Ostrakizem Janeza Janše in interes slovenske levice

Janez Janša, Dob

Nihče verjetno ni zamudil novice, da so konec prejšnjega tedna poslanci Državnega zbora odvzeli mandat Janezu Janši.

Še preden podam svoj komentar glede tega srhljivo precendenčnega primera v političnem prostoru naše dežele, hočem prehiteti slučajne (tudi čisto legitimne) ugovore s strani naših bralcev z desne. Gotovo so vsi dogodki v zvezi z njegovo osebo v zadnjega dobrega pol leta za vse, ki so mu blizu– za njegovo ženo, otroke, sorodnike, njegove sodelavce, pa tudi podpornike, tako nove kot tiste, ki ga že od Roške ali vsaj od afere Depala vas imajo za simbol upora, antiestablišmenta, za zgled človeške pokončnosti, stanovitnosti, nepopustljivosti – zelo travmatični, zaskrbljujoči in razžaljujoči. Najprej zelo sumljiva in čudna obtožba, ki si je noben pravnik ni upal zagovarjati. Potem še hujši udarec – potrditev te obtožbe na višji instanci. Za konec pa še zelo pravno sporen – če že ne rečem nelegalen – odvzem mandata. Razumem, da vas boli in vam je osebno hudo. Resnično sem empatičen. Vendar ne morem mimo tega, da o temu, kar se dogaja, razmišljam striktno politično.

Continue reading

Advertisements

O političnem brezdomovinstvu – zadnjič

Zastava (takrat še brez grba) na vrhu zasneženega Triglava 12. junija 1990 / Foto: Joco Žnidaršič

S pričujočim zapisom bom poskusil zaključiti serijo člankov o pojavu političnega brezdomovinstva. Poskusil, saj gre za temo, ki je ni lahko izčrpati, trenutne politične razmere pa ne kažejo, da bi se to v kratkem kanilo kaj bistveno spremeniti.

V prvem delu so bili podani splošni obrisi obravnavanega pojava ter nakazani vzroki za njegove tako neobičajno široke razsežnosti na Slovenskem. Drugi del se je posvetil problemu slabe politične ponudbe, tretji pa povpraševanja. Izvajanja tretjega dela so bila sklenjena z ugotovitvijo, da je potrebno več širokega angažmaja v smeri normalizacije slovenske politike, pri čemer bodo morali današnji „politični brezdomovinci“ igrati ključno vlogo.

Kako torej lahko v takšni smeri delujemo državljani, volilci – še zlasti „brezdomovinci?“ Kako se tvorno zoperstaviti politični neizbirčnosti ter apatiji? Kako zagotoviti boljšo raven politične izbire? Kako prispevati k dvigu politične kulture?

Continue reading

O političnem brezdomovinstvu – tretjič

Volitve Cerar

Prejšnji zapis v seriji je bil posvečen problemu politične ponudbe na Slovenskem. Zaključil sem ga z opazko o pomanjkanju spodobnosti med politiki kot pomembnem, morda celo poglavitnem razlogu za obseg političnega brezdomovinstva na Slovenskem.

V tretjem delu pozornost z vidika ponudbe premeščam na vidik povpraševanja. Namesto politikov, ki kar pogosto dajejo vtis, da se ne zavedajo, da je njihov delodajalec narod (in ne morda obratno), tokrat kanim okrcati narod sam. Zanj se namreč pogosto zdi, da se ne zaveda povsem tega, da je narod. V smislu skupnosti državljanov – kot nacija, kot država. 

Eden izmed izrazov takšnega stanja je „slabo povpraševanje“ ,značilno tako za velik del profiliranih volilcev, kot tudi za večino političnih brezdomovincev. Pri prvih se izraža predvsem kot neizbirčnost, pri drugih predvsem kot apatija.

Continue reading

Tedenski izbor

 

Old-man-Reading

 

Zmagovalca volitev imamo. Izvolili so ga tisti, ki si ne želijo soočenja z realnostjo. To odmaknjenost si lahko privoščijo volivci, to si lahko privošči kandidat na volitvah, celo si lahko to privošči kandidat za mandatarja, ko sestavlja koalicijsko pogodbo, ne more pa si tega privoščiti predsednik vlade Republike Slovenije.
Pred Cerarjem je zato težka naloga. Volilno podporo mora pretvoriti v operativen program in dejanja. Za katera pa na volitvah od svojih volivcev ni dobil mandata. Prav zanimivo bi bilo od zunaj gledati ta eksperiment. Od znotraj, iz Slovenije, zna biti pa precej neprijetno.

