Tedenski izbor

branje14

V Sloveniji bi radikalen umik države iz gospodarstva in zlasti bančništva dejansko naredil čudež, saj bi politiki vzel instrument, s katerim je doslej zagotavljala svojo reprodukcijo. Zato je edina rešitev za Slovenijo danes radikalna, obsežna privatizacija, zlasti bank, v kateri lastniki (domači ali še bolje tuji) ne bodo mogli računati, da bo njihove dolgove pokrila država, pa tudi, da ne bodo izpostavljeni pritiskom politike ter bodo podjetja lahko vodili odgovorno, s tem pa tudi uspešno.

Država, ki jo je zapustil zdrav razum – Matevž Sedej, Časnik

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

branje0

Upam, da bo ob branju današnjega zapisa postalo jasno ne le, da je povsem zmotna teza o nezdružljivosti koncepta ekonomije delitve s tržnim gospodarstvom, ampak da v resnici šele v kombinaciji s tržnim sistemom ta koncept zares zacveti. In kot tak ponuja možnosti izjemnih razsežnosti.

(…)

Če se za konec spomnite na sestavine velike obogatitve, o kateri sem pisal prejšnjikrat (torej na motivacije, institucije in ideje), boste v sodobnem razmahu ekonomije delitve (in povezanega mikropodjetništva, ki nastaja še posebno pri aktivaciji pasivnega človeškega kapitala) na delu prepoznali vse tri elemente. Motivacije v obliki zaslužka (v nekaterih primerih pa pač le zadovoljstva, če je transakcija izvedena zastonj), neformalne institucije in nove oblike organiziranja, ki poenostavljajo in cenijo transakcije, ter ideje vse večjega števila ljudi, ki prepoznavamo in slavimo novi val souporabe kot vir delovnih mest, nove dodane vrednosti, okoljsko prijaznejše rabe sredstev in podobno. Seveda pa bitka za to etapo obogatitve človeštva še ni dobljena.

Ekonomija delitve: poslovni model za 21. stoletja – Rok Novak, Finance

***

Ideja politične accountability ni le heterogena, temveč tudi neskladna s socialističnim modelom vladanja, vsaj takšnim, kakršnega smo poznali v dvajsetem stoletju. Kajti katera oblast mora nenehno polagati račune? Katero oblast je treba nenehno nadzorovati, sumiti, katera oblast je vselej na pragu nelegitimnosti? Seveda, to je oblast, kot jo razume liberalna politična tradicija. Transparentna oblast, podvržena demokratičnemu nadzoru, oblast, ki mora nenehno odgovarjati tako strankarskemu članstvu kot tudi parlamentarni opoziciji, oblast, ki jo lahko v vsakem trenutku zamenja pretendentska vlada, je liberalna oblast. In zelo verjetno je, da ta oblast ni združljiva z gospodarskim in družbenim reformizmom, kot ga predlagajo mladi evropski socialisti. Projekti, kot so nacionalizacija in plansko gospodarstvo, zahtevajo, nasprotno, neproblematično vlado. Močna država, ki upravlja z velikimi državnimi korporacijami, država, ki načrtuje dolgotrajne socialne, gospodarske in infrastrukturne projekte, ne more biti osnovana na politiki, ki nenehno postavlja pod vprašaj samo razmerje vladanja. Bog najbolje ve, da je socializem dvomil o mnogo stvareh; a nikdar ni dvomil o vladanju.

Začetništvo in vrstništvo – Aljoša Kravanja, revija Razpotja

Continue reading

Tedenski izbor

branje9

Everyone in this debate favors marriage equality. Everyone wants the law to treat all marriages in the same ways. The only disagreement our nation faces is over what sort of consenting adult relationship is a marriage. Since the Constitution doesn’t answer that question, the people and their elected representatives should.

As Supreme Court Justice Samuel Alito pointed out two years ago, there are two different visions of marriage on offer. One vision of marriage sees it as primarily about consenting adult romance and care-giving. Another vision sees it as a union of man and woman—husband and wife—so that children would have moms and dads.

