Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Advertisements

Tedenski izbor


reading-stairs

Across Eastern Europe, local oligarchs and investment groups — some directly connected to their countries’ political leadership — are snapping up newspapers and other media companies, prompting deep concerns among journalists and others about press freedom.

It is just one of an array of developments across the region raising questions, a quarter century after the fall of the Berlin Wall, about progress toward Western standards of democracy and free speech. As in Russia, there are increasing worries about a potentially dangerous concentration of power in the hands of people who have managed to acquire both wealth and political influence and are increasingly extending their control to media outlets.

Oligarchs of Eastern Europe Scoop Up Stakes in Media Companies – Rick Lyman, The New York Times

***

Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih v slovenskih sindikatih je po podatkih državnega statističnega urada avgusta letos obsegala 2.445 evrov. Za primerjavo: povprečna slovenska bruto plača je avgusta letos dosegla 1.517 evrov.

Plačni rekorderji so po podatkih iz baze GVIN v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva, ki ga vodi Zvonko Vukadinovič. Lani je povprečna bruto plača v tem sindikatu, ki sicer zaposluje pet ljudi, znašala 5.071 evrov bruto. Med prvo deseterico najbolje plačanih sindikalistov se uvršča tudi Sviz Branimirja Štruklja s povprečno plačo 2.607 evrov bruto. Ob tem povejmo, da več kot 2.600 evrov zasluži le 10 odstotkov najbolje plačanih v državi.

Razkrivamo: sindikalisti med slovenskimi plačnimi rekorderji – Jurij Šimac, Jure Ugovšek, Finance

***

You can’t succeed in politics if you give too much appearance of despising the low arts by which we govern ourselves. Fastidious distaste for the roughness and meanness of political life may work in a seminar room, but it’s fatal on the campaign trail.

This distaste is common among people who’ve enjoyed success outside of politics, in academia or journalism or business, and who go into politics with the reasonable assumption that the prestige they achieved in their former profession should automatically transfer into politics. It doesn’t. People who think they’re entitled to standing—because they are brainy, rich, or famous—almost always lose. They forget you earn your standing, you are not entitled to it. That’s the best thing about democracy, the single reason why we’re not yet entirely governed by wealthy oligarchs.

I may have come into politics with an unacknowledged condescension toward the game and the people who played it, but I left with more respect for politicians than when I went in. The worst of them—the careerists and predators—you find in all professions. The best of them were a credit to democracy. They knew the difference between an adversary and an enemy, knew when to take half a loaf and when to insist on the whole bakery, knew when to trust their own judgment and when to listen to the people.

 I Wish Someone Had Told Me This Before I Became a Politician – Michael Ignatieff, The New Republic

***

Dejstvo je, da je ta družba, ta politična nomenklatura, ta slovenska levičarska falanga spravila SDS na rob propada. Bolj kot s političnimi metodami – legitimnimi ali nelegitimnimi, obsojanja ali skomiganja z rameni vrednimi – pa jim je to uspelo s psihološko vojno proti njihovemu karizmatičnemu voditelju. Pravilno so domnevali, da se mu bo nekega dne utrgalo in da bo pri tem nastal vtis, da ni poti ne nazaj ne naprej.
Odnos politike in javnosti do SDS – in obratno! – je vseh dvajset let nekakšna samouresničujoča se prerokba. Dogaja se to, kar hočejo drugi – oni pa ostajajo na svoji liniji.

Na svoji liniji: edini možni reset SDS – Marko Crnkovič, Požareport

***

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več.

(…)

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači. Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Spomini na neko resetiranje – Žiga Turk, Čas-opis

***

But modernisers have two great faults. The first is to assume that what is modern is inevitable. Soviet Communism was modern once, and part of its power lay in its claim that it was inevitable. It wasn’t, and now it is dead.

The second is to equate modernity with virtue and so to treat its critics as moral inferiors. In Britain, the saga of same-sex marriage is a classic case. Parts of the Western world are heading in that direction: “therefore” it must be welcomed: “therefore” its opponents are bigots: “therefore” they should be virtually disqualified from public office.

All those “therefores” are wrong. A moderate conservative approach would try to balance the age-old, universal view that marriage is between a man and a woman with tolerance of homosexual relationships. This balance was achieved by civil partnerships, but violated by the way that Mr Cameron casually imposed gay marriage. His approach insulted settled beliefs, and therefore wounded him politically more than people like to state directly. In times of wrenching economic change, social conservatism (not to be confused with social authoritarianism) helps reassure people. Instead, we have had doctrinaire, finger-wagging modernism from a party that calls itself Conservative. And, broadly speaking, the better off and better educated have been lecturing the less fortunate. Again, a reason to edge towards Ukip.