Zmaga zanikanja – Žiga Turk, Čas-opis

***

Like Christians enduring similar violence in Iraq, Palestinian Christian communities are historically rooted and unique, and they are tied to areas with spiritual significance in the Christian tradition: nonetheless, their status appears to be of little interest to rightwing partisans. This is not because of defects in particular people, but because of defects in the partisan model of rendering intelligible political realities. If political action must take place along party lines, then even the most straightforward commitments are difficult to maintain when their coherence would interfere with the party line. Since the right wing must support Israel and tends to maintain anti-Muslim animus, rallying for Christians besieged by ISIS is convenient, while rallying for those endangered by Israel is untenable. Partisan commitments truncate good impulses, like the one to protect threatened Christian communities abroad, by measuring qualification for support by amenability to internal agendas rather than objective need. In other words, they hobble virtue by calibrating it against their own interests rather than a shared or sharable standard.

Christians, Campaigns and Collateral Damage – Elisabeth Stoker Bruenig, Ethika Politika

***

But you’ve changed.  You’re always like “Oh no, thousands of missiles are being fired at our cities” and “Let me tell you about those death squads who infiltrated through underground tunnels to attack our farms.”

I think you’ve lost all perspective.  Most of those missiles miss and you’ve stopped most of those infiltrators.  But it is still all about how your people have to go into bomb shelters and how your farmers are worried about being massacred.

Dear Israel – Peter Spiliakos, National Review

***

For the first time in decades, Israel is defending itself against an army that has penetrated the 1967 borders, by means of tunnels and naval incursions. Hamas rockets produced in Gaza can now reach all of Israel’s largest cities, including Haifa, and it has rocket-equipped drones. It was able to shut down Israel’s main airport for two days. Israelis who live near Gaza have left their homes and are scared to go back since the IDF says that there are probably still tunnels it doesn’t know about. Rockets from Gaza kept Israelis returning to shelters day after day, demonstrating the IDF’s inability to deal with the threat. The war is estimated to have cost the country billions of dollars.

The greatest costs, of course, have been borne by Gaza’s civilians, who make up the vast majority of the more than 1600 lives lost by the time of the ceasefire announced and quickly broken on 1 August. The war has wiped out entire families, devastated neighbourhoods, destroyed homes, cut off all electricity and greatly limited access to water. It will take years for Gaza to recover, if indeed it ever does.

Hamas’ Chances – Nathan Thrall, London Review of Books

***

While the actions of Russian propaganda have not delivered any significant results in the West so far, the situation is unfortunately different in Ukraine. For a long time, the majority of Ukrainians treated Kiselyov (and others) as rather comical characters, the heroes of numerous parodies of internet and comedy shows. Nevertheless, many took the propaganda voiced by such “Kiselyovs” very seriously. Many dormant pro-Russian inhabitants of eastern Ukraine, bombarded by anti-Maidan (de-facto anti-European) propaganda during the revolutionary events of November 2013–February 2014, have become intolerant of any other point of view. After the triumph of the Maidan, most of the Ukrainian media have changed their focus to favour the new authorities, undermining their credibility in the eyes of Donbas residents.

Therefore, during the separatist meetings, assurance of uninterrupted broadcasting of Russian TV was always named among the top demands of the protesters (up to now TV remains the main source of information for many of the protesters). Russian TV channels, almost non-stop, report on the horrors that the post-Maidan authorities would bring to Donbas: forcible Ukrainianisation, shutting down mines (a large employment sector), forced gay marriages and neo-Nazis that would butcher all Russian speakers. As a result, an ordinary peaceful resident of Donbas, whose right to speak his mother tongue, preserve his culture and honour his heroes has taken up arms to the barricades to “defend against the invasion of the Right Sector”. As a consequence of this, Ukraine has lost hundreds of fellow citizens on both sides of the conflict.

