Sprava mora biti širša, ali je ne bo

V Sloveniji je ena izmed vročih političnih tem narodna sprava, pri čemer je problem, da se jo pogosto zreducira zgolj na dihotomijo partizani proti domobrancem, osvoboditelji proti kolaborantom ali revolucija proti kontrarevoluciji. Pa je tovrstna perspektiva zadostna? Ali je preko te, omejene optike videti celotno sliko polpretekle zgodovine?

Po mojem mnenju ne; pravzaprav bom šel tukaj še dlje in dejal, da takšen pogled spravo onemogoča. Medvojno in povojno dogajanje na Slovenskem in širše po Srednji, Jugovzhodni in Vzhodni Evropi je bilo namreč mnogo bolj komplekso in zgolj upoštevanje vseh faktorjev lahko da realno zgodovinsko podobo, ki bo vodila do resnične sprave. Sodoben pogled na medvojno dogajanje je namreč v veliki meri kranjski, tj. specifičen za osrednji del slovenskega ozemlja, nikakor pa se z njim ne more pojasniti celotne slike na, takrat fragmentiranem, slovenskem ozemlju. Zgodovinska izkušnja Primorske, ki je po prvi svetovni vojni postala del Italije, je namreč drugačna od Kranjske, prav tako je bila drugačna situacija na Štajerskem, ki je bila zasedena neposredno s strani Tretjega rajha in za katero je Adolf Hitler dejal: »naredite mi to dežel ponovno nemško«. Kranjska izkušnja torej ni bila občeslovenska, saj je bila npr. na Primorskem in Koroškem tudi protikomunistična stran v veliki meri udeležena znotraj NOB.

Italijanska tiralica za Jankom Premrlom – Vojkom

Poleg regionalne omejenosti pa takšno slikanje polpretekle zgodovine izgublja še vprašanja ostalih uporniških skupin, kot je bila Stara pravda, iz slike odvzame slovenske četnike ali pa jih obravnava zgolj kot posebneže med kolaboranti, pozablja na meščanske stranke in vse njihove predstavnike, pozablja na katoliško sredino Andreja Gosarja in Engelberta Besednjaka, in predvsem izključuje izkušnje ostalih narodnosti na našem ozemlju, se pravi Nemcev, Italijanov, Judov in Madžarov, pri čemer je pogled, kjer se slednje avtomatično izenačuje z okupatorji, milo rečeno enostanski in neumen.

 

Hagiografija, demonologija in zgodovinopisje

 

Kot smo zgoraj omenili, je podoba polpretekle zgodovine poenostavljena, in sicer tako, kot je v svojem članku na tem portalu zapisal že Roosevelt, da se sklada z antifašistično naracijo oz. diskurzom, pri čemer je le tega treba razumeti širše kot nasprotovanje fašizmu. Gre namreč za slikanje zgodovine skozi perspektivo epohalnega boja dobrega proti zlu – pri čemer je fašizem tisto absolutno zlo. Da ne bo pomote, nikakor ne želim zanikati inherentne zločinskosti fašističnih režimov in gibanj, je pa ta naracija problematična, ker izpušča nianse in zamegljuje celotno sliko.

Vprašajmo se npr., koliko lahko enačimo fašističnost italijanskega režima in režima Engelberta Dolfussa v Avstriji? Ali lahko enako gledamo na kolaboracijo domobrancev, ustašev in Miklósa Horthyja? Kako razumeti dejanja pripadnikov nemških, italijanskih in madžarskih manjšin na okupiranih ozemljih? Kako razumeti odnos med totalitarizmi? Se lahko vprašamo npr. o vplivu komunizma in marksizma na fašizem? Tovrstna vprašanja, ki bi morala biti sestavni del vsake javne razprave o polpretekli zgodovini, so namreč potisnjena na rob oz. prepuščena redkim »disidentskim« zgodovinarjem in publicistom.

 

Prague uprising

Pripadniki Ruske osvobodilne armade (vlasovci) in češki uporniki med praško vstajo, maja 1945

 

Tukaj se pa velja spomniti na znamenito in kontroverzno nemško zgodovinsko razpravo in sicer na historikerstreit iz 80-ih let prejšnjega stoletja, kjer so soočala mnenja različnih zgodovinarjev o pogledih na Tretji rajh, nemško krivdo itd. V tovrstni razpravi so se soočili razni pogledi in eden od zanimivih rezultatov je bil članek zgodovinarja Martina Brozsata, sicer nasprotnika revizionistov, v katerem je pozival k historizaciji nacionalsocializma, se pravi k obravnavi obdobja kot ostalih obdobij zgodovine. Brozsatov poziv pa bi bilo potrebno še dodatno razširiti in pozvati k začetku historizacije celotnega »časa skrajnosti« oz. kratkega dvajsetega stoletja, ki se je začelo s koncem prve svetovne in posledično padcem starega sveta.

Po padcu starega reda s koncem prve svetovne vojne in Wilsonovimi štirinajstimi točkami, se je v srednji in vzhodni Evropi začel vrtiljak ekstremizmov, revolucij, kontrarevolucij itd. in vsak udeleženec te velike igre je pripravil svoj pogled, z lastnimi hagiografijami in lastno demonologijo, ki so še zmeraj izredno pomembni znotraj sodobnega razumevanja zgodovine. To pa je posebej ključno zato, ker vsaka skupina poskuša dokazati svojo vlogo žrtve in s tem argumentirati svoje težnje ter afirmirati svojo identiteto, ki velikokrat temelji na negaciji drugega, in ti drugi vstopijo v sodobne demonologije, žrtve pa postanejo subjekti novodobnih hagiografij, pa naj bodo to pobiti domobranci v Kočevskem rogu, izgnani sudetski Nemci ali pa pobiti partizani pri Sv. Urhu ali Poljaki s strani ukrajinskih kolaborantov.

Sicer ni nobenega dvoma o tem, da je vojno začela nacistična Nemčija, ki predstavlja tudi režim unikatne krutosti in genocidnosti, a vendarle nam zgolj historizacija celotnega obdobja lahko razkrije vse vzročno-posledične povezave, od vpliva versajske pogodbe in konca monarhije Hohenzollernov, na vzpon nacizma, od Stalinovega holodomora na prostovoljno priključitev mnogih Ukrajincev v Waffen SS, do krutosti fašističnega režima in usodo mnogih Italijanov v Istri, Kvarnerju in Dalmaciji. Hkrati pa nas tudi to ne sme zavesti, da ne bi priznali, da pri fojbah ni šlo zgolj za maščevanje, temveč da so bili poboji ukazani predvsem z vrha jugoslovanske oblasti, kot nam priča dnevnik Ivana Mačka–Matije in Kidričeve izjave, da nemška manjšina ne bo imela pravic, ker je ne bo, pri čemer se vsega ne da pojasniti s paradigmo okupacije in kolaboracije, saj so bili med partizani tudi nekateri Kočevarji.

Partizani nemškega rodu v Suhi Krajini (vir: www.mladina.si)

Pri nacionalnih odnosih pa je potrebno vzeti v račun tudi socialni faktor, koliko se npr. skladalo sovraštvo med narodi z ideologijo razrednega boja, kar na Slovenskem posebej drži glede odnosa do Nemcev, saj se je večina plemstva prištevala v nemški oz. avstrijski kulturni prostor. Historizacija polpretekle zgodovine bi tako pomenila resnejši spoprijem z vsemi temi faktorji in vzročno-posledičnimi povezavami, a vendar bi to pomenilo tisto, kar smo nakazali že v uvodu, prekinitev s tradicionalno slovensko naracijo sodobne zgodovine.

 

Sprava bo srednjeevropska ali pa je ne bo

 

Celotno sliko tega fenomena pa tako lahko vidimo zgolj, če upoštevamo tako fragmentiranost slovenskega prostora, ki je bil produkt tako rapalske pogodbe kakor tudi prejšnjih deželnih in državnih meja, kot tudi širšo srednjeevropsko sliko. Če se namreč osredotočimo zgolj na naš nacionalni okvir, bo namreč slika preozka in premalo kompleksna, če se ozremo na celotni prostor bivše Habsburške monarhije in širše Srednje Evrope, pa postanejo pojavi bolje osvetljeni in so postavljeni v svoj dejanski zgodovinski kontekst, ki ne dopušča hagiografij in demonologij ter upošteva vse dejavnike.

Hkrati pa nas današnja podoba srednjeevropskih držav ne sme zavesti. Kakor je zapisal angleški zgodovinar Tony Judt, so namreč srednjevropske države šele po koncu druge svetovne vojne, ob ”pomoči” celotne karavane genocidov in preganjanj postale nacionalno (in pogosto tudi razredno) vsaj približno homogene. Tukaj se nam odseva globok propad wilsonovske politike, ki je preko 14. točk poskušala v Srednjo Evropo pripeljati ameriški model odločitve za nacijo in jo poskušala aplicirati na neko popolnoma drugačno stvarnost, ki ji je razpad starega reda omogočil popolno razkritje svoje temne plati.

Zato mora sprava biti srednjeevropska, upoštevajoč ne zgolj politična nesoglasja znotraj narodov, temveč tudi medrazredna in mednacionalna sovraštva, s historiziranim in jasnim pogledom na preteklost in ponovno prebujeno zavedanje o skupni zgodovini, šele takrat bo lahko ta naš del Evrope, vključno s Slovenijo, zares zadihal s polnimi pljuči.

Lahko pa ostanemo pri naših ljubih in domačih, kranjskih razprtijah.

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Tedenski izbor

branje14

V Sloveniji bi radikalen umik države iz gospodarstva in zlasti bančništva dejansko naredil čudež, saj bi politiki vzel instrument, s katerim je doslej zagotavljala svojo reprodukcijo. Zato je edina rešitev za Slovenijo danes radikalna, obsežna privatizacija, zlasti bank, v kateri lastniki (domači ali še bolje tuji) ne bodo mogli računati, da bo njihove dolgove pokrila država, pa tudi, da ne bodo izpostavljeni pritiskom politike ter bodo podjetja lahko vodili odgovorno, s tem pa tudi uspešno.