Our Constitution is silent on which of these visions is correct, so We the People have constitutional authority to make marriage policy.

Ryan T. Anderson – Citizens, Not Judges, Should Determine Future of Marriage, The Daily Signal

Continue reading

Tedenski izbor

branje8

Ne more pa gospodarski liberalizem biti udarna točka programa NSi, njihova naslovna zgodba, pozicijski slogan, jedro prepoznavnosti, edinstvena primerjalna prednost (…). Ker to nikakor ni zgodba večinskega potencialnega volivca NSi. Čeprav kakšen nadobuden strankin funkcionar, ki je pravkar odkril eleganco liberalne ekonomske misli, zdaj meni, da ga morajo zato kar naenkrat imeti radi vsi njegovi potencialni volivci. Ki jim v večini primerov za eleganco liberalne misli bolj ali manj visi dol.

(…)

Po vsebini pa mora NSi svoj liberalizem postaviti nekoliko v ozadje in postati, če želite, žlahtna konservativna stranka. Nikar, prosim, ne dovolite, da bi vam asociacija na Kučana za vedno onečedila to lepo besedno zvezo. Raje si tule preberite, kaj naj bi to zares pomenilo: www.kirkcenter.org.

NSi se mora dovolj jasno profilirati, da bo prva izbira za vse krščansko usmerjene volivce, tako tiste, ki bolj stavijo na tekmovalnost in meritokracijo, kot tiste, ki bi v ospredje prej postavili sožitje in solidarnost. Tudi kakšen krščanski socialist se mora prej najti pri njih kot pri kakšni naslednici Zveze komunistov ali pri kakšni skrajni novolevičarski združbi tipa Luka Mesec. Tudi vsem tistim kristjanom, ki so se ob vsaki priložnosti pripravljeni pridušati čez pohlep, sodobni materializem in brezdušni kapitalizem, mora znati pokazati, da ni pravi odgovor zatekanje h karšnemkoli kolektivizmu in centalnoplanskemu etatizmu.

Slovenska krščansko-liberalna stranka? Hm. – Blaž Vodopivec, Finance

***

Desetletje, v katerem se je zgodila finančna, gospodarska in socialna kriza, ko je država zdrknila na obrobje EU, smo se novinarji, politiki, sodniki in odvetniki ukvarjali s Patrio. Medtem ko so druge države iskale poti, kako iz krize, smo mi bojevali versko vojno med dvema religijama, med verniki v “kriv je” in verniki v “ni kriv”.

Proces Patria je samo zgovoren dokaz, da nam je tranzicijska povzpetniška elita ukradla državo, ki je ni sposobna voditi. Tako kot osemletni otrok ni sposoben voziti avtomobila, ker je pač premajhen, nevaren sebi, sopotnikom in drugim udeležencem v prometu, tako naša tranzicijska elita ni sposobna upravljati države v korist in blaginjo vseh državljanov. Ne zmrdujte se nad Hrvati, ki kupujejo naša podjetja, to je za nas sreča, naši politiki jih uničujejo.

Ostaja zgolj vprašanje, ali smo se iz Patrie morda le kaj naučili. Odziv Luke Mesca, da je ustavno sodišče spet pristransko, kaže na to, da se tudi tranzicijski podmladek sploh noče nič naučiti.

Luzerji – Uroš Urbas, Siol.net

Continue reading

Antifašizem in skrajna desnica: tovariša v orožju v Donbasu

V sodelovanju s katalonskim portalom za politično misel Cercle Gerrymandering objavljamo prevod članka, ki sta ga napisala politologa in strokovnjaka za postsovjetska območja Abel Riu in Marta Ter.

*

V zadnjega pol leta je cela vrsta dogodkov uporniško območje na vzhodu Ukrajine zelo oddaljila od države, h kateri mednarodnopravno še vedno pripadajo. Oblikovala se je alternativna oblast, trdno zasidrana v lokalni družbeni stvarnosti, o naravi in značilnostih katere v zahodnih medijih slišimo zelo malo ali sploh ničesar. Ta članek želi omogočiti vpogled na to stvarnost, pri čemer se osredotočava na fenomen vojaških prostovoljcev, ki pomagajo pri njenem ohranjanju.

