Nekaj opazk k migrantski krizi (II.) – kje je odločnost v odločilnem času?

Ko sem pred dvema tednoma objavil prvi del svojih opazk k t. i. migrantski krizi, sem načrtoval naslednji zapis začeti tam, kjer sem bil končal in nadaljevati z analizo vloge medijev ter širših vidikov evropske krize identitete in vprašanj migracijske politike. Ker pa se je položaj vmes korenito zaostril in Slovenija pravkar nosi glavno breme množičnega eksodusa iz bližnjega Vzhoda, gre komentar trenutni situaciji oziroma akutni politični krizi, v kateri se je bila znašla Evropska unija. Trenutek to zahteva, medtem ko bo za širše razprave brez dvoma še dovolj časa.

Kot sem izpostavil že v prejšnjem zapisu, je naravnost strašljivo, kako je migrantska kriza – ki sicer nedvomno predstavlja zelo velik izziv – do obisti razgalila klavrno stanje evropskega projekta, ki je očitno povsem zašel v slepo ulico. Ne le, da Evropska unija ne deluje, kot bi morala delovati prava unija. Danes se zdi, kot da sploh ne obstaja. Njene težave so nam bile dobro znane že prej, a najbrž si je le redko kdo mislil, da bo že malce večji sunek, ki pa ga kljub njegovi resnosti nikakor (še) ne gre obravnavati kot katastrofo, ne le zamajal evropski projekt, temveč tudi postavil pod vprašaj njegov nadaljnji razvoj.

Continue reading

Advertisements

Tedenski izbor

Today the French celebrate the 226th anniversary of the storming of the Bastille on July 14, 1789, the date usually recognized as the beginning of the French Revolution. What should libertarians (or classical liberals) think of the French Revolution?

The Chinese premier Zhou Enlai is famously (but apparently inaccurately) quoted as saying, “It is too soon to tell.” I like to draw on the wisdom of another mid-20th-century thinker, Henny Youngman, who when asked “How’s your wife?” answered, “Compared to what?” Compared to the American Revolution, the French Revolution is very disappointing to libertarians. Compared to the Russian Revolution, it looks pretty good. And it also looks good, at least in the long view, compared to the ancien regime that preceded it.

The French Revolution and Modern Liberty – David Boaz, Cato at Liberty

***

Če nam ekonomija ne more napovedati, kaj se bo zgodilo, zakaj pa je potem sploh dobra?
“Ekonomija je dobra za modrost, ampak modrost bolj grobe vrste. Ekonomija daje grobe nasvete. Denimo na ravni makroekonomije, da ni dobro ustvariti takšnega poslovnega okolja, kjer bo vse nepredvidljivo. Ali pa da ne sprejemajmo delovnih zakonov, zaradi katerih je za mlade nemogoče, da bi dobili službo neverjetno, koliko ljudem to še zmeraj ni jasno. Tako pa po vsej Evropi zakoni, ki ščitijo starejše, onemogočajo mlajše. A ne nazadnje so starejši tisti, ki hodijo na volitve, mladi pa ne. Francoski klasični ekonomist Frédéric Bastiat je govoril o vidnem in o nevidnem. Naloga nas ekonomistov je, da ljudi opozarjamo na nevidno. Žal pa obstaja veliko ekonomistov, ki ekonomije ne poznajo prav dobro.”

***

We have evolved a political debate where essentially nationalistic concerns have been hiding behind the gentler cloak of egalitarianism. To clear up this confusion, one recommendation would be to preface all discussions of inequality with a reminder that global inequality has been falling and that, in this regard, the world is headed in a fundamentally better direction.

Income Inequality is Not Rising Globally, It’s Falling. – Tyler Cowen, The New York Times

***

The Greek crisis provides a look into what awaits us unless we stop overspending on warfare and welfare and restore a sound monetary system. While most commentators have focused on Greece’s welfare state, much of Greece’s deficit was caused by excessive military spending. Even as its economy collapses and the government makes (minor) cuts in welfare spending, Greece’s military budget remains among the largest in the European Union.

Greece Today, America Tomorrow? – Ron Paul, The Ron Paul Institute

***

V Atenah sem že peti dan in priznam, še zmeraj nisem našel ta trenutek najbolj razvpitega mitološkega bitja – “lenega Grka”.

Dnevnik iz Aten: Mitološko bitje – leni Grk – Jure Stojan, Večer

***

Poverty-Porn is the tactic of media and charities that uses sympathy as a catalyst for monetary gain, exploiting the poor and uneducated, to showcase desperate conditions for an emotional response. And while the tactic may be effective at heightening profits—by misrepresenting an entire continent as slum—the fate of an entire continent is stamped with pity. What this means is that outside of Africa, Africans are expected to look up.

Africans are fighting media poverty-porn by tweeting beautiful images of their real lives – Tyler Fyfe, The Plaid Zebra

***

Interest rates that once were high and promised stable, good future returns tumble down and stop very close to the zero mark. The rate of inflation, which is being used to show how much more expensive daily life will be in the future, is at the moment even higher than average bank account interest rates. In Germany in February 2015 the average inflation rate was 2,2 %, while interest rates were only a measly 0,8 %. This basically means that your bank money is not going generate enough returns to compensate for the rising costs of living.

How the EU punishes savers – Fabian Sauter, European Students for Liberty

***

Those who love liberty and economic growth and opportunity have been for many years seeking private solutions to get around the abuses by government of its monopoly money. The most promising technology for the individual to free himself from the government monetary shackles has been the development of bitcoin, which allows largely anonymous transactions from peer to peer, without going through the banking system. Those in government hate the idea of bitcoin and its newer competitors because it largely destroys their global power to monitor and extract tribute from transfers of goods and services, and wealth.

Immutable money – Richard W. Rahn, The Washington Times

***

Interestingly, Mussolini found much of John Maynard Keynes’seconomic theories consistent with fascism, writing: “Fascism entirely agrees with Mr. Maynard Keynes, despite the latter’s prominent position as a Liberal. In fact, Mr. Keynes’ excellent little book, The End of Laissez-Faire (l926) might, so far as it goes, serve as a useful introduction to fascist economics. There is scarcely anything to object to in it and there is much to applaud.”

The Socialist Economics of Italian Fascism – Lawrence K. Samuels, Library of Economics and Liberty

***

Since the post-World War II era, movement conservatives have focused so much on an intrusive state that they have overlooked the other side of the coin. Early twentieth-century Catholic thinkers such as G.K. Chesterton and Hilaire Belloc clearly recognized the danger to mediating institutions such as the church and the family posed by the intrusions of both the state and vast impersonal corporations.

Corporate America: A Friend of the Family? – Gillis Harp, Crisis Magazine

***

Until the Second World War, Russia had never really managed to dominate the area behind the Carpathian Mountains. Thus aside from the Cold War period it is difficult to find much in common among the Visegrad nations in their historical experience with Russia. Clearly the S4 format, with its common Habsburgian past, could serve as a potential integrating factor, especially taking into account that Austria has long ago ceased to be an imperial power.

What Makes the Visegrad Group so Geopolitically Fragile? – Adam Klus, New Eastern Europe

***

Mnogi bi sicer trdili, da je Slovenija še premalo centralizirana, saj v njej deluje nepregledno število občin, ki upravljajo z denarjem in območjem brez kakršnekoli kontrole. To, da imajo občine v Sloveniji pri marsičem daleč prevelika pooblastila – predvsem na področju prostorske politike –, je jasno. Vendar je reševanje tega problema s še večjo državno centralizacijo popolnoma napačen pristop. Dejstvo je namreč, da sta trenutna oblika in funkcija občin ravno posledica centralizacije.

