances and trying to revive the stagnant economy. Nor will it put an end to the debate, led by Mr Montebourg and other fellow anti-austerity Socialist deputies outside government, over the pace of fiscal consolidation. But it does at least suggest that the Valls government is serious about pursuing a more business-friendly approach, and about starting to bring the largely unreconstructed left into line with the rest of Europe’s social democrats.

No more Cuban-style policies? – Charlemagne, The Economist

***

Hearing students cite Marcuse while decrying bourgeois society, Novak thought it a good idea to bring Marcuse to campus for a day of discussion and lecturing. But the admiring conversation he expected to witness didn’t occur. Instead, Novak recounts in his 2013 memoir Writing from Left to Right,

After mingling with the students, he was affronted and disgusted. At his lecture he set aside his prepared notes and instead described the severe Prussian discipline of his own education: the classics he had to master; the languages he had to learn by exercises and constant tests. His theme was that no one had any standing on which to rebel against the past—or dare to call himself a revolutionary—who had not registered the tradition of the West. (p. 107)

We can imagine how the students felt hearing this denunciation, but what could they say? Here was a prophet of youth rebellion endorsing utterly disreputable ideas—classics, discipline, mastery, tradition, the West—and telling students fully convinced of their own supremacy that they had nostanding to overturn anything.

The Enemies, and Friends, of the Humanities – Mark Bauerlein, First Things

***

Dear Dr. Dawkins,

Earlier this week, on Twitter, you drew attention to a troubling fact unknown to most people. You pointed out that in the United States and Europe, most children conceived with Down syndrome are aborted.

/…/

You’ve traditionally held a position of moral neutrality regarding abortion. You’ve asserted that killing animals, with the capacity to experience pain, fear, and suffering, is of greater moral significance than killing fetuses: nascently human, you assert, but without the kind of sentience that gives them moral significance. You’ve suggested that no carnivore can reasonably hold a position in opposition to abortion. You’re not alone in that position, it’s become de rigueur among most contemporary analytic ethicists.

disagree with your position. I’ve long ago concluded that the fetus, the embryo, and in fact, the zygote are human beings—undeveloped, certainly, but possessing the dignity and the rights of sentient adults.

Despite my disagreement, I recognize that you’ve tried to apply your viewpoint with consistency across a variety of ethical situations.

Until this week. This week, you moved from presenting abortion as a morally neutral act to asserting that the abortion of some people—genetically disabled people—is a moral good. A moral imperative, in fact.

An Open Letter to Richard Dawkins – J. D. Flynn, First Things

***

Ni ogrožena samo otrokova neodvisnost. Spremembe v strukturi prostega časa in odnosov v družini , ki na podoben način potekajo v večini razvitih držav, lahko po mnenju nekaterih strokovnjakov ogrozijo tudi zdravje otrok. Ameriški psiholog dr. Peter Gray z univerze Boston College trend upadanja količine proste igre povezuje s hkratnim trendom naraščanja psihopatologije med otroci – povečane pojavnosti depresije, anksioznosti in narcisoidnosti. Kot opaža, so intristične dejavnosti (tiste, ki nas veselijo in si jih izberemo prostovoljno) začele upadati na račun ekstrističnih ciljev (tistih, ki nam jih narekujejo od zunaj). »V šoli si otroci prizadevajo za čim boljše ocene in pohvale, v organiziranih športih si prizadevajo za pohvale in pokale. Vse temeljijo na presoji drugih. V prosti igri pa otroci počno, kar hočejo, učenje in duševni razvoj sta stranska produkta, ne pa zavestno postavljena cilja aktivnosti.« Ta premik k potrebi po zadovoljevanju zunanjih pričakovanj je po Grayevem mnenju idealen recept za povečanje depresije in anksioznosti. Če temu dodamo še upadanje občutka samostojnosti, nadzora nad svojim življenjem, ki je povezan s povečanim nadzorom staršev, je recept še prepričljivejši.