Boji v Donbasu privabili prostovoljce iz zelo različnih okolij. Njihovo število se je okrepilo predvsem od lanske jeseni. V vrste borcev Ljudske republike Doneck in Lugansk so se vključili pripadniki prostovoljnih milic iz Srbije, Češke, Nemčije, Madžarske, Poljske, Italije, Španije, Grčije, Izraela, Brazilije, Avstralije in celo Združenih držav. Poleg, seveda, prostovoljcev iz Rusije in drugih nekdanjih sovjetskih republik, predvsem iz Belorusije in Kazahstana.

Točnih podatkov o njihovem številu ni, prav tako ni mogoče natančno oceniti ravni njihove vključenosti v vojaške spopade. Jasno pa je, da gre za zelo raznolike skupine, ki pokrivajo ideološki spekter, ki gre od skrajne desnice do skrajne levice. Analiza teh skupin je zato nepogrešljiva pri boljšem razumevanju narave boja, ki se odvija v Donbasu.

Kdo so te skupine in kako si vsaka od njih predstavlja naravo boja, v katerega so se vpletli?

Continue reading

Tedenski izbor

 

 

Odločili so se, da za pomorjenimi izbrišejo vsako sled. Poznamo dokumente zveznega in republiškega nivoja, ki govorijo o tem, da grobovi nikakor ne smejo obstajati. Ljudje in grobovi morajo izginiti iz spomina javnosti. To je trajalo do demokratičnih sprememb v Sloveniji leta 1990, do določene mere pa celo še danes. Seveda se je v Sloveniji o njih nekaj govorilo, zlasti ko je bil leta 1975 objavljen intervju Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom v reviji Zaliv, pa esej Spomenke Hribar Krivda in greh leta 1983 ter zlasti po spravni slovesnosti v Kočevskem rogu leta 1990. Letos bo od te slovesnosti minilo 25 let, ko smo Slovenci mislili, da bomo to travmatično točko slovenske zgodovine lahko zaključili, da bomo pokopali mrtve in označili njihove grobove, a se to na žalost ni zgodilo. Če lahko razumem, da je to skrivanje v času socializma trajalo 45 let, pa težko razumem, da je že 25 let, odkar imamo demokratično ureditev, a imamo le malo pokazati glede označevanja grobov in pokopa žrtev. Njihovi svojci zdaj z bolečino v srcu zapuščajo ta svet, saj so upali, da bodo v novi slovenski državi izvedeli, kje ležijo njihovi domači in kje jim lahko prižgejo svečo.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč – Mitja Ferenc za MMC RTV Slovenija

***

Nekaj je hudo narobe z družbo, ki ne želi pokopati svojih mrtvih, jim postaviti spominske centre in državna obeležja, kaj šele, da bi preganjala odgovorne za njihovo smrt. Vsi, ki so kdaj umrli oziroma bili pokončani na slovenskem ozemlju, sodijo v kolektivni spomin in podzavest slovenskega naroda. Morda je v avtokratski družbi razumljivo, da želi takratna totalitarna stran še dandanes preko svojih naravnih in ideoloških potomcev počistiti s prav vsakim, ki drugače misli, zagotovo pa slednje ni sprejemljivo v demokratični in pravni družbi, ki kaj da na učinkovito varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ko se spominjamo obletnice osvoboditve nekdanjih nacističnih koncentracijskih taborišč in tam storjenega genocida in hudodelstev zoper človečnost je prav, da če pometamo pred tujim pragom, končno pometemo tudi domačega, saj trava ni nič bolj zelena na slovenskih tleh, kvečjemu bolj krvava in prežeta s človeškimi kostmi in izgubljenimi dušami.