Živeti tam nekje – Miha Kosovel, Novi glas

***

Danes vsako omenjanje razlik med posamezniki, narodi, rasami, kulturami velja za politično nekorektno. V bistvu gre za hinavščino, kamufliranje resničnosti, siromašenje jezika in s tem tudi misli. Zakaj beseda belec ni žaljiva, črnec pa je? Črnec, ki ga v ZDA imenujejo z menda politično nevtralno besedo Afroameričan, ni zato nič manj črn in segregiran. Da je paradoks še večji, ima za mnoge beseda Afroameričan isti pomen kot črnec.

Teror politične korektnosti – Jožica Grgič, Delo

***

Es sind nicht viele Studenten, die den Mut aufbringen, das zu hinterfragen, was ihre Dozenten als herrschende Lehre vorsetzen, wo eigentlich Freiheit der Lehre herrschen soll. Nicht nur an der TU Berlin auch an anderen Universitäten wollen Lehrkräfte ihren Studenten Gendern als Doktrin verordnen.

Studenten dürfen nicht zum Gendern gezwungen werden – Die Freie Welt

***

Ko mi danes kak anketar natrosi, da so študentje in izobraženci večinoma levo (beri: neo-marksistično) usmerjeni, ter namiguje, da je leva opcija tista prava, že zato, ker ima intelektualce na svoji strani, se kot kak balkanski čiča namrdnem in rečem: „Ima pametnih, ima glupih, a ima i intelektualaca.“

Marksizem ali razkošje, da me ni (več) zraven – Branko Cestnik, Časnik

***

Professional race hustlers have no incentive to see our current civil war end. They see in this shooting only an opportunity to escalate their demands.

Now there are rumblings of demands that statues of Robert E. Lee and other Southern leaders be destroyed — and if that is done, it will only lead to new demands, perhaps to destroy the Jefferson Memorial because Thomas Jefferson owned slaves. And if that is done, no doubt there will be demands that the city of Washington be renamed, for the same reason.

Is the Civil War Over? – Thomas Sowell, The New American

***

Barks created a wealth of economic lessons through fables that are still enjoyed around the globe today.

(…)

Donald and the rest of the country quit their jobs and set off to “see the world.” Meanwhile, Scrooge and the boys continue to labor on their farm. With no one else working and nothing being produced, Donald and the rest of the world come straggling back. Scrooge is happy to feed them — at new market prices. Eggs are a million dollars apiece, cabbage is two million, and ham is a bargain at a cool trillion. With each purchase, the money from Scrooge’s corn crib trickles back and he becomes, yet again, the richest duck in the world.

With another “helicopter” scenario, we see the inflationary effects of a massive injection of money. We also get a glimpse into many aspects of wealth — how it is created, how it is maintained, and what happens when we redistribute in ways that are not related to market performance. Barks knew he was creating a morality tale of capitalism, admitting, “I’m sure the lesson I preached in this story of easy riches will get me in a cell in a Siberian gulag someday.”

Lessons from the Richest Duck in the World – Robert Anthony Peters, the Freeman

Duhovi Srednje Evrope

Pričujoči prispevek je bil  nedavno objavljen v reviji “Bakh – pot,” glasilu Društva Kočevarjev staroselcev. Z velikim veseljem ga sedaj priobčujemo tudi na našem portalu. Avtorju se najlepše zahvaljujemo za dovoljenje.

***

Kaj je Srednja Evropa?

Postavljanje vprašanja, kot je „kaj je Srednja Evropa?“, marsikomu najverjetneje deluje nekoliko čudno: le čemu se namreč moramo spraševati o čem tako osnovnem. Kdo drug bo zamahnil z roko in dejal, pa saj je Srednja Evropa zgolj neka izmišljotina Vzhodnoevropejcev in Balkancev, ki se svoje stvarne pripadnosti sramujejo, tretji pa se bo spomnil na koncept Mitteleurope, kot so ga zagovarjali nekateri apologeti nemškega nacionalizma in imperializma. A vendar Srednja Evropa obstaja in predstavlja kulturno in zgodovinsko stvarnost, ki je v marsičem, v dobrem in slabem, zaznamovala celotno Evropo in vsaj načelno tudi dala pobudo za proces evropske integracije.

Kako pa bi geografsko določili Srednjo Evropo? Kot Srednjo Evropo bi sam predlagal predvsem prostor bivše Habsburške monarhije, Nemčije, Poljske in v manjši meri še baltskih držav in Švice. Da, prav ste prebrali, Švice. In to predvsem zaradi njene alpske kulture, ki je močno sorodna avstrijski, bavarski in v manjši meri celo slovenski. Nekateri bi v Srednjo Evropo šteli tudi Luksemburg ali Bosno; interpretacij je več, na tej točki pa je pomembno predvsem, da se vprašamo, kako Srednjo Evropo zamejiti od Balkana in Vzhodne Evrope, saj se omenjene stvarnosti pogosto prepletajo. Sam bi na tem mestu kot temeljno razliko poudaril zaznamovanost Vzhodne Evrope s pravoslavno–bizantinsko in, kar se Balkana tiče, tudi osmansko kulturo. Napak bi bilo sicer trditi, da vzhodnokrščanska in bizantinska dediščina v Srednji Evropi nista prisotni, saj znotraj nje obstajajo regije, ki so s to kulturo močno prepojene, npr. Transilvanija, Vojvodina, zahod Ukrajine itd. Prav tako je bil južni in vzhodni del Srednje Evrope, in celo njen center Dunaj, močno pod turškim udarom, nekateri deli Ogrske in Hrvaške so celo več let bili pod osmansko oblastjo, a vendar ”turški jarem” ni trajal dovolj dolgo, da bi osmansko–islamska kultura močno zaznamovala omenjene regije.

Jezikovna karta Srednje Evrope, 1901

Translatio imperii in Reichsidee

Srednja Evropa je v poznem srednjem veku postala dom eni izmed temeljnih institucij omenjenega obdobja, in sicer Svetemu rimskemu cesarstvu. Cesarstvo je bilo sicer vsaj v teoriji univerzalno, v praksi pa sicer ni obsegalo celotnega srednjeevropskega prostora – izven njega sta npr. ostali Ogrska in Hrvaška, pa Poljska in Baltik – a vendar je združitev srednjeevropskih dežel oz. držav v personalno unijo, najprej pod Luksemburžani, nato pa pod Habsburžani, začela dajati Srednji Evropi skupni obraz. Kot zanimivost naj omenimo zgolj, da je Praga svoj čas bila cesarska prestolnica. Moč cesarstva je sicer od reformacije naprej vedno bolj slabela, zato pa se je z utrditvijo Habsburžanov v Srednji Evropi in njihovo usmeritvijo proti vzhodu ideja o cesarstvu, o Reichu, začela preoblikovati. Temeljno področje vladavine Habsburžanov ni bilo več cesarstvo, temveč njihove dedne dežele, ki so od začetka 19. stoletja začele tvoriti novo cesarstvo. Znotraj tega okvira se je oblikoval kulturni krog, ki je segal od Trsta do Lvova in ga je zaznamovala eklektična multikulturnost (sicer brez multikulturalizma), ki se je napajala iz različnih virov, in sicer romanskega, germanskega, slovanskega, madžarskega, in seveda krščanskega, pri čemer pa ne smemo pozabiti niti na delež, ki so ga v javnem življenju zastopali srednjeevropski Judje. Nad to mešanico je kot združevalni element poleg dinastije in Cerkve, ki je kljub konfesionalnemu pluralizmu ostala osrednji duhovni izraz srednjeevropskega prostora, bdela t. i. Reichsidee oz. ideja Reicha. To idejo je v intervjuju za Teksaško tehnično univerzo nadvojvoda Georg von Habsburg-Lothringen opisal kot nekaj drugega od imperialne ideje v francoskem ali angleškem smislu. Šlo je namreč za ”nadnacionalno vladavino prava na principu subsidiarnosti”. Pripadnost takšnemu nadnacionalnemu okviru, ki pa je še zmeraj temeljil na upoštevanju zgodovinskih meja in dežel ter na decentralizaciji, je omogočal sobivanje heterogenega prebivalstva brez večjih težav. Te so se začele pojavljati šele od prihoda nacionalizma na oder političnih idej in prvih poskusov centralizacije v času Marije Terezije (da ne bo pomote – omenjena nadvojvodinja je še zmeraj ena izmed velikih političnih osebnosti evropske zgodovine).