Ni časa za igro – Staš Zgonik, Mladina

***

5. Marriage must be color-blind, but it cannot be gender-blind. The melanin content of two people’s skin has nothing to do with their capacity to unite in the bond of marriage as a comprehensive union naturally ordered to procreation. The sexual difference between a man and a woman, however, is central to what marriage is. Men and women regardless of their race can unite in marriage, and children regardless of their race deserve moms and dads. To acknowledge such facts requires an understanding of what marriage is.

/…/

While Americans are free to live as they choose, no one should demand that government coerce others into celebrating their relationships.Whatever one believes about marriage and however government defines it, there is no compelling state interest in forcing every citizen to treat a same-sex relationship as a marriage when this would violate their religious or other conscientious beliefs.

7 Reasons Why the Current Marriage Debate Is Nothing Like the Debate on Interracial Marriage – Ryan T. Anderson, The Daily Signal

***

Joj, kako me je o stanju slovenskih političnih medijev, se pravi, medijev, ki pomagajo razmišljati o človeku in družbi, poučil letošnji žled! Četrtek v žlednem tednu (6. februar): Demokracija ima na naslovnici udbovca Janeza Zemljariča. Slučajno se slišiva s prijateljem J. C., ki profesionalno dela v visoki politiki. Rečem mu, da sem razočaran, da Demokracija ni zmogla na naslovnico dati žleda. Da pa bom počakal še dan, da vidim, če ga bo na svojo naslovnico dala Mladina. Z J. C. sva bila prepričana, da ga tudi Mladina ne bo dala. In res. Mladina (7. februar) je izšla, verjetno že tisočič, s popačenim obrazom Janeza Janše na naslovnici. Če ni Janše, Mladina nima družbene teorije.

To je bil slovenski žledni teden, ki se zgodi na vsakih sto let. To je bil teden, ko so gasilci, prizadeti vaščani, drugi prostovoljci in razne službe dali najboljše od sebe ter pravzaprav razkazali solidarnostni in demokratični potencial slovenskega naroda. In glej: eminentni politični tisk, ki naj bi imel nos za „demokracijo od spodaj“, je ostal v svojih fiksacijah, v svojem negativizmu. Ubožci – sem dejal – še ko vsi trpimo, oni demonizirajo drug drugega. In bil jezen.

Čakajoč na repo iz ušes- Branko Cestnik, Časnik

***

Če zdaj to situacijo vseeno na hitro prenesemo v politični prostor in pogledamo rezultate letošnjih volitev, bomo ugotovili, da bi se pomladna politika iz tega medgeneracijskega razkoraka in prekinitve stika lahko kaj naučila. Tudi v pomladni politični drži namreč mladi nimajo pravih sogovornikov in nič ne pomaga, če se zgražamo, kako na drugi stani mlade nekakšni navidezni sogovorniki in šarlatani vedno zavedejo. Pravi sogovornik mladih je nekdo, ki se približa njihovemu doživljanju, kar sploh ni enostavno, in jih poskuša razumeti in sprejeti, kar je še težje. Tak sogovornik ni žrtev, zato ni zagrenjen in se ne posmehuje zgroženo niti najbolj čudnim idejam, ker so samo ideje. Stoji na svojih nogah, svoje potrebe rešuje drugod, ali pa jih začasno odloži ali skrije, vsekakor pa od mladih nič ne zahteva, se jim ne dobrika in jih ne krivi za njihovo kratkovidnost in obrnjenost vase. Ker vsega tega v našem političnem prostoru ni, me ne čudi, da so nekateri mladi volivci pripravljeni podpreti celo tako absurdno idejo, kot je ideja demokratičnega socializma. Če so bili pred leti zadovoljni samo s stranko mladih, je kriza očitno prinesla zaostritev retorike in, zanimivo, naslonitev na neke čudaške politične zglede pri starejši generaciji. Kot bi se povezali dedki in vnuki, in sicer dedki, ki so zamudili svoj čas, ter vnuki, ki jim nihče ne pokaže, kako vstopiti v tok časa.