Victims of Russian Propaganda – Milan Lelič, New Eastern Europe

***

Love is to choose to give ourselves to the other; it is to lay down our lives as a sacrificial offering for the beloved. It is inseparable from the Cross, which is the sacrificial signifier of the marriage of love and suffering. This traditional understanding of love differs drastically and radically from the modern understanding of “love,” which can be defined as that which makes us feel good, especially in terms of the erotic. As Kris Kristofferson tells us:

Feelin’ good was easy Lord, when Bobby sang the blues, Feelin’ good was good enough for me, Good enough for me and Bobby McGee.

I love you because you make me feel good. When you do not. make me feel good any longer I will nott love you any longer; I will find someone else who makes me feel good. This “feel good” love was epitomized by the hippy movement, by Lennon’s mantra “All You Need is Love,” and by the so-called “summer of love,” with its narcissism finding fulfillment in narcotic-induced oblivion. The fact is that feeling good is not good enough for me or for you, or even for Bobby McGee. True love is never about feeling good but about being good.

When Nice Turns Nasty – Joseph Pearce, The Imaginative Conservative

 ***

Does the racist deserve respect, Barro will ask? In reply, we may observe that those Americans who have done the most against racism have done so by treating even racists with respect.

Abraham Lincoln consistently denounced slavery as an institution without denouncing southerners for being slaveholders. On the contrary, he admonished his fellow northerners that they would be no better had they been raised in a slave-holding society. Lincoln reasoned with the South about the immorality of slavery. And when some southerners sought to dismember the Union, he reasoned with them about the illegality, injustice, and imprudence of secession, appealing to the “better angels” of their nature. Of course, his efforts at persuasion failed, and war came—a war that Lincoln was determined to wage with full force in pursuit of a just victory. Even in the midst of civil war, however, and even with the war won, he did not indulge a desire to denounce or vilify his opponents. The same was true, of course, of Martin Luther King, Jr. and the most effective leaders of the civil rights movement.

Civility is due not to a person’s opinions, but to the person himself. Such civility is right and just because, while we may be very convinced that our opponent is wrong, our opponent is still a person with dignity. The just response to error is, as Socrates pointed out long ago, not mockery but argument.

Who Deserves Respect? – Carson Holloway, Public Discourse

***

For more than 30 years, the Islamic Republic has been obsessively battling against sex. It is preoccupied by how and with whom its people are having it. Lawmakers and scholars devote hours to discussing sex, condemning sex and sentencing people for having sex. Mullahs on television and radio philosophise and advise about it, sometimes in surprisingly lascivious detail. Government posters warn of the link between immodest dress and dubious morals; find-a-fatwa websites warn of the perils of self-love (everything from psychological damage to wreaking havoc on the nervous system) and offer cures to masturbators (lots of prayer and fasting).

As with anything that is suppressed or banned – such as alcohol, which flows through homes the length and breadth of the city – people have learned to sidestep the restrictions. And they are hungrier than ever for that which is not allowed.

High Heels and Hijabs: Iran’s sexual revolution – Ramita Navai, New Statesman

***

[Adam] Smith never can decide how one should feel about the pursuit of wealth. On the one hand, it keeps in motion the industry of mankind. On the other, it doesn’t make people very happy. So how is the individual character—after all, the subject of a treatise on ethical conduct—to treat wealth?

Smith resolves not to resolve on anything. He encourages his readers to take a “complex” view of wealth. While nature imposes on our sympathies and senses most of the time, we know what it is like not to be fooled. Smith urges us to remember those times of “splenetic humour”—illness, usually—when we fail to appreciate beauty, utility, “that accommodation which reigns in the palaces and oeconomy of the great.” In sickness, we “consider the real satisfaction which all these things are capable of affording” and find wealth “in the highest degree contemptible and trifling.”

This isn’t a prescription for lifelong malingering. It’s a reminder instead to maintain an attitude of ambiguity towards wealth even when one’s full sympathetic and aesthetic faculties are bright-eyed and bushy-tailed.

The Economics of Jane Austen – Shannon Chamberlain, The Atlantic

***

Prav lahko si predstavljam brata, ki jima je oče kakih 50 let nazaj, ko je delal oporoko, zapustil parcele – enemu na levi, drugemu na desni in skupni dostop do njih. Logično, da samo z eno dovozno potjo – pot pač ne daje kruha. Da se ne dela škoda. Pa je skozi leta med bratoma in njunima družinama kdaj prišlo do kakega nesporazuma, ki so ga vestno pometli pod preprogo. Morda je kakšen od bratov celo drugemu “odščipnil” kje kakšen košček zemlje, kar je oni drugi odpustil, da bi se le razumela. Morda je celo ponesreči kdo od bratov odkosil kakšno travo ali posekal drevesce, ki je bilo prav gotovo na “našem”. V teku let se je takih drobnarij nekaj nabralo.