Lvov (Львів/Lwów/Lemberg), Ukrajina

Čas srednjeevropskih skrajnosti

Habsburško cesarstvo pa se ni znalo soočiti z novimi silami nacionalizma in poskus ignoriranja tovrstnih pojavov s strani oblasti slikovito ponazarja izjava kneza Metternicha, da je zanj Italija zgolj geografski pojem. To je skupaj z izredno heterogenostjo srednjeevropskih pokrajin vse bolj prilivalo olja na ogenj nacionalizma, saj bi tudi oblikovanje nacionalnih kronovin ne bila prava rešitev. Določeno upanje za združevanje tradicije in prepotrebnih reform je sicer utelešal Franc Ferdinand, a sarajevski atentat je to upanje končal. Od takrat že ostarelega Franca Jožefa namreč večjih reform ni bilo pričakovati, predlogi njegovega naslednika Karla pa so prišli prepozno. Srednjo Evropo je tako zajel divji vihar zgodovine 20. stoletja, ki jo pustil sicer prvič v zgodovini homogeno, a vendar tudi osiromašeno, in v večinski meri pod sovjetskim škornjem. Politična orientacija je po razpadu monarhije nihala od skrajno levih do skrajno desnih revolucij in reakcij in edino Čehoslovaška je uspela odločno zagovarjati demokracijo. Padec komunističnih režimov in ponovna vključitev v vseevropski okvir pa je v združeno Evropo pripeljal države, ki se marsikateremu zahodnemu Evropejcu zdijo kakor obsedene z duhovi polpretekle zgodovine. Wilsonove točke so se namreč izkazale kot neuspešne. Morda se je sicer res marsikomu monarhija zdela kakor ječa narodov“, a naj ne pozabimo, da je bila tudi trdnjava narodov.“

Novi Sad (Нови Сад/Újvidék/Nový Sad/Neusatz), Srbija

Srednja Evropa v združeni Evropi

Srednja Evropa se je potem, ko je bila po zaslugi železne zavese razkosana, priključila Evropski uniji. A vendar se to, kar se je mnogim zdelo kot uresničitev sanj, danes marsikdaj ne kaže več tako, o čemer priča tudi vzpon „evroskeptičnih“ strank. A ne smemo pozabiti, da je bila ideja o združevanju Evrope formirana ravno v Srednji Evropi. Prvi manifest o združevanju Evrope je namreč napisal avstrijski grof, rojen na današnjem Češkem, Richard von Coundenhove – Kalergi in eden izmed vodilnih zagovornikov združene Evrope je bil sin zadnjega avstro-ogrskega cesarja, Otto von Habsburg. Po mnenju zgodovinarja Andreja Rahtena gre namreč pri evropskem združevanju za četrto veliko poslanstvo dinastije, po obrambi pred Turki, protireformaciji ter boju za nemško krono in kasneje boju proti nemški nadvladi v srednji Evropi. Reichsidee srednje Evrope namreč nikakor ni mrtva, lahko bo celo postala novi princip vodenja EU, če se ne bo projekt iztekel v abstraktni in pogubni globalizem. Na tej točki naj zgolj izrazim svoje obžalovanje, da Slovenija ni pristopila k Višegrajskem paktu, kjer bi lahko s kulturno sorodnimi državami uveljavljala svoje interese v EU.

Trst (Trieste/Triest), Italija

Med Vzhodom in Zahodom

Ne smemo pa pozabiti niti na dejstvo, da je Srednja Evropa odpirala vrata proti vzhodu in jugovzhodu, kjer je tudi slovensko ozemlje igralo pomembno vlogo. Dandanes bi sicer kdo – delno zaradi izkušnje hladne vojne, delno zaradi naraščajoče moči, in kdaj tudi grožnje Rusije – rad videl Srednjo Evropo zgolj kot del zahoda. Srednjeveške in zgodnje-novoveške dinastije so namreč pogosto težišče svoje politike obračali proti jugovzhodu in vzhodu in zahodu. Naj se spomnimo zgolj na politiko Celjskih grofov in obračanje Habsburžanov proti vzhodu, v kontekstu katere so nastali tudi znameniti Moskovski zapiski Žige Herbersteina, ki so rusko kulturo predstavili takratni Evropi. Srednja Evropa je resda večkrat bila ogrožena s strani vzhoda, a bila je tudi okno k njemu in prostor, kjer sta se srečevala zahod in vzhod. Dandanes je sicer geopolitična situacija, kjer tako Putinova Rusija kot ZDA poskušajo nadaljevati hladno vojno, potisnila države Srednje Evrope na zahod, kar je sicer logično, saj je Rusija bližje in bi lažje bila direktna grožnja. Moramo pa se paziti, da ne bomo v želji pripadati zahodu pozabili na našo lastno, srednjeevropsko kulturo. To je odlično razumel Václav Havel, za katerega je Srednja Evropa pomenila alternativo komunizmu, ki je takrat vladal na Češkem. Poleg Havla pa je Srednjo Evropo problematiziral tudi češki pisatelj Milan Kundera, ki je zapisal, da so Srednjeevropejci med trpljenjem pod diktaturami izgubili svojo identiteto. To v veliki meri drži: demografska podobo se je namreč temeljito spremenila, spremenilo se je dojemanje državnosti (kdo se pa v Sloveniji še spomni na Kranjsko, razen v klobaso opisujočemu pridevniku?), a vendar sprehod po mestih od Trsta do Lvova, opozori človeka na neko podobnost, na stvarnost, ki je nekoč obstajala, in katere duhovi nas še zmeraj strašijo. Toda, ali pa ni ravno prisotnost teh duhov znamenje stvarnosti – stvarnosti, ki še obstaja, pa čeprav prikrita? In če ta stvarnost obstaja, si moramo vsi njeni člani prizadevati, da bomo ohranili njeno dediščino, in z njo tudi prepojili Evropo.

Antifašizem in skrajna desnica: tovariša v orožju v Donbasu

V sodelovanju s katalonskim portalom za politično misel Cercle Gerrymandering objavljamo prevod članka, ki sta ga napisala politologa in strokovnjaka za postsovjetska območja Abel Riu in Marta Ter.

*

V zadnjega pol leta je cela vrsta dogodkov uporniško območje na vzhodu Ukrajine zelo oddaljila od države, h kateri mednarodnopravno še vedno pripadajo. Oblikovala se je alternativna oblast, trdno zasidrana v lokalni družbeni stvarnosti, o naravi in značilnostih katere v zahodnih medijih slišimo zelo malo ali sploh ničesar. Ta članek želi omogočiti vpogled na to stvarnost, pri čemer se osredotočava na fenomen vojaških prostovoljcev, ki pomagajo pri njenem ohranjanju.