Država, ki jo je zapustil zdrav razum – Matevž Sedej, Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Tedenski izbor

branje8

Ne more pa gospodarski liberalizem biti udarna točka programa NSi, njihova naslovna zgodba, pozicijski slogan, jedro prepoznavnosti, edinstvena primerjalna prednost (…). Ker to nikakor ni zgodba večinskega potencialnega volivca NSi. Čeprav kakšen nadobuden strankin funkcionar, ki je pravkar odkril eleganco liberalne ekonomske misli, zdaj meni, da ga morajo zato kar naenkrat imeti radi vsi njegovi potencialni volivci. Ki jim v večini primerov za eleganco liberalne misli bolj ali manj visi dol.

(…)

Po vsebini pa mora NSi svoj liberalizem postaviti nekoliko v ozadje in postati, če želite, žlahtna konservativna stranka. Nikar, prosim, ne dovolite, da bi vam asociacija na Kučana za vedno onečedila to lepo besedno zvezo. Raje si tule preberite, kaj naj bi to zares pomenilo: www.kirkcenter.org.

NSi se mora dovolj jasno profilirati, da bo prva izbira za vse krščansko usmerjene volivce, tako tiste, ki bolj stavijo na tekmovalnost in meritokracijo, kot tiste, ki bi v ospredje prej postavili sožitje in solidarnost. Tudi kakšen krščanski socialist se mora prej najti pri njih kot pri kakšni naslednici Zveze komunistov ali pri kakšni skrajni novolevičarski združbi tipa Luka Mesec. Tudi vsem tistim kristjanom, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pridušati čez pohlep, sodobni materializem in brezdušni kapitalizem, mora znati pokazati, da ni pravi odgovor zatekanje h karšnemkoli kolektivizmu in centalnoplanskemu etatizmu.

Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm. – Blaž Vodopivec, Finance

***

Desetletje, v katerem se je zgodila finančna, gospodarska in socialna kriza, ko je država zdrknila na obrobje EU, smo se novinarji, politiki, sodniki in odvetniki ukvarjali s Patrio. Medtem ko so druge države iskale poti, kako iz krize, smo mi bojevali versko vojno med dvema religijama, med verniki v “kriv je” in verniki v “ni kriv”.

Proces Patria je samo zgovoren dokaz, da nam je tranzicijska povzpetniška elita ukradla državo, ki je ni sposobna voditi. Tako kot osemletni otrok ni sposoben voziti avtomobila, ker je pač premajhen, nevaren sebi, sopotnikom in drugim udeležencem v prometu, tako naša tranzicijska elita ni sposobna upravljati države v korist in blaginjo vseh državljanov. Ne zmrdujte se nad Hrvati, ki kupujejo naša podjetja, to je za nas sreča, naši politiki jih uničujejo.

Ostaja zgolj vprašanje, ali smo se iz Patrie morda le kaj naučili. Odziv Luke Mesca, da je ustavno sodišče spet pristransko, kaže na to, da se tudi tranzicijski podmladek sploh noče nič naučiti.

Luzerji – Uroš Urbas, Siol.net

Continue reading

Antifašizem in skrajna desnica: tovariša v orožju v Donbasu

V sodelovanju s katalonskim portalom za politično misel Cercle Gerrymandering objavljamo prevod članka, ki sta ga napisala politologa in strokovnjaka za postsovjetska območja Abel Riu in Marta Ter.

*

V zadnjega pol leta je cela vrsta dogodkov uporniško območje na vzhodu Ukrajine zelo oddaljila od države, h kateri mednarodnopravno še vedno pripadajo. Oblikovala se je alternativna oblast, trdno zasidrana v lokalni družbeni stvarnosti, o naravi in značilnostih katere v zahodnih medijih slišimo zelo malo ali sploh ničesar. Ta članek želi omogočiti vpogled na to stvarnost, pri čemer se osredotočava na fenomen vojaških prostovoljcev, ki pomagajo pri njenem ohranjanju.

Boji v Donbasu privabili prostovoljce iz zelo različnih okolij. Njihovo število se je okrepilo predvsem od lanske jeseni. V vrste borcev Ljudske republike Doneck in Lugansk so se vključili pripadniki prostovoljnih milic iz Srbije, Češke, Nemčije, Madžarske, Poljske, Italije, Španije, Grčije, Izraela, Brazilije, Avstralije in celo Združenih držav. Poleg, seveda, prostovoljcev iz Rusije in drugih nekdanjih sovjetskih republik, predvsem iz Belorusije in Kazahstana.

Točnih podatkov o njihovem številu ni, prav tako ni mogoče natančno oceniti ravni njihove vključenosti v vojaške spopade. Jasno pa je, da gre za zelo raznolike skupine, ki pokrivajo ideološki spekter, ki gre od skrajne desnice do skrajne levice. Analiza teh skupin je zato nepogrešljiva pri boljšem razumevanju narave boja, ki se odvija v Donbasu.

Kdo so te skupine in kako si vsaka od njih predstavlja naravo boja, v katerega so se vpletli?

Continue reading

Tedenski izbor

 

 

Odločili so se, da za pomorjenimi izbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč – Mitja Ferenc za MMC RTV Slovenija

***

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda. Morda je v avtokratski družbi razumljivo, da želi takratna totalitarna stran še dandanes preko svojih naravnih in ideoloških potomcev počistiti s prav vsakim, ki drugače misli, zagotovo pa slednje ni sprejemljivo v demokratični in pravni družbi, ki kaj da na učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko se spominjamo obletnice osvoboditve nekdanjih nacističnih koncentracijskih taborišč in tam storjenega genocida in hudodelstev zoper človečnost je prav, da če pometamo pred tujim pragom, končno pometemo tudi domačega, saj trava ni nič bolj zelena na slovenskih tleh, kvečjemu bolj krvava in prežeta s človeškimi kostmi in izgubljenimi dušami.

Slovenska trava ni nič bolj zelena – Jernej Letnar Černič. Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

branjevka

Everybody who is on the Internet is subject to insult, trolling, hating and cruelty. Most of these online assaults are dominance plays. They are attempts by the insulter to assert his or her own superior status through displays of gratuitous cruelty toward a target.

(…)

Clearly, the best way to respond is to step out of the game.

(…)

Historically, we reserve special admiration for those who can quiet the self even in the heat of conflict. Abraham Lincoln was caught in the middle of a horrific civil war. It would have been natural for him to live with his instincts aflame — filled with indignation toward those who started the war, enmity toward those who killed his men and who would end up killing him. But his second inaugural is a masterpiece of rising above the natural urge toward animosity and instead adopting an elevated stance.

Conflict and Ego – David Brooks, The New York Times

***

Tehnologija nam je omogočila, da stojimo sredi dvorane zrcal in povsod vidimo samo sebe. V resnici pa nas internetni algoritmi delajo osamljene in nevarne, ker večajo naš narcisizem s tem, da odstranijo ves svet, ki ni kot mi. Okrepijo lastnosti, ki jih imamo. In ker se v osami in anonimnosti interneta prej pokažejo slabe lastnosti, okrepijo njih.

Drugačno mnenje je šok. V svetu, ki je ves kot jaz, nenadoma zagledamo košček nejaza in srd je strahoten, treba ga je odstraniti, takoj! Grožnje in trolanje postajajo norma. Sodobna komunikacija ni več pogovor, marveč je postala eksorcizem.

Dvorana zrcal – Miha Mazzini, Siol.net

***

There’s much to the view of Punxsutawney as purgatory: Connors goes to his own version of hell, but since he’s not evil it turns out to be purgatory, from which he is released by shedding his selfishness and committing to acts of love.

(…)

Ultimately, the story is one of redemption, so it should surprise no one that it speaks to those in search of the same. But there is also a secular, even conservative, point to be made here. Connors’s metamorphosis contradicts almost everything postmodernity teaches. He doesn’t find paradise or liberation by becoming more “authentic,” by acting on his whims and urges and listening to his inner voices. That behavior is soul-killing. He does exactly the opposite: He learns to appreciate the crowd, the community, even the bourgeois hicks and their values. He determines to make himself better by reading poetry and the classics and by learning to sculpt ice and make music, and most of all by shedding his ironic detachment from the world.

A Movie for All Time. Tomorrow and tomorrow and tomorrow, Growdhog Day Scores – Jonah Goldberg, National Review

 ***

For conservatism is about national identity. It is only in the context of a first-person plural that the questions – economic questions included – make sense, or open themselves to democratic argument.

Such was the idea that Edmund Burke tried to spell out 200 years ago. (…) Political wisdom, Burke argued, is not contained in a single head. It does not reside in the plans and schemes of the political class, and can never be reduced to a system. It resides in the social organism as a whole, in the myriad small compromises, in the local negotiations and trusts, through which people adjust to the presence of their neighbours and co-operate in safeguarding what they share. People must be free to associate, to form “little platoons”, to dispose of their labour, their property and their affections, according to their own desires and needs.

But no freedom is absolute, and all must be qualified for the common good. Until subject to a rule of law, freedom is merely “the dust and powder of individuality”. But a rule of law requires a shared allegiance, by which people entrust their collective destiny to sovereign institutions that can speak and decide in their name. This shared allegiance is not, as Rousseau and others argued, a contract among the living. It is a partnership between the living, the unborn and the dead

(…)

In other matters, too, it is not the economic cost that concerns the conservative voter but the nation and our attachment to it. Not understanding this, the government has embarked on a politically disastrous environmental programme. For two centuries the English countryside has been an icon of national identity and the loved reminder of our island home. Yet the government is bent on littering the hills with wind turbines and the valleys with high speed railways. Conservative voters tend to believe that the “climate change” agenda has been foisted upon us by an unaccountable lobby of politicised intellectuals. But the government has yet to agree with them, and meanwhile is prepared to sacrifice the landscape if that helps to keep the lobbyists quiet.

Identity, family, marriage: our core conservative values have been betrayed – Roger Scruton, The Guardian

***

I write because I am one of many children with gay parents who believe we should protect marriage. I believe you were right when, during the Proposition 8 deliberations, you said “the voice of those children [of same-sex parents] is important.” I’d like to explain why I think redefining marriage would actually serve to strip these children of their most fundamental rights.