Ob prvem večjem sporu sta si vse to vrgla v obraz in – kot je navada – prenehala govoriti med seboj, se na smrt “skregala” in zanetila začetek bratskega sovraštva. V sporu se seveda nista znašla le onadva, pač pa kar celotni družini. Sovraštvo se namreč kaj rado prenese v naslednjo generacijo in se potegne še naprej v prihodnost. Danes nihče sploh več ne pozna pravih vzrokov spora, ne pozna dejstev, nihče ne ve za krivice, ki so se dogajale.

Kolovoz za hojo po levi – Aleš Čerin, Časnik

***

Bonus: izvrsten članek urednika Pogledov Boštjana Tadela o reformi slovenskega kulturnega modela, ki je bil po krivici spregledan v poplavi banalnosti pred in po državnozborskih volitvah. Še en dokaz, da so Pogledi po svojem bistvu konservativni trojanski konj v samem jedru slovenske kulturne javnosti:

Posledica skoraj izključno državnega financiranja kulture je bil nastanek močnega lobija »producentov«, kot jih je poimenoval minister. Ta je bil v času po osamosvojitvi praktično edini usmerjevalec kulturne politike. V tem seveda kultura ni bila izjema med javnofinančnimi področji – ki se vsa po vrsti sklicujejo na »brezmadežno stroko« nasproti »korumpirani politiki« – je pa tudi v kulturi zaradi tega prišlo do šibke odzivnosti na potrebe trga, se pravi bralcev, gledalcev, poslušalcev, prav tako pa do omenjenega stopnjevanja generacijskega konflikta.

/…/

Z drugimi besedami: raznovrstnosti ne smemo iskati v ponudbi posameznih producentov, nasprotno, ti morajo imeti jasno profilirano identiteto – raznovrstnost pa bo posledica večjega števila različnih in prepoznavnih ponudnikov čim bolj različnih vsebin in oblik.

/…/

Ko torej razmišljamo o interakciji med družbo in kulturo, je smiselno razmišljati o določitvi ciljev. Ali želimo, da v dveh opernih hišah zagotavljamo eksistenco okrog petsto glasbenikom in plesalcem – ali želimo mednarodno ugleden baletni ansambel, kakršen je Clugov v Mariboru? Ali mislimo, da je nujno prek Javne agencije za knjigo (JAK) letno zagotavljati izid več kot petsto naslovov, izmed katerih marsikateri ne dosega niti tehničnih založniških standardov, kaj šele vsebinskih – ali bi raje dostojno podprli nekaj res izstopajočih avtorjev, da leto, dve ali celo tri lahko v miru ustvarjajo. (O tem je pred časom govoril prvi direktor JAK, pisatelj, založnik in dolgoletni predsednik Društva slovenskih pisateljev Slavko Pregl.) V času, ko bo e-samozaložba vedno bolj enostavna, je to vprašanje še bolj aktualno kot doslej. Ali res potrebujemo toliko šol z umetniškimi vsebinami, ki bruhajo diplomante, med katerimi večina postane socialni problem – ali bi raje podpirali ciljane tečaje, kot so npr. tisti za kreativno pisanje, na nadebudne umetnike pa apelirali, da se v okviru javnega šolstva izšolajo za kaj, kar jim bo omogočilo eksistenco? Pedagoških delovnih mest bi bilo sicer manj, ampak pred meseci je Andraž Teršek pisal o odgovornosti države, ki razpisuje študijska mesta za poklice, po katerih ni povpraševanja – sliši se grdo, ampak tudi mlademu človeku vzeti več let življenja na račun nikomur potrebnega študija ni prav lepo.