Boji v Donbasu privabili prostovoljce iz zelo različnih okolij. Njihovo število se je okrepilo predvsem od lanske jeseni. V vrste borcev Ljudske republike Doneck in Lugansk so se vključili pripadniki prostovoljnih milic iz Srbije, Češke, Nemčije, Madžarske, Poljske, Italije, Španije, Grčije, Izraela, Brazilije, Avstralije in celo Združenih držav. Poleg, seveda, prostovoljcev iz Rusije in drugih nekdanjih sovjetskih republik, predvsem iz Belorusije in Kazahstana.

Točnih podatkov o njihovem številu ni, prav tako ni mogoče natančno oceniti ravni njihove vključenosti v vojaške spopade. Jasno pa je, da gre za zelo raznolike skupine, ki pokrivajo ideološki spekter, ki gre od skrajne desnice do skrajne levice. Analiza teh skupin je zato nepogrešljiva pri boljšem razumevanju narave boja, ki se odvija v Donbasu.

Kdo so te skupine in kako si vsaka od njih predstavlja naravo boja, v katerega so se vpletli?

Continue reading

Tedenski izbor

FolioCarols

Če nič od tega ne bo razkritega, pričakujemo vsaj en pošten medijski umor Bojana Petana. Saj veste, Dnevnik je v tej panogi v samem svetovnem vrhu. Dajte jim Dalajlamo pa kak teden dni časa in iz njega bodo naredili mešanico Al Capona, Radovana Karadžića ter Bernarda Madoffa. Njihova prepričljivost, angažiranost in posvečenost medijskim umorom je tako iskrena in silna, da jim je za to res potrebno dati posebno priznanje. Nobena novica za Dnevnik ni tako pozitivna, da iz nje ne bi mogli narediti negativnega spina in nobena informacija ni tako kredibilna, da je ne bi mogli popolnoma relativizirati. Zato vas, sužnje Petana, najlepše prosim, da raztrgate svoje okove in temu trpečemu narodu omogočite vsaj en pošten (čeprav ojdipovski) resničnostni šov letos, in sicer “Dnevnik uniči svojega gospodarja”.

Končno! Vukovićeva in Ranka bosta v Dnevniku raztrgali lastnika Petana! – Kizo, Portal Plus

***

By running on a single issue, anticorruption candidates often avoid taking positions on the long list of problems their countries face: stagnant economies, a need for foreign investment, a lackluster civil service. And getting things done often requires knowing how to deal with the people and practices of a corrupt system.

In Slovenia, for instance, Cerar has already faced two serious obstacles in his fight to eliminate corruption. First, many of his nominees to high positions in his new government come from the political establishment he campaigned against. This raises serious doubts about the credibility of Cerar’s electoral promises. Second, a majority of legal institutions continue to do a poor job of upholding the rule of law. The Slovenian judiciary, for example, remains among the least trusted institutions in Slovenia. In a recent high-profile case, the Ljubljana county court sentenced Janez Jansa, the leader of the main opposition party, to two years in prison for accepting bribes in a public procurement case. According to a former justice of the country’s constitutional court, the case was based on insufficient, largely circumstantial evidence. But with the backing of Cerar’s own party, Jansa was also stripped of his seat in parliament, underscoring the political nature of the prosecution and suggesting that Cerar might not be as independent as voters believed him to be.

Put simply, eliminating corruption is difficult, if not nearly impossible—especially from the outside. Yet eastern Europeans hope for deliverance. In Romania, Slovenia, and Ukraine, a silent majority has rejected right-wing nationalists in favor of unassuming, pro-European reformers. Liberal-minded parties throughout eastern Europe should take note and seek renewal themselves, drawing to their ranks antiestablishment outsiders with moral backbone.

 The Eastern European Spring. Voters Tilt Toward Pro-EU, Anti-Corruption Candidates – Mitchell A. Orenstein, Bojan Bugarič, Foreign Affairs

Continue reading

Tedenski izbor


reading-stairs

Across Eastern Europe, local oligarchs and investment groups — some directly connected to their countries’ political leadership — are snapping up newspapers and other media companies, prompting deep concerns among journalists and others about press freedom.

It is just one of an array of developments across the region raising questions, a quarter century after the fall of the Berlin Wall, about progress toward Western standards of democracy and free speech. As in Russia, there are increasing worries about a potentially dangerous concentration of power in the hands of people who have managed to acquire both wealth and political influence and are increasingly extending their control to media outlets.

Oligarchs of Eastern Europe Scoop Up Stakes in Media Companies – Rick Lyman, The New York Times

***

Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih v slovenskih sindikatih je po podatkih državnega statističnega urada avgusta letos obsegala 2.445 evrov. Za primerjavo: povprečna slovenska bruto plača je avgusta letos dosegla 1.517 evrov.

Plačni rekorderji so po podatkih iz baze GVIN v Sindikatu zdravstva in socialnega varstva, ki ga vodi Zvonko Vukadinovič. Lani je povprečna bruto plača v tem sindikatu, ki sicer zaposluje pet ljudi, znašala 5.071 evrov bruto. Med prvo deseterico najbolje plačanih sindikalistov se uvršča tudi Sviz Branimirja Štruklja s povprečno plačo 2.607 evrov bruto. Ob tem povejmo, da več kot 2.600 evrov zasluži le 10 odstotkov najbolje plačanih v državi.

Razkrivamo: sindikalisti med slovenskimi plačnimi rekorderji – Jurij Šimac, Jure Ugovšek, Finance

***

You can’t succeed in politics if you give too much appearance of despising the low arts by which we govern ourselves. Fastidious distaste for the roughness and meanness of political life may work in a seminar room, but it’s fatal on the campaign trail.

This distaste is common among people who’ve enjoyed success outside of politics, in academia or journalism or business, and who go into politics with the reasonable assumption that the prestige they achieved in their former profession should automatically transfer into politics. It doesn’t. People who think they’re entitled to standing—because they are brainy, rich, or famous—almost always lose. They forget you earn your standing, you are not entitled to it. That’s the best thing about democracy, the single reason why we’re not yet entirely governed by wealthy oligarchs.

I may have come into politics with an unacknowledged condescension toward the game and the people who played it, but I left with more respect for politicians than when I went in. The worst of them—the careerists and predators—you find in all professions. The best of them were a credit to democracy. They knew the difference between an adversary and an enemy, knew when to take half a loaf and when to insist on the whole bakery, knew when to trust their own judgment and when to listen to the people.

 I Wish Someone Had Told Me This Before I Became a Politician – Michael Ignatieff, The New Republic

***

Dejstvo je, da je ta družba, ta politična nomenklatura, ta slovenska levičarska falanga spravila SDS na rob propada. Bolj kot s političnimi metodami – legitimnimi ali nelegitimnimi, obsojanja ali skomiganja z rameni vrednimi – pa jim je to uspelo s psihološko vojno proti njihovemu karizmatičnemu voditelju. Pravilno so domnevali, da se mu bo nekega dne utrgalo in da bo pri tem nastal vtis, da ni poti ne nazaj ne naprej.
Odnos politike in javnosti do SDS – in obratno! – je vseh dvajset let nekakšna samouresničujoča se prerokba. Dogaja se to, kar hočejo drugi – oni pa ostajajo na svoji liniji.

Na svoji liniji: edini možni reset SDS – Marko Crnkovič, Požareport

***

Spodaj objavljam, kar sem bil takrat napisal. V skoraj štirih letih se je zgodilo marsikaj. Zadeva Patria je naredila svoje. Marsikaj, kar je SDS v začetku leta 2011 še bila, danes ni več. Marsikaj, kar bi leta 2011 lahko postala, danes ne more postati več.