(…)

The definition of marriage should have nothing to do with lessening emotional suffering within the homosexual community. If the Supreme Court were able to make rulings to affect feelings, racism would have ended fifty years ago. Nor is this issue primarily about the florist, the baker, or the candlestick-maker, though the very real impact on those private citizens is well-publicized. The Supreme Court has no business involving itself in romance or interpersonal relationships. I hope very much that your ruling in June will be devoid of any such consideration.

Dear Justice Kennedy: An Open Letter from a Child of a Loving Gay Parent – Katy Faust, Public Discourse

Continue reading

Tedenski izbor

reading-hipster

Ali, dragi levičarji, razumete perverzijo, ki se dogaja na Mladini? Ta tednik ni proti privatizaciji, ker sovraži Janšo, ni proti privatizaciji zato, ker so partizani umirali za našo svobodo in slovenski jezik, niti ni proti privatizaciji, ker ne prenese kapitalizma, proti je zaradi tega, ker je proti njihov lastnik, politično upravljani zmazek, imenovan NLB! S tega vidika je enačba Mladina = politično upravljana NLB = interesne skupine, ki so penetrirale v vlado, najlepši model za opisovanje motivov Mladine.

Kako kazino kapitalizem hrani Mladino – Kizo, Portal Plus

***

Oblast govori o reševanju krize, hkrati pa zaradi socialnega miru marginalizira in v tujino izganja sodobnemu svetu najbolje prilagojen del prebivalstva.

Namesto da smo “mladi” in naivno čakamo, da se “postaramo” – ali pa pristanemo na izgon možganov – se že enkrat opredelimo in politično organizirajmo kot generacija. In sporočimo – dovolj, tudi mi si zaslužimo enake priložnosti. Zaslužimo in izboriti si moramo generacijsko neodvisnost; torej sposobnost sprejemanja lastnih odločitev kot posledice vsaj približne premoženjske neodvisnosti. Naša moralna odgovornost v prvi vrsti ni in ne sme biti do staršev in starih staršev, ampak do lastnih partnerjev in – morda ravno zaradi katastrofalne socialne situacije nerojenih in zato povsem neupoštevanih – otrok. Socialna država je super; ampak veljati mora v istih ključnih točkah za vse, ali pa je ni.

Odj**ite že s temi mladimi – Davor Hafnar, Torek ob petih

Continue reading

Tedenski izbor

teddy-reading
Zdrav način razdolževanja, ki bi omogočil hitrejšo gospodarsko rast, bi bilo pridobivanje novega kapitala v podjetja. Tudi primerjalni podatki z drugimi državami območja evra kažejo, da slovenska podjetja ne odstopajo po višini zadolženosti, ampak po prenizkem kapitalu. Vendar večina podjetij nima lastnikov, ki bi ga lahko zagotovili. Lani so vsa podjetja skupaj dobila le 295 milijonov novega lastniškega kapitala.Najboljši mogoči ukrep za razdolževanje in zagon gospodarstva bi bila zato hitra odprodaja deležev, ki jih imajo v rokah različni tranzicijski lastniki vključno z državo (ta je lastnica 23 odstotkov vsega kapitala slovenskih podjetij in bank ). Čeprav kupci ne bodo pravljični princi na belem konju, je to ena od redkih možnosti, ki jih sploh imamo, da podjetja pridejo do lastnikov, ki bi lahko izboljšali upravljanje in zagotovili dodatni kapital.
***
“Putin’s actions should be easy to comprehend,” writes Mearshimer. Ukraine is a “huge expanse of flat land that Napoleonic France, imperial Germany, and Nazi Germany all crossed to strike at Russia itself.” Since Ukraine serves as a “buffer state of enormous strategic importance to Russia … no Russian leader would tolerate a military alliance that was Moscow’s mortal enemy until recently moving into Ukraine.” By the same token, no “Russian leader [would] stand idly by while the West helped install a government there that was determined to integrate Ukraine into the West.” After all, “great powers are always sensitive to potential threats near their home territory.”
The argument is marred by two fatal flaws. First, by invoking past invasions, Mearshimer goes beyond the analytical framework of realism, which assumes that “objective” threats would be recognized as such by any rational observer, and invokes Russian historical memory, ideology, and political culture—or perceptions. Once perceptions enter the picture, we leave the realm of realism’s logical rigor and introduce factors that contradict the objectivity and rationality assumption of realism and implode Mearshimer’s theoretical framework. After all, the power of realism resides in its claim that all rational observers, regardless of nationality, would assess national interests and power relations in approximately the same way. If they do not, because values, norms, ideas, and the like get in the way, then realism amounts to the banal observation that power somehow matters in our assessments of international relations. Who could disagree?
***

Upoštevajoč tvit pomembnega pristaša SDS Tomaža Štiha, katerega mnenje v tej stranki veliko šteje, je opcija tudi, da vojska izvede državni udar (ne vem, kakšen bi bil drug evfemizem za to, da vojska prevzame nadzor, saj takšne institucionalne zanke nimamo kodirane v ustavi). To je sicer malo težje izvesti, ampak očitno se te dni razmišlja tudi o tem, zato poglejmo, kako smiselno je priporočilo Tomaža Štiha.

Prvič, kot so že ostali tviteraši opozorili Štiha, bo težko vojska z Vebrovim načelnikom generalštaba izvajala državni udar v imenu Janše in Štiha. Drugič, če obvelja Štihova kontra-informacija iz tvita, da častniki ne sprejemajo Ostermana, potem se mora zgoditi ali najprej udar znotraj vojske in šele potem tanki zapeljejo na ulice in zavzamejo RTV, parlament, zgradbo vlade in predsedništva države ali pa samostojno častniki, ki ne sprejemajo Ostermana, udarijo v prej omenjene institucije in prevzamejo nadzor, kar pa, priznajte, je malo težje izvedljiv scenarij.

Tretjič, in to podpornikom ideje državnega udara ne bo všeč, takšne vrste institucionalnih sprememb zadnjih nekaj let nekako niso zelo popularne v mednarodni javnosti, posebno če bo najprej potrebno obračunati z Ostermanom in šele potem izvesti državni udar. Bodimo kar realni, ideja je absurdno bedasta in ni je sile v katerikoli državi EU, ki bi te dni lahko izvedla kaj takega in preživela.

Bralcem se opravičujem, ker analiziram tako trapasto idejo, kot je državni udar v imenu Janše, ampak take ideje so pač dane v javni prostor in to s strani ljudi, katerih mnenje v SDS šteje in so zaradi tega legitimirane. So pa tudi precej iskrene, saj če prikimamo Štihu k njegovi tezi, da je vse pore slovenskih institucij prevzela komunistična klika, potem se lahko Štih za demokracijo bori samo s pomočjo nasilja.

Končni paradoks: stranka SDS je izdala Janšo! – Kizo, Portal Plus

***

Bodimo iskreni, če ni dokaza, da ima Iskra agendo zrušiti ustavni red Republike Slovenije, potem imamo opravka z otroci, ki se igrajo vojno, ne pa z ekstremisti, ki izvajajo mobilizacije in vojaška urjenja. To nas napelje na tretjo točko, razkrinkanje ciljev Iskre. V prilogi k članku boste našli odstopno izjavo nekdanjega predsednika Iskre Klemna Kneza, v njej boste prebrali, da je končni cilj te grupacije:

“Vzpostaviti moramo politični subjekt – ki bo revolucionaren – kar pomeni samo to, da bo svojo moč črpal iz ulice in ne argumentov znotraj postavljenih okvirjev – kajti argumenti so in vedno bodo stvar politikantskega in ideološkega obračanja zadev na glavo. Naš boj je boj za oblast in tega nikoli in nikdar ne smemo pozabiti – oblast celotnega delovnega ljudstva…”

Menim, da je nedvoumno, kaj je želel Knez v svoji odstopni izjavi povedati in kakšna je politika ter cilj Iskre: prevlada ulice nad argumenti, ravno obratno, kot je kodirano v naši ustavi, kjer je parlamentarna argumentacija edini mehanizem za oblikovanje, delovanje in vzpostavljanje institucij. Prevlada ulice nad argumenti (kakršenkoli že je dominantni mehanizem argumentacije) je evfemizem za nasilno revolucijo. In kot pravi Knez, njihov boj je boj za oblast.

V tem kontekstu postane jasno, da Iskrin tabor, ki je bil izveden v nedrjih Univerze, ni bil rekreativnega namena, ampak je imel za svoj namen urjenje sile nad močjo argumentiranja in taisti tabor ni služil motiviranju študentarije pred jesenskimi izpitnimi roki, ampak team-buildingu obstoječih in mobilizaciji novih sil. Ste še vedno skeptični? Potem preberite nadaljevanje Knezovega pisanja:

“… Pot do tja je mukotrpna – saj se ne borimo za ljubljanski študenteraj, niti za slovenski delavski razred – temveč za svetovni prevrat obstoječih družbenih razmerij – socialno revolucijo – in s tem socialistično Republiko.”

Hočete ekstremiste? – Kizo, Portal Plus

***

Nothing is too gross when promoting racial hysteria in an election year. Veteran Democrat Congressman Charlie Rangel from Harlem declared that Republicans “don’t disagree — they hate!” According to Rangel, “Some of them believe that slavery isn’t over and that they won the Civil War!”

Republicans did win the Civil War. That’s why there is no more slavery. It was a Republican president who issued the Emancipation Proclamation. It was a Republican-controlled Congress that voted for the 13th Amendment, outlawing slavery.

In the 1960s, a higher percentage of Republicans than Democrats voted for the landmark Civil Rights Act of 1964 and the Voting Rights Act of 1965. If we are going to talk about history, let’s at least get the facts right.

Only an utter ignorance of history, in this era of dumbed-down education, could allow demagogues like Rangel to get away with the absurdities that abound in election year politics.

Voter Fraud and Voter I.D. – Thomas Sowell, The New American

***

Lena Dunham has been declared the voice of her generation not because she has anything to say but because she never stops talking. Or so it seems to me, a member of that generation. However awkward, unnecessary, or ill-informed a thought of hers may be, the twenty-eight-year-old seems ready to give voice to it. Her film, television series, and book—all to varying degrees autobiographical—seek deliverance in disclosure. Dunham has shown us everything.