Zakaj (travmatične) zgodbe dedkov vnukov ne zanimajo? – Tomaž Erzar, Časnik

***

Še nekaj za tiste, ki berete italijansko:

Nessuno dei quattro grandi paesi che adottano l’euro è davvero a posto, nessuno può alzare il ditino o indossare l’aureola del santo. Ma chi è in grado di convincerli a seguire la retta via? È questo il dilemma che Draghi ha posto indirettamente, ma con chiarezza. E si è scontrato contro un muro, perché nessuno oggi ha il potere di farlo, certo non la Ue che è ridotta sempre più a un club di nazioni chiassose e litigiose, ma nemmeno la Bce che pure è l’unica istituzione federale dotata di veri strumenti d’intervento. I cambiamenti principali finora sono stati compiuti sotto la pressione degli eventi, davanti a rischi drammatici come la crisi bancaria del 2008, il crack della Grecia nel 2010 o il collasso dell’euro nel 2012. E sono comunque rimasti cambiamenti a metà, accettati di mal grado dalla Germania che pure vanta il proprio europeismo federalista.

Draghi ha chiesto un’ulteriore cessione di sovranità e vuole un patto per le riforme da accompagnare al patto fiscale. Se si vuole dare all’euro una intelaiatura più solida è un passaggio inevitabile. Ma oggi non c’è consenso né tra i paesi del sud né in quelli del nord Europa. Dunque, la politica economica europea è in un cul de sac. La Bce alla fine sarà costretta a fare come la Fed se arriverà davvero una nuova tempesta finanziaria. Ma senza dietro un paracadute politico, nessuno può garantire che sia davvero efficace. Draghi lo sa e lo ha detto. Anche la sua diventerà una predica inutile?

Mario Draghi e l’Europa irriformabile – Stefano Cingolani, Linkiesta

***

Za konec pa še zgodba, ki daje dober vpogled na način, kako se dela kadrovska politika v Sloveniji – ali drugače, na poniglavost, s katero je odhajajoča vlada v vse pore družbenega življenja skušala nastaviti svoje mediokritetne kadre. Bo v prihodnje kaj boljše? Gotovo ne, če bomo še naprej skomigali z rameni in s tem dopuščali tako prakso.

The Judicial Council of the Republic of Slovenia prepared a ranking of candidates and proposed to President of Slovenia to send the names of three highest-ranking candidates to the Parliament, which has to vote on the list of three candidates in order to be sent to the Parliamentary Assembly of the Council of Europe. However, Mr Pahor, the incumbent President of Republic of Slovenia, last week refused to send the list of three high ranking candidates to the Parliament and requested that the Ministry of Justice repeats the call for applications. It is not entirely clear why Mr Pahor rejected the list approved by the Judicial Council, but it appears that the merits of the candidates did not impress him. Surprisingly, the Ministry of Justice at this point does not plan to repeat the call for application.  It seems we are witnessing situation so often seen in the Central and Eastern European countries where the merits of the candidates play only side role in the nomination process and where the nomination of the candidates to the European Court of Human Rights comes down to brutal power politics.

Problem-Ridden Nomination Process for Judge on behalf of Slovenia at the European Court of Human Rights – Esohap

Vse najboljše, Vaše veličanstvo

Na današnji dan se je v letu Gospodovem 1830 na Dunaju rodil Franc Jožef I.,

cesar

po milosti Božji cesar avstrijski, apostolski kralj ogrski, kralj Češke, Dalmacije, Hrvaške, Slavonije, Galicije in Lodomerije, Ilirije; kralj Jeruzalema; nadvojvoda avstrijski; veliki vojvoda toskanski, krakovski; vojvoda lotarinški, solnograški, štajerski, koroški, kranjski in bukovinski; veliki knez sedmograški; mejni grof na Moravskem, vojvoda Zgornje in Spodnje Šlezije, Modene, Parme, Piacenze, Guastalle, Auschwitza, Zatora, Tešina, Furlanije, Dubrovnika in Zadra; pokneženi grof habsburški, tirolski, kyburški, goriški in gradiščanski; knez tridentinski in brixenški, mejni grof v Zgornji in Spodnji Lužici ter v Istri, grof Hohenemsa, Feldkirchna, Bregenza in Sonnenberga, gospod Trsta, Kotora in Slovenske krajine, veliki vojvoda Vojvodine Srbije itd. itd.