(…)

SDS nagovarja ljudi, ki niso bili prijatelji prejšnjega režima. Niso se mogli okoriščati z drobnimi privilegiji, s katerimi je prejšnji režim kupoval ljudi. Ker niso bili pri koritu, so bili tudi luzerji tranzicije. Več jih je iz podeželja kot iz mesta, več je revnih kot srednjega sloja, prej so manj kot bolj izobraženi. Nezadovoljni so, razočarani, terjajo popravo krivic. Nekateri nosijo v sebi veliko bolečino in dosti grenkobe. Te znamo nagovoriti.

Ampak jezik, s katerim jih nagovarjamo, prispeva proporcionalni delež tega, kar Drago Jančar v Viziji 20+20 označi kot »Drobnjakarski pragmatizem in provincialna prepirljivost« ki da »blokirata kreativni zanos, jemljeta veter iz jader vsakemu poskusu drznejše plovbe skozi sodobne ekonomske in kulturne tokove, v celotni družbi ustvarjata ozračje negibnosti in lenobnega samozadovoljstva

V SDS smo nezadovoljneži in nergači. Jamramo čez komuniste, bivše komuniste, tranzicijske bogataše in povzpetnike in sploh vse, ki so po krivici (kdo pa tudi po pravici) uspešnejši ali bogatejši od nas. Znamo kritizirati, interpelirati, blokirati, preiskovati, sklicevati izredne seje in referendume, vihteti kazalec in moralno dvigati obrvi ob aferah, od kokaina do bulmastifov. In še vsaka manjša zadeva nam pride prav, vsaj za na spletno stran ali pa tiskovno konferenco. Bolj ko vse to počnemo, bolj smo naši, bolj smo »ta pravi«.

Spomini na neko resetiranje – Žiga Turk, Čas-opis

***

But modernisers have two great faults. The first is to assume that what is modern is inevitable. Soviet Communism was modern once, and part of its power lay in its claim that it was inevitable. It wasn’t, and now it is dead.

The second is to equate modernity with virtue and so to treat its critics as moral inferiors. In Britain, the saga of same-sex marriage is a classic case. Parts of the Western world are heading in that direction: “therefore” it must be welcomed: “therefore” its opponents are bigots: “therefore” they should be virtually disqualified from public office.

All those “therefores” are wrong. A moderate conservative approach would try to balance the age-old, universal view that marriage is between a man and a woman with tolerance of homosexual relationships. This balance was achieved by civil partnerships, but violated by the way that Mr Cameron casually imposed gay marriage. His approach insulted settled beliefs, and therefore wounded him politically more than people like to state directly. In times of wrenching economic change, social conservatism (not to be confused with social authoritarianism) helps reassure people. Instead, we have had doctrinaire, finger-wagging modernism from a party that calls itself Conservative. And, broadly speaking, the better off and better educated have been lecturing the less fortunate. Again, a reason to edge towards Ukip.

Ukip’s Rochester win shows voters no longer trust the main parties – Charles Moore, Daily Telegraph

***

On a une gauche européenne sociale qui préfère parler de politiques publiques (policies) plutôt que de politique (politics). Ce discours-là ne peut pas battre la Manif pour tous. Beaucoup de gens sont heurtés par la société de la rentabilité dans laquelle on vit, une société du chiffre où on évalue les enfants dès 3 ans. Les conservateurs de la nouvelle génération proposent une vision du monde philosophiquement contre-révolutionnaire mais qui répond à ces aspirations-là, en rejetant le productivisme, le consumérisme, et l’économie inféodée à la finance. Ils trouvent écho dans la société. Mais il y a aussi une France qui ne supporte plus de vivre dans la société d’Eric Zemmour. Qui parle pour cette France-là? Qui s’insurge ? Être à gauche, ça ne consiste pas, comme le décrit la Manif pour tous, à être un libéral-libertaire fanatique de GPA et désireux de vendre des bébés sur Internet à des consommateurs américains. Il y a la place pour un mouvement républicain qui s’appuie sur les idéaux égalitaires. La République n’est pas qu’un bataillon de CRS filmé par BFM TV : au-delà du maintien de l’ordre, la République c’est aussi la générosité.

Gaël Brustier: “La Manif pour tous est un combat pour l’hégémonie culturelle” – Mathilde Carton, Les In Rocks

 

***

Across the United States and Europe, sexual partnerships between persons of the same sex are being legally recognized as “marriages,” thus abolishing in law the principle of marriage as a conjugal union and reducing it to nothing other than sexual or romantic companionship or domestic partnership. The unavoidable message is a profoundly false and damaging one: that children do not need a mother and a father in a permanent complementary bond.

To insist on the truth that neither mothers nor fathers are expendable is not to dishonor anyone.

Marriage and the Black Family – Jacqueline C. Rivers, Public Discourse 

***

If your go-to image of a student is someone who’s free-spirited and open-minded, who loves having a pop at orthodoxies, then you urgently need to update your mind’s picture bank. Students are now pretty much the opposite of that. It’s hard to think of any other section of society that has undergone as epic a transformation as students have. From freewheelin’ to ban-happy, from askers of awkward questions to suppressors of offensive speech, in the space of a generation. My showdown with the debate-banning Stepfords at Oxford and the pre-crime promoters at Cambridge echoed other recent run-ins I’ve had with the intolerant students of the 21st century. I’ve been jeered at by students at the University of Cork for criticising gay marriage; cornered and branded a ‘denier’ by students at University College London for suggesting industrial development in Africa should take precedence over combating climate change; lambasted by students at Cambridge (again) for saying it’s bad to boycott Israeli goods. In each case, it wasn’t the fact the students disagreed with me that I found alarming — disagreement is great! — it was that they were so plainly shocked that I could have uttered such things, that I had failed to conform to what they assume to be right, that I had sought to contaminate their campuses and their fragile grey matter with offensive ideas.

Free speech is so last century. Today’s students want the ‘right to be comfortable’ – Brendan O’Neill, The Spectator

 

***

Pornography is an act of disgust, for by visually isolating the sexual organs for the sake of stimulus and libidinous pleasure, it places its viewer in contact with the genitalia considered as objects unto themselves. Once the desire for physical pleasure evoked by the visual stimulus of genitalia is satisfied, the genitalia lose their “erotic light” and reassume their status as organs with functions quite apart from that of sexual gratification. They become disgusting.

Thus the faces of pornography and pornographic advertising are usually sneers, and expressions of lust tend to mimic a barely suppressed nausea. Within the pornographic, Eros never smiles, never laughs, never plays — she is busy holding down and warding off disgust by the force of sexual arousal. The sin of pornography is not that it makes sex too free and casual, but that it makes it something serious — a suppression of disgust that is doomed, at the end of the day, to return to it. The tragedy of pornography is not that it makes men and women lust after each other, but that it makes them disgusted by the images of each other.