In turn, she has been praised for demonstrating “courage,” “honesty,” “awareness,” and a dozen other euphemistic antonyms for reticence. (…)

Intimacy demands spaces of silence, and Dunham has built a career by violating those silences. She has attacked discretion and in the process attacked intimacy itself.

A Word for Discretion – Matthew Schmitz, First Things

***

Since I cannot now receive the Eucharist, it is through spiritual communion that I am kept spiritually fed by the Lord. This act of willing reception is not, as some may think, second-class communion. Far from it. To believe so is to diminish one of the ways Christ feeds his people, as Hans Urs von Balthasar warns in his book, Prayer:

For spiritual communion is by no means merely an act of longing for the reception of the Lord under the sacramental signs; much deeper, and more properly, it is the act of prayer of a living and understanding faith, by which it enters into living communication and communion with Christ, the eternal and living Truth.

Balthasar wants to impress upon the reader the objective reality of spiritual communion. It is not the absence of something but the presence of him. I don’t get to pine or indulge in self-pity during the distribution of the Eucharist. And God forbid I should become angry with my priest or the Church for not giving me Communion. As Archbishop Charles J. Chaput put it during the 2014 Erasmus lecture, “none of us are welcome on our own terms, in the Church we’re welcome on Jesus’ terms. That’s what it means to be a Christian, you submit yourself to Jesus and His teaching. You don’t recreate your own body of spirituality.”

My Plea: I’m a divorced and remarried mother. Please don’t change the Church practice – Luma Simms, First Things

***

Za konec pa še tekst, ki smo ga po krivici spregledali v oktobru: kolumna Narod si bo PR pisal sam izpod peresa našega priljubljenega levičarskega kolumnista Mihe Blažiča – N’Toka.

Ideja, da smo Slovenci homogena celota in da nas povezuje neka pradavna zarukanost, je privlačna iz več razlogov. Kdo ne bi rad verjel, da ga obdajajo sami idioti, ki ovirajo njegov uspeh? Če bi se rodili v katerikoli drugi državi, bi gotovo prepoznali našo genialnost, tukaj v Butalah pa, eh … kaj bi vam govoril. Slovenci imamo zaradi zaplankanega okolja pač zvezane roke. Če so našim babicam župniki povedali, da živijo v tej dolini solz zaradi izvirnega greha, smo mi dobili zgodbo o narodnem značaju. Tako pred začetkom vsakega delovnega dne moja generacija zmoli: »Verujem v Enega Slovenca, zarukanega, koruptivnega lenuha, ki poveličuje nesposobnost in kaznuje talent. Verujem v Balkansko mentaliteto, v prirojeno nepoštenost, v slovensko uravnilovko. Za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni, ustvarjeni za hlapčevanje. Amen.« In beseda je meso postala.

Tedenski izbor

reading2

 

Mass clientelism, Fukuyama writes, is different from outright corruption. It creates a primitive (but economically highly damaging) form of democratic accountability. Citizens, after all, can say that they’ll only keep casting their ballot for a politician who actually delivers that plum job in Athens.

Fukuyama argues that the real division in Europe is not between a disciplined, hard-working north and a dolce far niente south, or between countries with generous welfare states and those harder on the needy. The real opposition is between what he calls a clientelistic Europe and a nonclientelistic Europe.

Francis Fukuyama’s ‘Political Order and Political Decay’ – Jan-Werner Mueller, The Irish Times

***

Miti so vsegliharska poceni promocija različnih interesnih grupacij, ki se prolongirajo z mediji samo zaradi tega, ker obstoj mitov garantira donos. Če ne bi bilo mita o zlati dobi Janeza Drnovška, bi se slovenska levica referirala zgolj na Tita, kar pa je slaba popotnica za zajemanje sredinskega volilnega telesa. Če ne bi obstajal mit o racionalnosti in progresivnosti levice, bi se levičarji razgalili kot vsebinsko prazni blebetači, požrtni hohštaplerji, homofobi in odurni nacionalisti. Če ne bi bilo mita o reformatorski desnici, bi desnica morala sama reformirati. To so slovenske kosovske bitke.

Trije najbolj odurni miti o slovenski politiki in ekonomiji – Kizo, Portalplus

***

Bergant, Starič, druščina, dobro jutro. Pred dobrim letom je bil vaš kolega na TV Slovenija suspendiran, ker je povedal, da Bratuškova v svojem govoru v Mariboru ni povedala nič. Takrat neke velike zaskrbljenosti glede kratenja novinarske svobode niste pokazali. Je mogoče zdaj, ko je njeno vsebinsko praznost uradno potrdila tudi Evropa, trenutek za katarzo? Boste na odgovornost pozvali odgovorno urednico, ki je odgovorna za tisto? In še pomembneje, boste končno odložili rožnata očala in pogledali svet v njegovih pravih barvah? Je mogoče bruseljska blamaža Bratuškove priložnost, da postanete neodvisna, nepri­stranska in neobrzdana četrta veja oblasti in se resno lotite resnih zgodb?

Levo. Priden. Piškotek – Blaž Vodopivec, Finance

***

Seveda niso vsi novinarji neprofesionalni, manipulativni, kupljeni, pokvarjeni ali preprosto butasti. O številnih bi lahko napisal veliko pohvalnega. Toda večina teh ob vsem skupaj tiho gleda stran in se ne zgane. Čeprav splošno nezaupanje v medije, ki ga opisane slabe prakse povzročajo, najbolj škodi prav tistim, ki odstopajo od povprečja.

(…)
Tako kot niso vsi novinarji slabi, tudi vsi mediji niso enako neprofesionalni ali manipulativni. Nikakor pa zapisano ne velja samo za tiste, ki jim običajno pravimo levičarski ali dominantni mediji. Če uporabim duhovito domislico Blaža Vodopivca, piškotke za novinarje pečejo tako na levici kot na desnici in tudi v zasebnem sektorju. Sam zato za medije in roke, ki jih hranijo, že nekaj časa uporabljam izraz “krotilci javnega mnenja”

Sedem razlogov, zakaj bi morali novinarji razkriti svoje vire – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Ker se torej vračamo tja, od koder smo prišli, pravzaprav z dvojno plebiscitarno večino pobegnili, javna intelektualna vest narekuje, da je nekaj treba storiti. V nasprotju z Lukacsem menim, da alternative niso samomor, dekadenca in revolucija, temveč aktivna, javno-intelektualna državljanska zavzetost za evropsko Slovenijo. Pri čemer se je treba zavedati, da tu ne gre za ad hoc politični, ekonomski ali katerikoli kratkoročni interesni izziv, temveč za jedrno civilizacijsko vprašanje o tem, kakšna družba ali država bomo. Oblikovati je treba široko, vključujočo koalicijo razmišljujočih ljudi, zares vseh, »ki dobro v srcu mislijo«, da bodo s svojim delom in imenom aktivno branili tisti vrednostni civilizacijski minimum, ki nam ga zapoveduje slovenska ustava. Demokratično in pravno, ekonomsko odprto in socialno prijazno slovensko državo, utemeljeno na človekovem dostojanstvu, zasidrano v vsebinskem liberalizmu, ki naj nas popelje v svetovljansko smer zahodnega sveta, ne pa v provincialno samozadostnost semidespotskih režimov na obronku Evrope.

Samomor, dekadenca ali revolucija – Matej Avbelj, Časnik

***

Zakaj imamo torej takšne težave z zavračanjem smejočih županov, ki so v resnici navadni kriminalci? Zakaj vsi po malem goljufamo in utajujemo davke? Zakaj imamo problem s sprejemanjem lastne države in spoštovanjem njenih institucij? Zakaj dvomimo v pravno državo in enakost pred zakonom, zakaj smo prepričani, da sta klientelizem in korupcija osrednja problema naše državljanske eksistence?

Odgovori se skrivajo v intimnem dojemanju države kot slabe, nepravične in nefunkcionalne. Umanjkanje normativne integracije se stopnjuje do tiste skrajnosti, onkraj katere je prostor za vse in kjer je tudi dovoljeno vse. To je tisti pravi Balkan, katerega smo ponotranjili približno tako, kot so naši politični zaporniki in pošteni župani obtoženca Josipa Broza Tita, ki se je v bombaškem procesu leta 1928 drl iz zatožni klopi: »Ne priznajem buržoaski sud, jer se smatram odgovornim samo svojoj komunističkoj partiji!«

Banditi, Balkanci, titoisti – Dejan Steinbuch, Finance

***

Most of Mrs Merkel’s predecessors stood for at least one big, controversial project. Konrad Adenauer after 1949 bound the new republic to the West at the cost of making reunification seem impossible. Willy Brandt recognised East Germany. Helmut Schmidt allowed American Pershing missiles in West Germany to deter a Soviet attack. Helmut Kohl made the Germans give up the D-mark for the euro. Gerhard Schröder liberalised the labour market.

Nobody in Germany today considers Angela Merkel capable of a similar level of leadership. Her power is immense but mainly potential. “She has not tried out how much power she has. For that she would have to dare to do something, to go against polls and the Zeitgeist,” concludes Mr Kurbjuweit. “In a certain way, Merkel is thus a powerless chancellor.” She uses her power to block, not to promote. It is power amassed but unused. If she goes on this way, that will be her main legacy.

Sedating, not leading – The Economist

***

Russia has attempted to involve Poland in the invasion of Ukraine, just as if it were a post-modern re-run of the historic partitions of Poland. “He wanted us to become participants in this partition of Ukraine,” says Sikorski. “Putin wants Poland to commit troops to Ukraine. These were the signals they sent us. … We have known how they think for years. We have known this is what they think for years. This was one of the first things that Putin said to my prime minister, Donald Tusk, [soon to be President of the European Council] when he visited Moscow. He went on to say Ukraine is an artificial country and that Lwow is a Polish city and why don’t we just sort it out together. Luckily Tusk didn’t answer. He knew he was being recorded.”

Putin’s Coup – Ben Judah, Politico Magazine

***

Kiev feels like a Russian city, architecturally and linguistically. Check into a hotel, signal a waiter, enter a shop, and chances are you will be addressed in Russian. Television talk shows are bilingual — guests speak the language in which they are most comfortable. Taxi drivers still listen to “Russky Chanson,” Russian prison ballads that are something of a cross between gangsta rap and country and western music.