Kaj konzervira konzerva konzervativca?

Na socialnih omrežjih se za desničarje ali konservativce s strani naprednejših članov našega občestva že nekaj let pojavlja diskreditacijska oznaka konzerva. Ta oznaka naj bi na šaljiv način označevala umsko zaprtost, moralno hermetičnost in nezmožnost odprtega soočanja z novimi idejami in miselnimi tokovi. Konzervativnost (oz. konzerva) naprednjakom torej predstavlja predvsem osebnostno pohabljenost, ki ima določene politične posledice – saj je normalno, da je človek odprt in da hlepi vedno po novem in boljšem.

Po takšnem razumevanju naj bi bil konzervativec nek zadrt človek, sovražen intelektu in kulturi, ki malikuje preteklost in preživete inštitucije in je zato nezmožen misliti novo in sprejemati čas, v katerem živi. A že površen pogled na slovensko kulturno-politično sceno nam pokaže, da te opredelitve ne moremo ustrezno umestiti v naš prostor. V deželah, kjer še živo vztraja spomin na socializem, se zdi, da so ravno progresivci tisti, za katere bi veljala zgornja opredelitev (no, glede sovražnosti do intelekta med seboj še tekmujejo), konzervativci pa bi – tako zgleda – najraje kar vse spremenili. In vendar volivcev Združene levice nihče ne imenuje »konzerve«, ravno tako tistih, ki glasujejo za Novo Slovenijo, ne nazivajo »naprednjake«. Torej, če želimo, da imajo besede ustrezen pomen, bi bilo več kot dobrodošlo, da sploh razumemo, kaj naj bi bilo tisto, kar bi morali konzervativci konzervirati in na kakšen način naj bi se to manifestiralo v političnem mišljenju.

riba3

Continue reading

Peticija za prepoved krsta dojenčkov? Definitivno premalo!

cute-baby-crying

Opazil sem, da že dobra dva tedna skupina pod imenom Koalicija za ločitev države in Cerkve zbira podpise za prepoved krsta dojenčkov.

Argumentacija, ki jo lahko zasledimo na spletni strani, je naravnost fantastična (skorajda že znanstvenofantastična). V duhu sodobnega postateističnega sekularnega vraževerja in TRS metafizike pobudniki apodiktično zatrjujejo, da krst »pomeni poseg v duševnost, saj vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje« in zato »dojenček postane nova stvar in ud cerkve ter ne pripada več samemu sebi.« Kaj natančno hočejo s tem povedati, mi ni znano, kot kaže, pa to neverjetno duhovno znamenje v ljudeh povzroči, da krščeni kot po nekem avtomatizmu »mora biti poslušen cerkvenim predstojnikom, jih ubogati in materialno podpirati cerkev« in »se mora udeleževati misijonske dejavnosti cerkve ter vedno in povsod širiti in braniti katoliško vero.« (Gotovo bi bil marsikateri župnik zelo vesel, da zmore s krstom ustvariti tako zveste vojščake.)

Namen pobudnikov sicer najverjetneje ni nov spiritualistični nauk o delovanju zakramentov, temveč obramba najsvetejših svetinj enakosti, svobode in demokracije. In, moram priznati, mi je dalo misliti. Če zmore zgolj en navaden krst narediti tolikšno spremembo v našem nedolžnem malčku in mu nalaga dolžnosti, ki jih ni sprejel, in mu tako za vekomaj onemogoči zmožnost svobodnega bivanja, kaj potem šele ostale reči, ki so otroku vsiljene in ga nepreklicno zaznamujejo!

Zato predlagam (in upam, da mi bodo kolegi iz Kritike konservativne pritrdili, kakor tudi drugi dobromisleči posamezniki, ljubitelji svobode in enakosti), da se pridružijo peticiji za prepoved vsiljevanja česarkoli, kar bi dojenčke lahko kakorkoli spremenilo in za to niso kot že polnoletni dali privoljenja.