Ukip’s Rochester win shows voters no longer trust the main parties – Charles Moore, Daily Telegraph

***

On a une gauche européenne sociale qui préfère parler de politiques publiques (policies) plutôt que de politique (politics). Ce discours-là ne peut pas battre la Manif pour tous. Beaucoup de gens sont heurtés par la société de la rentabilité dans laquelle on vit, une société du chiffre où on évalue les enfants dès 3 ans. Les conservateurs de la nouvelle génération proposent une vision du monde philosophiquement contre-révolutionnaire mais qui répond à ces aspirations-là, en rejetant le productivisme, le consumérisme, et l’économie inféodée à la finance. Ils trouvent écho dans la société. Mais il y a aussi une France qui ne supporte plus de vivre dans la société d’Eric Zemmour. Qui parle pour cette France-là? Qui s’insurge ? Être à gauche, ça ne consiste pas, comme le décrit la Manif pour tous, à être un libéral-libertaire fanatique de GPA et désireux de vendre des bébés sur Internet à des consommateurs américains. Il y a la place pour un mouvement républicain qui s’appuie sur les idéaux égalitaires. La République n’est pas qu’un bataillon de CRS filmé par BFM TV : au-delà du maintien de l’ordre, la République c’est aussi la générosité.

Gaël Brustier: “La Manif pour tous est un combat pour l’hégémonie culturelle” – Mathilde Carton, Les In Rocks

 

***

Across the United States and Europe, sexual partnerships between persons of the same sex are being legally recognized as “marriages,” thus abolishing in law the principle of marriage as a conjugal union and reducing it to nothing other than sexual or romantic companionship or domestic partnership. The unavoidable message is a profoundly false and damaging one: that children do not need a mother and a father in a permanent complementary bond.

To insist on the truth that neither mothers nor fathers are expendable is not to dishonor anyone.

Marriage and the Black Family – Jacqueline C. Rivers, Public Discourse 

***

If your go-to image of a student is someone who’s free-spirited and open-minded, who loves having a pop at orthodoxies, then you urgently need to update your mind’s picture bank. Students are now pretty much the opposite of that. It’s hard to think of any other section of society that has undergone as epic a transformation as students have. From freewheelin’ to ban-happy, from askers of awkward questions to suppressors of offensive speech, in the space of a generation. My showdown with the debate-banning Stepfords at Oxford and the pre-crime promoters at Cambridge echoed other recent run-ins I’ve had with the intolerant students of the 21st century. I’ve been jeered at by students at the University of Cork for criticising gay marriage; cornered and branded a ‘denier’ by students at University College London for suggesting industrial development in Africa should take precedence over combating climate change; lambasted by students at Cambridge (again) for saying it’s bad to boycott Israeli goods. In each case, it wasn’t the fact the students disagreed with me that I found alarming — disagreement is great! — it was that they were so plainly shocked that I could have uttered such things, that I had failed to conform to what they assume to be right, that I had sought to contaminate their campuses and their fragile grey matter with offensive ideas.

Free speech is so last century. Today’s students want the ‘right to be comfortable’ – Brendan O’Neill, The Spectator

 

***

Pornography is an act of disgust, for by visually isolating the sexual organs for the sake of stimulus and libidinous pleasure, it places its viewer in contact with the genitalia considered as objects unto themselves. Once the desire for physical pleasure evoked by the visual stimulus of genitalia is satisfied, the genitalia lose their “erotic light” and reassume their status as organs with functions quite apart from that of sexual gratification. They become disgusting.

Thus the faces of pornography and pornographic advertising are usually sneers, and expressions of lust tend to mimic a barely suppressed nausea. Within the pornographic, Eros never smiles, never laughs, never plays — she is busy holding down and warding off disgust by the force of sexual arousal. The sin of pornography is not that it makes sex too free and casual, but that it makes it something serious — a suppression of disgust that is doomed, at the end of the day, to return to it. The tragedy of pornography is not that it makes men and women lust after each other, but that it makes them disgusted by the images of each other.

Are the Genitals Beautiful? – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Molti dei triestini in platea non sono mai entrati nel teatro della Kulturni Dom, sono quelli che, come me, stanno seguendo la scena con un occhio ai sottotitoli. L’effetto è ancora più straniante perché non viene giustificato, lascia credere l’incredibile e, al tempo stesso, mostra l’occasione perduta: quindi avremmo potuto fare così? Parlarci? Dialogare? Trieste, una città in guerra è uno spettacolo concepito in occasione del centenario, ma di fatto, grazie all’intuizione del giovane regista Igor Pison, i due testi di Marko Sosič e Carlo Tolazzi sono stati manipolati e fusi in una pièce sul linguaggio. A Trieste la Grande Guerra è stata solo l’esordio di un conflitto che le due comunità autoctone hanno condotto e, potremmo dire, interpretato per tutto il Novecento. L’italianizzazione coatta degli sloveni, le foibe titine, la divisione in zona A e zona B, le manifestazioni contro il bilinguismo, e sempre l’ombra della cortina di ferro alle spalle del Carso e la possibilità che la paranoia si trasformi in odio personale; possibilità la cui soluzione ottimale è stata una surreale convivenza tra estranei.”