But recent months brought subtle changes. The young consider speaking Ukrainian cool. Some older Ukrainians have adopted the attitude that Russia does not own the culture.

“Some of my friends think that real patriots of Ukraine should not speak Russian because they are enemies,” said Irina Bekeshkina, a sociologist who specializes in political polling. “Why should we identify Putin with the Russian language? Russian language and culture has been around a lot longer than Putin.”

Conflict Uncovers a Ukrainian Identity Crisis Over Deep Russian Roots – Neil McFarquhar, The New York Times

***

I wrote a piece for the New Republic soon afterward about the Obamacon phenomenon—prominent conservatives and Republicans who were openly supporting Obama. Many saw in him a classic conservative temperament: someone who avoided lofty rhetoric, an ambitious agenda, and a Utopian vision that would conflict with human nature, real-world barriers to radical reform, and the American system of government. (…)

In my opinion, Obama has governed as a moderate conservative—essentially as what used to be called a liberal Republican before all such people disappeared from the GOP. He has been conservative to exactly the same degree that Richard Nixon basically governed as a moderate liberal, something no conservative would deny today. (Ultra-leftist Noam Chomsky recently called Nixon “the last liberal president.”)

Obama Is a Republican: He’s the Heir to Richard Nixon, Not Saul Alinsky – Bruce Bartlett, The American Conservative

***

Vatican II sought to respond to the changing circumstances of modernity.  Council Fathers wanted to discover how the Holy Spirit was moving the Church to present the teachings of her faith to a new world.  The Council Fathers sought to discover how to follow Our Lord’s great commission to “go and make disciples of all nations” (Mt. 28:19) in the cultures of modernity.  The attempts by the Council Fathers to answer these questions and to present the fruits of their deliberations, however, were hindered by a media contingent attempting to explain the conciliar debates in terms alien to the council and divorced from a deeply historical and nuanced understanding of the faith.  Thus, many misleading and false interpretations of council spread quickly. If nothing else, it allowed for the so-called “hermeneutic of rupture,” which saw Vatican II as a clear split with the tradition of the faith, to survive and take root. Those who were not already well catechized and firm in their faith were unable to differentiate the true faith from that presented to them by a largely secular media.

The Dangers of Transparency – John Macias, Ethika Politika

***

One exception to the generally positive religion-marriage link is Latin America, as the figure above indicates. In many countries in this region, cohabitation, single parenthood, and family instability are high, according to data from the World Family Map. And, yet, so too are forms of the Catholic and Protestant faith. Marriage is comparatively weak, and religion is comparatively strong, in countries like Colombia, Peru, and Ecuador. In these countries, religious faith may be a lifeline for women, children, and families in communities where the family is weak and poverty is common, places where—as political scientists Pippa Norris and Ronald Inglehart have argued—“existential insecurity” is high.

So, perhaps it’s no accident that Pope Francis has been making waves with his untraditional approach to tackling the issue of marriage. He may be less likely to associate strong families with strong faith, and more likely to see the ways in which religious faith can be a balm for fragile families. After all, in Francis’s native Latin America, the ties between hearth and altar are attenuated at best.

Religion and Family around the Globe – Bradford Wilcox, First Things

***

The central message, after all, of the New Atheism — the message that divides it from earlier forms of skepticism — is that it’s perfectly obvious that God and the supernatural don’t exist, and the only reason you might think otherwise is because you’re either a fool or a charlatan. Dawkins doesn’t know theology and is proud he doesn’t; P.Z. Meyers will happily tell you that the religious emperor obviously has no clothes, and any argument to the contrary is merely the courtier’s reply. It’s obvious, they’ll tell you, that the supernatural doesn’t exist, because science hasn’t found it, and we know that science is the only valid method of inquiry, because the supernatural doesn’t exist.

Duh. Obviously.

The mix of self-congratulation and playground taunts that defines the movement is, in essence, merely the flipside of the defining characteristic of religious fundamentalism: a refusal to acknowledge the intellectual experiences of others. Never mind that plenty of thoughtful, sincere people believe in God due to varying mixes of personal experience and ontological argument; it’s just so obvious that scientific rationalism is the only valid means of interpreting the world that the experiences of others can simply be dismissed out of hand.

Rape Culture, Fundamentalism, and the New Atheism – Luke T. Harrington, Presbylutheranism

***

Italijanski filozof Gianni Vatimo razume današnji čas kot »mnoštvo«. S tem hoče povedati, da se sodobni človek ne počuti več povsem vključenega v delo institucij, ki so se oblikovale v 19. in 20. stoletju. Korporativni model, kjer je vsaka panoga ali skupina reprezentirana s strani višjih, ponekod javnih institucij, danes ne deluje več tako organsko kot nekoč. Zato se v sodobnem mnoštvu nenehno rojevajo nove in nove oblike združevanja in delovanja, ki hočejo iz posameznikov ustvarjati javno: pobude, društva, zadruge, kolektive, gibanja, iniciative … Vendar ta združevanja, čeprav izhajajo iz zasebne pobude (s strani posameznikov ali skupin), niso nujno usmerjena le v zasebno dobrobit, temveč želijo doseči neko javno dobro.

Ta premik se je zgodil v vseh segmentih družbe, vendar je najrazločneje opazen prav na področju kulture. Zanjo ne moremo več reči, da je najboljše, najsodobnejše, najkvalitetnejše zaobseženo v javnih ustanovah. Konkretno: ne moremo reči, da so vsi interesi ustvarjalcev in odjemalcev kulture zaobseženi znotraj tradicionalnih kulturnih institucij, kot so kulturni domovi, knjižnice in gledališča. Mesta, ki so znana po svojem živahnem kulturnem življenju, to še dodatno dokazujejo. Berlin, Praga, Krakov, Varšava, Gradec, Gent, pa tudi Pordenone ali Ljubljana ne uživajo ugleda zanimivih in živahnih kulturnih središč zaradi svojih javnih kulturnih zavodov, pač pa ravno zaradi omogočanja spodbud od spodaj, da kulturna združenja bolj optimalno delujejo in s tem ustvarjajo svojo razpoznavnost.

Goriški kulturi naproti – Miha Kosolel, Anja Medved, Gorazd Božič, Goriška.si

Tedenski izbor

reading 2

Slavish loyalty to historical example at least makes the beliefs and plans of ISIS a little more predictable than those of a spry, global-reach organization like Al Qaeda. We know, for example, that Baghdadi demands total allegiance and that the caliphal structure of ISIS does not lend itself to the cell-based activity that made the bin Laden network hard to eradicate. It also severely limits what ISIS can do, since any attack on a Western city would draw an immediate and devastating counterattack on Raqqa, and wouldn’t require the laborious fumigation of hundreds of mountain caves.

What ISIS’s Leader Really Wants – Graeme Wood, The New Republic

***

SD ni sodobna evropska socialna demokracija, za njih je EU neoliberalni sovražnik in jih zato prav nič ne povezuje z ostalimi evropskimi socialno demokratskimi strankami, ki v EU vidijo svoj dom, ne pa demonsko združenje neoliberalnih fašistov. /…/

Ne zanima jih normalizacija političnega trga, ampak si s svojo agresivnostjo in političnim nasiljem ter medijskim izživljanjem prizadevajo, da bi v Sloveniji imeli ekstremno ne pa proevropsko desnico. Zato si vsi tisti, ki razumemo, da levica nikoli ne bo izginila lahko zgolj želimo, da konzervativna in rentniška SD čim prej izgine iz političnega prizorišča na njeno mesto pa stopi moderna in proevropska socialno demokratska stranka. Torej nekaj takega, kot je SD, tam okoli leta 2007, obljubila, da bo postala.

Nekaj ogabnega se je zaredilo v SD – Kizo, Portal Plus

***

Poverty does not explain the lure of jihad for Western fighters. Many of them are quite middle-class. Nasser Muthana, a 20-year-old Welshman who goes by the name Abu Muthana al-Yemeni in IS videos, had offers to study medicine from four universities. Nor does a failure to integrate into the societies around them. Photographs of Muhammad Hamidur Rahman, another British fighter thought to have recently been killed, show a young man in a snazzy suit with a slick hairstyle. He worked at Primark, a cheap retailer, in Portsmouth, a city on the English coast. His father ran a curry restaurant. Nor does religious piety. Before leaving for Syria, Yusuf Sarwar and Mohammed Ahmed, two young men from Birmingham who pleaded guilty to terrorism offences in July, ordered copies of “Islam for Dummies” and “The Koran for Dummies” from Amazon. Some fighters are religious novices, says Mr Maher.

European jihadists: It ain’t half hot here, mum – The Economist

***

It was many years ago that I began investigating this scandal for the Mail. At first, I was accused by some of making up the stories that were, in fact, told to me by parents and the abused girls themselves. I was also branded racist. The reason? I had dared to mention the uncomfortable truth about this abhorrent behaviour: most of the victims are white or of mixed race, while all too often the perpetrators come from Britain’s South Asian communities.

Yesterday’s report was a vindication of the Mail’s journalism as Professor Alexis Jay said that the majority of the abusers were Pakistani males.

Crucially, I believe the reason the crimes were not tackled properly by the authorities was because the racial make-up of the perpetrators was a taboo subject. In the politically correct culture of modern Britain, police, councillors and social services chiefs were terrified of being accused of racism if they highlighted crimes by racial minorities. Instead, they shamefully blamed the girls for being out of control, wilful young teenagers who eagerly consented to sex with men old enough, in some cases, to be their fathers or even grandfathers in exchange for a ‘good time’.

‘I was called a liar and a racist for exposing this sex gang abuse horror’ – Sue Reid, The Daily Mail

***

The liturgy centers the church community around the Sacrament of the Altar–the bread and wine that become, through grace, the Body and Blood of the Lord. “Liturgy” is nothing more (or less) than thousands of years of developed thought about Christ’s relationship with the church, acted out by the church. It is the Church’s attempt to align our worship of Christ on earth with the way Christ is worshiped in heaven.