Slovenska trava ni nič bolj zelena – Jernej Letnar Černič. Časnik

Continue reading

Tedenski izbor

branjevka

Everybody who is on the Internet is subject to insult, trolling, hating and cruelty. Most of these online assaults are dominance plays. They are attempts by the insulter to assert his or her own superior status through displays of gratuitous cruelty toward a target.

(…)

Clearly, the best way to respond is to step out of the game.

(…)

Historically, we reserve special admiration for those who can quiet the self even in the heat of conflict. Abraham Lincoln was caught in the middle of a horrific civil war. It would have been natural for him to live with his instincts aflame — filled with indignation toward those who started the war, enmity toward those who killed his men and who would end up killing him. But his second inaugural is a masterpiece of rising above the natural urge toward animosity and instead adopting an elevated stance.

Conflict and Ego – David Brooks, The New York Times

***

Tehnologija nam je omogočila, da stojimo sredi dvorane zrcal in povsod vidimo samo sebe. V resnici pa nas internetni algoritmi delajo osamljene in nevarne, ker večajo naš narcisizem s tem, da odstranijo ves svet, ki ni kot mi. Okrepijo lastnosti, ki jih imamo. In ker se v osami in anonimnosti interneta prej pokažejo slabe lastnosti, okrepijo njih.

Drugačno mnenje je šok. V svetu, ki je ves kot jaz, nenadoma zagledamo košček nejaza in srd je strahoten, treba ga je odstraniti, takoj! Grožnje in trolanje postajajo norma. Sodobna komunikacija ni več pogovor, marveč je postala eksorcizem.

Dvorana zrcal – Miha Mazzini, Siol.net

***

There’s much to the view of Punxsutawney as purgatory: Connors goes to his own version of hell, but since he’s not evil it turns out to be purgatory, from which he is released by shedding his selfishness and committing to acts of love.

(…)

Ultimately, the story is one of redemption, so it should surprise no one that it speaks to those in search of the same. But there is also a secular, even conservative, point to be made here. Connors’s metamorphosis contradicts almost everything postmodernity teaches. He doesn’t find paradise or liberation by becoming more “authentic,” by acting on his whims and urges and listening to his inner voices. That behavior is soul-killing. He does exactly the opposite: He learns to appreciate the crowd, the community, even the bourgeois hicks and their values. He determines to make himself better by reading poetry and the classics and by learning to sculpt ice and make music, and most of all by shedding his ironic detachment from the world.

A Movie for All Time. Tomorrow and tomorrow and tomorrow, Growdhog Day Scores – Jonah Goldberg, National Review

 ***

For conservatism is about national identity. It is only in the context of a first-person plural that the questions – economic questions included – make sense, or open themselves to democratic argument.

Such was the idea that Edmund Burke tried to spell out 200 years ago. (…) Political wisdom, Burke argued, is not contained in a single head. It does not reside in the plans and schemes of the political class, and can never be reduced to a system. It resides in the social organism as a whole, in the myriad small compromises, in the local negotiations and trusts, through which people adjust to the presence of their neighbours and co-operate in safeguarding what they share. People must be free to associate, to form “little platoons”, to dispose of their labour, their property and their affections, according to their own desires and needs.

But no freedom is absolute, and all must be qualified for the common good. Until subject to a rule of law, freedom is merely “the dust and powder of individuality”. But a rule of law requires a shared allegiance, by which people entrust their collective destiny to sovereign institutions that can speak and decide in their name. This shared allegiance is not, as Rousseau and others argued, a contract among the living. It is a partnership between the living, the unborn and the dead

(…)

In other matters, too, it is not the economic cost that concerns the conservative voter but the nation and our attachment to it. Not understanding this, the government has embarked on a politically disastrous environmental programme. For two centuries the English countryside has been an icon of national identity and the loved reminder of our island home. Yet the government is bent on littering the hills with wind turbines and the valleys with high speed railways. Conservative voters tend to believe that the “climate change” agenda has been foisted upon us by an unaccountable lobby of politicised intellectuals. But the government has yet to agree with them, and meanwhile is prepared to sacrifice the landscape if that helps to keep the lobbyists quiet.