Zato pozivamo ustrezne inštitucije, da v ustavi in v ustreznih zakonih nedvomno obvarujejo naslednje pravice:

  • Pravico do izrekanja glede pravice do izobraževanja: izobraževanje v izobraževalnih ustanovah oz. šolah je v Republiki Sloveniji obvezno. Vendar šolanje na zelo pomemben način spreminja kognitivni aparat našega malčka in ga s tem odteguje od njegove igrive samosvojosti in ga daje v službo javnega in občega. Otrok ni več samosvoj, saj se mora učiti stvari, ki jih ne pozna, delati naloge, ki si jih ni izbral, in ubogati ljudi, ki jih ni izvolil. V tem vidimo globoko kršenje demokratičnih vrednot, ki so (oziroma bi morale biti) vpisane v ustavo. Poleg tega beseda šola izhaja iz prostega časa, kar pomeni, da krši svojo lastno etimologijo.

  • Pravico do izbire maternega jezika: še bolj kot izobraževanje otroka spremeni jezik, ki se ga je primoran naučiti. Sklepamo, da se pred osemnajstim letom otrok ni zmožen resno in racionalno odločiti, kateri bi bil njegov materni jezik oziroma ali bi sploh govoril.

  • Pravico do izbire staršev: otrok je z rojstvom dodeljen v oskrbo neki skupini ljudi po čisti kontingenci. Ti skrbniki (ali starši) ga v vseh vidikih njegove formacije nepreklicno in nepopravljivo zaznamujejo: na emotivni in kognitivni ravni, pa da ne govorimo o tem, da formirajo v pomembnem segmentu njegove najzgodnejše spomine na otroštvo. Pri svojem rojstvu je dojenček daleč premald, da bi lahko izbral svoje skrbnike in racionalno pregledal njihove metode vzgoje, kraj izvrševanja starševanja in recenzije njihovih drugih otrok.

Podpise lahko oddate kar v komentarjih ali na tviterju. Ko se bomo odločili, da jih je dovolj, bomo le-te izročili Zdenki Čebašek Travnik in Matjažu Hanžku, saj sta edina v tej mračni deželi, ki jima gre za stvar samo.

 

Tradicija oziroma razmerje med partikularnostjo in univerzalnostjo

Pojem tradicije, pa naj bo v kritiki liberalcev in levičarjev ali v malikovanju konservativcev, je v današnjem svetu razumljen kot neka specifičnost, ki je postavljena, nekaj, kar ima svoje jasne okvirje, svoje šege in navade, svoje besedišče, svoje vrednote in zaradi tega svojo vrednost (ali svojo privatno resnico) že na sebi. V takšnem razumevanju je naš odnos do tradicije popredmeten, torej je kot odnos z določeno stvarjo. Ta odnos je lahko odklonilen, saj smatra, da je tradicija nekaj, kar je bilo formirano v določeni zgodovinski dobi in je danes, z razvojem tehnologije, znanosti, psihologije ali družboslovja postala odveč ali pa je ta odnos pritrdilen in meni, da jo moramo kot dediči neke skupnosti še naprej vzdrževati, pa če se nam zdi še tako bizarna in nepraktična, saj naj bi bila poroštvo zdravega in suverenega načina vzdrževanja naše (narodne, politične, ipd.) skupnosti.

Iz takšnega razumevanja tradicije se rojevajo sociologije kulture, antropologije, etnologije in religiologije, saj menijo, da so tradicije neke posamezne enote, ki jih je mogoče med sabo primerjati, jih analizirati in celo vrednotiti. Takšno razumevanje tradicije je napačno, saj v tradicijah vidi neke nadstavbe, neke samoreferenčne in zaključene partikularnosti, v katere lahko slehernik vstopa in jih slepo sprejema, ne da bi v njih in skozi nje lahko kot posameznik, obdarjen s svobodno voljo in zavedanjem eksistencialne vrženosti v svet, bil akter dobrega in razmišljal o poslednjih stvareh.