Hipster liturgists: or, Why I am an Episcopalian – Holgrave, The Hipster Conservative

***

As one of the pioneers of the analogy I feel the irony in how it has quickly gone from scandal to cliché to compare Putin to Hitler, for better and for worse. Certainly Putin’s arrogance and language remind us more and more of Hitler’s, as does how well he has been rewarded for them. For this he can thank the overabundance of Chamberlains in the halls of power today — and there is no Churchill in sight.

It’s a War, Stupid! – Garry Kasparov, Time

***

Covering wars for a polarized nation has destroyed the civic mission I once found in journalism. Why risk it all to get the facts for people who increasingly seem only to seek out the information they want and brand the stories and facts that don’t conform to their opinions as biased or inaccurate?

Why I Decided War Reporting Was No Longer Worth the Risk – Tom A. Peter, The New Republic

Hitlerjeve zahteve – izzivanje ali roka sprave?

hitlerjeve_zahteve

Če prav pomislimo, zgledajo zahteve, ki jih Herr Hitler daje Poljski, čisto razumne. Treba je razumeti, da je bil še pred dobrima dvema desetletjema dobršen del Poljske integralni del Nemčije in z razpadom Nemškega cesarstva, ki je sledil zahodni zmagi v prvi svetovni vojni, se je na sto tisoče Nemcev znašlo v mejah nove Poljske države.

Nemčijo danes v medijih pogosto obtožujejo nacionalizma in ekspanzionizma – ampak vprašajmo se: so Poljaki kaj boljši? Poljski vlada vojaška hunta, ki vsebuje najhujše nacionalistične elemente. Pravijo, da je v Nemčiji na pohodu antisemitizem. Morda je kaj na tem, a ne pozabimo, da na Poljskem ni čisto nič bolje: ukrepi, ki jih je uvedla nova poljska oblast, so še bolj sovražno nastrojeni proti Židom. Morda zato, ker večina poljskih Židov govori nemško? …

Zlasti, če pogledamo iz geostrateškega vidika, so nemške zahteve v bistvu logične in razumljive. Versajska pogodba, plod arogantnega zmagoslavja zahodnih sil, je Vzhodno Prusijo odsekala od ostalega nemškega ozemlja. Danzig, mesto z ogromno nemško večino, je dobilo nekakšno avtonomijo, čeprav si njegovi prebivalci v veliki meri želijo priključitev k matici. Nemške vojake bi, takoj ko bi prestopili mejo, pozdravili s cvetjem!

Kar je resnično šokantno, je trma poljske nacionalistične vlade, ki zavrača, da bi se usedla za mizo z Nemci in začela pogajanja o miroljubnem razkosanju svoje dežele. Še bolj nesprejemljivo je, da s to svojo trmo celotno Evropo vleče v vojno!

Pri tem je treba omeniti še vse protinemške predsodke, ki jih je brati v zahodnem – predvsem angleškem! – tisku. Seveda, Hitlerjeva Nemčija ni “demokratična” država po zahodnem zgledu. Vendar – ali je morda “demokratična” Anglija, ki zatira Indijce in je ravnokar poslala gospoda Gandhija v zapor? Je mar demokratična Francija, kjer smo brali o novem valu aretacij v Alžiru in pregonu protestnikov v Indokini?

Ne pustite se vleči za nos, dragi čitatelji: tu ne gre za nobena načela, za nobeno demokracijo. Gre za brutalno igro interesov na plečih malih držav. Iste pravice, ki si jih zahodne sile same jemljejo od Palestine do Singapurja, odrekajo Nemčiji, ki hoče le zaščiti legitimne interese svojega preivalstva v sosednjih državah.

Neverjetno je, kako petindvajset let po koncu velike vojne znova vznikajo protinemški predsodki, za katere smo upali, da so dokončno pokopani. Iste predsodke o “barbarskih Nemcih”, “Hunih”, “Gotih” ipd, ki smo jih slišali od zahodne propagande pred tremi in več desetletji, se znova ponavljajo v drugi obliki. Pri tem se objektivne razlike v politični kulturi izkoriščajo za zasmehovanje nemške politike in celo ustvarjanju nekakšne paranoje pred “nacistično nevarnostjo” itd.

Jasno je: Nemčija je – ob sicer neortodoksnih in za naše okuse morda včasih nekoliko grobih politikah Herr Hitlerja – znova postala velesila, ki ne sledi diktatu zahodnih držav. Zato jo je treba na vsak način zaustaviti. Poljska, ta umetna in šibka tvorba, o kateri pred dvajsetimi leti nihče pri nas ni niti vedel, da obstaja, je pri tem le priročna lutka anglo-francoskih interesov. Pod generalom Piłsudskim je vodila pronemško politiko, ki je šla v nos predvsem Francozom, zato so sedanjega predsednika Becka dobesedno prisilili (z ekonomskimi in drugimi pritiski), da je ubral protinemški kurz. In še to šele v zadnjih mesecih, ko je Herr Hitler dokazal svojo daljnovidnost in prvi med velikimi silami v Evropi sklenil sporazum s progresivnim režimom Jožefa Stalina v Rusiji. Zahodne sile so izkoristile protirusko paranojo Poljakov in jo speljali na svoj mlin.

Tako smo zdaj, namesto, da bi se pogovarjali o načinih za mirno razrešitev konflikta, na robu nove vojne. In zakaj? Zato, ker “demokratični” Zahod ne more trpeti samostojne in močne Nemčije – še zlasti pa ne take, ki v domači politiki gradi krepko in široko državo blaginje, na tujem pa stopa v zavezništvo s progresivnimi silami sveta. Ne, tako Nemčijo je treba na vsak način zaustaviti – in vsa ta komedija okoli nekega Danziga (kdo pa sploh ve, kje je to?) priča zgolj o tej antinemški obsesiji Zahoda, dragi čitatelji. Bomo nasedli? Upam, da ne.

Tedenski izbor

cigar-smoking-traveler-reading

Danes je moto dneva povprečnost. Danes seveda nihče z IQ, višjim od sobne temperature, ne bi upal Slovenije več postaviti v bližino kakšnega svetilnika uspešnosti. (Izjema je Alenka Bratušek, ki še kar misli, da nas je njena vlada pripeljala v nekakšen trajen gospodarski orgazem.) Pač pa nas danes vsi, na čelu s politiki levice, »resnimi ekonomisti« in »resnimi mediji«, prepričujejo, da je v Sloveniji stanje čisto povprečno, obdavčitev je čisto povprečna, obremenitev plač je čisto povprečna, kriza je čisto povprečna (itak je uvožena iz ZDA), rast je čisto povprečna, zadolženost je čisto povprečna, stroški javnega sektorja so čisto povprečni, brezposel­nost je čisto povprečna, državna lastnina je čisto povprečna, znanje naših otrok je čisto povprečno, vraga, še nesposobnost naše politike naj bi bila čisto povprečna. In če smo čisto povprečni, smo torej čisto O. K. in neke resne spremembe niso potrebne. In da bo natančno jasno, katere spremembe še posebej niso potrebne, je Mladina celo spet začela neskrupulozno in primitivno pogrevati stare pravljice o grdih domobrancih, češ vsakdo, kdor podpira privatizacijo in prilagajanje normam EU, je v resnici kolaborant in izdajalec, če že ne to, pa vsaj en ušiv hlapec. Kako nazadnjaško, predmoderno, blut-und-boden, res vredno tako imenovane progresivne novolevičarske publikacije.

Tako imenovani pogum, tako imenovana povprečnost in tako imenovane spremembe – Blaž Vodopivec, Finance

***

Trdim, da sistemsko preprečujemo, da bi imeli boljše politike. Razmeroma maloštevilen parlament le majhnemu številu ljudi omogoča preživljanje s politiko. Fluktuacija v parlamentu je velika, to preprečuje, da bi se ljudje s poslansko funkcijo gradili. Za ministra ni obvezno, da je izvoljen kot poslanec. Plače politikov, zlasti na izvršilnih mestih, so demagoško nizke. Zapenjanje pri financiranju strank še bolj zmanjšuje možnosti za ekonomsko preživetje v politiki in financiranje ustrezne strokovne podpore. Volilni sistem tisto malo politikov razprši v veliko strank, to pomeni, da skoraj v nobeni ni kritične mase – ne pameti ne denarja.

Vzorci prejšnjega sistema živijo naprej. Tam so partija in njeni sateliti razpolagali z dovolj velikim številom delovnih mest, da so se na njih lahko gradili politiki. Celoten samoupravni delegatski sistem, ki je zakrival partijsko diktaturo, je bil amaterski, jedro pa je bilo profesionalno. Stari mački danes odhajajo v pokoj. A naslednice partije imajo vsaj nekaj ustanov, fakultet in inštitutov, kjer se njihovi kadri, kot pravijo, »sončijo«, ko niso v politiki. Na drugi strani sta ducat, dva kariernih politikov in še amaterji, ki sem in tja nekaj pametujemo. Nimamo razvitega ekosistema think-tankov, kjer bi se razvijale politike in o njih tekla široka družbena debata, na katere bi se politiki lahko strokovno naslonili in od koder bo prišla, ko bo, politika 2.0.

Vse to zmanjšuje intelektualno raven in akcijsko sposobnost politike, da bi urejala javne stvari v državi. Na mesto politike vstopajo interesne skupine in neformalni centri moči, ki niso od nikogar izvoljeni in nikomur odgovorni. Politika je samo za vse kriva.

Več politike, prosim! – Žiga Turk, Reporter

***

Kako ste prišli do liberalizma kot tipični socialistični klon v Sloveniji: ali skozi LDS »liberalizem« ali skozi gospodarski liberalizem (prosti trg)?

Ne eno ne drugo. Skozi zdravo kmečko pamet, bi rekel. Predvsem preko spletnega foruma Financ, na katerem smo v tistih časih (10 do 15 let nazaj) zelo kvalitetno debatirali o perečih problemih Slovenije na področju borze, gospodarstva in politike. Šele naknadno sem izvedel, da se tej smeri razmišljanja reče liberalizem. Sam bi to poimenoval zdrav razum. Veliko vlogo pri usmeritvi foruma v to smer pa je imel takratni urednik Financ Črt Jakhel.