Are the Genitals Beautiful? – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Molti dei triestini in platea non sono mai entrati nel teatro della Kulturni Dom, sono quelli che, come me, stanno seguendo la scena con un occhio ai sottotitoli. L’effetto è ancora più straniante perché non viene giustificato, lascia credere l’incredibile e, al tempo stesso, mostra l’occasione perduta: quindi avremmo potuto fare così? Parlarci? Dialogare? Trieste, una città in guerra è uno spettacolo concepito in occasione del centenario, ma di fatto, grazie all’intuizione del giovane regista Igor Pison, i due testi di Marko Sosič e Carlo Tolazzi sono stati manipolati e fusi in una pièce sul linguaggio. A Trieste la Grande Guerra è stata solo l’esordio di un conflitto che le due comunità autoctone hanno condotto e, potremmo dire, interpretato per tutto il Novecento. L’italianizzazione coatta degli sloveni, le foibe titine, la divisione in zona A e zona B, le manifestazioni contro il bilinguismo, e sempre l’ombra della cortina di ferro alle spalle del Carso e la possibilità che la paranoia si trasformi in odio personale; possibilità la cui soluzione ottimale è stata una surreale convivenza tra estranei.”

Trieste, città in guerra. Dialogo sul palco tra italiani e sloveni – Mauro Covacich, Corriere della Sera

***

Naj se torej omejim le na nekaj vtisov, kot so se mi porajali ob nedeljskem spremljanju njegove posvetitve v stolnici sv. Nikolaja. Njena najopaznejša značilnost je bila, da so razen v vznesenih obrednih obrazcih skoraj scela umanjkale velike besede. Kako drugače kot pred slabima dvema desetletjema, ko smo bili še mladi petelinčki in smo za velike praznike namesto nevpadljive pridige patra Zoreta na Tromostovju poslušali med oboki iste stolnice, v kateri so ga sedaj posvetili, rafale težkih misli in izjav ter imeli o vsaki izmed njih občutek, da izraža ravno tisto, kar nas trenutno najbolj žuli. Šele čez veliko časa smo se zbudili v bridkem spoznanju, da ni zaradi velikih besed Cerkev iz neke pravljične, v mitične višave povzdignjene preteklosti nič bliže, da pa ji zaradi od besed vse drugačnih dejanj pod nogami spodmika sedanjost.

Nič takega se ni dogajalo v nedeljo. Nabito polna stolnica, zaradi katere sem si sicer čestital, ker sem se zadnji hip odločil zgolj za spremljanje slovesnosti po televiziji, me je skupaj z na prvi pogled nenavadno kombinacijo dvornega baročnega ambienta, baročnih latinskih mašnih napevov in lesene pastirske palice novega nadškofa spomnila predvsem na genialnega Dominika Smoleta. In na zaključek njegove resda kisle pokristjanjevalne drame Krst pri Savici. Tudi za zbrano ljudstvo v Nikolajevi stolnici bi lahko kot za njegove Slovence, ki na koncu napolnijo oder, rekli: Vsak zase stoji težko in trdo, kakor da bi pognal korenine. Če kaj, kaže njih drža pač to, da so tukaj.  Da, namesto vzvišenih fraz je bil v ospredju ta molčeči, preprosti, a v plašč prostora z žlahtnim izročilom oblečeni (še) biti tukaj.

Biti tukaj – Aleš Maver, Časnik

***

Naš kulturni model je v marsičem posnetek tistega iz petdesetih, šestdesetih let 20. stoletja. A odtlej se je ogromno spremenilo, vzniknile so, denimo, nevladne organizacije, ki ne delujejo za zasebno zabavo, saj krepko spreminjajo javni prostor in je tudi njihov obstoj pravzaprav v javnem interesu – pri čemer je tistih 0,5 odstotka dohodnine, s katerimi jih državljani lahko podpremo, za njihovo delovanje odločno premalo. Kosovel je poudaril še, da je v Sloveniji težko govoriti o trgu za kulturo, še zlasti pri vseh zadevah, ki imajo opravka s slovenskim jezikom (knjige ni mogoče prepustiti trgu). A kako iznajti sistem, da bodo uporabniki lahko nagradili tiste izdelke, dogodke, ki so zanje relevantni? Vprašati se moramo, kaj je v javnem interesu, kaj je dovolj dobro, da dobi javna sredstva, je razmišljal Kosovel. Presenetil ga je podatek, da je kar 90 odstotkov vseh sredstev iz razpisov ministrstva za kulturo šlo v Ljubljano. »Razumel bi, če bi bila ta številka 70, toda 90 odstotkov!« je vzkliknil. Kakovost in relevantnost kulturnih dogodkov in vsega, kar se odvija s podporo javnih sredstev, bi morali po njegovem mnenju ocenjevati tudi ljudje, ne le neke strokovne komisije na ministrstvu.

Prispevki k spremembi slovenskega kulturnega modela – Pogledi

***

The Russian state has always done everything it could to conflate love of country with love of government, arguing that one is indistinguishable from the other.

This is why Russians who love their homeland but question their government are once again being cast as ‘enemies,’ ‘traitors,’ and ‘fifth columnists.’ They are hounded and threatened in both public and private. This is why independent media in Russia is not just in a precarious position anymore but has been almost declared anathema. The simple calculation made says that Russia equals the Kremlin. As it permeates most aspects of public life, the state is declared to be the face and soul of the Russian nation.

(…)

And because the Kremlin’s strategic thinking is more short-term than long-term, casting the government as the soul of the nation has become a kind of band-aid solution to this multitude of problems. Sure, things may be hard, the message goes, but the government is the glue that’s holding everything together —criticising us is like criticising the ground beneath your feet. People fall for this argument because they don’t feel they have a choice. The problem of autocracy is that it is like a perpetually collapsing house of cards. It leaves the people living under it few alternatives apart from propping it up, or being buried underneath it.

Kremlinophobia, russophobia, and other states of paranoia – Natalia Antonova, Open Democracy

Geopolitika velesilaka ali kaj Rusijo legitimira kot globalno silo

V zadnjem času, predvsem od ukrajinske krize sem, Ruska federacija ne skriva več svoje ambicije, da bi – kot pravijo – ponovno postala pomemben globalen center moči. Tako kot njen predsednik na fotografijah v ruskih Janah in Lady-jih, tako tudi njegova država nerada izgubi trenutka, da ne bi kazala svojih mišic celotnemu svetu.

Russian Prime Minister Vladimir Putin is

Seveda bi se to moralo vsakemu povprečnemu umnemu prebivalcu naše zemlje zdeti zelo infantilno in žal tudi nevarno. Vendar ne. Mnogim posameznikom in skupinam širom našega globa, od ZDA pa vse do male državice na razporku med Balkanom in Mediteranom, se zdi takšen razvoj dogodkov povsem upravičen. Svet naj bi bil sestavljen na več pomembnih vplivnih sfer – tem pravijo velesile – okoli katerih naj bi gravitirale preostale države. Temu pojavu pravijo geopolitika.

Zdaj, jaz iskreno tega izrazoslovja ne razumem – sem pač fantič iz province provincialne države. Razumem seveda, kaj pomeni vpliv, kaj pomeni moč, kaj ugled, kaj slava. Ni mi pa povsem jasno, zakaj nekim državam to kar tako pripada. Ker države namreč niso kot monarhi, ki se kar rodijo z legitimno oblastjo, morajo to, da se imajo za velesilo, nekako upravičiti. V naslednjih vrsticah bom tako poskušal premisliti, zakaj bi lahko Rusija bila do te oznake upravičena in pripoznana tako od bližnjih, ki naj bi gravitirale v njeni interesni sferi, kot od drugih velesil in držav, ki živijo gravitirajoč na druga gravitacijska polja.

Continue reading

Tedenski izbor

lettura

 

Kako to, da ji v Sloveniji nihče nikoli ni postavil težkih vprašanj? Kako to, da na Univerzi v Ljubljani lahko zagovarjaš znanstveni magisterij, čigar mentor je “akademski profesor”, naziv, ki ne obstaja? Kako to, da je v Sloveniji gladko prišla na najvišji položaj? Kako to, da v Sloveniji nihče ni opazil tega, kar so v prvi uri opazili evropski poslanci?