Continue reading

Od komunistov

05 1848 February, Vernet, Barricade, Rue Soufflot

Pred dnevi smo se spominjali obletnice rojstva štajerskega ljudskega pesnika Jožefa Lipolda (1786 – 1855), bolj znanega kot Lipold Rečiški, po imenu svojega rojstnega kraja Rečica ob Savinji. V mladosti je skladal brambovske pesmi – brambovci so bili neke vrste kmečka gverila proti Napoleonovi armadi, ki jo je vzpostavila avstrijska vojska pod nadvojvodo Karlom, bratom cesarja Franca I.

Lipoldov plebejski habsburški patriotizem se je skladal z veliko ljubeznijo do slovenske besede in ljudskih šeg. Njegov talent v kovanju stihov je opazil Anton Martin Slomšek, ki je izdal večino njegovih pesmi.

Med njimi je tudi pesmica Od komunistov, objavljena v Celovcu za novo leto 1850, torej tik po zaključku revolucionarnega leta 1848/1849 in le dve leti po objavi Marxovega in Engelsovega Komunističnega manifesta.

Čeprav je bila izvorno objavljena v gajici, pa jo objavljamo v bohoričici, ker se nam zdi, da se lepo sklada z njenim tonom in slogom. S tem uresničujemo poslanstvo te strani, da promovira to staro in plemenito slovensko pisavo.

Şvet miſli ſi slo premetén,
od vſih ſtrani jako uzhén.
She vſak lenuh goſpod zhe bit,
vſak potepuh ſtrarino pit.

Kar pridni ſo pridelali
ſe komuniſtam laſtno sdi
ſaj, pravijo, vſi bratzi ſmo,
kar gleſhtamo je vſih blagó.

Kar ſi poerbal, tvoje ni,
to ſliſhi tud med vſe ljudí.
Kar ti v darilo ſi dobil,
boſh ravno tak med naſ delíl.

Tak vboshnih ljudi vezh ne bo,
vſi lehko tak bogati ſo.
Kar ſi prihraniſh, pridobiſh,
sopet med druge rasdeliſh.

Poſeſtva tvojiga vezh ni
kakor dosdaj pod kluzhami;
raslozhna ſtanov vezh ne bo,
tak komuniſti hozhejo.

Vſi ſo goſpodje in goſpé;
kaj s tiga bo, vſak lehko vé:
kedar posherto vſe blagó,
po tim ſromak tud vſaki bo.

Lenuh ni ſjal, tud nima shret
kar je pridelal priden kmet;
pokaj bi potepuh sapil
kar je goſpod ſi pridobil?

Meſtlan, tershan doſt truda ma,
ki rokodeli, barantá;
naj vshiva kar pridelal je,
ne potepuh ki krisham gre.

Na kmete ſe snaſhajo,
de tumpzi s njim potegnejo;
alj Bog je kmetu glavo dal,
de bo goljfijo berſh ſposnal.

Katolſhka véra naſ uzhí
de Bog talente rasdelí,
da enmu dva, pa drugmu pet,
ne vſakmu enga, ne deſét.

O komuniſt, poberi ſe!
Tvoj nauk ſlepá is pekla je,
ljubesin Bog od naſ shelí,
ne pa oropati ljudí.

Le pridno radi delajmo,
in vbogim pa pomosimo;
to naſ uzhi kerſhanſki nauk,
to je ſrezhnih ljudi opravk.

Kateri demokratični socializem?

delavska_zbornica

Demokratični socializem je na Slovenskem svoj čas imel močne korenine in razmeroma dolgo tradicijo. Med njegove najpomembnejše predstavnike nedvomno šteje tudi dr. Peter Celestin Jelenc, ki je skoraj polnih 60 let – vse od svojega pristopa k socialni demokraciji leta 1909 pa do smrti v argentinskem zdomstvu leta 1968 – deloval v socialističnem gibanju.

V spodnjih vrsticah povzemamo nekatere misli tega demokratičnega socialista iz zadnjih let njegovega življenja, ko je kot zastopnik Socialistične stranke Jugoslavije svojo politično usmeritev predstavljal v izgnanskem Narodnem odboru. Navedki so iz knjige Kaj sodim o komunizmu?, izdane l. 1965 v Buenos Airesu, ter iz njegovih spominov, kot jih je kasneje povzel časopis Slovenska država:

Če komunizma kar vnaprej ne zavračam, pa odklanjam tisti komunizem, ki ga je započel Lenin, ki ga je do zločinske popolnosti uveljavil Stalin in ki se ga je v Moskvi pri Stalinu naučil Tito in ga prenesel v Jugoslavijo. Odklanjam ga, ker je ta komunizem organizirana podlost.