Marko Pavlišič, inženir v politiki – Robert Šifrer, Časnik

***

Če lahko pritrdimo dejstvu, da se je v 20. stoletju na nemški strani odpor do Slovencev podkrepil z rasnimi teorijami, pa moramo tudi priznati, da se je na slovenski strani podkrepil z enačenjem nacionalnega in razrednega sovražnega. Ko  je marksistična definicija razrednega boja postavila enačaj, Slovenec = kmet in se je sovraštvo do višjih stanov povezalo z nacionalnim sovraštvom. Nemci in v manjši meri Italijani so tako ”postali” zatiralci par excellence. To se je pokazalo tudi pri sovraštvu do Nemcev, ki je najverjetneje vsaj delno dobilo svoj izraz pri ravnanju po drugi svetovni vojni, saj vsega spet ne gre povezati z maščevanjem nad okupatorjem, tako kot ne gre vsega prebivalstva nemškega izvora in/ali identitete imeti za naciste.

Ne vrag, le Švab bo mejak – Andraž Kovač, Časnik

***

There may be lessons in Jeremiah and Jewish history for Christians and others concerned about their place in modern society. These can be sketched by three ideas.

First, internal exiles should resist the temptation to categorically reject the mainstream. That does not mean avoiding criticism. But it must be criticism in the spirit of common peace rather than condemnation. Jeremiah is famous as the etymological root of the jeremiad. Yet his most scathing criticisms are directed against his own people who have failed in their special calling of righteousness, not the “mainstream” culture. /…/

Finally, Jewish tradition provides a counterpoint to the dream of restoring sacred authority. At least in the diaspora, Jews have demanded the right to live as Jews—but not the imposition of Jewish law or practices on others. MacIntyre evokes historical memories of Christendom that are deeply provocative to many good people, including Jews. The Jeremiah option, on the other hand, represents a commitment to pluralism: the only serious possibility in a secular age like ours.

What Would Jeremiah Do? – Samuel Goldman, The American Conservative

***

Unlike the military, who are trained in nonviolent options for conflict resolution, the police often lack such knowledge. Bonnie Kristian expounded this failure and reasons behind systematic police brutality earlier this summer, noting also that cops are rarely held accountable for abuse. “Only one out of every three accused cops are convicted nationwide, while the conviction rate for civilians is literally double that.”

The entrenched racial injustice behind Michael Brown’s death will be difficult to root out, as it has been over centuries of American history. But the decades of policy that allowed for police abuse of Brown, and his town’s peaceful protesters, could be reversed—and if the public outcry over Ferguson is anything to judge by, Americans will be keeping a closer eye on the police in the coming years.

What Ferguson Has Revealed – Catherine Addington, The American Conservative

***

The media’s handling of this case was no surprise: political correctness rules in America’s newsrooms. But imagine a hypothetical crime: two clean-cut black couples go into University McDonald’s during the daytime – and are viciously attacked by a mob of whites. An international media circus would erupt! Big-time journalist from all over the world would descend on College Station to deal with the deplorable state of America’s race relations caused by bigoted whites. President Obama would weigh in with a few comments about America’s racial sins; and Attorney General Eric Holder – just like with the Ferguson disturbances – would travel to College Station, where Jesse Jackson and Al Sharpton would be leading protest marches.

But the narrative they’re promoting is false.

It obscures where most of the hate is coming from. Crime statistics have long reveled the real problem: high levels of black-on-black violence, followed by black-on-white violence and mob attacks — and the latter has been on the increase at an alarming rate, underscoring deep pathologies in a growing black-thug subculture — even as liberals in the mainstream media and Washington are unwilling to acknowledge this fact.

Beaten to Death at McDonald’s – David Paulin, FrontPage Magazine

***

There’s no better example of that than Henry Louis “Skip” Gates, Jr., the Harvard professor who was arrested at his own house in Cambridge in 2009 by a white police officer responding to a report of a burglary. “Gates is as respectable and renowned as any black person in the U.S. and he is not shielded from this type of harassment despite being very affluent and even more prestigious,” says Dawson.

Gates is perceived as “respectable” for another reason, too: He preferssportcoats to  baggy pants. On that day in 2009, he was wearing a red polo and dark slacks, and still he was cuffed and thrown in jail. No amount of grooming changed the fact that he was a black man in America. 

“No One Treats African-Americans Worse than We Treat Each Other” – Julia Ioffe, The New Republic

***

To kar se v zadnjih letih proti moji krščanski skupnosti dogaja v moji rojstni deželi Iraku in v mestu Mosul, od koder izhajam, je genocid po vseh pravilih, je zločin in še ena črna stran več v zgodovini Islama in muslimanov. Na tisoče ljudi je ubitih, družine so uničene, ženske posiljene, otroci zasužnjeni, hiše napadene, trgovine ukradene, cerkve iz prvih stoletij krščanstva napadane in zažgane.

Resnica je, da se kristjanom v Iraku zelo slabo godi, da jih ne bo ostalo veliko v Iraku, da maloštevilni, ki ostajajo prosijo pomoč, saj ne vedo, kakšna prihodnost jih čaka. Egoistično bi želel, da moji bratje kristjani ne zapustijo Iraka, ker nočem izgubiti svojih korenin in naše dvatisočletne zgodovine. Po drugi strani pa jim tega ne morem direktno zapovedati. Sam namreč živim tukaj v Španiji dokaj varno, zares trpijo pa oni.

R. S. Naaman: Kaj pomeni črka  in kdo so “kafir” – Branko Cestnik, Časnik

 ***

Evangelijski kristjani, ki živijo na območju spopadov, so se znašli v nezavidljivi situaciji. Proruski uporniki so se zavezali, da bodo branili “sveto pravoslavje” in njegove tradicije pred vsakim zahodnjaškim vplivom in evangelijskimi “heretiki”, ki da kvarno vplivajo na edine prave ruske narodne vrednote.  Kot poroča Sergej Rahuba, pravijo separatisti, da se bodo bojevali proti vsakemu heretiku, vsakemu protestantu in vsakomur, ki predstavlja nemoralne zahodne vrednote. Evangelijski kristjani, pa ne le oni,  so torej postali smrtni sovražniki  edinih pravih ruskih vrednot.
 
Prišlo je že do zaplemb protestantskih cerkva, ugrabitev in brutalnih umorov. V mesecu juliju so uporniki ugrabili štiri prostovoljce, ki so delali za krščanski radio in jih pretepli do smrti. 9. junija so oboroženi uporniki med nedeljskim bogoslužjem vdrli v evangelijsko cerkev v Slavjansku in odpeljali v neznano štiri mlade pridigarje. Njihova trupla so pozneje našli v masovni grobnici zraven pediatrične bolnišnice.
 

Tedenski izbor

 

Old-man-Reading

 

Zmagovalca volitev imamo. Izvolili so ga tisti, ki si ne želijo soočenja z realnostjo. To odmaknjenost si lahko privoščijo volivci, to si lahko privošči kandidat na volitvah, celo si lahko to privošči kandidat za mandatarja, ko sestavlja koalicijsko pogodbo, ne more pa si tega privoščiti predsednik vlade Republike Slovenije.
Pred Cerarjem je zato težka naloga. Volilno podporo mora pretvoriti v operativen program in dejanja. Za katera pa na volitvah od svojih volivcev ni dobil mandata. Prav zanimivo bi bilo od zunaj gledati ta eksperiment. Od znotraj, iz Slovenije, zna biti pa precej neprijetno.

Zmaga zanikanja – Žiga Turk, Čas-opis

***

Like Christians enduring similar violence in Iraq, Palestinian Christian communities are historically rooted and unique, and they are tied to areas with spiritual significance in the Christian tradition: nonetheless, their status appears to be of little interest to rightwing partisans. This is not because of defects in particular people, but because of defects in the partisan model of rendering intelligible political realities. If political action must take place along party lines, then even the most straightforward commitments are difficult to maintain when their coherence would interfere with the party line. Since the right wing must support Israel and tends to maintain anti-Muslim animus, rallying for Christians besieged by ISIS is convenient, while rallying for those endangered by Israel is untenable. Partisan commitments truncate good impulses, like the one to protect threatened Christian communities abroad, by measuring qualification for support by amenability to internal agendas rather than objective need. In other words, they hobble virtue by calibrating it against their own interests rather than a shared or sharable standard.

Christians, Campaigns and Collateral Damage – Elisabeth Stoker Bruenig, Ethika Politika

***

But you’ve changed.  You’re always like “Oh no, thousands of missiles are being fired at our cities” and “Let me tell you about those death squads who infiltrated through underground tunnels to attack our farms.”

I think you’ve lost all perspective.  Most of those missiles miss and you’ve stopped most of those infiltrators.  But it is still all about how your people have to go into bomb shelters and how your farmers are worried about being massacred.

Dear Israel – Peter Spiliakos, National Review

***

For the first time in decades, Israel is defending itself against an army that has penetrated the 1967 borders, by means of tunnels and naval incursions. Hamas rockets produced in Gaza can now reach all of Israel’s largest cities, including Haifa, and it has rocket-equipped drones. It was able to shut down Israel’s main airport for two days. Israelis who live near Gaza have left their homes and are scared to go back since the IDF says that there are probably still tunnels it doesn’t know about. Rockets from Gaza kept Israelis returning to shelters day after day, demonstrating the IDF’s inability to deal with the threat. The war is estimated to have cost the country billions of dollars.

The greatest costs, of course, have been borne by Gaza’s civilians, who make up the vast majority of the more than 1600 lives lost by the time of the ceasefire announced and quickly broken on 1 August. The war has wiped out entire families, devastated neighbourhoods, destroyed homes, cut off all electricity and greatly limited access to water. It will take years for Gaza to recover, if indeed it ever does.

Hamas’ Chances – Nathan Thrall, London Review of Books

***

While the actions of Russian propaganda have not delivered any significant results in the West so far, the situation is unfortunately different in Ukraine. For a long time, the majority of Ukrainians treated Kiselyov (and others) as rather comical characters, the heroes of numerous parodies of internet and comedy shows. Nevertheless, many took the propaganda voiced by such “Kiselyovs” very seriously. Many dormant pro-Russian inhabitants of eastern Ukraine, bombarded by anti-Maidan (de-facto anti-European) propaganda during the revolutionary events of November 2013–February 2014, have become intolerant of any other point of view. After the triumph of the Maidan, most of the Ukrainian media have changed their focus to favour the new authorities, undermining their credibility in the eyes of Donbas residents.