/…/

Vrhunskost, raznovrstnost in dostopnost v kulturi so dosegljiva načela, če bo prišlo do razširitve virov financiranja, če bo kultura našla stik z zainteresirano in še posebej z novo javnostjo in če bo poskrbljeno za sistematično uvajanje novih generacij. Če bomo to storili, bo produkcija boljša, bližje bo številčnejšemu in bolj vpletenemu občinstvu ter manj obremenjujoča za javna sredstva – seveda pa bo to s seboj nedvomno prineslo tudi to, da si bodo nekateri dosedanji »producenti« morali poiskati drugo dejavnost. To se dogaja tudi v medijih in se je na marsikaterem drugem področju že zgodilo. Ni pa to nujno nekaj slabega, v kulturi in vrhunski umetnosti sploh ne. Celo obratno je – slab je status quo.

Radikalno nov kulturnopolitični model – nujno! – Boštjan Tadel, Pogledi

Faktor Markeš

Foto: Požar Report

Foto: Požar Report

Časnikov kolumnist Luka Lisjak je v svojem zadnjem članku Anatomija pomladnega poraza izpostavil tezo, da SDS glasov ni izgubljala na račun volilne abstinence. Ta naj bi po vsej državi padla enakomerno, kar izključuje možnost, da bi volivci ene od večjih strank ostajali doma v večjem številu kot ostali. Čeprav bi jo bilo treba natanko preveriti, se vsaj na prvi pogled zdi, da ta ugotovitev kar drži.

Kam je torej šlo skoraj šest odstotkov glasov, ki jih je izgubila SDS? Avtor postavlja nekoliko presenetljivo tezo: eden od petih nekdanjih volivcev SDS-a, ki so prejšnjo nedeljo prišli na volitve, je glasoval za Stranko Mira Cerarja.

Še več: avtorjeva osrednja teza je, da se je SDS v prejšnjih letih »premaknil na desno«, tj. prevzel dobršen del volilne baze ostalih, socialno konservativnejših in pretežno podeželskih, pomladnih strank, in istočasno izgubljal volivce na svojem »levem krilu«. Z drugimi besedami to pomeni, da je Cerar prevzel kar lep delež SDS-ovih jedrnih volivcev – tistih, torej, ki so za Janševo stranko glasovali še v časih izpred desetih let, preden je postala hegemonična sila na desnici.

Čeprav se zdi teza podprta s solidnimi argumenti, se um nekako samodejno upira temu zaključku. Teza se zdi težko verjetna, skoraj neprebavljiva. Kako je mogoče, da so volivci SDS množično prešli k Cerarju? Še več: da je k Cerarju presedlal del »starih volivcev« SDS-a?

Pa vendar – je med obema, na videz tako različnima, skoraj antitetičnima silama, mogoče videti kakšno skupno potezo?

Continue reading

Tedenski izbor

reading1

 

Morali se bomo navaditi, da v dvopolni Sloveniji vendarle obstaja nek PRAGMATIČNI SREDINSKI VOLIVEC. Ta je včeraj priskočil na pomoč standardnemu ex-LDS-volivcu iz javnega sektorja – in Cerar je premočno zmagal. Na naslednjih volitvah lahko ta volivec priskoči na pomoč komu na desni. Ta tip volivca ni nek tavajoči in nestabilni element, zgolj produkt medijske manipulacije, ampak je ena izmed legitimnih in spoštovanja vrednih političnih drž.

Odziv na “Slovenci niso razočarali” – Branko Cestnik, Časnik

***

Še več: cela vrsta faktorjev priča o tem, da k Cerarju niso množično prehajali le tisti volivci SDS-a, ki so se stranki pridružili v zadnjih 10. letih, temveč tudi mnogi iz »starega trdega jedra«, torej Janševi podporniki iz let 2000 in 1996. Te izgube je, kot rečeno, SDS uspešno »nadoknadila« s širjenjem na desno in tako ostali pomladni stranki stisnila na rob, kjer le za silo preživita; hkrati pa zaradi kadrovske šibkosti, luknjičasti njune zemljepisne porazdelitve in pomanjkanja trdne medijske podpore nikakor ne zmoreta nagovoriti volivcev, ki jih SDS pušča vnemar.

Anatomija pomladnega poraza – Luka G. Lisjak, Časnik

***

Tabela predvsem zelo jasno kaže, da so bile letošnje volitve – pa čeprav so se zgodile nekako po pomoti – res izjemne. Prvič se je zgodilo, da je politični novinec povsem pometel s staro politično elito. Če seveda odmislimo Demosovo zmago v povsem drugačnih zgodovinskih okoliščinah in drugačnem skupščinskem sistemu.