A predsednik slovenske vlade je pa lahko kar vsak? Za razliko od ministrov predsednika vlade niti domači parlamentarni odbori ne izprašajo. Pri čemer so slovenski parlamentarci praviloma vsaj taki začetniki kot bodoči ministri in debata na zaslišanjih ne dosega nivoja evropskega parlamenta. Ker imamo nestrankarsko demokracijo brez pravih politikov.

Kako to, da njenih omejitev niso opazili mediji? Z izjemo tistih, katerih fokus je bila Bandiera rossa. Kako to, da naš politični sistem na najvišje položaje pripelje ljudi, ki v mednarodnem okolju, torej zunaj akvarija, popolnoma pogorijo? Mimogrede, kakšne so pravzaprav mednarodne reference trenutnega političnega vrha? (…)

Komisarka Alenka Bratušek je rezultat akvarija, ki smo si ga naredili, ki ga vzdržujemo. Pretvarjamo se in nas pretvarjajo, da je ta akvarij vse, kar obstaja. Do so najboljši v akvariju najboljši na svetu. Na nek način je Alenka Bratušek njegova žrtev.

Nevidni akvarij Alenke Bratušek – Žiga Turk, Časnik

***

Es gibt eine Menge Dinge, die eine angehende EU-Kommissarin können muss, um das grilling zu überstehen – jene Anhörung im Europa-Parlament, bei der Kandidatinnen und Kandidaten ihre Kompetenz für das hohe Amt beweisen sollen. Über glühende Kohlen laufen zu können, gehört normalerweise nicht dazu.

Doch genau diese Qualifikation bringt Violeta Bulc mit, soeben von der slowenischen Regierung als neue EU-Kommissarin nominiert. Sie soll Sloweniens ehemalige Regierungschefin Alenka Bratusek ersetzen, der das Europaparlament die Zustimmung verweigert hatte.

Die 50 Jahre alte Bulc ist nicht bloß Eigentümerin der Beratungsfirma “Vibacom”, sondern auch begeisterte Anhängerin von Esoterik und New Age. Auf ihrem Firmen-Blog erklärt sie, an die “Kraft von Netzwerken, das holistische Individuum und positive Energie” zu glauben.

Umstrittene EU-Kandidatin Bulc: Komissarin für positive Energie – Gregor Peter Schmitz, Der Spiegel

***

Temelje negativne kadrovske selekcije je slovenska politika postavila že na začetku samostojne Slovenije. Razkril jih je Ivan Oman, ko je javno rekel: “Ni važno, da je pismen, važno, da je naš!”

Slovensko politiko tudi danes poganja vodilo: ni važno, kaj znaš, važno je, da si naš.

Zato ostaja blokovska delitev na naše in vaše, zato v slovenski politiki ni mogoče uspeti sposobnim, ki bi smeli razmišljati s svojo glavo, zato predsedniki strank nimajo dostojnih naslednikov, imajo zgolj svoje kopije. A vsaka kopija je le še slabša od originala.

V slovenski politiki so lahko uspešni samo luzerji – Uroš Urbas, Planet Siol

***

Kdaj in kako bo drugače? Takole smo zapisali v zborniku Evropska Slovenija:

»Z uveljavitvijo liberalne misli bo na prvo mesto spet stopil posameznik: svoboden, odgovoren in ustvarjalen. Iz množice takih posameznikov bodo ob ustrezni, spodbudni družbeni klimi zrasle meritorne elite z znanjem, ki bodo zagotovile človeške vire za delovanje institucij. Na drugi strani bodo ti isti posamezniki res uveljavili svojo svobodno gospodarsko pobudo in na njeni osnovi ustvarjali zasebni kapital.

Iz tega se bodo pobirali davki za delovanje institucij demokratične in pravne države, za socialne transferje najšibkejšim v družbi, presežki pa se bodo lahko namenjali za investicije v novo gospodarsko rast, kakor tudi za delovanje civilne družbe. Vse to se bo odražalo v močnih zasebnih, civilnodružbenih in državnih institucijah. Te bodo predstavljale prostor za uveljavljanje idej in bodo hkrati njihova valilnica. Večja kot bo možnost za uresničitev idej, večja bo spodbuda posameznikov za njihovo proizvodnjo. In to bo gonilo svobodomiselnega napredka.

Spoštovanje vsakega posameznika, njihova ekonomska okrepitev, razcvet civilne družbe in s tem pravega družbenega pluralizma bodo Slovenijo odprli tudi navzven in jo spremenili v svetovljansko družbo. Kot taka, odprta za pretočnost dobrih idej, ne glede na njihov izvor, bo sama po sebi pritegnila tudi številne posameznike iz sveta, ki bodo s seboj prinesli nove ideje, nov kapital in nove spodbude za nadaljnji družbeni razvoj, obenem pa bodo Slovenijo vpeli tudi v globalne okvire.«

Tako se bodo postopoma vzpostavile predpostavke Slovenije kot normalne evropske države. Tedaj ne bomo več kulturni šok za druge, temveč bomo – sebi in drugim – v iskren, a skromen ponos.

Kulturni šok v Bruslju – Matej Avbelj, Ius Info

***

Orbán exerts fascination on international commentators because he is an Anakin Skywalker-like figure who walked from the light side (democratic, liberal, anti-communist) to the dark side (illiberal and pro-Russian). But this response suggests that Orbán’s story is unique, which is unfortunately not true. Orbán is not the only opportunist populist politician who lost his enthusiasm for western-type democracies. The Turkish president Erdogan for example – who began his career as a religious hardliner – surprised many at the beginning of his political career with his moderate, reformist line of governance. Erdogan established good relations with the US, the EU, and even Israel, and made steps to calm relations with Greece. But he gradually shifted away from this political line and became a populist, nationalist conservative leader, turning against western values and allies, who now wants Turkey to walk its own way instead of belonging to a western alliance. It is symbolic that Erdogan, formerly a good ally of Israel, has just returned the award he received from the Jewish World Congress a decade ago.

This should be a wake-up call for the west: the political attractiveness of the western model is eroding, and populist politicians who have made many efforts to gain the support of the west one or two decades ago are now abandoning the western path.

More Hungarys in Eastern Europe – Péter Krekó, Open Democracy 

***

The question of a double standard on equal rights has much to do with the left’s longstanding devotion to multiculturalism and cultural relativism: that we must respect the value systems of cultures different from our own, and that, since we are all morally compromised, we shouldn’t cast stones. As Azlan points out in his CNN interview, Saudi Arabia may be the most extreme Muslim country in the Middle East, and still it’s the United States’ closest Arab ally. Too often we have funded extremist regimes in the region at the expense of fostering democracy, creating an environment for radical Islam to thrive.

But this doesn’t negate the argument that there is a double standard. Even if we admit complicity in the rise of militant Islam, we have every right to condemn the values of Islamic fundamentalists. Fears of cultural imperiousness cannot allow us to ignore or, worse, justify beliefs and behavior in other cultures that we would never accept here at home.

Yes, Bill Maher Is Boorsih. But We Shouldn’t Be Afraid to Criticize Islam – Eric Sasson, The New Republic

***

Na simbolni ravni za Stranko Mira Cerarja ni najhujše to, da je bilo za njenega županskega kandidata nedosegljivih že pet odstotkov glasov in da je v mestnem svetu šele na tretjem mestu. Ne, bistvena je njena vnaprejšnja prepustitev terena Zoranu Jankoviću. Niti za resen izziv niso imeli volje. S tem pa se SMC dokončno odmika od predstave o domnevno sredinski stranki, drugačni od predhodnic, ki so jo z njo povezovali nekateri komentatorji po volitvah.  S svojo ljubljansko kapitulacijo so Cerarjevi dokazali, da so povsem običajni nasledniki LDS in Pozitivne Slovenije,  stranka brez lastne volje v službi svojega bloka.