Therefore, during the separatist meetings, assurance of uninterrupted broadcasting of Russian TV was always named among the top demands of the protesters (up to now TV remains the main source of information for many of the protesters). Russian TV channels, almost non-stop, report on the horrors that the post-Maidan authorities would bring to Donbas: forcible Ukrainianisation, shutting down mines (a large employment sector), forced gay marriages and neo-Nazis that would butcher all Russian speakers. As a result, an ordinary peaceful resident of Donbas, whose right to speak his mother tongue, preserve his culture and honour his heroes has taken up arms to the barricades to “defend against the invasion of the Right Sector”. As a consequence of this, Ukraine has lost hundreds of fellow citizens on both sides of the conflict.

Victims of Russian Propaganda – Milan Lelič, New Eastern Europe

***

Love is to choose to give ourselves to the other; it is to lay down our lives as a sacrificial offering for the beloved. It is inseparable from the Cross, which is the sacrificial signifier of the marriage of love and suffering. This traditional understanding of love differs drastically and radically from the modern understanding of “love,” which can be defined as that which makes us feel good, especially in terms of the erotic. As Kris Kristofferson tells us:

Feelin’ good was easy Lord, when Bobby sang the blues, Feelin’ good was good enough for me, Good enough for me and Bobby McGee.

I love you because you make me feel good. When you do not. make me feel good any longer I will nott love you any longer; I will find someone else who makes me feel good. This “feel good” love was epitomized by the hippy movement, by Lennon’s mantra “All You Need is Love,” and by the so-called “summer of love,” with its narcissism finding fulfillment in narcotic-induced oblivion. The fact is that feeling good is not good enough for me or for you, or even for Bobby McGee. True love is never about feeling good but about being good.

When Nice Turns Nasty – Joseph Pearce, The Imaginative Conservative

 ***

Does the racist deserve respect, Barro will ask? In reply, we may observe that those Americans who have done the most against racism have done so by treating even racists with respect.

Abraham Lincoln consistently denounced slavery as an institution without denouncing southerners for being slaveholders. On the contrary, he admonished his fellow northerners that they would be no better had they been raised in a slave-holding society. Lincoln reasoned with the South about the immorality of slavery. And when some southerners sought to dismember the Union, he reasoned with them about the illegality, injustice, and imprudence of secession, appealing to the “better angels” of their nature. Of course, his efforts at persuasion failed, and war came—a war that Lincoln was determined to wage with full force in pursuit of a just victory. Even in the midst of civil war, however, and even with the war won, he did not indulge a desire to denounce or vilify his opponents. The same was true, of course, of Martin Luther King, Jr. and the most effective leaders of the civil rights movement.

Civility is due not to a person’s opinions, but to the person himself. Such civility is right and just because, while we may be very convinced that our opponent is wrong, our opponent is still a person with dignity. The just response to error is, as Socrates pointed out long ago, not mockery but argument.

Who Deserves Respect? – Carson Holloway, Public Discourse

***

For more than 30 years, the Islamic Republic has been obsessively battling against sex. It is preoccupied by how and with whom its people are having it. Lawmakers and scholars devote hours to discussing sex, condemning sex and sentencing people for having sex. Mullahs on television and radio philosophise and advise about it, sometimes in surprisingly lascivious detail. Government posters warn of the link between immodest dress and dubious morals; find-a-fatwa websites warn of the perils of self-love (everything from psychological damage to wreaking havoc on the nervous system) and offer cures to masturbators (lots of prayer and fasting).

As with anything that is suppressed or banned – such as alcohol, which flows through homes the length and breadth of the city – people have learned to sidestep the restrictions. And they are hungrier than ever for that which is not allowed.

High Heels and Hijabs: Iran’s sexual revolution – Ramita Navai, New Statesman

***

[Adam] Smith never can decide how one should feel about the pursuit of wealth. On the one hand, it keeps in motion the industry of mankind. On the other, it doesn’t make people very happy. So how is the individual character—after all, the subject of a treatise on ethical conduct—to treat wealth?

Smith resolves not to resolve on anything. He encourages his readers to take a “complex” view of wealth. While nature imposes on our sympathies and senses most of the time, we know what it is like not to be fooled. Smith urges us to remember those times of “splenetic humour”—illness, usually—when we fail to appreciate beauty, utility, “that accommodation which reigns in the palaces and oeconomy of the great.” In sickness, we “consider the real satisfaction which all these things are capable of affording” and find wealth “in the highest degree contemptible and trifling.”

This isn’t a prescription for lifelong malingering. It’s a reminder instead to maintain an attitude of ambiguity towards wealth even when one’s full sympathetic and aesthetic faculties are bright-eyed and bushy-tailed.

The Economics of Jane Austen – Shannon Chamberlain, The Atlantic

***

Prav lahko si predstavljam brata, ki jima je oče kakih 50 let nazaj, ko je delal oporoko, zapustil parcele – enemu na levi, drugemu na desni in skupni dostop do njih. Logično, da samo z eno dovozno potjo – pot pač ne daje kruha. Da se ne dela škoda. Pa je skozi leta med bratoma in njunima družinama kdaj prišlo do kakega nesporazuma, ki so ga vestno pometli pod preprogo. Morda je kakšen od bratov celo drugemu “odščipnil” kje kakšen košček zemlje, kar je oni drugi odpustil, da bi se le razumela. Morda je celo ponesreči kdo od bratov odkosil kakšno travo ali posekal drevesce, ki je bilo prav gotovo na “našem”. V teku let se je takih drobnarij nekaj nabralo.

Ob prvem večjem sporu sta si vse to vrgla v obraz in – kot je navada – prenehala govoriti med seboj, se na smrt “skregala” in zanetila začetek bratskega sovraštva. V sporu se seveda nista znašla le onadva, pač pa kar celotni družini. Sovraštvo se namreč kaj rado prenese v naslednjo generacijo in se potegne še naprej v prihodnost. Danes nihče sploh več ne pozna pravih vzrokov spora, ne pozna dejstev, nihče ne ve za krivice, ki so se dogajale.

Kolovoz za hojo po levi – Aleš Čerin, Časnik

***

Bonus: izvrsten članek urednika Pogledov Boštjana Tadela o reformi slovenskega kulturnega modela, ki je bil po krivici spregledan v poplavi banalnosti pred in po državnozborskih volitvah. Še en dokaz, da so Pogledi po svojem bistvu konservativni trojanski konj v samem jedru slovenske kulturne javnosti:

Posledica skoraj izključno državnega financiranja kulture je bil nastanek močnega lobija »producentov«, kot jih je poimenoval minister. Ta je bil v času po osamosvojitvi praktično edini usmerjevalec kulturne politike. V tem seveda kultura ni bila izjema med javnofinančnimi področji – ki se vsa po vrsti sklicujejo na »brezmadežno stroko« nasproti »korumpirani politiki« – je pa tudi v kulturi zaradi tega prišlo do šibke odzivnosti na potrebe trga, se pravi bralcev, gledalcev, poslušalcev, prav tako pa do omenjenega stopnjevanja generacijskega konflikta.

/…/

Z drugimi besedami: raznovrstnosti ne smemo iskati v ponudbi posameznih producentov, nasprotno, ti morajo imeti jasno profilirano identiteto – raznovrstnost pa bo posledica večjega števila različnih in prepoznavnih ponudnikov čim bolj različnih vsebin in oblik.

/…/

Ko torej razmišljamo o interakciji med družbo in kulturo, je smiselno razmišljati o določitvi ciljev. Ali želimo, da v dveh opernih hišah zagotavljamo eksistenco okrog petsto glasbenikom in plesalcem – ali želimo mednarodno ugleden baletni ansambel, kakršen je Clugov v Mariboru? Ali mislimo, da je nujno prek Javne agencije za knjigo (JAK) letno zagotavljati izid več kot petsto naslovov, izmed katerih marsikateri ne dosega niti tehničnih založniških standardov, kaj šele vsebinskih – ali bi raje dostojno podprli nekaj res izstopajočih avtorjev, da leto, dve ali celo tri lahko v miru ustvarjajo. (O tem je pred časom govoril prvi direktor JAK, pisatelj, založnik in dolgoletni predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl.) V času, ko bo e-samozaložba vedno bolj enostavna, je to vprašanje še bolj aktualno kot doslej. Ali res potrebujemo toliko šol z umetniškimi vsebinami, ki bruhajo diplomante, med katerimi večina postane socialni problem – ali bi raje podpirali ciljane tečaje, kot so npr. tisti za kreativno pisanje, na nadebudne umetnike pa apelirali, da se v okviru javnega šolstva izšolajo za kaj, kar jim bo omogočilo eksistenco? Pedagoških delovnih mest bi bilo sicer manj, ampak pred meseci je Andraž Teršek pisal o odgovornosti države, ki razpisuje študijska mesta za poklice, po katerih ni povpraševanja – sliši se grdo, ampak tudi mlademu človeku vzeti več let življenja na račun nikomur potrebnega študija ni prav lepo.

/…/

Vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost v kulturi so dosegljiva načela, če bo prišlo do razširitve virov financiranja, če bo kultura našla stik z zainteresirano in še posebej z novo javnostjo in če bo poskrbljeno za sistematično uvajanje novih generacij. Če bomo to storili, bo produkcija boljša, bližje bo številčnejšemu in bolj vpletenemu občinstvu ter manj obremenjujoča za javna sredstva – seveda pa bo to s seboj nedvomno prineslo tudi to, da si bodo nekateri dosedanji »producenti« morali poiskati drugo dejavnost. To se dogaja tudi v medijih in se je na marsikaterem drugem področju že zgodilo. Ni pa to nujno nekaj slabega, v kulturi in vrhunski umetnosti sploh ne. Celo obratno je – slab je status quo.

Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno! – Boštjan Tadel, Pogledi