Tudi Marx je bil otrok svojega časa. Če se izvzame njegova sociološka analiza kapitalizma, je življenje samo ovrglo velik del njegovih trditev. Bil je fanatik pravičnosti in demokratični socialisti s spoštovanjem izrekajo njegovo ime.

Danes že ni več nesporazuma med katoliško socialno vedo in mnenjem demokratičnega socializma. Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti slepa. Pravi socializem ni proti veri, je za svobodo.

Državljanske vojske niso začeli gen. Mihajlović. ne četniki ne legionarji ne vaške straže, temveč manjšinski komunisti.

Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: Kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.

Poleg Šentjernejske noči, Hitlerjevih grozodejstev in Katyna bodo tudi Vetrinj in kraška brezna po kočevskih gozdovih in pri Bazovici ostala v zgodovini kakor v nebo vpijoči spomeniki nečloveštva in komunistične podlosti.

Zveza komunistov je po svoji socialni sestavi organizacija funkcionarjev in uslužbencev vladnega aparata, ne pa delovnih ljudi. Danes je nasičena in povampirjena, po svojem značaju konservativna in celo reakcionarna politična sila.

Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je, da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci.

Svet nas danes pozna, pozna naš boj. Nismo več zaprti med gorami v domovini in jasneje vidimo bodočnost slovenskega naroda. Prišel bo čas, ko bodo novi rodovi zahtevali resnico tudi od komunistov.

***

Ne vemo sicer, ali naši današnji slovenski »demokratični socialisti« poznajo Celestina Jelenca ali zanj še niso slišali. Kar nekaj znakov pa kaže na to, da so jim tradicije demokratičnega socializma v slovenskem prostoru tuje.

Na njihovi Facebook strani tako lahko opazimo spominske zapise v čast »demokratom« takšnega kova, kakršna sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Iljič Lenin, ter veliko naklonjene pozornosti namenjene obdobju SFRJ, torej tistemu času, ko je bila oblast v izključnih rokah Komunistične partije. Sklepati gre torej na zavestno navezavo na tradicije revolucionarnega, predvsem pa totalitarnega socializma in pa nedemokratičnega režima, ki se je na takšnem socializmu utemeljeval.

So predstavniki Iniciative za demokratični socializem zavestno ali iz nevednosti »pozabili« na to, da niso vsi socialisti v slovenski zgodovini, predvsem pa ne tisti demokratični, bili člani KP, ali pa njeni sopotniki? Glede na to, da sedaj stopajo v zavezništvo s stranko, katere predsednik je pred nekaj meseci z  boljševiškimi simboli mahal pred obrazi svojcev žrtev boljševizma, se to vprašanje zdi še toliko bolj umestno.

Mladih inteligentov iz Iniciative za demokratični socializem s tem zapisom nikakor ne želimo diskvalificirati. Četudi se ne strinjamo z rešitvami, ki jih ponujajo, se zdijo v svojih stremljenjih iskreni, njihova kritika etablirane »levice« pa je vredna pohvale.

Vsekakor pa se v luči enostranske osredotočenosti na »tekovine« revolucije njihove sicer umestne ocene o izrabljanju zgodovine za dnevnopolitične namene s strani »velikih igralcev« ter spodbudna trditev, da se sami ne mislijo iti »partizanov in domobrancev«, ne izkažejo za najbolj iskrene in verodostojne. Ravno tako je tudi dvomljiv njihov odnos do institucionaliziranih sindikatov, te – če naj se poslužimo nam sicer nelastnega izraza iz levičarskega besednjaka – najbolj reakcionarne sile v slovenski družbi.

Glede vsega navedenega bi bila zelo dobrodošla jasna beseda z njihove strani: še zlasti pa glede vprašanja, katere tradicije socializma jemljejo za svoje in katerih ne.