Majhen obliž na veliki rani – Aleš Maver, Časnik

***

Several of the traits that Dawkins displays in his campaign against religion are on show here. There is his equation of superiority with cleverness: the visiting aliens are more advanced creatures than humans because they are smarter and know more than humans do. The theory of evolution by natural selection is treated not as a fallible theorythe best account we have so far of how life emerged and developedbut as an unalterable truth, which has been revealed to a single individual of transcendent genius. There cannot be much doubt that Dawkins sees himself as a Darwin-like figure, propagating the revelation that came to the Victorian naturalist.

Among these traits, it is Dawkins’s identification with Darwin that is most incongruous. No two minds could be less alike than those of the great nineteenth-century scientist and the latter-day evangelist for atheism. Hesitant, doubtful, and often painfully perplexed, Darwin understood science as an empirical investigation in which truth is never self-evident and theories are always provisional. If science, for Darwin, was a method of inquiry that enabled him to edge tentatively and humbly toward the truth, for Dawkins, science is an unquestioned view of the world.

The Closed Mind of Richard Dawkins – John Gray, The New Republic

***

Novi nadškof ima tako vse pogoje za neodvisnost in distanco do dosedanjih škofijskih in medškofijskih upravljavskih struktur in mrež, do katerih se je zaradi toliko bolečih dogodkov v zadnjem času pojavilo veliko nezaupanja.

To bo verjetno eden od temeljnih preizkusnih kamnov novega vodenja – na eni strani graditi na vsem dobrem in v spoštovanju in pravilnem vrednotenju prispevka vsakega doslej odgovornega posameznika, po drugem pa odločnost za spremembe ter imenovanje, priznanje in odpravo nepravilnosti, napak ali celo zlorab.

Ta distanca in neodvisnost mu bosta lahko pomagali pri uvajanju potrebnih sprememb, če bo želel in če se bo na to prednost seveda tudi naslonil.

Prvi vtisi o novem ljubljanskem nadškofu – Štefan Kržišnik, Iskreni.net

***

Caring for your corner, making the world a better place, one square foot at a time: this is localism, and conservatism, at root. Supporting the foundations, heritage, and traditions that one has inherited. Using one’s talents and gifts to build a better street, a better neighborhood, a better town or city.

Why Cities Need Localists – Gracy Olmstead, The American Conservative

***

An atemporal victory of masculinity over the principle of femininity is no victory. A life without history, without children, without season, without going back, without produce besides money, without a fixed vision of “the other side of the river,” just the daily, masturbatory existence of constant acquisition and forward-plowing line without end — this over-masculization is as much a source of impotence, rage and violence as it is of millionaires, and could as easily end in prolonged video-gaming as becoming a CEO. Women, by the very mystery of their form, embody a conception of time that teaches men to rise to the fullness of their humanity — to resist the temptation to violence which is a foremost perversion of masculinity.

It is far more difficult to speak of what the masculinity offers to femininity, for while I daily receive an education from the latter, marvel at the fact, and can attest to its reality — women are awfully quiet about whether men are doing them any good. But if I were to venture a guess, I would say that the masculine form is an education in teleology — in achieving an end. It is written in the very muscular structure of the male form — to accomplish the task, to complete the mission, to do and do well, to use strength.

Masculine and Feminine Time – Marc Barnes, Bad Catholic

***

Razsežnost vojne je pomenila, da je kruto realnost jarkov na svoji koži izkusil marsikateri slikar, pesnik in pisatelj. Med slovenskimi ustvarjalci je bil v takih kritikah šaljivo oster prav Hinko Smrekar, ki je v svojih podobah in zapisih obsojal vojno, opozarjal na njen nesmisel in razgalil brutalnost avtoritarnega vojaškega sistema. S svojim begom v zaigrano blaznost pa postal “simbol usode malega človeka v spopadu z represivnim militarizmom”. Žal je v drugem velikem svetovnem spopadu sam postal del tragike in nesmisla, na katerega je opozarjal. Na prvi oktobrski dan leta 1942 so ga po brutalnem zaslišanju v Gramozni jami ustrelili fašisti. Če je pogreb minil brez prisotnosti znancev, pa je bil drugi dan Smrekarjev grob ves pokrit s cvetjem.

Zaigrana blaznost Hinka Smrekarja – Maja Kač, MMC RTVSLO

***

Starejši občani so, kot je znano, pogosto tarča raznih vsiljivcev. Ker neprijetni pripetljaj, ki se je zgodil Mesečevim starim staršem tudi ni edini, v bodoče malce več pozornosti ne bo odveč.

Pozor starejši: vsiljivi novinarji revije Reporter na vratih! – Uroš Abram, Spletna Mladina

***

Državnega monopolista niso še nikoli prisilili v učinkovitost s tem, da so mu dali več denarja. Ukrotiš ga lahko le, če ga izpostaviš odprti konkurenci ali pa ga preprosto ukineš.

Konkurenca pri avtomobilskem zavarovanju deluje, prav tako deluje ločitev na obvezni in prostovoljni del zavarovanja (na primer kasko). Na podoben način bi lahko delovala tudi pri zdravstvenem zavarovanju in tudi deluje v številnih državah, po katerih se sicer radi zgledujemo, na primer v Nemčiji, Avstriji ali na Nizozemskem.

Če bi konkurenco dopustili, bi jo ZZZS najprej skušal onemogočiti, podobno, kot je Telekom nekoč onemogočal konkurenčne ponudnike storitev. Tako kot se agenciji za varstvo konkurence in za telekomunikacije dolgo nista hoteli spraviti nad Telekom, se verjetno tudi agencija za zavarovalni nadzor ne bi lahkega srca spravila nad ZZZS. Ko bi se, bi se moral ta končno prilagoditi. Morda bi kar sam predlagal spremembo upravljavske strukture, se trše pogajal z dobavitelji in z lastnimi močmi preganjal korupcijo.

Ukinitev dopolnilnega zavarovanja je slepilni manever – Janez Šušteršič, Planet Siol

***

Wealth inequality is generated not by intrinsic features of capitalism—the most important of which, in Taleb’s view, is that every participant is exposed to the losses that go hand in hand with risk—but from specific state and central-bank policies that reward leveraged speculation and enable financiers to play with no skin in the game. In Taleb’s trenchant phrase, financial inequalities are “one crash away from reallocation.”

This suggests that one way to address both wealth inequality and speculative excesses is to rewrite the rules so that participants must have skin in the game. Whether this is possible in an era of regulatory capture by the very financiers the rules aim to corral is an open question. Wallerstein’s school, like Piketty, also overlooks the transformative power of the factors Giovanni Arrighi—another disciple of Braudel and author of The Long Twentieth Century—identifies as the key drivers of capital accumulation: attracting entrepreneurs and mobile capital.

What could replace the current iteration of global state-capitalism? If we assemble these three potentially transformative dynamics—degrowth, the recoupling of risk and loss, and entrepreneurial mobile capital—we discern a new and potentially productive teleological arc to global capitalism, one that moves from a capitalism based on financial hyper-centralization and obsession with rising consumption to one focused on more efficient use of resources and capital via decentralization and localized innovation.

Is There Capitalism After Cronysm? – Charles Hugh Smith, The American Conservative