Identity, family, marriage: our core conservative values have been betrayed – Roger Scruton, The Guardian

***

I write because I am one of many children with gay parents who believe we should protect marriage. I believe you were right when, during the Proposition 8 deliberations, you said “the voice of those children [of same-sex parents] is important.” I’d like to explain why I think redefining marriage would actually serve to strip these children of their most fundamental rights.

(…)

The definition of marriage should have nothing to do with lessening emotional suffering within the homosexual community. If the Supreme Court were able to make rulings to affect feelings, racism would have ended fifty years ago. Nor is this issue primarily about the florist, the baker, or the candlestick-maker, though the very real impact on those private citizens is well-publicized. The Supreme Court has no business involving itself in romance or interpersonal relationships. I hope very much that your ruling in June will be devoid of any such consideration.

Dear Justice Kennedy: An Open Letter from a Child of a Loving Gay Parent – Katy Faust, Public Discourse

Continue reading

Geopolitika velesilaka ali kaj Rusijo legitimira kot globalno silo

V zadnjem času, predvsem od ukrajinske krize sem, Ruska federacija ne skriva več svoje ambicije, da bi – kot pravijo – ponovno postala pomemben globalen center moči. Tako kot njen predsednik na fotografijah v ruskih Janah in Lady-jih, tako tudi njegova država nerada izgubi trenutka, da ne bi kazala svojih mišic celotnemu svetu.

Russian Prime Minister Vladimir Putin is

Seveda bi se to moralo vsakemu povprečnemu umnemu prebivalcu naše zemlje zdeti zelo infantilno in žal tudi nevarno. Vendar ne. Mnogim posameznikom in skupinam širom našega globa, od ZDA pa vse do male državice na razporku med Balkanom in Mediteranom, se zdi takšen razvoj dogodkov povsem upravičen. Svet naj bi bil sestavljen na več pomembnih vplivnih sfer – tem pravijo velesile – okoli katerih naj bi gravitirale preostale države. Temu pojavu pravijo geopolitika.

Zdaj, jaz iskreno tega izrazoslovja ne razumem – sem pač fantič iz province provincialne države. Razumem seveda, kaj pomeni vpliv, kaj pomeni moč, kaj ugled, kaj slava. Ni mi pa povsem jasno, zakaj nekim državam to kar tako pripada. Ker države namreč niso kot monarhi, ki se kar rodijo z legitimno oblastjo, morajo to, da se imajo za velesilo, nekako upravičiti. V naslednjih vrsticah bom tako poskušal premisliti, zakaj bi lahko Rusija bila do te oznake upravičena in pripoznana tako od bližnjih, ki naj bi gravitirale v njeni interesni sferi, kot od drugih velesil in držav, ki živijo gravitirajoč na druga gravitacijska polja.

Continue reading

Timothy Snyder o fašizmu, Rusiji in Ukrajini

russia_fascism

We easily forget how fascism works: as a bright and shining alternative to the mundane duties of everyday life, as a celebration of the obviously and totally irrational against good sense and experience. Fascism features armed forces that do not look like armed forces, indifference to the laws of war in theirapplication to people deemed inferior, the celebration of “empire” after counterproductive land grabs. Fascism means the celebration of the nude male form, the obsession with homosexuality, simultaneously criminalized and imitated. Fascism rejects liberalism and democracy as sham forms of individualism, insists on the collective will over the individual choice, and fetishizes the glorious deed. Because the deed is everything and the word is nothing, words are only there to make deeds possible, and then to make myths of them. Truth cannot exist, and so history is nothing more than a political resource. Hitler could speak of St. Paul as his enemy, Mussolini could summon the Roman emperors. Seventy years after the end of World War II, we forgot how appealing all this once was to Europeans, and indeed that only defeat in war discredited it. Today these ideas are on the rise in Russia, a country that organizes its historical politics around the Soviet victory in that war, and the Russian siren song has a strange appeal in Germany, the defeated country that was supposed to have learned from it.

beri dalje