Stare strankarske elite vseh barv, vonjev in okusov – in ne le desnica – so torej resnični poraženec letošnjih volitev.

Ne sodi mačka po žaklju – Janez Šušteršič, Siol.net

***

Slovenijo smo razlagali kot razdeljeno na dve pripovedi:

Leva pripoved: “Kar imamo zdaj, je demokracija. In ker to ni bistveno različno od prejšnjega režima, tudi prejšnji režim ni mogel biti posebej napačen.”

Desna pripoved: “Kar imamo zdaj, ni demokracija, ker to ni bistveno različno od prejšnjega režima, ki je bil evidentno napačen.”

Na volitvah smo dobili še tretjo: “Imamo, kar imamo. O podrobnostih se prepirajte brez mene.”

Volivci tretje so na volitvah premočno zmagali.

Zmaga in poraz 2014 – Žiga Turk, Čas-opis

***

Hitenje s fiskalno konsolidacijo ali hitro zniževanje javne porabe ali davkov na podlagi konzervativne ideologije ima lahko zelo negativne učinke na gospodarsko okrevanje, medtem ko ima nereformiranje javnega sektorja, ohranjanje neoptimalne strukture socialnih transferjev, odlašanje z reformo pokojninskega sistema in trga dela zaradi socialistične ideologije zelo visoke negativne učinke na dolgi rok. Iz povsem pragmatičnih razlogov in v dobro dolgoročnih koristi za celotno družbo je na kratek rok treba biti keynesianec, na dolgi rok pa upoštevati ekonomiko ponudbe. Ni čas za ideologijo, ampak za pragmatičnost.

Upajmo, da bo nova vlada pragmatična, ne ideološka – Jože P. Damijan

***

The bottom-line question is: Does an act that’s clearly immoral when done privately become moral when it is done collectively and under the color of law? Put another way, does legality establish morality?

For most of our history, Congress did a far better job of limiting its activities to what was both moral and constitutional. As a result, federal spending was only 3 to 5 percent of the gross domestic product from our founding until the 1920s, in contrast with today’s 25 percent. Close to three-quarters of today’s federal spending can be described as Congress taking the earnings of one American to give to another through thousands of handout programs, such as farm subsidies, business bailouts and welfare.

Spending and Morality – Walter E. Williams, The New American

***

Thomas Piketty is to be commended for putting the question of distribution at the center of discussion about our economic future, rather than, as is more common in the dominant neoliberal framework, treating it as important only inasmuch as it bears on questions of mobility and growth. He is to be commended as well for demanding a humbler empiricism from the community of economists. But if we are to proceed from analysis to action, we still need a more robust theory of what is actually causing the problem that we observe. And while there is a certain French elegance to single, universal solutions, it may be that a diversity of attacks, tailored to the economic situations of different countries and regions, is not only more plausible than a new, global tax regime but more optimal as well.

Thomas Piketty Is the Anti-Marx – Noah Millman, The American Conservative

***

This is a subject that JM Keynes visited in his famous essay Economic Possibilities for our Grandchildren. And while all sensible people have their doubts about “Keynesian Economics” there’s no doubt he was a most perspicacious economist. The essay looks at exactly at this point: when will we actually be able to supply everyone’s needs with not all that much work? He thought it would be some 15 years or so from now and we’d all be working 15 hour weeks. Simply because productivity would have advanced so much that that’s all we would need to work.

And this usually brings out the people shouting about why it hasn’t happened yet. But the thing is that is has happened, just not in quite the manner that everyone thought it would.

Google’s Larry Page on the 40 Hour Work Week – Tim Worstall, Forbes

***

The success of these re-emergent technologies also has important lessons for how we think of disruptive innovation. New technologies do not simply displace old ones. Some old technologies, like sailing boats and paper books, have an enduring appeal; some, like watches, can redefine their value; and some, like condoms, can get a new lease of life for unexpected reasons. In addition, people do not just buy something because it provides the most efficient solution to a problem. They buy it because it provides aesthetic satisfaction—a beautiful book, for example, or a perfectly made shirt—or because it makes them feel good about themselves. This suggests a paradox: the more that disruptive innovations like the internet boost the overall productivity of the economy, the more room there will be for old-fashioned industries that focus on quality rather than quantity and heritage rather than novelty. Sometimes the best way forward is backwards.