Trieste, città in guerra. Dialogo sul palco tra italiani e sloveni – Mauro Covacich, Corriere della Sera

***

Naj se torej omejim le na nekaj vtisov, kot so se mi porajali ob nedeljskem spremljanju njegove posvetitve v stolnici sv. Nikolaja. Njena najopaznejša značilnost je bila, da so razen v vznesenih obrednih obrazcih skoraj scela umanjkale velike besede. Kako drugače kot pred slabima dvema desetletjema, ko smo bili še mladi petelinčki in smo za velike praznike namesto nevpadljive pridige patra Zoreta na Tromostovju poslušali med oboki iste stolnice, v kateri so ga sedaj posvetili, rafale težkih misli in izjav ter imeli o vsaki izmed njih občutek, da izraža ravno tisto, kar nas trenutno najbolj žuli. Šele čez veliko časa smo se zbudili v bridkem spoznanju, da ni zaradi velikih besed Cerkev iz neke pravljične, v mitične višave povzdignjene preteklosti nič bliže, da pa ji zaradi od besed vse drugačnih dejanj pod nogami spodmika sedanjost.

Nič takega se ni dogajalo v nedeljo. Nabito polna stolnica, zaradi katere sem si sicer čestital, ker sem se zadnji hip odločil zgolj za spremljanje slovesnosti po televiziji, me je skupaj z na prvi pogled nenavadno kombinacijo dvornega baročnega ambienta, baročnih latinskih mašnih napevov in lesene pastirske palice novega nadškofa spomnila predvsem na genialnega Dominika Smoleta. In na zaključek njegove resda kisle pokristjanjevalne drame Krst pri Savici. Tudi za zbrano ljudstvo v Nikolajevi stolnici bi lahko kot za njegove Slovence, ki na koncu napolnijo oder, rekli: Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj.  Da, namesto vzvišenih fraz je bil v ospredju ta molčeči, preprosti, a v plašč prostora z žlahtnim izročilom oblečeni (še) biti tukaj.

Biti tukaj – Aleš Maver, Časnik

***

Naš kulturni model je v marsičem posnetek tistega iz petdesetih, šestdesetih let 20. stoletja. A odtlej se je ogromno spremenilo, vzniknile so, denimo, nevladne organizacije, ki ne delujejo za zasebno zabavo, saj krepko spreminjajo javni prostor in je tudi njihov obstoj pravzaprav v javnem interesu – pri čemer je tistih 0,5 odstotka dohodnine, s katerimi jih državljani lahko podpremo, za njihovo delovanje odločno premalo. Kosovel je poudaril še, da je v Sloveniji težko govoriti o trgu za kulturo, še zlasti pri vseh zadevah, ki imajo opravka s slovenskim jezikom (knjige ni mogoče prepustiti trgu). A kako iznajti sistem, da bodo uporabniki lahko nagradili tiste izdelke, dogodke, ki so zanje relevantni? Vprašati se moramo, kaj je v javnem interesu, kaj je dovolj dobro, da dobi javna sredstva, je razmišljal Kosovel. Presenetil ga je podatek, da je kar 90 odstotkov vseh sredstev iz razpisov ministrstva za kulturo šlo v Ljubljano. »Razumel bi, če bi bila ta številka 70, toda 90 odstotkov!« je vzkliknil. Kakovost in relevantnost kulturnih dogodkov in vsega, kar se odvija s podporo javnih sredstev, bi morali po njegovem mnenju ocenjevati tudi ljudje, ne le neke strokovne komisije na ministrstvu.

Prispevki k spremembi slovenskega kulturnega modela – Pogledi

***

The Russian state has always done everything it could to conflate love of country with love of government, arguing that one is indistinguishable from the other.

This is why Russians who love their homeland but question their government are once again being cast as ‘enemies,’ ‘traitors,’ and ‘fifth columnists.’ They are hounded and threatened in both public and private. This is why independent media in Russia is not just in a precarious position anymore but has been almost declared anathema. The simple calculation made says that Russia equals the Kremlin. As it permeates most aspects of public life, the state is declared to be the face and soul of the Russian nation.

(…)

And because the Kremlin’s strategic thinking is more short-term than long-term, casting the government as the soul of the nation has become a kind of band-aid solution to this multitude of problems. Sure, things may be hard, the message goes, but the government is the glue that’s holding everything together —criticising us is like criticising the ground beneath your feet. People fall for this argument because they don’t feel they have a choice. The problem of autocracy is that it is like a perpetually collapsing house of cards. It leaves the people living under it few alternatives apart from propping it up, or being buried underneath it.

Kremlinophobia, russophobia, and other states of paranoia – Natalia Antonova, Open Democracy