Second wind: Some traditional businesses are thriving in an age of disruptive innovation – The Economist

***

Imagine the once thin borderline of the American past as an ever-thickening band, now extending 100 miles inland around the United States—along the 2,000-mile southern border, the 4,000-mile northern border and both coasts—and you will be able to visualize how vast the CBP’s jurisdiction has become. This “border” region now covers places where two-thirds of the US population (197.4 million people) live. The ACLU has come to call it a “constitution-free zone.” The “border” has by now devoured the full states of Maine and Florida and much of Michigan.

66 Percent of Americans Now Live in a Constitution-Free Zone – Todd Miller, The Nation

***

Za konec dodajamo pretresljivo pričevanje Tadeje in Iva Keržeta, h katerima gredo naše misli, sočutje in molitve. In seveda moralna podpora za njuno legitimno prizadevanje:

Desetega julija ob 17. uri je po osmih urah trpljenja prišel na svet otrok, ki bi po moji oceni lahko zapolnil moji dlani. Nisem utegnila preveriti, ker ga je sestra skupaj z ostalimi tkivi takoj odnesla stran. Mož je šel za njo in se vrnil z novico, da imamo punčko. Jok in sklep, da bi jo tudi jaz rada videla. Ko sem jo videla ležati v umivalniku, se mi je zdelo, da mirno spi, tisti prelepi obrazek s čudovitimi ušesci, z drobnimi ročicami, kot narejenimi za prvi objem in nožicami, ki bi jo enkrat ponesle v svet. Vedela sem, da je to Elizabeta. Pokrižala sem jo, še poljubiti in dotakniti se je nisem upala, te krhke lepote. Bolelo je še bolj v petek, ko sem brez otroka zapuščala bolnišnico in brez resnega upanja, da jo bova dobila. Predstojnik oddelka nama je sporočil, da njihovi ustanovi grozi 30 tisoč evrov kazni, če bi nama jo izročili. Ob prisotnosti zastopnika pacientovih pravic smo se dogovorili za prenos na UKC Maribor, kjer Elizabeta čaka na obdukcijo. Danes, v ponedeljek, je moja bolečina še večja. Moja lepa hčerka leži v Bogve kakšnem hladilniku in grozi ji, da jo bodo vrgli med biološki odpad. Vse v meni se upira temu, kajti jaz sem jo v bolnišnico prinesla v trebuhu in jo cel dan rojevala, sedaj pa mi Republika Slovenija ne dovoli, da bi jo z možem pokopala v družinski grob. Kot ženska bi od te iste države lahko zahtevala, da mi otroka na državne stroške ubijejo, moja domovina pa mi ne dovoli, da bi svojo Elizabeto na lastne stroške pokopala.

Vrnite nam Elizabeto! – Ivo in Tadeja Kerže, Časnik

Mira Cerarja bi bil podprl, če …

  • bi svojo visoko etično držo znal uveljavljati tudi v konkretnih primerih, ko se je od njega zahteval pogum in pokončna drža;
  • bi imel vsaj kakšen indic za domnevo, da ima smisel za izbiro sodelavcev (tri leta Pahorjevega kadrovanja so bila dovolj);
  • bi se jasno zavzel za simbolno in pravno prekinitev s komunističnim režimom, za izločitev sodnikov in tožilcev, ki so sodelovali pri ukrepih zoper človekove pravice, in se jasno izrekel proti enostranskemu posiljevanju z imaginarijem, ki izhaja iz bivšega nedemokratičega režima;
  • bi imel vsaj osnovno vizijo ekonomskega razvoja;
  • bi predstavil konkretne ukrepe za ponoven zagon gospodarske aktivnosti;
  • bi ne žalil inteligence volivcev z banalnostmi svojega power point programa na srednješolski ravni;

Continue reading

Refleksija o zmagi in porazu

Pričujoče besedilo je bilo napisano v drugem tednu decembra 2011 in objavljeno ob koncu adventnega časa v Razpotjih, reviji humanistov Goriške. Potrebno ga je razumeti kot odsev tedanjega duha časa  (čeprav je nastal na podlagi krajšega teksta, napisanega že jeseni 2008).

Razmere so se od tedaj spremenile globlje, kot smo si pripravljeni priznati. Da so bile te spremembe zelo drugačne, kot bi nekateri od nas želeli, je treba, po mojem, pripisati tudi temu, da nekateri niso opravili domače naloge, na katero napotuje spodnje besedilo.

las-lanzas

Continue reading

Hegemonija in odsotnost

V zelo lepem članku Branka Cestnika O roju ali česa se ne smemo učiti od čebel avtor prikaže, kako neka komunikacija poteka tako rekoč po inerciji, brez konkretnih centrov, ki bi z direktnimi pritiski uveljavljala svojo moč. Čebele mu služijo kot metafora za komunikacijo, ki deluje kot odsotnost komunikacije: roj sam funkcionira tako, da že vsaka posamezna čebela točno ve, kaj mora storiti, ne da bi zaznala, da sama ni agent lastnega delovanja. Ali z njegovimi besedami: »Proces uporablja posamezno članico bolj kot posamezna članica obvlada proces«.

Tu bi sam dodal: ravno odsotnost direktnega pritiska na posameznike je tista, ki roju omogoča optimalno delovanje; vsak neposreden pritisk bi bil namreč že smatran kot napad (npr. kot sršen, ki je udrl v panj) in bi s tem tudi izzval upor.

To, kar g. Cestnik opisuje skozi metaforo mehanizma roja, bi lahko z nekoliko bolj učeno besedo imenovali hegemonija. In v tem smislu lahko trdimo, da imamo v Sloveniji hegemonijo levice.

Continue reading

Morski pozdrav (predlog začasne državne himne)

Foto: Mladina

Foto: Mladina

Izredne državnozborske volitve so bile razpisane za 13. julij. Tisti dan torej, ko:

  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na dopustu neodložljivega značaja (v nadaljevanju neodložljivi dopust);
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije na neodložljivem dopustu, čigar neodložljivost bo pričela trajati vsaj 5 dni pred nastopom dneva volitev, zaradi česar jim bo onemogočeno predčasno glasovanje;
  • bodo vsi res zavedni državljani Republike Slovenije skozi celotno trajanje neodložljivega dopusta tako zaposleni, da glasovanje po pošti ali odhod do najbližjega konzularnega predstavništva Republike Slovenije zanje ne bosta mogoča.

Tisti, ki razpolagamo z zadostno mero patriotične razgledanosti ter poznavanja osnovnih pravni(ški)h pojmov, se dobro zavedamo ne le dejstva, da je julijski dopust temeljna človekova pravica, temveč tudi, da gre vsak pravi Slovenec julija na morje. S tem ne goji le častitljivih ferijalnih tradicij našega naroda, temveč tudi budno brani (poletne) postojanke slovenstva vzdolž jadranske obale.

Volijo pa, kot tudi vemo, tako ali tako le ovce.

Odločitev za razpis volitev na 13. julij je tako – poleg tega, da je morebiti neustavna in da brez dvoma nakazuje grob napad na osnovne človekove, kot tudi državljanske pravice (te pa so, kot vemo, „priborjene in ne podeljene“) – sila nedržavotvorna, saj skuša s sklicevanjem na državljansko zavest državljane Republike Slovenije na pretkan način zmotiti ali celo zvabiti stran od opravljanja njihove osnovne državljanske dolžnosti.

 

Na podlagi gornjih razmislekov ter –

V protest proti nedržavotvornemu vedenju in iz spoštovanja do ustave in institucij RS;

V podporo vsem brezpravnim siromakom, ki jim želi država vzeti njihovo temeljno pravico do dopusta;

V poklon in priznanje vsem politično osveščenim državljanom, ki bodo, vsem podlim intrigam politike navkljub, opravili svojo temeljno patriotsko dolžnost in bili 13 julija na morju;

In v prijazen poduk ter opomin vsem ovcam

– predlagam uvedbo poletne himne Republike Slovenije, ki naj vsako leto v času mesecev julija in avgusta začasno nadomesti siceršnjo državno himno. V ta namen predlagam pesnitev Morski pozdrav zasedbe Don Mentony Band, ki na najbolj doživet in pristen način izraža pravi patriotski duh in sporočilo osveščenih državljanov RS: